zavračanje otroka

Lep pozdrav!

Sem očka treh tednov starega fantka. Že zadnje tri mesece nosečnosti se je žena pričela obnašati precej čudno, zapirala se je vase, pogosto jokala, govorila, da si sploh ne želi otroka,… Enkrat se je celo hotela zabosti v trebuh, da bi se ga znebila ter požreti preveliko količino nekakšnih tablet, pa sem ji to na srečo preprečil. No, potem pa so bili spet dnevi, ko je bila vsa živahna, vesela, pa je govorila, da komaj čaka, da malček pokuka na svet, skupaj sva hodila po trgovinah in nakupovala stvari zanj itd.
Po rojstvu se ni njeno obnašanje prav nič spremenilo. V porodnišnici je bila dobesedno nemogoča, poslali so jo na pogovor k psihologinji, katero pa je dobesedno ignorirala, ni je hotela ne poslušati niti se pogovarjati z njo. Tudi otroka je kar odrivala od sebe, sploh se ni hotela zmenit zanj. No, jaz sem že, odkar sta prišla iz porodnišnice, doma in skrbim za otroka ter delno tudi zanjo. Ker če jo nekaj “drži”, ga ne nahrani ne previje. So pa potem spet takšni trenutki, ko se do malčka obnaša popolnoma razneženo, ga lepo skopa, preobleče, podoji,… No, zaradi tega imam potem jaz še lep čas težave s hranjenjem otroka, ker noče nadomestnega mleka. V glavnem- to njeno obnašanje me spravlja ob živce! Kaj naj naredim glede tega?!? Aja, do mene se že ves čas normalno obnaša razen, ko jo začnem kaj zasliševat, zakaj je včasih takšna kot je, se spreva. Zvem, seveda, nič. Naj omenim še, da sva še oba precej mlada, ona bo imela 20 let oktobra.
Prosim, če mi lahko, kdo svetuje, kaj naj naredim!!! Hvala!

Spoštovani Grega,

v ženinem imenu ne morete njenega vedenja in občutenja kaj dosti spreminjati, zato bo morala poskrbeti sama, vendar tako s pomočjo psihiatra, kot z vašim sodelovanjem. Menim, da je psihološko svetovanje v takem primeru premalo in da potrebuje zdravilo, ki ji bo pomagalo najti ustrezno čustveno ravnotežje. Seveda se mora z obiskom strinjati, zoper njeno voljo pa bi bilo možno napotiti k psihiatru (to je kompetenca splošnega zdravnika), če bi ogrožala otroka, sebe ali oba. Začnite torej s prepričevanjem.
Motnja, kakršno opisujete, lahko ob ustrezni terapije mine kmalu, brez nje pa se utegne zavleči ali celo kronificirati.

New Report

Close