Zasvojenost z zapravljanjem?!

Pozdravljeni!

Kar konkretno bom prešla na problem. V naši družini že nekaj časa vladajo problemi, ki so predvsem finančni. Vse bi bilo v redu, če bi starša znala sodelovati in smotrno upravljati z denarjem. Žal ima mama slabo navado, da si od različnih ljudi (tako fizičnih oseb kot tudi pravnih) izposoja denar (večje ali manjše zneske), in jim zagotavlja, da jim bo v kratkem roku povrnila. O vsej tej zadevi do pred kratkim doma seveda ni nihče vedel. Kam je šel denar, ki si ga je sposodila, ne ve nihče, le ona sama, ki nam pa tega noče zaupati. Ker smo otroci že dovolj stari, smo se želeli z mamo in očetom o tej zadevi pogovoriti. Pa ni šlo. Mama je rekla, da se to nas nič ne tiče in naj nas ne skrbi, ker bo vsak dobil svoj delež dediščine.

Ker je zadeva prišla do točke, ko ocenjen znesek dolgov in nepravilnih odločitev znaša par deset milijonov tolarjev, sem upravičeno zaskrbljena. Otroci pri tem nimamo vsak svojega stanovanja, kjer bi lahko živeli v primeru najhujšega. Sama sem zaradi neurejenih odnosov in napetosti doma pobegnila v najeto stanovanje. Lahko rečem, da so se odnosi med mano in starši izboljšali. Sicer pa že od 13 leta naprej finančno skrbim zase (štipendija, delo preko študenta, zaposlitev). Starejša sestra živi doma s sinom in že vsaj tri mesece hodi na skupinske terapije in v zakonsko posvetovalnico (njegovi starši so posumili, da se v naši družini nekaj dogaja in zahtevajo ločitev, kar se meni osebno zdi absurd, saj se je z njo poročil on, ne pa njegovi starši). Mlajši brat se prav tako izogiba doma in je doma le takrat, ko je to nujno potrebno (spanje, prehrana, prazniki ipd).

Sama sem se o vsej stvari že pozanimala. Obiskala sem odvetnike, sodišče, davčno upravo, zavod za zdravstveno zavarovanje, detektiva in še koga in jih povprašala za nasvet, kako je s to odvisnostjo, kakšne so posledice dolgovanja, kaj lahko naredi država, ali se dolgovi prenašajo na dediče ipd. Sedaj je prišlo do tega, da me mama ne priznava več kot svojo hčer (na kar me je opozoril tako odvetnik kot tudi socialna delavka). Zamerila mi je vse predloge, ki sem ji jih predložila (da gre do zdravnika, ki ji bo potrdil, da je normalna in zdrava, da gre do psihologa, da nam zaupa, kje še komu dolguje ipd). Postavila sem ji ultimat, naj o vsej zadevi premisli do januarja, drugače pa jo bomo prisilno hospitalizirali. Njena osebna zdravnica je o zadevi že seznanjena in je pripravljena sodelovati, prav tako oče, saj se zaveda, da tako ne gre več naprej.

Mama se sedaj obnaša, kot da ni bilo nič. Tudi oče misli, da je zadeva rešena, če bo on odplačeval njene dolgove in če se o tem ne bomo več pogovarjali. Jaz pa vem, da zadeva sploh še ni rešena. Dobro bi bilo, če bi mama sama sprevidela, da je potrebno zadevo rešiti in se o tem pogovarjati. Dobro bi bilo, da se udeleži kakšne skupine za samopomoč in si najprej skuša sama pomagati.

Vsa zadeva se sliši kot iz kriminalke. Trudim se, da ostajam močna in iščem informacije še naprej. Odločila sem se, da to zadevo ali rešim, ali pa se ji odpovem. Prepričana sem, da bi vsak otrok rad pomagal svoji mami. Vem, da je to neke vrste odvisnost. Na vas se obračam, ker želim prejeti kakšen nasvet, ki bi mi pomagal, da bi mama vseeno začela razmišljati v smeri, ko se bo treba pogovoriti.

Lep pozdrav:)

Znašli ste se v precej zapleteni situaciji. Skrbi vas, kdo bo odplačeval dolgove, ki jih je povzročila mama s svojim vedenjem. Sprašujete se, kako bo z vami, kakšne posledice utegne imeti mamino vedenje za vas in vašo prihodnost. Težko vam je, ker vas mama ne priznava več kot svojo hčer. Razumljivo je, da ste ob vsem tem upravičeno zaskrbljeni. Ogromno truda ste vložili, ko ste iskali možne rešitve nastalega problema.

Predvidevam, da ste se o tem, kakšne so možnosti za reševanje nastalega finančnega problema, pogovarjali z ljudmi, pri katerih ste iskali pomoč doslej. Vprašanje, ki vam ostaja, je, kako spodbuditi mamo, da se bo začela o tem problemu pogovarjati in da ga bo začela aktivno reševati.

Kot pravite, mama ne sprejema nobenih predlogov, kako bi lahko rešila nastali položaj. Kljub vsem vašim pobudam mama še vedno ne stori ničesar. Glede na resnost položaja je ultimat skoraj zadnja možnost, ki jo lahko uporabite. V pismu navajate, da ste ji ultimat postavili vi. Se lahko pogovorite z ostalimi družinskimi člani in ji ultimat postavite vsi skupaj? Poskušajte jo vsi skupaj zelo jasno postaviti pred izbiro.

Istočasno bi bilo dobro, če bi tudi vi sami poiskali nekoga, ki bi vam v tej situaciji stal ob strani. Že sami ste dejali, da se trudite ostati močni. Se lahko povežete z nekom, ki vas bo razumel, ki bo z vami začutil vašo bolečino, s katerim se boste lahko zaupno pogovarjali o vaših željah, ki v vaši družini niso slišane, o vaših skrbeh…?

Draga Anana,

a si prepričana, da tvoja mama ni denarja pustila v igralnici. To pač dela moja mama, pa je nikakor ne morem ustaviti, oče, ki z njo živi, pa ji ni pripravljen postaviti ultimata. Tudi jaz bi jo rada prisilila v zdravljenje, nekam zaprla, saj dolgovi le rastejo in rastejo, ona nima nobenega dohodka, oče pa le toliko zasluži, da vzdržuje gospodinjstvo, hrana, stroški. Kdo bo vse to vrnil? Ali bom jaz celo življenje odplačevala njene dolgove?

Če dobiš kakšen pameten nasvet, mi povej.

KK

Pozdravljeni Mateja in KK!

Kakšne so zadeve sedaj? Zadeve so se umirile, jaz se še vedno zavedam problemov, ki jih dela mama. Še vedno si ne prizna svoje napake in ni pripravljena sprejeti rešitev. Nekaj mesecev z mano sploh ni govorila, in se je povsem ohladila, pisala mi je pisma, da se jo izdala in prevarala ipd, ker sem želela govoriti o problemih, ki jih ona še prizna ne. Sedaj? Jaz sem vse zamrznila, ne pogovarjam se o tem z njo, zelo mi je bilo hudo, govorila sem z ljudmi iz Društva Ozara, njeno osebno zdravnico, ljudmi na zdravstveni zavarovalnici, odvetniki, g. Rugljem, zdravniki iz psihiatrične bolnišnice in bila sem pred tem, da na silo odpeljem mamo v Polje. Ampak nisem. Nisem se podelala v hlače ali se predala, le premislila sem. Odločila sem se, da dam staršem eno šanso, odplačam en kredit in danes je zadnji dan, ko mi trgajo zadnji obrok, potem pa v naslednjem primeru ne pomagam več, ker imam svoje življenje. Naj povem, da so mi vsi prijatelji, znanci, odvetniki svetovali naj tega ne naredim, da moram najprej poskrbeti zase in samo zase, starši naj pa poskrbijo zase. Ampak eno šanso pa sem jim morala dati. Oče še vedno ureja zadeve in je nesposoben oz. si ne upa priznati kaj dela. In kaj delam sedaj? Skrbim predvsem zase in samo zase, varčujem, ne podpiram mamine bedarije, in komaj čakam, da ponovno odidem od doma na svoje. V času mojega obupa me je namreč pustil tudi fantm tako da sem bila še bolj na tleh, mama mi ni mogla pomagati in hvala prijateljem nisem potrebovala leta ali več za postaviti se zopet na svoje noge. Lahko povem, da bežim od doma; cele dneve delam, ne želim biti doma, čeprav me potrebujeta pes in nečak (2 leti) in bežžim v tujino vsak vikend ali vsak drugi vikend. Žal. Ampak uživam življenje in sem kljub vsemu srečna oseba, veselim se vsakega dneva.

KK: Pomislili smo tudi na igralnice, ampak nisem našli nobenega dokaza. Mama je proprosto posodila denar naprej drugim, da bi s tem pridobila občutek, da je naredila nekaj dobrega. Kot jaz mislim, ima ogromne komplekse, ampak ne želi si pomagati. Jaz lahko jokam, se mečem ob tla kot otrok, ji dam ultimat, ampak ona svojega ne bo spremenila. Včasih si zaželim, da čimprej umre in nas pusti same, saj bomo le takrat živeli normalno. Žalostno, ampak resnično. Kaj tebi predlagam? Ne morem predlagati, res ne morem, poskrbi najprej zase. In ne se smiliti sama sebi. Pokaži, da si močna, odločna in živi zase! Objem:)

Težko je gledati starše, kako nesmiselno ravnajo. Želimo jim pomagati. Hočemo jih prepričati, naj opustijo svoje nerazumne razvade. Privoščimo jim, da bi bili srečni. Oni pa še naprej vztrajajo pri svojem nesrečnem načinu življenja. Ostajamo nemočni, žalostni, obupani…- tako zelo obupani, da bolečino raje zamrznemo, kakor da bi jo še naprej čutili.

Starši so sami odgovorni za svoje početje. Če so nesrečni in nočejo nič spremeniti, očitno hočejo biti nesrečni. To je njihova izbira. Otroci so ob tem oropani starševstva in to je velika bolečina. Pogosto zaradi staršev ostajajo tudi brez drugih dobrin – v vašem primeru brez denarja – kar stisko samo še povečuje. Otroci smo dolžni spoštovati svoje starše. Nismo pa dolžni popravljati njihovih napak. Za te so odgovorni oni sami in oni sami morajo odgovorno sprejeti tudi posledice. Lahko jim damo še eno šanso, kot ste storili vi. Nikakor pa ni smiselno, da jim dajemo veliko šans. S tem jim samo omogočamo, da na tak nerazumen način živijo še naprej.

Razumljivo je, da ob vsem tem bežite od doma. Če starši niso pripravljeni nič narediti, da bi se razmere izboljšale, je odhod od doma verjetno najbolj smiselna izbira. Ob tem bi rada rekla to, da je smiselno razlikovati “BEG od doma” in “SLOVO od doma”. Če samo pobegnemo, potem vso bolečino, ki smo jo pred tem zamrznili, nesemo s seboj nepredelano. Kamorkoli bomo šli, bo živela v nas potlačena in nesprejeta. Vedno znova bomo nezavedno iskali situacije, ki nas bodo spominjale na dom in v katerih se nam bodo ponavljale krivice, ki so se nam dogajale ob starših. Veliko bolje se je posloviti od doma: priznati si bolečino, se o njej pogovarjati z zaupnimi prijatelji, ozreti se na vse pozitivno, kar smo doma prejeli in se za to zahvaliti, odpustiti vse negativno … Če pobegnemo, pustimo to poglavje v knjigi našega življenja nedokončano. Vedno znova se bomo vračali, da bi ga končno dokončali. Če se od doma poslovimo, pa to poglavje končamo in si s tem omogočimo začetek novega poglavja.

Upam, da boste srečali nekoga, s katerim boste lahko delili vsa težka čutenja, ki vejejo iz vašega pisma. Želim vam, da bi vam bilo v odnosu z njim dovolj toplo, da se bo to, kar ste morali zaradi prevelike bolečine zamrzniti, odtalilo in odcurljalo vstran. Naj vaše življenje ne postane večno bežanje, ampak varen pristan.

New Report

Close