Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica Želim se rešiti toksičnega družinskega okolja vendar…

Želim se rešiti toksičnega družinskega okolja vendar…

Spoštovani!

Resnično sem trenutno na dnu, zato pišem še tukaj. Prosim brez obsojanj, tudi tistih ki ne marate živali, prosim skušajte razumeti…Naj že v začetku povem, da sem si poiskala odlično svetovalko, ki mi je pomagala iz najhujših kriz prejšnje leto in mi je bila nekaj na voljo tudi letos. Pred meseci sem poskusila tudi z antidepresivi Ecytaro, čeprav sem proti tavletam.

Stvar je takšna. Odraščala sem v okolju kjer je oče konstantno pil, bila sem soudeležena v družinskem nasilju. Moja mama me je celo življenje “hujskala” proti očetu, nezavedno ali zavedno je iz mene hotela narediti njeno najboljšo prijateljico zato sem že kot majhna deklica bila vedno vmes, med njima in reševala njune zakonske težave. (Otrok tega NI dolžan) Odrasti sem morala prehitro. (Seveda ni bilo vse slabo) spomnim se prenekaterih noči, ko je oče iz sklepam da nezadovoljstva nad svojim življenjem pil in bil nasilen, velikokrat je prišel domov krvav, pretepen, enkrat celo z luknjo v nogi. Mama je ves čas poudarjala kako je slab, kako je slab mož, oče, me obračala in želela na svojo stran. Odnos med mamo in mano je skrajno NEZDRAV. Ona me želi preveč navezati nase, skozi se s svojimi težavami obrača name, za svoje bedno življenje krivi vse druge. Takoj ko imata ona dva kak problem v to vključuj mene. Ker sem sama zelo intuicijsko in čutno bitje takoj začutim energijo v zraku. In to me dela grozno anksiozno. Imam generalizirano anksiozno motnjo s katero se spopadam na razno razne načine ( narava, živali, hobiji, prijatelji, hribi, tek, branje, meditacija…) Skratka BORIM SE. So meseci, ko sem uspešna in srečna, so meseci ko se vse zgrne nad mano, zdaj vem da zaradi posledic v svojem okolju in travm iz otroštva,

Oče z nekim razlogom ni nikoli polagal posebne pozornosti meni, zato sem se naslanjala na stare starše, ki sta žal oba preminula in sedaj nimam od družine nikogar več, razen mame, morda oče zaradi matere ni našel pot do mene ali pa zaradi svojega življenja, težav v službi, njunem zakonu. Ne vem. Celo življenje sem bila prepričana, da mu zame ni mar in sprejela dejstvo, da se z menoj pač ne ukvarja, mi ne izkazuje ljubezni, me nikoli nič ne vpraša, kako sem, praktično ničesar ga nikoli ne zanima o meni, vmešal se je le takrat, ko se je bilo potrebno znesti nad mano.

Prejšnje leto se je spravil na mojo mamo in jo brcal, skušal tepsti moje živali, v želji da bi zaščitila svojo edino družino sem se postavila mednju in imela sva fizičen obračun. Kot majhna deklica sem jokala, kričala in se postavljala med njiju, tako sem celo življenje ščitila mamo. Ne bom šla v detajle, nad svoje starše ne bi nikoli položila roke, (čeprav jo je on nad mene že, in me vrgel po tleh, ko sem bila stara 19 let) vendar je brcal mamo, moje živali in kričal VSE VAS BOM POBIL, SPUSTI ME DO NJE (mame) UBIL JO BOM.
Zato sem se postavila vmes in mamo in živali skrila za svoj hrbet.
Sam pretep med nama je trajal nekaj časa, dokler ni mama poklicala policije, (kot že mnogokrat dosedaj) uspelo mi ga je fizično onemogočiti in v samoobrambi zadati nekaj zlomov, čeljusti, ličnici, nosu ipd.
Takrat sem bila psihično močna, kljub temu da sem si očitala in se žrla, ker sem roko položila na lastnega očeta. Celo življenje sem se ga bala in imela strah, da bo vzel nož in nam kaj naredil, ko je bil pijan je bil vedno neprepoznaven in nasilen. Zato sem v svojem otroštvu ogromnokrat jaz bila tista, ki je klicala policijo in jokala na kolenih naj me rešijo…mene in mamo. Takrat smo že skoraj sprožili ločitveni postopek, zmamo sva najeli odvetnico, mama je pouskala pomoč na CSD-JU, bi nama nekako pomagali. pa vendar moja mama nima karakterja in se grozno boji biti sama, raje izpostavlja mene, svojo lastno hči, kot oditi. Skrbijo jo tudi finance.

Tekom odraščanja sem ugotovila, da je oče zelo introvertirana oseba in vse svoje rane, bolečino nosi v sebi in ko kaj spije izbruhne z nasiljem.
Moja mama je na nek način izjemna oseba, dober človek, ima me neskončno, nezdravo rada, v enem momentu bi zame naredila vse, po drugi strani pa je ravno ona razlog za mojo trenutno krizo.

Prejšnje leto se mi je uspelo izvleči iz 9 let trajajoče toksične zveze s partnerjem, ki mi je počel grozne stvari in takrat sem resnično šla čez svoj največji strah, ga izgubiti, in se naučila biti sama in srečna. Bila sem srečna, sreča je trajala, užila sem življenje na polno, se obkrožala s pozitivnimi, stabilnimi prijatelji, s poštenjaki in počela stvari, ki so me osrečevale in mi pomagale. Vključno z naravo, živalmi in potovanji z najboljšo prijateljico. Učila sem se prepoznati čustvene vampirje, toksične ljudi in jih odstranjevati iz življenja. Življenje je bilo lepo.
Do julija 2020. Ko smo šli s starši na dopust je eskaliralo. Kot eskalira vsako leto. Mama se je psihično znašala nad mano, ker je oseba ki mora imeti vse pod kontrolo in je večna žrtev, če tega ne dobi sledi izbruh. Vertjetno tudi očetu ni lahko zraven nje, oz. vem da eden drugega ubijata. S tem pa tudi mene, ker čeprav se trudim distancirati in izolirati od njune zveze, me mati konstantno vleče v to. Skratka na dopustu je bila živčna razvalina, ker je nesrečna z očetom, ni pa čustveno sposobna in dovolj močna biti sama, to je njen največji strah. Zato se je znašala nad mano, se vtikovala v mojo prtljago, kako imam zložene ali ne zložene stvari, iskala prepire in znorela za vsako stvar. Dobesedno vsak dan je imela nek izpad in se znašala ali nad mano ali nad očetom. Motilo jo je kako govori z njo, kako ne govori z njo… Dokler ni nekega dne po tistem, ko sem zjutraj pometla hiše in spakirala stvari, prišla z mojo potovalno torbo, jo vrgla predme in mi začela stvari metati ven češ kako niso dovolj dobro zložene. Seveda sem se kot vedno postavila zase, ker mi je bilo dovolj stresa in vsega in sem ji povedala kako vpliva name, na očeta, kako mora imeti vse pod kontrolo in če nima, je ogenj v strehi, povedala sem ji, da je ONA MOJA MAMA in ne jaz njena in da me čustveno UBIJA, ko zahteva od mene, da sem njen osebni terapevt. Da jaz nisem tega DOLŽNA. Povedala sem ji, da tega ne ZMOREM VEČ. Njune zveze, prepirov, znašanja nad mano, psihičnega, fizičnega nasilja. In da je ne mislim več ščititi, se izpostavljati ČE SE ONA NE MISLI SPRAVIT V RED in si pomagati.

Šla je v zgornje nadstropje, ni spregovorila z nobenim od naju, se nažrla tablet in spala. Jaz pa sem s svojimi psi jokala zunaj pred kočo v naravi.
Po vrnitvi iz dopusta so se stvari stopnjevale. Spet z njenimi izbruhi. Naj povem, da ONA NE ŽELI POMOČI. Ne terapevtske, ne nasvetov.
Vse sem že poskusila, verjemite.

Primer. Bila sem v svoji sobi, zunaj je grmelo,imela sem odprto okno, in je iz sosednje sobe (2m razlike) nisem slišala, da me je klicala naj zaprem okna. Ko sem jo slišala sem se takoj odzvala in jo vprašala kaj potrebuje. Name je začela kričati, da se nalašč delam “noro” da je nimam rada, da se pretvarjam, da me BAJE eno uro klicala, da sem ista kot “foter”
Takrat sem imela po burnem prepiru že drugi breakdown.
Moja anksioznost je rastla. Kljub vsemu sem se borila in obkrožala z družbo, živalmi, dolgimi pohodi 20, 30km v naravi.

Nekega dne pa je ponovno eskaliralo. Dobila sem jo, ko je v sosednji sobi, po prepiru z očetom, odmevalo je po celem stanovanju ko je pisala poslovilno pismo.

Ker ji je uspelo mene nanjo navezat na nezdrav, paničen način, grozno se bojim, da bi jo izgubila,. moj največji strah, saj mi je edina ostala od družine (dedek, ki mi je bil nadomesten oče, je preminil, babica prav tako) v tistem trenutku nisem vedela ali misli resno ali išče pozornost, sem ji vtrgala poslovilno pismo iz roke. Tisti dan je kričala, metala stvari, totalno zafrustrirala očeta, jaz sem celo noč hodila preverjat če še diha… UBILO ME JE. Videti lastno mamo, ki jo imam neskončno rada sred živčnega zloma, z grožnjami s samomorom. NOBENE pomoči ni želela, pa ima kontakt moje svetovalke. NOČE si pomagati.
Reče ” Kaj mi bodo dali drugega moža?”

Tako uničuje mene, ki jo obožujem in ji želim pomagati, čeprav sem se naučila držati neko distanco in morda je ravno zato, ker sem ji dala na dopustu jasno vedet, da več NE BOM posrednik med njo in očetom in njen osebni terapevt, morda je zato pisala poslovilno pismo….

Moja mama ima veliko vrlin, vedno mi je stala ob strani, mi nudila vse, mi omogočila lepo življenje, vse sem ji lahko zaupala. Pa vendar je bilo ogromno na nezdrav in toksičen način in katerega me je prilepila nase. Do mojega 13 leta me ni spustila niti do trgovskega centra, ker bi se mi lahko kaj zgodilo. Zavijala me je v vato in me oropala samostojnosti. Vse je delala namesto mene in sedaj imam grozne težave s samozavestjo.

Kljub vsemu, čeprav me je, ko se je z menoj v šoli učila matematiko ( mislim, da resnično sem dislektik in mi matematika resnično ne leži) zmerjala, da bom ceste pometala, da sem nesposobna, da sem glupa, neumna, da mi nič ne gre, da sem zabita…

Sem kljub vsem dejstvom, da imam zlomljenega duha in samozavest (ČEPRAV SE TRUDIM in delam na sebi, se dajem v situacije, ki bi mi jo zvišale, se trudim postati samostojna) prišla do točke ko vidim edino rešitev. ITI NA SVOJE. Se rešiti tega okolja, jo nehat ščitit, se obremenjevati samo s tem kaj ji bo on storil, da si bo sama kaj naredila…

Letos sem nehala delati v neki firmi in sva z mamo odprli skupno podjetje s.p, kjer ji vsak dan pomagam, zraven pa delam še nekaj drugih stvari, s katerimi tudi nekaj zaslužim.

Ker prodajo delava skupaj, brez mene ona ne zmore, v smislu fizičnega dela, saj ima kup zdravstvenih težav (pljuča, srce,) in jaz delam vso fizično delo in del prodaje, tiščim 250 kg težke voze večkrat dnevno po hribu do skladišča, nalagam robo in se soočam s svojim strahom s štetjem denarja in matematiko, ker gre za delo, kjer je ključeno tudi to.
Tako, da zdaj sem vsak dan 7 ur na delovnem mestu z njo, pa še doma. Ko sem doma se seveda umaknem in me ni doma skoraj nič. Skuham, naredim delo za dodaten zaslužek, jem, spim, ostalo ME NI. Sem v naravi s psi ali s prijatelj.

Zdaj pa k problemu.
ŽELIM NA SVOJE.
Vendar, ker sva trenutno komaj odprli s.p in zaradi korona krize ne veva kako bo naslednjo leto še nimam stabilnih financ.
Kako preživeti to obdobje, dokler še ne zmorem na svoje? KAKO sploh na svoje? Četudi bi delala tisto, kar sem po osnovni izobrazbi so plače MIZERNE.
Vzeti kredit pri 24 letih, je to sploh pametno, imam 3 živali, dva psa in mačko, KDO me bo vzel, kateri najemodajalec?
KAJ NAJ STORIM?
Počutim se v resnično brezizhodni situaciji…
Imam dni, tedne ko se držim, vendar od poletja že grozna nihanja, izbruhe jeze, histeričnega joka, anksioznosti, ne spim……Osebna zdravnica mi je rekla, da imam zdaj zraven še depresijo.
Začaran krog. Sem brez partnerja prvič po svojem 13 letu.
Kako naj samska mlada punca s 3 živalmi gre na svoje?
Dokler ne bodo finance zazihrane tako nimam kaj razmišljati..

Ali sploh lahko dobim kredit, kakšni so pogoji?
Najemnine so drage, bi morda za ta denar raje vzela kredit na 20, 30 let?
Želela bi si v neko starejšo hišo ali celo kmetijo, da imam prostor za živali…Oni so moja družina, upanje.
ČE sploh dobim to možnost, …Kakšne možnosti sploh imam?
PROSIM pomagajte mi.
Iskala bi hišico ven iz mesta cca 15-30 min.
Seveda ne vem če bi mi kredit sploh odobrili in koliko.
Ali sploh lahko upam?
To mi daje edino upanje…

Kaj bi vi storili v mojem primeru?
Z mojim poklicem bom težko zaslužila kaj več kot minimalno plačo.
Zato se mi s.p zdi izjemna priložnost pa čeprav moram požreti in delati z mamo.
Vsaj lahko poleg prodaje še delam stvari, ki me napolnijo in še nekaj zaslužim.

Zaenkrat bom zaposlena kot delavec, s.p je preko moje mame.
ALI SPLOH LAHKO DOBIM KREDIT?
Prosim za nasvete…res ne zmorem več… Samo proč bi šla, vzela živali in šla.
Na ljudi se ni moč zanašati, zato na nekega partnerja ne mislim čakati…

Najlepša hvala za pomoč!

Spoštovano Izgubljeno dekle,

pretresljivo mi je bilo brati vašo izpoved, saj je čutiti, da ste pri svojih mladih 24 letih zelo zreli in da ste doživeli že mnoge travmatične življenjske izkušnje, za katere mi je žal, da ste jih bili kot nemočen in nezaščiten otrok nehote deležni. Res se izjemno trudite iziti iz te ujetosti, ki pa vas vedno znova ujame in se zdi kot da je močnejša od vas. Hvaležna sem za iskrenost in zaupanje, zaradi morebitne prepoznavnosti pa sem umaknila podatke o vašem konkretnem delu. Opravičujem se tudi za dolgo čakanje. Iz vašega pisma je razbrati vašo močno potrebo, da se iztrgate iz primeža družinskega sistema, ki vas s svojim krutim nasiljem, manipulacijami, posesivnostjo in nemočjo vedno znova nezavedno potegne v svoje toksično in zasvojitveno kolesje. Lahko ste ponosni nase, veliko ste že naredili na sebi, mnogo stvari ste ozavestili, razumete in veste v katero smer iti, trudite se, delate in garate, skušate se osamosvojiti, kar brez ustrezne finančne in čustvene podpore res ni enostavno. Znate poskrbeti tudi za svoje telo in dušo, imate prijatelje in naravo, tolažbo in ljubezen vam nudita psa in mačka, ki vam s svojo zvestobo pomenijo vse na svetu. V vas je polno čustvenih ran, bolečine, strahov, jeze, žalosti… , ki jo oni verjetno začutijo in so res z vami.

Še vedno močno skrbite za starše, predvsem za mamo, s katero sta povezani na nek poseben način, zdaj, ko skupaj delata, pa še toliko bolj. Doživljate, da je ta navezanost nezdrava in vas duši, saj ste oseba, ki skuša najti neke rešitve, ki gre v aktivno držo in skuša nekaj rešiti in spremeniti, mama pa si tega ne upa oz. ne zmore, čeprav bi bilo super, da bi bila kot starš v ospredju in ne bi le ustrezno poskrbela zase, pač pa tudi za vas. Veste, da staršev ne boste mogli spremeniti, zavedate se že, da je marsikakšna odgovornost na njih (predvsem poskrbeti za svoje preživetje in svoja čustva in odnose) in da je vaša prva in edina naloga skušati vedno bolj poskrbeti zase. To ni egoizem. Naloga nikakor ni lahka, če ste celo življenje v obrnjenih vlogah, saj ste se naučili, da je potrebno poskrbeti za druge, da bo za vas varno. Nekako se že zavedate, da ste pravzaprav vi v vlogi staršev in pogosto oni v otroški, pasivni in nemočni vlogi. Kot otrok žal niste imeli druge izbire, da ste preživeli, kot odrasli pa opažate, da vam vse to škodi, vas uničuje in ubija, kot ste se nekje izrazili. Ne vem koliko ste utrujeni in brez življenjske energije, kot bi bili sami, brez prave spodbude, podpore? Razumem, da se počutite kot bi bili obupani in nemočni, vendar niste. Imate veliko moč, še posebno, ko se za nekaj odločite in pridete v stik s sabo in svojo jezo kot odločnostjo. Omenjate, da ste imeli neko svetovalno podporo, s katero ste bili zadovoljni.. Ne vem kaj se je zgodilo, da je nimate več, vam pa toplo priporočam terapevtsko podporo še naprej, saj se travmatične otroške izkušnje in so-zasvojenosti predelujejo dlje časa.

Čutite, da bi bilo najbolj prav oz. morda celo edino možno it živeti stran, na svoje. Strah vas je kako to finančno in tehnično izpeljati. Skrbi vas, če boste sploh dobili ustrezno prebivališče, npr. kako podeželsko hišo ali del nje, kjer bi lahko imeli s sabo tudi svoje živali. Ste morda že poskusili s kakim oglasom na straneh nepremičnin? In če bi šli vsaj za začetek morda v najem, da vidite kako bo šlo in se morda kasneje odločite za kakšno drugo obliko, ko se vam življenje malo bolj ustali? Tudi, če se vozite na delo k mami in sta začasno skupaj samo za tisti čas dela, se mi zdi, da bi se vi drugače počutili, kot če bi bili potem z njo še cel večer oz. cele dneve in vikende. Najtežje je postavljati meje staršem, ker jih ti običajno ne upoštevajo in se ne spremenijo, ker so takšni zaradi sebe in ne zaradi otroka (v tem je osnovni problem), zato se je tudi najtežje izviti iz tega kolesja, če niste res osredotočeni nase in na to kako vam takšna povezanost škodi. Nasilja v takšni ali drugačni obliki niste dolžni prenašati.

Kako je konkretno s kreditom, plačo, najemom, možnostjo odselitve, ipd. vam ne bi vedela povedati, morda ima kdo drugi kakšno izkušnjo s tem in jo bo delil. Morda se lahko pozanimate za kake oblike pomoči v vašem primeru pri inštitucijah, npr .Društvo za nenasilno komunikacijo, CSD, Karitas, varna hiša, morda s pomočjo kakega občinskega razpisa za pomoč mladim pri reševanju stanovanjskega problema… Lahko pa vas spodbudim, da se najprej dobro pozanimate, da si poiščete informacije na spletu, morda pokličete kake sorodnike, pogledate za nepremičninami, kmetijami, povprašate morda kako starejšo ali hendikepirano osebo in ji morda v zameno pomagate… Verjetno je v teh negotovih časih precej tvegano iti kar v nek dolgoročni kredit, ne da bi imeli stabilen vir dohodka.

Želim vas spodbuditi, da stvari raziščete, se pozanimate, vztrajate na poti osamosvajanja in ne obupate, pač pa pogumno iščete pot naprej, četudi bo morda potrebno še malo počakati s svojim. Slej ko prej se vam bo odprla neka priložnost, medtem pa lahko delate na sebi in se še bolj opolnomočite.

Vse dobro vam želim in čim bolj prijazne praznične in ostale dni novega leta.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Spoštovani in pozdravljeni še enkrat!

Najlepša hvala za vaš trud, čas in obširen odgovor, cenim zelo!
Vse kar ste napisali mi pomeni ogromno.

Ravno sem v fazi iskanja podnajemniškega stanovanja in kot kaže bom najkasneje z marcem dobila svoj kotiček pod soncem, kjer so me pripravljeni vzeti v stanovanje z vrtom, sem nadvse srečna!
Skratka ne bom obupala in se veselim prihodnosti. Mi je uspelo priti iz najhujše krize.

Imam pa resnično eno prošnjo za vas, če bi zaradi zasebnosti odstranili objavo s facebooka, lepo prosim?
Ne želim, da moja družina to vidi…

Najlepše se vam zahvaljujem za vse nasvete in vas lepo pozdravljam

https://www.re-max.si/sl-si/nepremicninski-oglasi/stanovanje/oddamo/maribor/490321050-35?LFPNNSource=Search&cKey=490321050-35&HighlightingWords=
Za začetek bi bilo… želim ti vso srečo v življenju 😊

Prebrala sem vašo sago…. kakšna zmeda. Najprej je treba umiriti um in postaviti prioritete.
Drugič, obsedeni ste z materjo in njenim propadlim življenjem in zakonom.
Za starše je dovolj, da jih spoštujete, ni pa potrebno biti bergla, ker tako škodite sebi in njima.
Tretjič, če ste jasno spregledali, da ste otrok toksičnega razmerja, zakaj ste sploh šli na skupni dopust, z mamo šli v poslovno pot in podobno to je nezrelo in škodljivo. Tega ne počnite več, ker bo to eno samo trpljenje.

Četrtič predlagam vam distanco, distanco in distanco. Korona gor ali dol, vaše živali gor ali dol, treba bo najti službo, kar je osnova, po možnosti v tujini, zakaj pa ne.

Kredita ne boste dobili, ker so pogoji izredno zaostreni. So pa druge možnosti, ste v najboljših letih in vam lahko vse udpe.

Spoštovani Izgubljeno dekle,

sem posredovala naši tehnični podpori o vaši želji glede umaknitve s fb in bodo uredili.

Vse dobro vam želim in čim bolj prijazne dneve naprej.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

New Report

Close