Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Želja je, samo je strah prevelik

Želja je, samo je strah prevelik

Prebiram vaše težave in morda mi lahko pomagate pri mojih, lahko pa me tudi samo poslušate, tudi to bo dovolj.
Ne dolgo nazaj sem prvič postala mama. Nekaj najlepšega kar se mi je v življenju zgodilo. Pa vseeno ni bilo vse tako lahko.
Nosečnost sva z možem planirala, v prvo se je končala s spontanim splavom. V drugo pa se je vse lepo izteklo. Mož ima zahteven delavnik, vendar je kljub temu izreden mož in sedaj oče. Vse lepo in prav bi lahko rekla, vendar ni bilo tako. Oba sva bila vesela novice, ko sva izvedela da sem noseča. Mož je kar po zraku hodil, pri meni pa so se začele težave.
Začeli so se pojavljati hudi strahovi, da bo šlo tudi sedaj v drugo kaj narobe. Cele noči nisem spala, kar naprej sem govorila sama sebi, da je vse ok, pa se nisem in nisem mogla prepričati. Mož me je potrpežljivo vozil na vse preiskave še v Ljubljano, da sem bila res prepričana da je vse ok. Ves čas, je stal ob meni, me tolažil in bil v oporo. Sama pa sem bila na koncu z živci. Verjemite, da sem prebrala vso literaturo na temo nosečnost, bila sem seznanjena z vsem kar sodi v teh 9 mesecev, pa vseeno. Vseeno se nisem mogla navaditi, da nisem mogla več teči, več kolesariti, ker sem tako hudo bala, da bi bilo kaj narobe. Ko sem pojedla malo čokolade, sem ure in ure presedela na wc in jokala ter se opravičevala še ne rojenemu dojenčku, da mi je žal da sem to storila. Potrebovala sem strokovno pomoč, ki me ni razumela in me samo opredalčkala ter dala v stalež. No, potem sem bila sama doma 24 ur in ves čas razmišljala, kaj vse gre lahko narobe. Najbolj hudo mi je bilo, da sem vedela, kaj delam samo si nisem mogla pomagati. Kot, da bi vse to samo opazovala s stola v sobi in ne bi mogla nič narediti.
Če se otrok ni premaknil sem doživela panični napada, ne da se povedati kako težko nosečnost sem imela. Pa je bilo vse b.p., vse je bilo normalno. Srečevala sem nosečnice, ki so kar cvetele, mi govorile, da je to njihov najlepši čas, sama pa sem bila tako žalostna in jezna nase, da se tudi jaz ne počutim tako.
O tem govoriti z drugimi ljudmi je težko, ker ti vsak začne, koliko ljudi se trudi imeti otroka,… Ko sem slišala to, sem se cel dan zaprla v sobo in jokala ter se opravičevala ne vem komu, ker nisem tako srečna. Vse je bilo zmedeno, želela sem si otroka tako močno, samo nosečnosti nisem morala preživeti.
Naj povem, da sem mi to še nikoli v življenju ni zgodilo, da sem vesel človek, ki ima cilje, dela šolo, vse je ok.Kot da ne bi bila jaz. Nikoli, nikoli v življenju ne bom pozabila pomoč moža ob vsem tem.
Po rojstvu sina se je vse kalvarija nadaljevala. Sin je potreboval nekaj pomoči preden sva odšla domov. Vse to je vodilo k temu, da se ne dojiva polno. Krivda zaradi tega je bila nepopisna. Ko sem mu dala stekleničko sem tako jokala, da sina skozi solze sploh nisem videla. Počasi, sem se sprijaznila s tem in mož mi je povedal, da je važno da je sine zdrav in da lepo raste.
Tri mesece po porodu se počasi pobiram z veliko pomočjo moža.

Oba z možem si želiva še otrok. Najin sin je čudovito bitje, ki ga ima neznansko rada. Neznasko pa se bojim, da bi se vse skupaj spet ponovilo. Kot da veš da toneš, pa samo gledaš in ne moreš nič storiti. SI v stanju, ko niti za pomoč ne moreš prositi.

Niti sama ne vem ali sprašujem za vaše mnenje, kako se spopasti s tem ali sem želela samo povedati vsem, ki se je kaj podobnega zgodilo, da enkrat posije sonce. Pri meni je. Z ogromno pomočjo moža.

Vsem želim lep dan.

Biba

Tudi jaz sem zanosil po dveh letih matranja in samoobtoževanja in tudi prvi meseci moje nosečnosti so bili polni strahu in negativnih občutkov. Res pa da ne tako kot pri tebi. Sočustvujem s tabo ampak prav svetovati ti pa ne znam. Lahko pa rečem, da bi se jaz na tvojem mestu obrnila na psihologinjo ali psihoterapevtko v ljubljanski porodnišnici (ali je v leonišču – boš najdla informacijo na forumu neplodnost). Mislim, da ti bo znala prav svetovati ali pa ti samo prisluhniti in te usmeriti.
Želim ti veliko veliko optimizma in dobre volje ter sreče z malim sončkom!

Biba, daje te depresija.

Lahko te pomirim, da bo minilo. Meni se je dogajalo podobno, sicer ne celo nosečnost, ampak po porodu. Zdaj sem v redu. Potrebuješ pogovor z mamicami, ki čutijo podobno. To glede dojenja – sem bila ista. Tako sem se obremenjevala s tem, da je bilo zelo hudo. Samo jokala sem. Brala sem članke od vseh koristi, ki jih ima otrok od dojenja. Zdaj pa imam kljub adaptiranemu mleku fanta, ki je pravi korenjak. Še nikoli razen rahlega nahoda nekaj dni ni bil bolan.

Obrni se na forum ali pa pokliči na sodnji telefon. So zelo prijazni in ti sigurno ne bo žal.

ali pa pokliči na

telefon za podporo pri obporodnih stiskah – mamaZOFA 051 /245 013

Želim ti, da ti posije sonček. Boš videla, da bo čez nekaj mesecev veliko bolje.

nova
Uredništvo priporoča

draga biba,
tudi js sm imela eno zoprno nosečnost. 14 tednov sm nenehno bruhala, celo telo me je bolelo od tega, non stop sm jokala, nič jedla, vse mi je smrdelo. ko se je bruhanje ustavilo, sm imela spet druge fizične težave, tko da skorajda nism mogla niti hodit. celo avto sm nehala vozit. da o teku, rolanju, plavanju ne govorim.
proti koncu nosečnosti se je začel pritisk okolice. skratka jok celih 9 mesecev. meni je bla nosečnost grozna!
in čeprav si želim še kakšnega bejbija, ne vem če bom dovolj pogumna. rodit bi šla še 100x, čeprav je tudi porod bil dolg in naporen. samo nosečnost…ne, to pa ne.
in zdaj, 5 mes. po porodu, sm še vedno žalostna da se nism več smejala in skušala sprostit. pogrešam mojo nosečnost, a v lepši luči.
ah….zdj mamo itak enga lepega fantička, ki se na sreče veliko smeje, a vsakič ko ma slab dan in je jokav, se spomnem na nosečnost in govorim,da je to zato, ker sm bila sama žalostna in veliko jokala. pa najbrž ni tko…
vem, da ti moja zgodba ne bo pomagala, a meni je bilo kar malo lažje ko sm prebrala tvojo in spoznala, da pa le niso vse nosečke nasmejane.
morda pa drugič ne bo tako, kaj praviš!? ; ))
lp,
lu-na

punce, niso vse nosečke 9 mesecev nasmejane, tako kot različne življenjske situacije ne prenašamo isto. zato brez slabe vesti in očitanj samim sebi, življenje se je tako zasukalo, da ste tako odreagirale v tistem obdobju, super je da imate partnerje, na katere se da zanesti in rezultat tistega za vas mučnega obdobja je sonček v naročju. in to vse odtehta. samo ne se v nič dajat, ker se že iz vaših mailov vidi, da ste skrbne in dobre mamice in na tem je treba graditi, ne na slabi vesti iz prejšnjega leta.
srečno.

Preveč informacij nikoli ni dobro, še posebej med nosečnostjo je bolje ne vedeti, kaj vse lahko gre narobe.
Mislim pa sedaj, ko veš, da je z otrokom vse v redu, bo v naslednjih nosečnostih bolje.

V nosečnosti se lahko počutje zelo spremeni zaradi hormonov. Pri tebi je svoje naredila še slaba izkušnja iz prve nosečnosti in verjamem, da si se slabo počutila. Tudi jaz bi ti rekla, da si poišči strokovno pomoč, saj podobne občutke doživlja veliko mamic. Čeprav se tebi zdi, da so bile vse druge nasmejane in vesele v pričakovanju, pa prav vsakogar skrbi za svojega otroka in če imaš za sabo še slabo izkušnjo, so tvoji občutki povsem upravičeni. Res smo nemočni v trenutku, ko nas zelo skrbi za svojega otroka, obenem pa ne moremo nič narediti.

Zelo dobro je, da si uspela svoje občutke napisati. Tvoj sin je še majhen in ni še čas, da razmišljaš o naslednji nosečnosti. Posveti se skrbi zanj in imej rada sebe. Zato ker ne dojiš nisi nič slabša mama od drugih. Dobra mama v vsakem trenutku naredi tisto, kar je najboljše za otroka. In če je to pri tebi steklenička, ne imej slabega občutka. Sčasoma ti bo šlo lažje in ne boš več toliko razmišljala kaj bi morala.

Prepričana sem, da boš čez nekaj časa tudi sama videla, da ni vse tako črno. Res si poskusi poiskati kakšnega strokovnjaka (pa ne tistega, pri katerem si bila med nosečnostjo), ki ti bo lahko pomagal. Takrat boš lahko tudi trezno razmislila o tem, ali bosta imela še kakšnega otroka.

Ej čisto normalno, da te dajejo taki občutki, le to ti lahko povem, da bo bolje.
Osebno sem mela prvo nosečnost SS, potem sem kmalu zanosila, ponovno znaki za SS, sikiranje, ležanje doma, solze…….groza….
Drugo nosečnost sem ponovila šele po skoraj 5 letih, tako sta otroka 5.4 l narazen, malo po krivdi narave, malce pa po drugih faktorjih.
Prvo nosečnost sem imela doooolg porod, velik otrok, dobesedno so se me pometali, ker niso vedli kaj bi delal v porodnišnici z menoj.
V drugi nosečnosti sem ponovno krvavela, kot v prvi in pri SS, malo manj, a sem uspela vse bolj izi vzet……delala sem do konca, nardili smo kamperja, predelava kombija, prepotovali smo več kot 15.000 km, bili čist do Albanske meje…še manj kot mesec dni pred porodom, smo bili na morju..moja ginekologinja se je samo križala…….a jaz sem bila polna energije, pozitivno naravnana, pri intimi ni bilo zadržka, …..porod je bil krajši kot prvič, veliko bolj speljan, kar se tiče osebja porodnišnice, tako, da na tak način bi šla še enkrat rodit……….
Želim ti povedat, da se pogovarji s prijatelicami, jaz prvega poroda in nosečnosti nisem prebolela cca. 1 leto, sem se pogovarjala kdor me je mal poslušal, potem je nekako izvenelo samo od sebe, drugo nosečnost in porod, se komaj spomnim, nekaj manjših neprijetnosti, ki niso ravno pomemben…..razen, nekaj zelo negativnih oseb, ki so mi dale vedet, da kao ne veselijo otroka in …..pa ne od moža, lastne mame………..tako, da sem imela vedno nekakšen grenek priokus,………..

Poišči si pomoč, pogovarjaj se in po forumu in s prijatelicami, rabiš, da pozabiš, druga nosečnost, zagotovo ne bo enaka, le bljša je lahko,…….. imaš najbolj trdo pomoč ob sebi, moža……..pogovarjaj se…..

Biba!

Joj, to pa je res hudo. Ampak zagotovo tudi ena izkušnja, zaradi katere si pametnejša, zrelejša, bogatejša, odločnejša…
Moram ti rečt, da sem tudi jaz po prvem porodu preživljala podobno kot ti (ne sicer v nosečnosti), nekakšno blago depresijo, tudi zaradi dodanja in še kaj, ampak je nekako šlo, moja prva punčara bo zdaj 3 in je krasna deklica. Slaba vest zaradi dojenja ostaja in ravno zaradi tega sem pri drugi vedela bolje in nama je uspelo, se dojiva še zdaj, je stara 14 mesecev.

Glede skrbi v nosečnosti, ali bo vse ok, pa je tak, še do poroda en velik vprašaj, se lahko marsikaj pripeti. Upati je treba na najboljše, ne pa pozabiti na najslabše.

Vi trije zdaj samo uživajte drug z drugi, ko bo čas za drugega otroka, pa mislim, da se ti to ne bo ponovilo. Ker boš že bolj izkušena, ne boš imela več toliko časa razmišljati, ker bo treba skrbeti že za enega člana itd.

vse lepo vam želim!

Mislim, da razumem, kaj opisuješ, čeprav se je meni to dogajalo v blagi obliki. V prvi nosečnosti sem sem počutila krasno, vse je potekalo krasno… potem pa po 6 mesecih kar naenkrat razpok mehurja in porod. Ponavadi sem se vedno v življenju znašla v tistev velikem procentu, ko gedo stvari OK, tokrat pa sem se kar naenkrat znašla v tistih 10% nedonošenčkov… in veliko stvari se mi je razkrilo za precej bolj negotove kot prej. In zato me je skrbelo, kako bo v naslednji nosečnosti. Sledil je splav v 8t. Zato me je v tretji nosečnosti skrbelo ne le, da bom prezgodaj rodila, ampak sem celo nosečnost, vsakič ko sem šla na stranišče (kolikokrat to naredimo nosečnice, sploh tiste, ki pridno pjemo) s strahom oprezala za krvavimi madeži. Itd, itp… Pa sem uspešno donosila. Bilo je nekaj čustvenih viharjev, solz, ves čas sem “visela na pušenjaku”, si občasno začela postavljati diagnoze, večinoma pa sem se uspela obvladati.
Tudi jaz si želim še enega otroka, mislim pa, da ne bom čisto nič manj sproščena oz. bodo še dodatne strani.
Če si želiš še otrok in se boš odločila še zanositi, ti priporočam, da se na nosečnost pripraviš tako, da računaš, da se boš enako počutila. Pred nosečnostjo poskusi poiskati strokovno pomoč, ki ti bo zares v pomoč in ki te ne bo le predalčkala, poskusi izdelati strategije, kako se boš z občutji, ki jih že poznaš, spopadala. Čepravje to v nosečnosti zares težko, vsaj meni se zdi, kot da te v tem času nekaj obvladuje (oz. kot si napisala ti, kot da lahko samo opazuješ). Morda ti bo lažje in te bo “prizemljil” sin, morda bo vse skupaj še težje, ker bo v primeru podobnih težav za čas nosečnosti “izgubil” mamo. Jaz bi počakala, da bi bil sin star vsaj dve, če ne raje tri leta, ko se otroci odlepijo od mamic in mu bo očka lažje pomagal skozi čas, ko/če boš preobremenjena s seboj. Vsekakor se na novo nosečnost dobro pripravi. Jaz težko verjamem, da boš po tako obremenjeni prvi nosečnosti naslednjo preživela brezskrbno. Lahko pa ti jo uspe narediti znosno. Sicer pa najbrž večina nosečnic vsaj del časa preživi v kakšnih skrbeh in obremenjenosti z nečim – nosečnost le ni neskončno letanje po zraku, se pa je takih trenutkov zagotovo prijetneje spominjati in jih deliti z drugimi.

A.

New Report

Close