Zdravstvene napake
Čeprav me je prvotna zgroženost po 4 letih, odkar imam pravilno diagnozo, minila ,bom v prid drugim kljub vsemu opisala moj nepotrebni življenjski križev pot. Zdaj imam 68 let. Pri enaindvajsetih sem prvič do nespoznavnosti otekla v obraz. Oteklina je naraščala počasi, približno v dveh dneh dosegla višek, nato plahnela v istem tempu.Zdravniku, ki je takrat prišel na dom, ne zamerim, da mi je predpisal samo borove obkladke. Bilo je pač leta 1955…..
Otekanje obraza, včasih grla, jezika (smrtna nevarnost) se mi je ponovilo v življenju vsaj tridesetkrat. Večkrat sem bila hospitalizirana, dobivala injekcije kalcija, antihistaminikov in močne doze kortikosteroidov, dvakrat so me testirali, mi prepovedali vrsto živil, med njimi mleko. Testirali sta me 2 zdravnici z nazivom doktor znanosti. Po njunem mnenju naj bi bil to Quinckejev edem.Ker znam brati, sem prebrala knjigo Alergija, ki jo je napisala ena izmed njiju, in našla v enem stavku opis hereditarnega angioedema.Ker ne morem modrovati o tistem, za kar nisem usposobljena, sem vedno povedala zdravnikom samo, da oteklina raste počasi in ne hitro. Tudi bala sem se v potihem, zaradi potomstva, da imam bolezen , ki se deduje.
Ko pa sem neko nedeljo leta 98 spet doživela dramo (urgenca, antihistaminiki, kortikosteroidi, nazadnje pomagal adrenalin), me je moja skrbna osebna zdravnica napotila na ponovno testiranje v alergološko ambulanto, ki je bila takrat na polikliniki. Zdravnica, ki sicer dela na Golniku, je potem, ko testi niso pokazali alergije, dala narediti imunološke krvne preiskave. Ugotovili so , da imam hereditarni angioedem ( poleg tega, kar pa tu ni pomembno, pa še resno bolezen imunskega sistema). Žal se je ponovil tudi pri enem potomcu.
Rada bi povedala samo, da mi je ta nadloga kar dobro grenila življenje. Prepričana sem , da bi bilo drugače, če bi že prej naletela na zdravnike z znanjem in ne le z naslovi. Sem strpen človek, razumem izrek motiti se je človeško, ampak pravijo tudi, da več glav več ve. In z mano se je v skoraj petdesetih letih ukvarjalo kar nekaj doktorjev.
Hvaležna pa sem ljudem na Golniku, da so ugotovili pravo diagnozo, v sinovo dobro.
Spoštovani dr. Kersnik
mislim, da ste se ujeli pri teoriji o partnerskm odnosu:
1. skušate študentom to dpovedati ( kako, ali ni to povsem normalen odnos, naj bi bil že v vrtcu, šoli …)
2. kako naj izvajam pritisk na zdravnika, da želim partnerski odnos ?
Res ne razumem. Kamorkoli pridem v trgovino, banko, …… povsod vse “partnersko”, pri zdravniku pa MALI BOGOVI V BELEM. No pa tudi GOSPODJE PROFESORNI NA FAKSIH …
Sami smo si krivi …..
Spoštovani!
Vsakdo je mali bog – edne za katedrom, drugi na avtobusu, tretji za okencem… Ne verjamem, da je naša kultura res tako napredna kar se sporazumevanja tiče, kot menite vi. Po moji izkušnji, ni.
Če ljudje zadovoljno kimajo slabemu sporazumevanju in pomanjkljivim sporočilom, ne bo nihče imel interesa, da bi karkoli spremenil. Dajte vedeti,m da vam ni zadosti visoka strokovnost brez ustreznega pogovora. Osebno sem srečal vrhunske strokovnjake na ozkem specialističnem področju, ki si vzamejo čas za pojasnjevanje, pogovor, raziskovanje skrbi, svetovanje pri odločanju… Zahtevajte take zdravnike, vsi, ne le vi. Nekateri bodo vedno taki, kot so, marsikdo pa se bo le spremenil. Če je nekdo prepričan, da je njegov način tak, kot ga pričakujejo ljudje, ga ne bo spreminjal.
Lep pozdrav!
Janko Kersnik
Spoštovani,
rabim vaše mnenje glede kombinacije dveh zdravil in nasvet glede upravičenosti postopka proti zdravniku.
Moji babici je zdravnik pred časom in sedaj ponovno, ker ni izboljšanja, predpisal za starostno depresijo ta zdravila:
Eglonyl, Amyzol in Apilepsin.
1. Zakaj mora jemati Epilepsin?
2. Epilepsin v kombinaciji s tricikličnimi antidepresivi, LAHKO okrepi depresijo centalnega živčnega sistema ali zniža prag konvulzije.
Babica nima epilepsije. Nekaj mesecev nazaj so se ji začele roke tresti. Zdravnik pravi, da je mogoče to začetek Parkisona.
Sedaj vas sprašujem. Kako naj postopamo na osnovi teh dejstev?
Prosim, da mi odgovorite pošteno.
Hvala.
Spoštovani!
Na vaše osnovno vprašanje sem odgovoril na forumu Družinska medicina, tu bi se dotaknil le vprašanja, kdaj je nek zdravstveni ukrep zdravstvena napaka.
Zdravstvena napaka je pravno opredeljena kot dejanje v očitnem nasprotju z dosežki medicinske znanosti na katerem koli področju medicine in ki ima elemente kaznivosti – malomarnost, neznanje, namernost, ali opustitev s posledično škodo. Dokler zdravstvena napaka ni dokazana, govorimo o sumu zdravstvene napake. Več si preberite na strani http://med.over.net/medphorum/read.php?f=2&i=129&t=129
Lep pozdrav!
Janko Kersnik
ma to je čisto preprosto gospe in gospodje ino ostali tlačani in tlačanke.
če študiraš za avtomehanika moraš znat zamenjat olje ino obvladati ostalo avtomehanično dejavnost.
če si lesni tehnik moraš znat poublati desko pa narisati kak načrt za stol ali kaj podobnega.
če si smetar pač pobiraš smeti in kontejnerje.
če si zdravnik moraš obvladati vse kar spada v ta poklic.
napake se dogajajo povsod ampak napakeso dovoljene, ne pa nesposobnost ali malomarnost. če se pač zdravnik ne misli držati t.i. hipokratove prisege naj gre pač kidat gnoj ali kaj drugega. kot to velja za ostale poklice.
pa ne more ti kirurg operirati napačno roko kot se je to zgodili v izoli haloooooo! to zame ni napaka ampak svinjarija. ma če mene vprašate bi ga dal na prevzgojo na goli otok.
dejstvo je da zdravniška napaka vpliva na bivanje in življenje človeka če mizar narobe poskoblja desko ne bo hudega.
se razumemo ?
imam pa dobre in slabe izkušnje z zdravniki sam kaj ko pa slabe bolj vplivajo na človeka in se ne pozabijo .
Predvsem bi se na tem mestu zahvalil številnim zdravnikom,ki kljub preobremenjenosti z delom ,še vedno najdejo čas za človeka ,za pogovor in toplo besedo.Zame so ljudje v belem predvsem garači,za svoje delo nikoli poplačani,kot vidim iz teh pogovorov tudi slabo cenjeni s strani pacientov,kar je zelo žalostno.Kar se napak tiče-noben človek ni nezmotljiv!Tudi zdravnik ni Bog!