Imam eno kratko vprašanje. Pred dvemi leti sem se invalidsko upokojila. Pred tem so se štiri leta ponavljala bolniške zato sem se upokojila.Imela sem hude zdravstvene težave, zaradi bolezni sem izgubila vsak stik z realnostjo. Sedaj se je moje stanje umirilo, stabilna sem dve leti, ne rabim več tablet že dobro leto, sem disciplinirana, imam delovni zagon in prejšnjo ustvarjalnost. Težave zaradi katerih sem zbolela se sicer niso povsem odpravile so pa take vrste, da jih niti jaz niti moj zdravnik ne moremo
odpraviti in bodo očitno stalnica v mojem življenju.
So pa rahlo zajezene in ne obremenjujem se več z njimi kot prej. Ne vem pa seveda kako bo, če se bom obremenila še službo. Na kakšno razumevanje v zvezi s tem ne morem računati, saj je bilo vedno vse delo na meni.
Imam univ. izobrazbo za katero sem vložila mnogo truda.Ljudje, ki smo zboleli na živcih smo stigmatizirani in to je dejstvo. Vendar kljub vsemu, v primeru, da prekinem z invalidsko upokojitvijo za kar menim, da so zdravstveni pogoji, saj sem takšna kot pred boleznijo ali menite, da sploh obstaja možnost, da dobim primerno službo. Nisem ravno najmlajša, zrela srednja leta in mislim, da starejša kot bom manj možnosti imam. Partnerju s katerim živim pa seveda ustreza, da sem doma in prejemam pokojnino, ki niti ni tako slaba. Moj zdravnik pa njegove želje zelo upošteva. Nekako v tem smislu, ko bodo otroci končali šolanje,to naj bi bilo čez 7 let,bi se naj zaposlila. Razmišljam pa tudi tako. Ali ni boljše za otroke, da njihov oče poskrbi za denar, saj ne zasluži slabo, in jaz nisem več invalid zaradi živcev, kar gotovo ni dobra popotnica za otroke in je z zaposlitvijo tako kot bo pač družbena situacija pokazala. Poleg tega sem v zakon prinesla kar lepo doto in v času ko sem bila zdrava lepo zaslužila.
Vljudno prosim za vaš odgovor, moji nameni pa so zgolj pridobitev več mnenj, saj več ljudi več ve. Vsako stališče spoštujem, rada pa bi naredila tisto kar je za otroke najboljše.

Spoštovana Trpinka,
odprli ste pomembno temo, ki se na tihem pojavja zelo pogosto, javnih razlah pa ni v obilju.Če se nameravate zaposliti, morate poleg svojih let starosti ( to je dandanes eden najavažnejših dejavnikov verjetnosti za pozitiven odziv, upoštevti še vse možne obremenitve, ki bi se v naslednjih letih še lahko pojavile( vozniški izpit,obvladovanje praktičnega računalništva ipd.Svetujem vam tudi, da se preden povsem zamenjate status, torej se odrečete invalidskemu, poskusno začnete delati.Ker to formalno ne gre, je treba zadevo poimenovati in priglasiti kot pilotsko študijo. Šele ko boste vi in vaš delo delodajalec prepričani, da boste delo zmogli, začnite postopek za ponovno oceno delazmožnosti, kar pomeni ukinitev invalidskega statusa.Ali to pomeni tudi ukinitev stigmatizacije, je vprašanje, zavistnikov je mnogo.Želim vam najbojšo izbiro in obilo zadovoljstva z njo !

Spoštovani!

Pravzaprav je vaša situacija kot neke vrste darilo – zdravje se vam je popravilo, imate pa status invalidske upokojenke, kar pomeni redne dohodke – idealne razmere za uresničiti kakšne cilje, ki jih človek z redno službo skoraj ne more, ker nima dovolj časa.

Morda bi svojo željo po delu lahko uresničili s honorarnim delom ali pa z dejavnostmi za lokalno skupnost (v kakšnem društvu, prostovoljno delo ali kaj podobnega). Poiščite nekaj takega, da bo ste lahko šli ven med ljudi in da se boste s svojim delom lahko izkazali koristno. Se mi zdi, da bi polna obremenjenost z redno službo bila lahko za vas težka preizkušnja, lahko se vam bolezen ponovi ali se stanje poslabša.

Lep pozdrav!