Pozdravljeni, s fantom sva ze skupaj pet let vendar se ne ziviva skupaj. Ker se jaz studeram in se ne nameravm se seliti oziroma tudi vrjetno on ne k meni, ker mu je blizje do sluzbe, ce je doma. Star je 24 jaz 21. Kljub temu, ko naredim faks in najdem sluzbo zelim, da bi cimprej zacela skup ziveti. Opazila sem, da je fant zelo zapravljiv, denarja sploh ne varcuje, kar me zelo moti. Sem mu ze veckrat to rekla in sva se pogovarjala kako bo, ce bi imela druzino in to, da nemore zapravljati denarja samo za igrice, ps4, volan za njega in sedaj se pametno uro. Sploh ne poslusa, da tega ne postrebuje tako nujno in pa seveda, saj lahko kupi uro samo lahko bi bila ceneje. Hodi ze v sluzbo tri leta pa vse sproti zapravi. Skrbi me kako bo, da nebom morala za vse ostalo potem jaz placevati on pa samo za svojo tehnologijo. Vidi da me to zelo zalosti in da sem jezna. Pa se vedno ne varcuje in samo zapravlja.

Samo logirani korisnici mogu vidjeti privitke.

Ima pravico zapravljati svoj denar zase kakor hoče, tako kot ti. Koliko imaš ti našparanega, koliko ti zapraviš za čevlje pa makeup pa ***? Saj ne živita skupaj – je v dolgovih? Si od tebe denar sposoja? Ima tono kredita? Gresta ven jest in moraš ti vse plačati?

Upam, da sem sodila prehitro, ampak običajno, ko kdo jamra, da drugi zapravlja je problem, da ne zapravlja za prvega. ko boš imela svojo plačo, bo on z njo opravljal? Verjetno ne.

To seveda ne pomeni, da je živeyi iz rok v usta fajn ali dobro, ampak deljeni stroški so deljeni – če se boš k njemu vselila si dolžna za “najemnino”, če bi najemala sta dolžna 50/50.

Ni prav da ga napadaš “ker te je strah, da bo” – takrat se razideta KO bo. Enako je z zahtevami, da se odrekaš temu, pa onem pa petstotem, potem pa nimaš nič od življenja razen obžalovanje. Saj ni na heroinu, ti pa tudi ne živiš na manj kot klošar v Afriki.

Pač pusti mi veselje tako kot on tebi (oziroma kot je dolžen tebi).

Ali doma vsaj daje za stroške in si sam plačuje hrano?

Poznam primer, ko sta oba, poznejša mož in žena, do poroke živela pri starših in jima ni bilo treba prispevat za stroške. Šok ob spoznanju, koliko stane vsakdanje življenje, je bil tako velik, da je mož imel psihične težave (dobil je diagnozo in se zdravil v psih. bolnici!).
Kljub temu je zdaj čas, ko si lahko privošči zapravljati samo zase, ker nima obveznosti do drugih. Ljudje glede denarja funkcioniramo različno. Mogoče, ko/če bi imel kakšno večjo željo, bi začel tudi varčevati. Pogovarjajta se malo o tem.
(Midva s partnerjem sva tudi bolj šavrasta glede denarja, pa nama vseeno uspeva ustvarjati premoženje in bova lahko nekaj dala otrokom. Bi pa njemu verjetno bilo zelo težko ob partnerki, ki bi bila varčna in bi mu očitala vsak nespameten nakup. In obratno seveda tudi.)

Spoštovani,

v življenju izberemo tisto, kar mislimo, da si zaslužimo. in to ponavljamo vse dokler si ne postavimo vprašanja, pa zakaj je temu tako in kako naj to spremenim… od tu naprej gre osebna rast v boljše in kvalitetnejše življenje. takšno življenje (in izbire) v katerem bomo zadovoljni. In iz napisanega dobim občutek, da ste nekje v sebi našli pogum za to in se začeli to spraševati.
Mlada sta oba, a iz napisanega razberem vašo željo in potrebo po bolj zrelem odnosu, skupnem življenju, ki temelji na odgovornosti in medsebojnem spoštovanju. In tu se dotaknemo skupnih vrednot, ki povezujejo partnerja. Ko se sprašujete o smiselnosti zapravljanja denarja vašega partnerja se morda sprašujete o usklajenosti vajinih vrednot in temeljih, ki jih postavljata (za graditi skupno življenje). Zabava je pomemben del odnosa, in hobiji ter veselja vsakega izmed partnerjev so pomembni a v resničnem življenju (za čvrste temelje hiše, če se izrazim metaforično – za uspešno sobivanje) pridejo na vrsto šele po tem, ko smo obveznosti oddelali. A se spomnite tistega: “najprej domača naloga potem igra”? o tem govorim.
V odstavku, kjer se sprašujete, kaj bo takrat, ko boste imeli družino…morda partnerja zaradi obnašanja, kot ga izkazuje sedaj (zabava, igra, brezskrbnost, malo obveznosti, malo odgovornosti…), doživljate kot ne dovolj trden temelj, da bi na njem postavili hišo? In v tem hipu tudi meni deluje tako…Varčevanje/zapravljivost kaže na prioritete, ki si jih nekdo postavi v življenju. In glede na to, kako z denarjem (časom, energijo, …) ravnamo danes definira tudi to, kakšno prihodnost bomo živeli.
Mlada sta, vi zlasti, a pogumna dovolj, da si zastavi ta vprašanja.
Ali bo partner z leti spremenil svoje vrednote, prioritete in si želel istega kot vi? Skupno življenje, družina je v prvi vrsti veliko dela in obveznosti, prilaganjanja in odrekanja. In sprejemanje vsega tega s hvaležnostjo, ne pa nejevoljo, za to se potrebuje znatna mera odgovornosti. Ne vem, kako bo z vami in vašim partnerjem v prihodnosti, nihče ne ve, žal nismo jasnovidni…
Vprašanje je, ali se vi počutite dovolj sprejeti, da z njim skomunicirate svoje strahove, si upate naglas izraziti, kaj si želite in potrebujete, si upate povedati njemu, kaj vas pri njemu moti, kaj vas boli in kaj želite, da se spremeni?
Boste dovolj pogumni tudi, da sprejmete resnico, kakršna koli že bo?

Vse dobro Vam želim
Mirjana

PhDc. Mirjana Frankovič, spec. dipl. oec. Transakcijski analitik - psihoterapevtka [email protected], www.mirjana.si Pogovor pomaga. 040 520 257

Jaz sem z mojim tudi nekje 5 let, še študiram, on pa je že 10 let zaposlen. Jaz prihajam iz zelo varčne družine, on ravno obratno. Ko sva se spoznala, je bil vsak mesec v minusu, čeprav je imel solidno plačo. Položnic ni sproti plačeval, je neprestano dobival opomine. Pa sem ga potem počasi začela prepričevat, da ne rabi bit vsakič v minusu, da si ne rabi vedno novih čevljev in podobno kupovat in na račun tega zadnji teden do plače jesti samo bureke… uspela sem ga prepričati, da si je ustvaril varčevalni račun, kjer mu mesečno trgajo določen znesek. Sam namreč ni imel dovolj kontrole in je moral vedno zapravit, kar mu jr ostalo na računu.
Tudi midva sanjava o tem, da greva na svoje, ko končam magisterij in se zaposlim.

Punca, očitno si v življenju želita različnih stvari. Ti resnega, odgovornega partnerja, ki bo znal poskrbeti za družino, on pa brezskrbnosti otroških dni. Tu pride do konflikta vajinih interesov, zato popolnoma razumem tvojo skrb. Dobro razmisli o vama in vajinem bodočem skupnem življenju. Mogoče bo pogovor o vajinih prioritetah v življenju pomagal razčistiti kakšno izmed tvojih trenutnih skrbi, dilem za prihodnost.
Vse dobro.

Življenje “iz rok v usta” je navadno sranje. Vedno te zamaje že majhen problem, majhna težava.
Zapravljivost je lahko tudi eden od bolezenskih znakov.
Vsakdo, ki vsaj malo sklepa in predvideva kaj ga v prihodnosti čaka, si naredi manjšo ali večjo rezervo.
Mladim predlagam da imajo na varnem (delnice, banka) sredstev za vsaj pol leta življenja ob nespemenjenem življenjskem slogu in dodatno še za pol leta v zlatu ali v kaki drugi, na inflacijo neobčutljivi naložbi.

Kdaj pa bo če ne sedaj ?, realno gledano. Saj ne recem da si prisparas kak € ampak moj pojnt je tak. Preden sem dobila sina, sem si kupila kaj sem si želela in to mi je bil največji užitek, da lahko porabim svoj denar, ki sem si ga zaslužila za “moj luksuz”, ker sem za to delala. Ni mi žal, da sem vcasih kupila stvari ki jih nisem nujno potrebovala. Sedaj so se stvari obrnile in mi sploh ni žal, kako sem porabila denar prej. Ko imas pa družino pa vedno pogledas da so preskrbljeni pa tudi ce ti nimas novega telefona ali pametne ure. 🤷🏼‍♀️

Zato je super, da si z nekom v vezi nekaj casa preden zaživeti skupaj, da lahko ocenis ali je ta oseba primerna zate, ali je taka oseba kar zelis v življenju ob sebi in se še lahko zmotis oz se on spremeni…

Ni boljše lekcije kot en dober kredit

New Report

Close