Zavrnili moznost strokovne napake pri smrti bolnika
Izredni strokovni nadzor na oddelku za internisticno prvo pomoc Univerzitetnega klinicnega centra Ljubljana v primeru nedavne smrti bolnika na urgenci je pokazal, da v tem primeru ni prislo niti do strokovne napake niti do komunikacijskega suma, je na danasnji novinarski konferenci poudarila strokovna direktorica ljubljanskega UKC Aleksandra Markovic. Bolnik je umiral, na urgenci pa morajo zdravniki sprejeti najprej tiste, ki so v zivljenjski nevarnosti in jim je še mogoce pomagati, je pojasnila.
Meni se zdi povsem clovesko, da se ustrasis in taksnega cloveka peljes na urgenco. Mislim tudi, da jih nihce ni dolzil na njegovo smrt. Ampak ce bomo ljudje tole pogoltnili, bomo v bodoce od njih lahko zahtevali se manj humanosti.
Tisti, ki so dejansko z vso ljubeznijo skrbeli za svoje najdražje umirajoče, sem prepričana, da si delijo mnenje, da umirajoči (od bolezni!) nima kaj delati v kaotičnem stanju urgence.
Napaka osebja gor ali dol – če imaš nekoga rad, če je dolgo bolan…je lepo in edino prav, da se pravočasno pripraviš, da ga boš spremljal dostojanstveno in mirno tja, kamor bomo šli nekoč vsi.
Tako, kot se je treba pripravljati na praznovanja, poroke, rojstva…se je tudi na smrt, kadar je napovedana. Je hudo, neskončno hudo, ampak, ko si ti na tem, da pomagaš, spremljaš…že v ljubezni do tega človeka najdeš moč za to. Če si negotov, razrvan in nemočen, obstaja pomoč. Recimo Hospic.
Mediji pograbijo vsako novico in jo napihujejo, ljudje pa hvaležno pograbijo te kosti. Tako, kot včasih odpove prijaznost trgovke, hitrost vodovodarja, neskončna potrpežljivost učitelja…lahko odpove tudi prijaznost zdravnika. Vendar se to ne more meriti s strokovno napako.
Ko mi je umirala draga oseba, sem dovolila, da odpovejo vsi okrog mene, sebi pa nisem in odšla je dostojanstveno, v miru in tišini, s toplo dlanjo v svojim dlani. To je bilo največ, kar sem zanjo lahko v življenju storila.
Kako naj jaz kot laik vem, kdaj je res konec in se moram dostojanstveno posloviti? In kdaj je prav, da se vedno pomagam in peljem k zdravniku? Ne vem. Ne morem vedeti. In sem prepricana, da bi v paniki sla na urgenco.
Ja, tudi jaz vem, da se večina težkih bolnikov poslovi dostojanstveno. Ampak šele potem, ko so bili že neštetokrat pri zdravniku, tudi na urgenci verjetno. Najprej ti mora nekdo potrditi, da je nastopila zaključna faza, da se ne da nič narediti, da naj umre v družinskem krogu. Dokler jaz te informacije ne bi imela, bi verjetno tudi letala okoli zdravnikov. Če temu pacientu niti na urgenci niso bila dana zdravila za lajšanje bolečin, kako bi jih imeli potem sorodniki doma? Pri tem primeru je verjetno odpovedal ves sistem, ne samo urgenca. Urgenca je bila samo končna postaja.
Ko z onkologije odpustijo domov neozdravljivo bolnega, torej gre domov umret, dajo vsa navodila za ravnanje v času umiranja in lajšanje bolečin.
Ampak ljudje smo pač postali taki, da nam je umiranje v napoto, z njim nočemo imeti ničesar in seveda je najlažje, da svojca odpeljemo umret v bolnico.
Če je res: kaj so mislili s tem, da so želeli svojcu podaljšati življenje vsaj za nekaj ur ? Raje trpljenje.
Svojci so vedeli, da umira saj so ga poslali domov iz onkološkega inštituta, kjer so jim tudi povedali, da žal ni več pomoči.Bolnika naj bi v tem istem dnevu že obiskal na domu osebni zdravnik, ki je tudi izdal napotnico na kateri je bilo napisano, da je bolnik v terminalni fazi (izraz, ki pomeni, da umira). Sam jih je pregovarjal naj ne hodijo na urgenco ker, da naj se ne bi dalo nič več narediti. A se je kdo vprašal koga bi pa svojci in novinarji krivili, če bi človek umrl 1 uro prej v reševalnem vozilu?????
Vsi poznamo le resnico iz ene strani. Če se komu ljubi brati je tukaj skopiran članek dr. Logarja, ki vsaj delno osvetli stvar tudi iz druge strani.
Smrt odhajajočega človeka kot zdravniška napaka
Sre 18.07.2007
Neverjetno veliko ljudi se danes sprašuje o etiki zdravnikov, dvomijo o njihovi privrženosti Hipokratovi prisegi. Dovolj je le nekaj jedkih besed, žolčnih stavkov, očividcev zadnjih zdihljajev neozdravljivo bolnega človeka na hodniku urgence, ki mu skrb svojcev ni namenila spokojnega slovesa v zavetju toplega doma. Nepripravljenost spopasti se z bolečino, ki se zavrta vate med umiranjem najdražjega, mi je razumljiva. Poznam jo. Vendar se ob žalostnem dogodku, ki ga vpletena zdravnica ni mogla preprečiti in je spodbudil neverjetno mržnjo do zdravnikov, marsikdo med nami začenja spraševati, ali bi Hipokrat, če bi se po nesrečnem naključju rodil nekaj stoletij pozneje, sploh zbral dovolj volje in napisal svojo prisego, zaradi katere so bili grški zdravniki brezpogojno zavezani zdravljenju zbolelih Grkov in ki smo ji zavezani tudi slovenski zdravniki. Današnji svet, v katerem ljudje vse bolj dojemajo medicino kot ceneno potrošno blago, je namreč svetlobna leta daleč od omikane antike.
Zgodba prizadete zdravnice
Prav je, da bralec teh vrstic izve resnico, ki ni enoznačna, in spozna potek dogodka, kakor mi ga je opisala prizadeta zdravnica, in njeno delo ta dan – v torek, 3. julija 2007 – na urgenci. Njen delavnik se je začel zjutraj, ob 7.25, in že prva bolnica, ki jo je pregledala, je bila življenjsko ogrožena, saj je otežkočeno dihala in je obstajala velika verjetnost, da ima pljučne embolizme, zaradi česar jo je morala napotiti na scintigrafijo pljuč. Do 11. ure so bolniki prihajali na urgenco posamično in so bili pregledani, ne da bi bili morali dolgo čakati. Pozneje pa jih je prihajalo vse več in gneča na hodniku je počasi postajala neznosna, bolniki in njihovi svojci pa so težko pričakovali klic na ambulantni pregled, na katerega je bilo treba čakati vse dalj. Zdravnica je poskusila skrajšati čas čakanja na pregled z delom v dveh ambulantah hkrati, s pomočjo mlajše zdravnice sekundarijke. Postelje na intenzivnih oddelkih Kliničnega centra so zasedli že v dopoldanskem času, primanjkovalo je tudi postelj za sprejeme na razne interne oddelke.
Kmalu so začeli na urgenci bolnike sprejemati tudi v opazovalnice, v katerih čakajo na izsledke laboratorijskih in rentgenskih preiskav tisti bolniki, za katere internist presodi, da zaradi ogroženosti ne morejo čakati na hodniku. Tu so pod nadzorom zdravstvenega tehnika, ki zdravnika takoj opozori na morebitno nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja bolnika. V teh sobah je lahko hkrati le točno določeno število bolnikov, saj mora ostati tudi nekaj prostora za ukrepanje dežurne ekipe, če je potrebno nenadno oživljanje bolnika. Kot internistka z dolgoletnimi izkušnjami pri delu na urgenci je morala v bolj zapletenih primerih svetovati tudi mlajšemu specialistu internistu in dvema specializantoma interne medicine, ki so tega dne delali hkrati z njo v sosednjih ambulantah. Tik pred iztekom njenega delavnika je nasvet, ki ga je dala, morda rešil življenje človeku, ki so ga pripeljali na urgenco zaradi hipertenzivne krize. Instinkt in dolgoletne izkušnje so jo ob odsotnih prepričljivih kliničnih znakih opozorili, da je nujna CT-preiskava glave, s katero so nato pri bolniku potrdili krvavitev v možgane, in je bil sprejet na nevrološko kliniko.
V popoldanskem času, se je zaradi prihajanja vedno novih bolnikov vrsta čakajočih podaljšala in ob 19. uri, je na pregled čakalo od 16. ure še osem bolnikov, utrujenost in živčnost čakajočih na hodniku pred ambulantami pa sta se, razumljivo, povečevali. Med čakajočimi je bil tudi bolnik z napredovalim rakom v spremstvu svojcev, ki ga zaradi zasedenosti vseh pregledovalnic, opazovalnih sob in postelj v »24-urnem hospitalu« ni bilo mogoče prepeljati s hodnika v eno izmed opazovalnic. Svojci so od osebja in nato od zdravnice, ki je na hodniku ugotovila, da je bolnik neodziven in da z njim govorni stik ni več mogoč, zahtevali takojšnje ukrepanje. Ob tem ne bom komentiral stavkov, ki so jih izrekli v afektu, niti prvega odgovora zdravnice, ki je vpričo čakajočih, nepripravljena na verbalno agresivnost, odgovorila z ostrejšim stavkom, ki nima nič skupnega s tistim, ki se je pozneje zapisal v poročilih medijev. V trenutku, ko je odredila namestitev umirajočega v tedaj prosto ambulanto, namenjeno oživljanju bolnikov, so v to ambulanto pripeljali drugega življenjsko ogroženega bolnika. Nadaljnji razplet dogodkov je javnosti znan. Bolnik je bil zadnji hip pred smrtjo, le še z nekaj vdihljaji, sicer prepeljan v ponovno sproščeno ambulanto, tam pa so lahko le potrdili njegovo smrt.
V precepu, v kakršnem se je znašla, je imela izkušena internistka na izbiro le dve možnosti: ali da naredi nedvomno strokovno napako in ji na hodniku umre bolnik, potreben takojšnje zdravniške oskrbe, medtem ko bo zaradi zahteve svojcev pregledovala umirajočega, smrti zapisanega bolnika, ali pa se odloči po svoji vesti in znanju medicine in oskrbi najprej tiste, ki imajo zaradi pravočasne oskrbe pred seboj še leta življenja, in zato tvega javno križanje in očitek neetičnosti.
Kruta statistika in minljivost
Prav je, da se bralec, potem ko je začutil utrip dela tega dne na urgenci, seznani z nekaj suhoparnimi, a zgovornimi podatki. Dežurna ekipa šestih zdravnikov je na dan dogodka v 24. urah oskrbela 73 večinoma težko bolnih bolnikov, od katerih so jih 25 sprejeli na razne bolnišnične oddelke in šest prenočili na opazovanju v enoti »24-urni hospital«, drugi so dobili natančna navodila za nadaljnje zdravljenje doma.
Število pregledanih bolnikov na IPP Kliničnega centra v Ljubljani se že vrsto let nezadržno povečuje. Tako je bilo leta 1982 pregledanih 14.332 bolnikov in sprejetih na bolnišnične oddelke 7356 bolnikov, leta 2006 pa že 21.911 bolnikov, od katerih je bilo nato bolnišnično zdravljenih 11.099, večinoma starostnikov. Ta številka bo v prihodnjih letih le še rasla, saj se bo po napovedih zaradi staranja prebivalstva v Sloveniji delež starejših od 60 let do leta 2020 povečal za nadaljnjih deset odstotkov na trideset odstotkov. Kako bodo zdravniki zmogli v prihodnje zagotoviti vsaj sedanjo raven zdravstvene oskrbe, če se njihovo število ne bo povečalo, je vprašanje, na katero bo morala odgovoriti zdravstvena politika.
Oddelek IPP zaradi prostorske stiske nima posebnega ločenega prostora, v katerem bi se svojci lahko poslavljali od umirajočega. Podobnim dogodkom bi se bilo mogoče izogniti z odprtjem enote za paliativno nego v Kliničnem centru, namenjene oskrbi težkih, neozdravljivo bolnih bolnikov tik pred njihovo smrtjo in podpori njihovim svojcev, ki niso pripravljeni na spremljanje umiranja v domačem okolju. V primeru oskrbe rakavih bolnikov pa bi bilo verjetno smiselno povečati število postelj v enoti za paliativno nego Onkološkega inštituta. V Sloveniji umre na leto približno 19.000 ljudi, od teh kar 59,2 odstotka v zdravstvenih ustanovah, večinoma v bolnišnicah. V razvitih družbah so ponekod, na primer v Kataloniji, z aktivnim delovanjem gibanja hospic razvili mrežo paliativne oskrbe na domu in dosegli zmanjšanje števila umrlih v bolnišnicah in hkrati povečali število umrlih v domačem okolju. Podobnim izkušnjam razvitih okolij poskuša v zadnjih letih slediti tudi Slovenija, vendar žal še ni opaznejših premikov, ki bi kazali na pripravljenost Slovencev, da sprejmejo smrt svojca, ki je neozdravljivo bolan, doma.
Neskončna črnina, tako drugačna od svetlobe, nam je usojena vsem. Spopasti se z mislijo na minljivost, s tem vrojenim prastrahom pred smrtjo, je temeljno eksistencialno vprašanje vsakogar od nas. Nepripravljenost na trenutek, ko nam zaradi strahovitega pospeška časa pred očmi ugaša življenje ljubljenega svojca in nam neizbežno uhajajo trenutki, ko bi se z njim še lahko pogovorili, se vsakomur, tudi zdravniku, piscu teh besed, s svinčeno težo vlije v telo. Razumem ga, vse prepogosto sem se srečal z njim in vem, da je smrti veliko. So blage, ko nekdo neopazno odide, in so smrti, ko se trpeči dneve in dneve nit za nitjo trga iz koprene življenja in si on sam, njegovi bližnji in zdravniki, ki so mu podaljševali življenje, zanj želijo trenutka odrešitve. Ko je tudi najmanjša možnost ozdravitve izgubljena in ko pride trenutek, ko brodnik sprejme umirajočega na vožnjo čez reko Stiks, je čas slovesa dokončen. Sprejeti ga moramo tiho in se v mislih zahvaliti umirajočemu za vsak lep trenutek, ki smo ga z njim doživeli. V tem tihem sprejemanju odhoda svojca ni prostora za očitek zdravniku, ki tedaj rešuje življenje in zdravje drugih pomoči potrebnih, da ne spoštuje etike.
Prim. dr. Dušan Logar,
dr. med, specialist internist revmatolog
“Oddelek IPP zaradi prostorske stiske nima posebnega locenega prostora, v katerem bi se svojci lahko poslavljali od umirajocega.”
To pa vem. Sem bila nekaj metrov proc, ko je zdravnik mozu in sinu razlagal, da bo gospa umrla. Da ne morejo nic vec, da je samo se vprasanje ur. Pa je nista onadva pripeljala. S psihiatrije so jo pripeljali. Bila pa je v tisti sobici cisto na koncu hodnika. Notri pa se trije, mogoce stirje, kolikor sem videla. Pa nekaj svojcev. In sobica je manjsa od moje dnevne sobe. Pa si predstavljajte, stiri postelje, osebje je tudi notri, vsake toliko kaksen svojec, naprave. Za kaj vse je v tej drzavi denar, ni pa ga za eno urgenco? Pomembno je, da imamo vojake na Kosovu, v Afganistanu!!!
Spremljanje bolnega tasta v zadnjih mesecih njegovega življenja mi je mišlenje o smrti močno spremenil. Na srečo so nam omogočili dostojno nego in skrb za bolnika partonažne sestre iz ZD in njegova osebna zdravnica, ki je bila v vsakem trenutku pripravljena pomagati. Vendar nas je tudi pri zadnjem poslabšanju znala opozoriti, da se bliža dejanski konec njegovega življenja. V tisti skrbi zanj bi ga sami tudi peljali (ponovno) na urgenco, vendar nam je znala razložiti, da bo dostojneje umrl med nami kot pa med popolnimi tujci. Hvala ji!
Vsem tistim, ki pa imate mogoče še kakšen strah pred hudo bolnimi, pred smrtjo… pa priporočam v branje kakšen strokoven članek ali kakšno knjigo priznane zdravnice dr. Metke Klevišar: http://revija.ognjisce.si/leto2004/nov2004/pdf/pogled.pdf
Njena razmišljanja (ne samo o smrti, tudi o življenju) bi marsikomu lahko pomagala, le prisluhniti bi ji bilo potrebno.
Naj dodam le še nekaj od prezasedenosti IPP – internistične prve pomoči. NISEM nikakršen strokovnjak iz medicinske stroke, rada bi le opozorila na določene ugotovitve, ki sem jih kot spremljevalka opazila. Mnogi bolni,ki se bodisi zdravijo doma ali so oskrbovanci doma za ostarele, pridejo v bolnišnico le preko tega oddelka. Zato se mnogokrat osebni zdravniki odločijo (po svoji strokovnosti, da ne bo pomote) za napotnico na IPP kot pa za specialista direktno, ker imajo ravno na IPP dostop do mnogih specialistov, ki lahko potrdijo ali ovržejo sum na diagnozo, medtem ko bi sicer na specialiste čakali več mesecev.
Ne bi pa ponovno poudarjala prostorske stiske tega oddelka, niti nemogočih razmer, v katerih čakajo bolniki (tudi več ur – nazadnje s staro mamo 12 ur) in delajo zdravniki.