zatrta ljubezen
Ne vem več kaj naj naredim… nekomu moram povedat, izliti misli iz sebe…
Pred štirimi meseci sem preko sms-ov spoznal dekle, s katero sva se kmalu zelo dobro razumela in sva si ves mesec dopisovala skoraj vsak dan, čedalje bolj in bolj navezana ssva postajala drug na drugega in kmalu sva si začela pošiljati sms-e, ki so počasi nakazovali na nekaj več kot zgolj prijateljstvo. Po natanko enem mesecu sva se odločila, da bi se prvič slišala po telefonu in na presenečenje obeh sva se pogovarjala celo popoldne, dolge 4 ure, ki pa so nama minile kot bi mignil. Ko sva si isti večer spet dopisovala, sva hkrati ugotovila, da bi bila rada skupaj in postala sva par…
Po dveh tednih, ko sva si po cele dneve pisala in se pogovarjala sva sklenila da je čas, da se prvič vidiva in se tako spoznava še v živo, ravno na valentinovo je bilo. Tu pa so začele nastopati težave, ki jim do danes ni bilo konca. Problem so namreč njeni strogi starši, ki je ne pustijo tako rekoč nikamor, zato so najini načrti vedno znova in znova padali v vodo. Velikokrat sva bila že na robu obupa zaradi tega, prejokala sva cele dneve. Šele po slabih treh tednih nama je končno uspelo, da sva se videla, ko je bila želja že tako močna, da sva bila za to pripravljena storiti popolnoma vse. In čeprav naju je bilo zadnji večer pred tem dnem zelo zelo strah, kaj se bo zgodilo, če si ne bova ušeč, je bilo najino prvo srečanje res nekaj nepozabnega. Bila sva si zelo zelo ušeč in presrečna, da sva se spoznala!
Vendar pa so njeni starši hitro ugotovili za najino zvezo (visok račun ze telefon, srčkasta darilca na njeni nočni omarici…), in imela sva občutek, da bodo storili vse, da naju spravijo narazen. Tudi slišati se nisva mogla več, kadar sva hotela, saj so ji prepovedali uporabo telefona. Vendar je to še nekako šlo, saj sta njena starša pogosto odsotna in sva izkoristila vsak trenutek, ko je bila sama doma, da sva se lahko pogovarjala. Mnogo večji problem je bil, ko sva se ponovno hotela videti, saj njeni starši na noben način niso smeli posumiti, da je z mano, kar pa je bilo precej težko, saj je doma v neki majhni vasici, kjer vsak vsakega pozna, drugje se pa nisva mogla videvati, saj je starši nikamor niso pustili. Zaradi tega se je tudi med nama ustvarilo nekaj komfliktov, vendar sva jim vedno kmalu in uspešno rešila.
Njeni starsi so naju res uničevali in pogosto sva bila zaradi tega spet na robu obupa, tudi samomorilske misli so se porajale v nama. Nekoč sem celo predlagal idejo za skrajo silo, če res ne bo šlo drugače, namreč da bi se lahko poslovila za neko določeno obdobje in počakala, da se razmere pri njej malo umirijo, vendar sva oba hitro ugotovila, da tega midva ne bi dolgo zdržala ter da se nama to ne sme zgoditi, da morama vztrajati skupaj, pa karkoli si že mislijo o nama.
Včeraj zvečer pa sem doživel pravi šok, ko sva si zvečer začela dopisovati preko sms-ov mi je sporočila žalostno novico; da sta se z mamo celo popoldne kregala zaradi najine zveze ter da nama ne preostane drugega, kot da se posloviva za dve leti, dokler ne konča srednje šole, v katero hodi (njeni starši smatrajo njene ocene za glavni problem, čeprav ji kaže, da bo brez najmanjših problemov dobra).
Tako iznenada se je zgodilo vse skupaj, se niti dobro se nisva pogovorila o vsem, kot da bi vse skupaj opravila v petnajstih minutah, v nekaj sms-ih. Ves zbegan in v solzah sem jo potem poklical na mobitel, saj mi sploh ni bilo jasno, zakaj tako iznenada vse skupaj, vendar pa je po nekaj minutah sama prekinila linijo. Od takrat naprej se mi niti sanja ne, kaj se je zgodilo. Danes jo že cel dan skušam priklicati na mobitel, vendar se nikoli ne oglasi (pa ne da ne sprejme klica, preprosto nihče se ne oglasi). Predvidevam, da so včeraj zvečer, ko sva se pogovarjala, v sobo prišli njeni starši, zato je morala prekiniti, potem pa so ji vzeli mobitel (ker se je že večkrat zgodilo), a kanček strahu vseeno obstaja, kaj če se ne želi več pogovarjati z mano, vendar mislim, da ni to.
Najhujše pa je spoznanje, da je lahko neka tako pristna ljubezen, kot se je ustvarila med nama, tako brezsrčno zatrta iz strani nekoga drugega… velikokrat sem že prebral kaj takega, vendar si nikolio nisem misliv, da se bo meni zgodilo kaj takega… ko se mi je že res zazdelo, da sem našel pravo ljubezen svojega življenja, s katero sva se res lepo razumela, imela ogromno skupnih lastnosti, že po dobem mesecu sva začela sanjarit o skupni prihodnosti, kako bova živela skupaj, se mi je v trenutku vse podrlo, življenje zame nima več smisla, saj je moje življanje postala ona… sicer sva si obljubila, da bova po teh dveh letih nadaljevala in da bova potem res lahko srečna pa da nama po lepo… ampak kje je to, čez dve leti, poni trpljenja, čakanja, odštevanja, da se naju njeni starši usmilijo… tako nemočnega se počutim, ko vem, da je moja najdražja nekje daleč stran, sanja se mi ne, kaj se dogaja z njo, če je vse v redu (njeni starši res grdo ravnajo z njo), tok me skrbi zanjo, da se mi kar meša, pa ko se nisva razšla, ker bi se skregala, ali pa ker se ne bi razumela, tako ponižno se mi zdi to dejanje njenih staršev, ko so naju dobesedno tako na silo spravili narazen, naju popolnoma onemogočili, tako grozni so, da je niti iz hiše več ne pustijo, samo v šolo in nazaj gre lahko, vse za to, da se ni bi mogla videt…
Sploh ne vem, kaj naj si mislim, kaj naj pričakujem, da me bo poklicala, ko me bo lahko, da mi bo morda napisala pismo, ali pa je to dejansko konec, nasilni konec vsega lepega, kar se je v teh mesecih ustvarilo med nama…
sploh ne vem kako naj začnem tolažiti….
Najprej me zanima koliko sta stara oba? Potem bi ti predlagala da bi šel na obisk k njej in njenim staršem poskušal razložiti, kako zelo jo imaš rad in kako veliko ti pomeni. Da bi jim poskušal razložiti da nimaš nobenih slabih namenov, da je ne boš oviral pri šoli in učenju in da bi rada samo en dan čez vikend, da se vidita- predlagaj da bi prišel k njej – tako da bodo imeli vse pod nadzorom. Pokaži jim da si človek na katerega se lahko zanesejo in da bi zanjo naredil vse (ampak odpovedati se ji ne smeš). To je ena stran. Po drugi strani pa lahko ima ona fejst probleme glede tega vsega, če so njeni starši res tako nesramni (sej bi se našla še kakšna hujša beseda za to). Sama sem imela podobne probleme, toda ko sem dopolnila 18 let in se osamosvojila je bilo vse drugače. In sedaj sta spoznala da sta ravnala narobe – ko me izgubljata. Vprašaj še za nasvet svoje starše – po navadi delijo dobre nasvete – saj so le dalj na svetu kot mi – in predlagam da ne vržeš puške v koruzo.
Drži se in poročaj o razpletu.
Vso srečo vama želim.
Pozdravljen, nesrečni.
Žal mi je za vaju, ko berem, kar si napisal. Ampak that’s life. Vedno imaš ne samo želje, ampak tudi okoliščine, ki vplivajo na njihovo uresničitev.
Žal ti ne moreš storiti absolutno ničesar.
Ona je tista, ki živi med dvema ognjema… tabo na eni in starši na drugi strani. In morala je izbrati svoj modus vivendi, da lahko sploh preživi. Glede na dane okoliščine se je odločila edino, kot se je lahko. Za ceno svojih (in tvojih) želja, za ceno svojih (in tvojih) čustev… ampak druge možnosti očitno ni bilo.
Edino, kar lahko storiš je, da zadevo vzameš kot izkušnjo… za uspešno zvezo namreč nista potrebna le 2 “prava” človeka, ugodne morajo biti tudi okoliščine, oziroma predvsem ugodno obdobje v življenju obeh (point-in-time, timing). Če je timing zgrešen, sta lahko 100x prava, pa še vedno ne bo šlo. In zgleda, da se je vama pripetilo nekaj takšnega. (vsakemu se je že kdaj; enim bolj, drugim manj tragično)
Umiri se, punco globoko v sebi uvrsti v nek čisto poseben predalček, in ga zakoplji na dno čustvene omare. In živi dalje!
Tudi ob kakšni drugi punci boš čutil tako močno, kot si ob tej, pa čeprav se ti morda sedaj zdi nemogoče.
Srečno!
Ne bo ti všeč kar bom napisal samo- pozabi na vse skupaj čim prej če si hočeš prihraniti težave. Ker težave bojo!
Nič nisi napisal koliko si star ti, (punca je glede na to da praviš da bo čez dve leti končala srednjo šolo stara okoli 17 let) Njeni starši so do nje (iz bogve kakšnega razloga) pretirano zaščitniški. In takšni bojo vedno! Čez dve, tri, pet….. let. Vedno! Zdaj te ne marajo in tudi potem te ne bojo! Če bi že kdaj bila skupaj bi se mogla odseliti stran od njenih staršev, pred tem pa bi preteklo še veliko gorja in sloz.
Umakni se zdaj, ko se še ne poznata dobro (tri mesece je malo) sploh če so bili to pretežno kontakti preko SMS-ov. Na ta način sploh ne moreš vedeti kako bi se ujela če bi bila dalj časa fizično skupaj. Lahko da bi ugotovila da se sploh ne štekata. Zato ne zdej dve leti čakat da boš potem ugotovil da to ni to.
Meni tvoja zgodba diši bolj na kakšno tragično romanco. In tuki naj se tudi konča. Ne bezaj v osje gnezdo ker ti bo nekoč žal, ne glede na to kako si zdaj zaljubljen in bi zanjo vse naredil. Vem da se ti smili ker ji starši tako grenijo življenje, ampak se bo že znašla. Ti tuke ne morš kej dost narest.
Jest bi na tvojem mestu vse skupaj pustil, ker se itak premalo poznata da bi loh reku da je ona res prava. Če pa je, se pa morda čez leta nekje srečata, ko bojo razmere za to bolj ugodne. Če verjameš v usodo;)
Vsak mora nositi svoj križ. Odločiti se boš moral, kakšen bo tvoj: Ali boš svojo deklico “pozabil” in večno obžaloval ali pa boš močan in se boš spoprijel z njenimi starši. To ti bo uspelo le, če bo tvoja deklica držala s tabo, zato premisli, kako boš zapeljal svoje življenje.
Veliko sreče in uspeha!
nekaj takega se je dogajalo meni.
s fantom sva nekaj časa (2 meseca) govorila samo po sms-ih, potem sva se odločila, da se srečava. no, takrat sva začela hodit. starši niso vedeli ničesar, s fantom sem se srečevala v šoli (do šole sem imela precej daleč, zjutraj sem šla ob pol sedmih, prišla ob pol štirih, ali še pozneje), takrat je bilo vse ok. potem sem jim povedala ,da imam fanta, še vedno vse ok. potem pa je enkrat prišel k nam domov… takrat se je pa pravljica končala. starši so totalno popizdili – pojma nimam, kaj jih je motilo pri njem. nonstop so se drli name, mi dopovedovali, da mi bo uničil življenje, da me ima samo zato, ker sem edina tako neumna, da mu nasedem, da me bo začel pretepati, da ni vreden nič, da je klošar itd. res še sedaj ne vem, kaj jih je motilo pri njem, on je pač čisto normalen fant. dan za dnem, ves čas posušat, kako te lastni fant ne mara, kakšen bedak je… to je grozno. tudi jaz sem imela samomorilske misli. oče mi je ves čas tulil v glavo, naj ga pustim…potem sem rekla ok., ga bom pustila; samo da bi mi dal mir, da bi imela nekaj časa mir. potem sem šla v sobo, spravila na kup nekaj cunj in drugih drobnarij. drug dan sem rekla staršem, da pridem šele zvečer, ker imamo predavanja po pouku (bila sem v 4. letniku). pa sem šla. k fantu. on ima nekje bogu za hrbtom (čisto ena mini vasica, nekje v gričih) neko bajto, zapuščeno, potrebno temeljite obnove. no, tja sem šla, za 3 dni. (ni bilo najbolj prijetno – samota,mraz, bilo je sredi zime, brez ogrevanja, elektrike…), a vseeno bolje kot doma. vsi so me iskali, tudi policija. po treh dneh sem šla nazaj k fantu, saj so njegovi starši rekli, da sem lahko pri njih. potem me je poklicala sestrična in rekla, če se lahko dobiva in pogovoriva. na, na kraju srečanja me je čakal oče. peljal me je domov (v avtu smrtna tišina). potem so se vsi spravili name – mama, oče, sestrična, njen fant. kako lahko kaj takega naredim, samo nase mislim, da sem kača, kako jih je skrbelo… v glavnem, nihče se ni niti ozrl na to, zakaj sem šla, kako mi je bilo… vsi so samo eno gonili – da sem ničvredna. potem so me začeli prepričevati, naj pridem nazaj, da bodo vse pozabili itd. bila sem čisto zlomljena, brez enega samega človeka, ki bi bil na moji strani…in sem popustila. ostala sem doma. seveda se to, da bodo vse pozabili, ni uresničilo. očitki, neprijazni pogledi…ni lahko tako živeti…zdržala sem samo pol leta. pa sem spet šla, tokrat pa sem napisala še pismo, da se selim k fantu in me ne bo več nazaj…seveda jim ni bilo všeč, a so vseeno popustili, bali so se, da bi spet zbežala. no, še sedaj živim s fantom, in sem vesela, da nisem poslušala staršev in sem storila po svoje. 2x na mesec grem obiskat starše, vedno sama. saj so rekli, naj pridem s fantom, a ne vem, če bo kdaj tako. nisem jim še odpustila. to je bilo pred štirimi leti.
no, zagovorila sem se; hotela sem povedati, da vem, kako se počuti tvoja punca. in vem ,kako je tebi. morda je zanjo pretežko, da bi se uprla staršem. ne vem, boš čakal nanjo dve leti? brez vseh stikov? če boš, potem dobro. vprašanje pa je, ali bo ona čakala nate. res pa je tudi, da je velika verjetnost, da jo bodo po šoli starši še vedno nadzorovali. mislim, da je odločitev bolj na njej kot na tebi. samo ničesar ji ne očitaj, ni sama kriva za zatežene starše. ne vem no…vse, kar lahko ti narediš, je to, da ji poveš, da jo imaš rad in da ji stojiš ob strani. kaj bo pa ona naredila, je pa samo njena odločitev. predvidevam, da ne bo storila tega, kar sem jaz (tudi ne priporočam); zato je za vaju očitno bolj malo možnosti… morda je bolje, da jo pozabiš…lahko pa čakaš…
eh…dvomim da sem ti kaj pomagala…
Razplet je na žalost že znan, še cel četrtek se mi ni oglasila na mobitel, zvečer pa mi je vendar poslala sms, da se je zdi, da med nama ni več tistega, kar je včasih bilo in da ima zdaj drugega tipa, v katerega se je zaljubila na prvi pogled in s katerim se lahko vidita skoraj vsak dan med šolo… Tko čist na hitr je opravila z mano, v petnajstih minutah sva se poslovila, poslovila za vedno…
pa sploh mi ni jasno, kako je to nardila… pred mano je imela že 6 tipov in vsi so zapustili njo na tak grd način, da so si našli drugo, velikokrat je govorila, kok jo je to prizadel, zdej je pa ravno to isto storila sama, pojma nimam, zakaj…
Še kr ne morem verjet, da je to res, danes je bil prvi dan po treh mesecih in pol, ko se nisva niti vidla, niti slišala, niti brala… kruto…, kr meša se mi od pogrešanja…
Ja, je kar pomembno koliko sta stara.
Saj, če sta še zelo mlada in po možnosti mladoletna… potem nimaš kaj hodit tja, ker se nebo odneslo.
Do sedaj koliko si napisal, bi ti svetovala tole.
Nekliči je, ker je več kot očitno, da se ne more pogovarjat (ne sme).
Ko bo lahko, te bo poskušana na tak al druačen način kontaktirat.
Imasta pa storijo kot v tv novelah.
Če pa sta starejša, (vsaj srednja šola, polnoletna), potem pa jo lahko počakaš pred šolo in jo vprašaš kako sedaj…???’
Če pa bosta morala čakat 2leti, …
Dve leti je zelo relativna stvar, do takrat se lahko zgodi marsikaj.
Kdor čaka-dočaka, pravijo stari ljudje, ampak v teh cajtih……
Vsekkor ti želim vso srečo in lepo je, da so še mladi fantje (tako pač predvidevam), ki niso “pokvarjeni”.
srečno,
m.
Kar si doživel zveni kot “izhod v sili” po sistemu “Nothing gets you over the last one like the next one”, ki je hkrati rešil več problemov… kako nehajo težit starši, kako nehaš “težit” ti, in kako pri vsem skupaj ni sama.
Ne sekiraj se, živi naprej, punco pozabi, ohrani pa izkušnjo. Imam občutek, da skozi njeno zadnje dejanje pričenjaš spoznavati, da je bila tvoja predstava o njej morda nekoliko v neskladjo z dejanskim stanjem. In to je po svoje dobro, pa kolikor že boli, ker tovrstna izkušnja je neprecenljiva. Se namreč rado zgodi, ljudje smo pač delani tako, da vidimo predvsem tisto, kar želimo videti. In če se tega zavedamo, potem morda gledamo na stvari bolj realistično.
V vsakem primeru srečno naprej!
Uh tole se je pa res zelo nesrecno slisalo…res je grozno, ce so starsi manipulativni do otrok in poskusajo kontrolirat njihovo zivljenje…ampak vseeno ne verjamem, da sta nemocna…
najprej nekaj nasvetov, ne jemljita sebe in cele situacije tako zelooo resno in tako usodno, dramaticno etc…
strasti in custva so lahko zelo lepa stvar, ampak se jih je potrebno naucit tudi nekoliko obvladat z razumom, ne pa kar takoj samomorilske misli, ce v zivljenju ni vse tako, kot bi radi…
pomembno se je malo skulirat…mogoce za kak mesec prekinit tako intenzivno komunikacijo…verjmaem, da je tezko, ampak to je tudi malo sola, kako spoznavat in obvladovat svoje obcutke…ce se imasta res rada in ne gre za neko strast cez noc, se bosta imela rada tudi cez nekaj tednov…to je tudi preizkus vajinih custev…potrebno je tudi znati lociti custva od domislije, ce se ne poznata dobro, je nevarno, da tisto nepoznavanje clovek zapolni s svojo idealno predstavo…zdi se ti, da je druga oseba res “prava”, kar pa pokaze sele cas…
torej pretiravanje s 4 urnimi klici jasno razburi njene ze tako verjetno prestrasene in zaskrbljene starse, zato dajta bolj na easy…
ce nista iz istega kraja, bi se dalo morda preko rac komunicirat, seveda naj punca poskrbi, da je ne zalotijo starsi, ce brskajo po rac., ce ga ima…
sicer pa obstaja tudi klasicna posta…no, ja, starsi naj se malo ohladijo, glede na to, da se bliza konec solskega leta, se oba posvetita raje malo soli, tako da bosta delovala in zares bila zreli osebi, potem pa poskusajta z iznajdljivostjo skupaj poiskati nacin, da prezivita vec casa skupaj, recimo prijavita se poleti v planinsko solo “nakljucno” skupaj ali kaj podobnega.
Good luck
Pika
Ne razumi me narobe, ampak tvoj post je tako lep, romantičen, da sem ob branju postala prav vesela, da še kaj takega obstaja, sploh med tako mladimi kot sta vidva..v bistvu me je tvoj post zelo razveselil, čeprav vem, da je tebi oz. obema precej hudo..Koliko si ti star? Pravtako kot ona (predvidevam, da je stara tam okrog 17 let, če je 2.letnik srednje šole), ali pa precej starejši? Mogoče, če si precej starejši od nje, je to bistven problem in strah njenih staršev..ne vem, živijo na vasi, mogoče so njeni starši preprosti ljudje in se zelo bojijo, da ne bi končala šole, da bi zanosila ali kaj podobnega, mogoče imajo že kakšno slabo izkušnjo (če ima ona mogoče kakšno starejšo sestro ali kaj)?
V glavnem, naj ti napišem nekaj možnosti v taki situaciji: tvoja punca je mladoletna, živi pri starših, oni so odgovorni zanjo in če so še tako strogi nimaš tukaj kaj, tako je, še nekaj časa, vsaj do njene polnoletnosti..
Ampak, če se imata zares zelo zelo rada se znajdita..zares ni treba, da za dve leti prekineta..
Recimo po šoli, po njenem pouku bi lahko naprimer vedno našla kakšno urico časa in se dobila, valda niso tako obupni, da jo pridejo čakat pred šolo? (to bi bilo pa že malo trapasto, za eno 17 letnico).
Potem poleg sms-ov, obstaja tudi email, za kar pa ni potrebno da imata doma računalnik, še vedno se lahko pošta prebere v kakšni knjižnici ali pač tam kjer imajo internet, v primeru če se ne moreta dobiti vedno po pouku, ko se malce situacija pri njej doma pomiri, ko pozabijo nate, pa jo bodo verjetno kdaj pa kdaj valda pustili s kakšno prijateljico v kino, in na mesto kina, se lahko zopet dobita za dve urici (vendar tukaj morata pazit, če vpleteta še kakšno osebo zraven, npr. njeno prijateljico ali tvojega prijatelja, da sta prepričana, da ji oz. mu zeres lahko zaupata, in da vaju v nobenem primeru ne bo zatožil-a)…in verjetno bi se še kaj našlo..tako bi se verjetno dalo kar fletno obdržat vajino ljubezen, ki bi lahko po moje postala čez dve leti še močnejša, prav zaradi razloga, ker bi šla zelo počasi in previdno naprej in bi verjetno bilo zaradi tega vse skupaj še bolj intenzivno in zanimnivo…v primeru seksa pa, če sta oba za, VEDNO kondomi, pa bo! 🙂
Jaz vama želim velik sreče in ljubezni še naprej!
p.s. če čutiš in si prepričan, da je to to in ni le trenutna maldostna zatrapanost, se je vredno potruditi, verjemi! Ne izpusti je iz rok in srca! Just go for it!
Lp, Laura
Ej, ej, nesrečnik,
starši so vaju spravili narazen? Si pa res zelo naiven, pri 21 letih bi pa že lahko spregledal takšne prozorne izgovore. Morda bo zvenelo kruto, a treba te je spraviti na realna tla – tvoja “idealna” deklica se je malce poigrala s tabo, ko pa je videla, kako si zagret, je pa za izgovor, da se te reši, uporabila starše. Zapomni si – ko se dva ljubita, ju NIHČE ne more spraviti narazen! Sicer pa je hitro pokazala svoj pravi obraz in urno skočila v objem novega.
Ko boš malo prišel k sebi od razočaranja, boš uvidel, da si pravzaprav žrtev in sicer žrtev virtualnega romantičnega sajenja rožic. Maili in SMS-si prenesejo vse, zvezde kar padajo z neba in obema se zdi, da bi lahko kar umrla od silne (navidezne) ljubezni. Seveda pride streznitev, če ne prej, pa takrat, ko se srečata v živo. Praviloma je vsaj eden razočaran, saj so bile predstave tako idealne, kot jih v življenju ne more biti.
Moj nasvet: vrni se v realno življenje! Izbiraj med živimi deklicami, ne med virtualnimi!