Zavlačevanje s skupnim življenjem

Sva blizu 30, skupaj slabih 5 let. Bili vzponi in padci, bila je vmesna prekinitev zveze in ponovno sva se našla.

Kaj pravite na to, da po tolikšnem času še kar ne živiva skupaj? On bi, jaz pa v to dvomim. (Če bi oba želela, bi lahko šla v najem skupnega stanovanja.) Ne vem, če si to znam predstavljati, ne vem, če si to res želim. Seveda pride čas, ko vse to vidim, a pridejo dnevi, ko res ne. Kot da rabim prostor zase, kamor se lahko umaknem (že po naravi in od vedno sem taka, zelo introvertirana), sploh ko nekaj med nama ne štima- kako sem srečna, ko se lahko vrnem v svoje zatočišče.
.
A vendar v zadnjem času razmišljam, da nekaj tu mogoče ne štima. Ko razmerje traja nekaj časa in se poglablja, bi partnerja morala čutiti vse večjo željo, da ne bi po koncu dneva odšla vsak v svoje stanovanje, želita si skupnega življenja. Ni to tako? Se je mogoče ta ljubezen ustavila (pri meni) na stopnji, ko nisva sposobna za skupnno sožitje? Je sploh možno, da se razvija naprej, glede na to, da sva skupaj že toliko časa? Si mogoče samo domišljam, da je med nama ljubezen, ki bo trajala?

Spoštuj sebe in ne rini v skupno življenje in družino z nekom, za katerega potihem veš, da ni zate. Če bi ga res imela rada in bi imela namen ustvariti družino, bi želela biti skupaj z njim. Bližanje tridesetim, 5 let ne preveč dobre veze itd, niso dobri temelji za družino. Razen seveda, če o družini sploh ne razmišljaš, potem je lahko v redu, tako kot je.

O družini zaenkrat ne razmišljam, a seveda si nekega dne otrok želim.
Ne vem pa, zakaj toliko dvomim oz. če bi dvomila ob vsakem (do zdaj še vedno sem), saj sem, odkar se poznam, potrebovala en prostor samo zase..

Jaz ne vem, ali je problem v tebi – tako tudi pišeš, ali v vama. To sama bolj veš. Najprej si moraš sploh želeti na svoje z njim. Če si ne želiš, tukaj ni kaj razglabljati. Če pa si želiš, potem lahko poskusita, saj itak nimata nič za izgubiti. Najameta stanovanje in če gre, super, če pa ne, gresta pa nazaj domov ali vsak po svoje. Pri meni je bilo tako, da sva stanovanje kar kupila in tudi nisva imela veliko za izgubiti (se pač proda, če ne gre), ampak sva po dveh letih skupnega življenja vezo uredila. Je pa res, da sem si jaz to, da bi šla skupaj na svoje, zelo želela, on pa verjetno tudi, če je šel v to.

Moje osebno, poudarjam osebno, mnenje je, da je vsaka zveza resnično prvič na pravi preizkušnji šele ko dva začneta živet pod skupno streho. Vse ostalo so neskončne zmenkarije, kjer si z eno nogo še vedno zunaj ali vsaj prirpavljen, da hitro skočiš s tega “vlaka”, če imaš občutek, da drvi prehitro, da ne drvi v pravo smer. To je na nek način zelo praktično, ampak po drugi strani pa tudi zelo egoistično.Na takšen način v resnici nikoli ne veš kam te pravzaprav ta zveza vodi. Meni se zdi 5 let in starost okorg 30 malce preveč, da človek še kar ne bi vedel kaj hoče od življenja. Glede na to, da je eden od partnerjev izrazil jasno željo,da si želi življenja pod skupno streho, bi bilo fer, da drug o tem malce bolj trezno razmisli kot doslej. Ne samo o življenju na istem naslovu, ampak predvsem o tem kako to zvezo vidi v prihodnje.
Potreba po tem, da je človek nekaj časa tudi sam, je prisotna v večini od nas. Ne vidim pa razloga, zakaj ne bi nekdo mogel imeti delček te svoje “zasebnosti” tudi če živi z nekom. Saj ne moreš 24/7 viset na svojem partnerju. Človeku moraš dat nekaj prostora, da lahko diha, sicer se lahko oba hitro zadušita v takšnem razmerju, ki običajno pelje samo v ljubosumje in prepire. Če imaš nekoga resnično rad, če misliš, da je to človek s katerim se vidiš v prihodnosti, pač moraš malce tudi riskirat in postavit to zvezo na malce višji nivo.
Nikar pa ne it v zakon in v skupno stanovanje direkt izpod mamine strehe ali svojega lastnega gnezda. Šok ob skupnem življenju – ki ni samo 14-dnevni romantični dopust- je lahko ob tem prevelik.

Kako se pa drugače razumeta? Se veliko kregata? Ti gre tvoj partner na živce? Očitno imaš res neke zadržke… Skušaj ugotoviti, česa te je strah in ugotovi, ali je ta strah upravičen…

Drugače imam pa tudi sama podoben problem. Mi2 sva skupaj še dlje časa pa še vedno vsak pri sebi doma. Oba si želiva skupnega življenja, problem pa je v tem, da ne veva, kje bi bila. Doma imamo kmetijo, veliko dela, družina me potrebuje (še drugi razlogi). Prostora v hiši ni, denarja za novo ni, nimam pa srca, da bi šla stran v npr. najemnniško stanovanje… To me čedalje bolj živcira, ne vem, kaj bi… Vsa ta kratka srečanja, vožnja in stalna poslavljanja me ubijajo…

Ima mogoče kdo podobne izkušnje ali pa rešitev za tako dilemo?

[quote=”Fairy”]Kako se pa drugače razumeta? Se veliko kregata? Ti gre tvoj partner na živce? Očitno imaš res neke zadržke… Skušaj ugotoviti, česa te je strah in ugotovi, ali je ta strah upravičen…

Drugače imam pa tudi sama podoben problem. Mi2 sva skupaj še dlje časa pa še vedno vsak pri sebi doma. Oba si želiva skupnega življenja, problem pa je v tem, da ne veva, kje bi bila. Doma imamo kmetijo, veliko dela, družina me potrebuje (še drugi razlogi). Prostora v hiši ni, denarja za novo ni, nimam pa srca, da bi šla stran v npr. najemnniško stanovanje… To me čedalje bolj živcira, ne vem, kaj bi… Vsa ta kratka srečanja, vožnja in stalna poslavljanja me ubijajo…

Ima mogoče kdo podobne izkušnje ali pa rešitev za tako dilemo?[/quote]

Ti se boš morala odločiti ali imaš pravico do lastnega življenja ali pa se boš podredila željam kmetije, domačih itd. Najbrž te tvoja mati čustveno izsiljuje, ker ima sama težave. Nikoli ne boš mogla biti vsem všeč in vsem ustreči.

[quote=”Marinca1″]Sva blizu 30, skupaj slabih 5 let. Bili vzponi in padci, bila je vmesna prekinitev zveze in ponovno sva se našla.

Kaj pravite na to, da po tolikšnem času še kar ne živiva skupaj? On bi, jaz pa v to dvomim. (Če bi oba želela, bi lahko šla v najem skupnega stanovanja.) Ne vem, če si to znam predstavljati, ne vem, če si to res želim. Seveda pride čas, ko vse to vidim, a pridejo dnevi, ko res ne. Kot da rabim prostor zase, kamor se lahko umaknem (že po naravi in od vedno sem taka, zelo introvertirana), sploh ko nekaj med nama ne štima- kako sem srečna, ko se lahko vrnem v svoje zatočišče.
.
A vendar v zadnjem času razmišljam, da nekaj tu mogoče ne štima. Ko razmerje traja nekaj časa in se poglablja, bi partnerja morala čutiti vse večjo željo, da ne bi po koncu dneva odšla vsak v svoje stanovanje, želita si skupnega življenja. Ni to tako? Se je mogoče ta ljubezen ustavila (pri meni) na stopnji, ko nisva sposobna za skupnno sožitje? Je sploh možno, da se razvija naprej, glede na to, da sva skupaj že toliko časa? Si mogoče samo domišljam, da je med nama ljubezen, ki bo trajala?[/quote]

Ni nujno, da ni ljubezni, lahko si bolj individualist, ki se boji neke ujetosti, ko pride do življenja pod skupno streho. Ti bolj odgovarja svoboden način življenja, da se srečujeta in živita vsak na svojem. To ni nujno slabo da prisluhneš sebi, le mlada sta in če bi želela klasično družino z otroci, se pač nekega dne moraš odločiti za njega v celoti ali pa se posloviti.