Za(po)stavljeno življenje – ljubezen
Pozdravljeni!
…ufff, sploh ne vem kje začet. Star sem 33 let, poročen, imava hčerko staro 3 leta in pol. Imam hude probleme z ženo. Če najprej orišem situacijo doma. Živiva pri mojih starših v veliki hiši v svojem nadstropju, materialno smo kar preskrbljeni, nič nam ne manjka. Žena zaposlena, jaz pa sem junija izgubil službo in sem trenutno doma. Težave se vlečejo že kar nekaj časa, v bistvu od poroke dalje, sprva nekako v koprenah, nato vedno bolj izrazito. Sedaj skoraj nevzdržno, ubija mi duha…
Z ženo sva poročena 4 leta in pol, poznava se dobrih 6 let. V življenju nisem imel veliko deklet, žena je tretja. Ne vem ali zaradi vzgoje (doma smo bili 4 otroci, sami fanjte, kar na hard katoliška vzgoja, nikoli večjih problemov, do porok treh od štirih sinov, smo bili zelo povezana familja) ali pa zaradi moje narave, sem vedno spoštoval ženske (in sebe) in nisem nikoli imel kakšnih razmerij, kjer bi šlo samo za druženje in uživaštvo, vedno sem štartal kot da bi lahko bilo to to. Vedno sem hotel ob stiku s meni simpatično osebo nežnejšega spola tudi čutiti svoje srce, nikoli mi ni šlo samo za spolnosti in zaradi tega sem dostikrat v družbi izpadel tudi malo čuden. Tudi pri ženi je bilo tako, tista iskra je bila tako močna, da je sekalo. Do poroke sva živela v sanjah, žena se je preselila v prestolnico (iz primorske), živela je pri moji stari mami, dobila službo, potem še boljšo, skratka bilo je super! Oba je zelo tesno povezoval šport, brez katerega še danes ne moreva, žal zadnje čase ne več skupaj. Celo prevzela je katoliško vero, prej je bila ateistka, ker je tako čutila in poročila sva se cerkveno, kot sem si vedno želel. Nikakor je nisem nikoli nagovarjal ali ji prigovarjal da se seznami z vero, v bistvu se je za to odločila brez moje vednosti.
Potem je prišla poroka in s poročno nočjo nosečnost. V tem obdobju so se začele kazat stiske žene, ki so bile drugačne kot v preteklosti. Ja, žena je imela že prej duševne stiske, obiskovala psihiatre, bila na antidepresivih. Če v par stavkih povem še njeno zgodbo, ker se mi zdi ključnega pomena k razumevanju njenih/naših težav. Rodila se je kot drugi otrok paru, ki se je kaj kmalu ločil. Menda so bile razmere ob ločevanju zelo grde, saj sta si mati in oče metala stvari eden v drugega, se zmerjala in tako naprej. Po ločitvi je mama dobila otroka, s katerima je odšla v Slovenijo (iz dežele bivšje juge) živet k svoji mami (se pravi k noni moje žene). Privadit se je morala vsega, novega okolja, novega jezika, novih obrazov, živjenja brez očeta, trdo roko svoje none, ki je prihajala iz krajev z juga, kjer so le moški potomci kaj veljali, “ženske niso bile vredne niti tistega kar je bilo pri moških črnega za nohti”… Vse te spremembe pri starosti 6 ali 7 let. Velikokrat je bila tepena s strani svoje none,mame, njena mama je bila čistilka, zato je komaj zaslužila da so šli iz meseca v mesec. Tudi mama je imela težave, tudi na antidepresivih, zelo labilna, dostikrat je izginila od doma in po par dni, tudi za teden ali dva, niso vedeli kam je šla, javila se ni… Nona pa je imela trdo vzgojo, ob res najbolj skromnemu domu na vasi, v kamniti hiši, brez vode, sanitarij, brez gretja, revščina. Živeli so iz vrta, kar so si pridelali. Že kot najstnica je moja žena zapadla v depresijo, po več tednov ni prišla iz svoje sobe, hrano so ji nosili pred vrata sobe, imela je tudi težave z anoreksijo. Doma pa so se obnašali kot da je vse v redu, nihče ji ni nudil pomoči. Seveda bila je ženska, vedno kriva za vse, četudi večinoma ni bila. Skratka, imela je res zelo težavno otroštvo. Ko je spoznala mene, se ji je odprl nov svet, poln razumevanja, potrpežljivosti, na gomile ljubezni in dolgih pogovorih o življenju, ki ga živimo in bi ga živeli. Nekako me je vzela za vzgled in to je je napolnjevalo z optimizmom, veseljem in tudi depresija je izginila. Kot bi bila druga oseba. Cvetela sva.
Po rojstvu najine hčerke, je prišla poporodna depresija, ki se je razbohotila do razsežnosti, kjer je lahko vsak hip eksplodiralo. Spet. Leteli so kozarci, pa krožniki, prevračala je omare, kričanje iz ljubega miru… . Kljub vsemu je kot najboljša mati je skrbela za najino hči. Še celo preveč zaščitnioška je bila. Od takrat je še nisva pustila nikomur, da bi prespala čez noč in šla na primer mi2 kam na lepš. To niti ni bila opcija, pa naj sem jo še tako prepričeval. Hči še zdaj spi pri nama in vprašali se boste, pa saj spolno življenje imava mar ne? S kepo v grlu lahko povem, da sva imela od poročne noči spolnih odnosov kot je prstov na eni roki, v zadnjih dveh letih 1x, skratka spolnosti ni. Ona pravi, da je to stranski učinek antidepresivov. Ja tudi te je spet začela spet jemat, ko so postale razmere ob poporodni depresiji nevzdržne. Poiskala sva pomoč v družinskem inštitutu, kjer so se po nekaj mesečnih terapijah stvari nekoliko izboljšale oziroma so obmirovale. Bili so spet občutki sreče, čeprav tudi žalosti, s katerimi se spopada vsak izmed nas vsakdan. Spolnosti pa tudi po tem ni bilo, nobene nežnosti, nobenih intimnih stvari. Sam pa sem zelo senzitiven in to kdaj rabim.
Hčerka ima 3 leta in pol, razume že več kot si lahko mislimo, mogoče tudi zaradi tega, ker doma nimamo televizije in se posledično precej časa ukvarjamo z njo, knjižnice, delavnice, ples, sprehodi, gore, morje… Zelo je bistra, kot večina otrok, potrebuje veliko pozornosti. V zadnjem letu spet postajajo razmere vse bolj mučne. Hčerka od žene ne dobiva več kaj dosti pozornosti, zato jo išče pri meni. Name je padlo čisto vse, kar si lahko predstavljate, kuhanje, pranje, obešanje, pomivanje po tleh, nabava, likanje, finance, skratka kompletno gospodinjstvo. Popolnoma sam skrbim za najino punčko, nega, umivanje, zajtrk, vrtec, prihajam po njo, jo animiram dokler ni večerna ura, ko ji pripravim večerjo, jo umijem, oblečem, berem pravljice, pojem, se hecam dokler ne zaspi. Vse to dostikrat z masko na obrazu, ker nočem, da to prečudovito malo bitje vidi, da sem tudi jst žalosten. V družbi sem dostikrat druga oseba, nočem da se komu smilim, zato molčim o razmerah doma, oziroma povem da je vse kar ok, le da žena vedno več dela in da je posledično ni skoraj nič doma. In to je res, pred pol leta je sprejela še en projekt, kjer res uživa in ji je pisan na kožo. Sporazumela sva se, da kljub temu, da ji bo to vzelo precej (večino) časa, naj vzame projekt, da najde nekaj zase, kar jo bo napolnjevalo jo delalo zadovoljno in bolj srečno, tudi doma. Sedaj se kaže druga plat medalje, kar sem jo tudi opozarjal, da bo pregorela, že itak ima z nama “opravka” le kako uro, mogoče dve na dan. Sedaj jo duši, pogovarjava se še vedno, vendar mi zdaj govori, da družinsko življenje ni za njo, da je poskušala in poskušala, se trudila, a da ji preprosto ne gre, da se ne počuti v lastni koži. Mislil sem, da če prevzamem vse nase in ji s tem dam tudi prostor, da se najde, da bo boljše. A žal temu ni tako. Kadar žena pride domov, je utrujena, slabe volje, živčna za znort, ne želi si bit doma, ne želi si družbe, razen redkih kolegic, s katerimi se pozna malo časa in težko rečem, da so prave prijateljice, čeprav si tega želim, da bi ji mogoče tudi one pomagale. Velikokrat jo popade taka stiska, da je sredi belega dne, razjoka in vidim jo kako jo stiska. Dostikrat je to prva stvar, ko se zbudi. S strahom gre spat, ker ne ve kajkšna bo zjutraj. Pravi da ne morem več, da bo en dan kar šla, da mora proč, a da se bo vrnila. To mi pove in gre v službo, ven. Začela je tudi piti, ne veliko, pa vendar človek ne izprazne steklenice gina sam v manj kot tednu dni, veliko tudi kadi. Meni pa se terga srce, ker delam res vse kar je v moji moči, da bi ji pomagal, pa delam samo se slabše? Sem razlog jaz, me ne mara, pa ne ve kako mi povedat, ker se zaveda, da bo šla po isti poti kot njena mama?
Ne vem, mogoče malo dolga zgodba a to je moje življenje za katerga sem zastavil vse in sedaj se mi podira pred očmi. Nič ne morem, vsako mojo pomoč zavrača, češ kaj mi lahko ti pomagaš. V dneh, ko me sesuje imam pred očmi ločitev z njene strani oziroma da je eno jutro ne bo več in skrb za hčerko. Kako bom? Kako bom vzgojilč punčko, ki potrebuje ljubezen obeh. Vedno dajem vse pred sebe, šele nazadnje pomislim kaj bom pa jaz. Veliko sem začel hodit v gore, ker se samo tam umirim, zberem misli in moč, da grem nazaj v dolino, nazaj k svoji največji ljubezni, ki pa se oddaljuje od mene, od naju. Zatekam se h kitari, ki me spremlja vse življenje, no muziki nasploh… Veliko razmišljam kako bom, če ostaneva sama. Boli me in srce se mi trga, ko vidim druge družine kako imajo tudi probleme, a se imajo rade in si to tudi pokažejo.
Verjeno nisem prvi, ki ima tašno situacijo, a bom res hvaležen za kak namig kaj naj storim, oziroma kam naj se obrnem.
Že vnaprej najlepša hvala in lep dan!
Jernej
Lepo pozdravljeni!
Veliko neobvladljivih spominov se prebuja med vama. Vaša zgodba je boleča in polna žalostna. Želela bi, da se vstavite ob stavku, ki bo sledil in razmislite. Vaša žena ne beži od vas, temveč od občutkov, ki se ji prebujajo v odnosu z vami, hčerko, v odnosu z njo samo. Telo ima spomin. Zgodbe, ki smo jih doživljali in so bile prežete s strahom, zavrženostjo in bolečino, se vedno znova vračajo in prebujajo na telesu. Vaša gospa je doživela veliko bolečega in težkega. Vse to pa se vedno znova prebuja na njenem telesu kot nemir, stiska, pritisk. In ker so čutenja, ki se ji prebujajo tako močna, jih ne vzdrži. Ne zmore umiriti svojega telesa. Tako se zateka nekaj časa v delo, ali alkohol, ali cigarete… S tem za trenutek premosti stisko, ki jo stiska, ko pravite. Dobesedno stiska jo od znotraj. Težke spomine nosi s seboj in jih nima nikomur povedati. Ne ve, kako umirit telesni spomin, ki ji povzroča stisko.
Obstaja pot iz tega, je pa dolgotrajna, z veliko potrpežljivosti in sočutja. Zelo vam priporočam, da obiščeta enega naših terapevtskih centrov blizu doma. Lahko bo govorila in terapevt ji bo dal občutek slišanosti in sprejetosti. Vi pa se boste naučili, kako ohranit sebe v odnosu. V odnosih se skoraj vedno zatakne, ker ne znamo poslušati. Tako tudi vi najverjetneje niste opremljen s spominom, kako slišat stisko drugega. Strah se vam prebuja ob njej in ga ne znate ovrednotiti. Usedite se k njej in naj vam govori, kar želi, ne vpletajte se v njen svet, samo poslušajte in bodite na razpolago. Naredite enkrat tedensko samo poskus in ji bodite čustveno (s pogovorom) samo na razpolago. To naredite tako, da poskušate za eno uro pozabiti na svoje strahove, stiske, jezo in se samo osredotočite na to, kar vam pove, kar prihaja od nje, ne da bi se vpletli. Poskušajte sprejeti njen svet in ga razumeti. To je ona in vi nosite njen strah pred zapuščenostjo in bolečino zavrženosti. Vprašajte jo, koliko je osamljena, ker je nihče ne razume in če vam lahko pove kaj več o tem, kako se počuti. Njen svet je njen in nihče je ne sliši v njem, zato jo stiska vodi v vedno globlje brezno brezupa in bega.
Vrnite ji odgovornost, ki jo nosi s seboj njeno materinstvo. Ne morete je nadomestiti, kot mame, če ravno vse pospravite in uredite. Predaleč ste šli v prilagajanju ob tem pa ste vedno bolj v strahu, da boste ostali s punčko sami. Vaša žena potrebuje samo nekoga, ki posluša, da pove svojo moro, ki jo nosi v sebi, ker je ne vzdrži več. In veliko potrpežljivosti ter terapevta, ki vama bo pomagal in vaju bo naučil, kako se pogovarjati in kako se poslušati. Potrebuje nekoga, ki bo vzdržal njena čutenja, ki bo vzdržal ob njej, ker ona več ne zmore. Potrebuje pa tudi moškega ob sebi, ki ji bo s svojim odnosom do nje na umirjen način povedal, kje so meje in kako daleč lahko gre v odnosu z drugim. Teh mej ji ni nihče dal. Tudi mama ni imela mej in odgovornosti, kar izginjala je iz njenega življenja in se vračala, ob tem pa nihče ni vedel, ali se sploh vrne. Si lahko predstavljate življenje punčke, ki je bilo prežeto z grozo in strahom, da jo je mama zapustila zaradi nje, ker ona ni bila dovolj pridna in je z njo nekaj hudo narobe. Če nje nebi bilo, bi se starša imela rada, oče nebi zapustil mame. Če bi ona bila v redu, oče ne bi pustil nje in mama ne bi odhajala, ker je ne mara. Ob tem pa je tu še nona, ki ves svoj bes in svojo jezo stresa na otroka, ob tem pa punčke nihče ne zaščiti, nasprotno vedno znova jo zapušča.
Preberite ta stavek:« Sem razlog jaz, me ne mara, pa ne ve kako mi povedat, ker se zaveda, da bo šla?« A ni ta stavek, stavek otroka, ki ga mama vedno znova zapušča. Si lahko predstavljate grozo, ki jo nosi v sebi. To so njeni stavki, ki se vam prebujajo ob njej. Ta punca je doživela zavrženost na najgloblji možni način. In s tem je živela z dneva v dan in živi z njo še danes, ona pa ne zmore več. In če je nebo nihče slišal v tej bolečini, bo tudi njena hčerka enkrat nosila stavek, zakaj me ni marala in me je zapustila. Gospod, ta stavek gre tako globoko, da sega v vaš svet in ga slišite in čutite. Naredite kaj v smeri poslušanja in poiščite vama pomoč. Ni vse tako brezupno je pa lahko zelo neobvladljivo.
Njen odnos kar kriči po razumevanju in toplem dotiku, objemu. Dokler se boste bali njenih groženj in njenih občutkov, njenega vedenja, jo boste težko začutili. Poskušajte narediti kaj v tej smeri in jo danes objemite, ko bo stopila skozi vrata. V njej je otrok, ki kriči po odrešitvi. Če ste vzgojeni krščansko, je molitev del vašega življenja. Oba jo potrebujeta, molitev zdravi, iskrena prošnja iz srca dela čudeže. Začnite verjeti vanje, sedaj vidite samo konec, kjer boste ostali sami s hčerko. Svojo pozornost usmerite v zdrav odnos in v rešitev težav. Naravnajte se tako, da boste odprti na rešitev, kajti sedaj ste odprti na zapuščenost in strah. Nič ni narobe, če čutite strah, s tem imate možnost, da o teh čutenjih z ženo govorite. Ni pa ravno primerno, da se osredotočate na strah, da boste ostali sami, ker s tem še globlje potencirate to zgodbo, ki z vso silo drvi proti vedno večji bolečini. Odločite se, da bosta našla način in pomoč in ostala skupaj. In verjemite, da se bo pot odprla. Vedno se, če verjameš v možnost drugačnega in si to možnost tudi pustiš odprto.
Lepo se imejte.