zaostanek v razvoju, posebnosti v vedenju

Lepo pozdravljeni!
Obračam se na vas za kakšen nasvet ali mnenje. Sinček je star 21 mesecev, rojen 2 tedna pred rokom z nizko porodno težo (2700), po ivf postopku in precej zahtevni nosečnosti, takrat sem bila stara 38 let. Njegov gibalni in motorični razvoj je od samega začetka bil v rahlem zaostanku. Že pri parih mesecih smo ugotovili, da ne mara biti na trebuščku, torej je pozno začel kobacati (13 m), obiskoval fizioterapijo in shodil pri 16 mesecih. Pediatrinja nas je spet napotila v razvojno ambulanto pri 19 mesecih (denverski test) V razvojni ambulanti so test ponovili … brez uspeha (ne sodeluje) in zdaj čakamo na pregled pri psihologu.
Doma nas zelo matra njegovo ne-sodelovanje in glede tega bi prosila za praktičen nasvet. Namreč, zelo običajena opravila so postala hud problem, recimo kopanje in umivanje zobkov. Upira se z vso silo in res ne vem, kako naprej. Ne moremo ga zamotiti, prepričati, zlepa, zgrda, enostavno ne gre. Skopamo ga na hitro in smo po tem vsi čisto izmučeni. Upira se tako, da se bojim, da se ne poškoduje. Zobkov pa enostavno ne umivamo. Sploh si ne predstavljam, da bi pri zobarju odprl usta. Mogoče imate kakšen predlog?
Še nekaj opazk o njegovem vedenju v nadaljevanju … govori kakšnih 15 besed, ne kaže s prstom, govori pa pa, če je lačen reče banana, če je žejen reče vodo, pri igri ne sodeluje, ne prinese predmeta (razen žoge), nima interesa za knjigice, živali pozna, jih pa ne zna pokazati, pozna dele telesa, ponavlja besede, ne kaže posebnega interesa za otroke, igrala. Zanimajo ga zvoki, prostori kjer odmeva, gunca se na kavču in ob tem poje neko svojo pesem, odmahuje z glavo pred spanjem kot da bi ga to sproščalo. Hodi dobro, je precej spreten na splošno, če se pa podlaga spremeni, gre na vse štiri in malo sproba … potem spet hodi, ne je samostojno, ne kaže nobenega interesa za žlico, piti zna. Je žgečkljiv, ima dober očesni kontakt, rad se pocrklja ampak zelo na hitro. Zelo redko je umirjen, veliko se zbuja, bolj kot otroci ga zanimajo živali.
Zelo bi bila hvaležna za kakšen nasvet, mnenje, v tem času ko čakamo na obravnavo …

Težko je verjamem, tudi jaz imam hči, staro 22 mesecov. V začetku je imela manjši razvojni zaostanek, ježiček je molila ven, socialni nasmeh je bil šele pri 3 mesecih. Težave pri hranjenju, ni imela sesalnega refleksa, težave pri uvajanju GH, ni lahko pogoltnila. Jajčnih stavri še sedaj neje, ker potem ponoči nespi, težave s spanjem, Bila je tudi zelo razdražljiva in se nimarala nositi po rokah.
Me je zelo skrbelo kako bo z njo. Pri cca 16 mesecih, pa se je stanje izbolšalo. Sicer še vedno ne jemo jajčnih in delno tudi KML. Vendar je začela sodelovati, pomaga tudi da ima starejšega bratca. Smo pa poskusili tudi z alternativo, nevem mogoče je tudi to pomagalo, nemorem rečt al ja al ne, ker je težko ugotovit, ker otrok v teh mesecih najbolj napreduje, povedati pa še nezna.
Smo pa obiskoval razvojno, alergloga, gastrologa, nevrofizioterapijo, psihologa, nevrologa,…
Vem, da ti z mojimi oz našim težavam nisem nevem kako pomagala.

SREČNO!!!

V razvojni ambulanti so test ponovili … brez uspeha (ne sodeluje) in zdaj čakamo na pregled pri psihologu. zakaj bi moral nekomu tujcu zaupati
Namreč, zelo običajena opravila so postala hud problem, recimo kopanje in umivanje zobkov. Upira se z vso silo in res ne vem, kako naprej. Ne moremo ga zamotiti, prepričati, zlepa, zgrda, enostavno ne gre. Skopamo ga na hitro in smo po tem vsi čisto izmučeni. Upira se tako, da se bojim, da se ne poškoduje. Zobkov pa enostavno ne umivamo. Sploh si ne predstavljam, da bi pri zobarju odprl usta. Mogoče imate kakšen predlog?
zaradi tega se ne gre sekirati saj tudi naši se glih niso marali kopati in je bilo veliko dretja za
umret, je šlo mimo
psihologa poiščite takega ki bo imel resničen posluh za vas in vašega otroka
ker če ne ga na hitro označijo in za njih je debata zaključena.
če prov in potreben potem ga nikar ne vodite h psihologu sploh pa se mi pri 21 mesecih zdi
zgodaj,
govori kakšnih 15 besed, ne kaže s prstom, govori pa pa, če je lačen reče banana, če je žejen reče vodo, pri igri ne sodeluje, ne prinese predmeta (razen žoge), nima interesa za knjigice, živali pozna, jih pa ne zna pokazati, pozna dele telesa, ponavlja besede, ne kaže posebnega interesa za otroke, igrala:
za začetek govori dovolj besed kajti tudi naši so relativno pozno začeli govoriti pri 2,5 let.
, ne je samostojno: mogoče rabi več časa
bolj kot otroci ga zanimajo živali. to je dober znak kajti živali sploh spodbujajo čut tudi do ljudi


draz386,
imatse občutek, da so mu stvari,ki jih omenjate, zgolj neprijetne ali se vas zdi, da je moogče pretirano občutljiv na določne dotike, zvoke itd?

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Petra,
ja, je občutljiv na zvoke, mikser, žago in podobno ropotanje. Zelo se jih boji. Kakšnih pa tudi ne, kot da bi bilo odvisno od frekvence. Glede dotikov, ne vem točno. Jaz bi ga rada večkrat pobožala, pa me pogosto odrine. Kdaj pa tudi ne. Tudi zdravnica je v pogovoru z pripravnico omenila pomanjkanje simbiotske navezanosti. Najbolj me skrbi njegova ne-zmožnost upoštevanja kakršnih koli (zelo enostavnih) navodil ali sodelovanja pri igri ali vsakodnevnih opravilih.

Hvala in lep pozdrav


Draz386,
če prav razumem, čakate na pregled pri psihologu. Glede na napisano – bi bilo “fanj” da otroka pregleda pedopsihiater in logoped. Tako na splošno (motorika, govor) malce zaostajata – ampak ni “panike”. Mene pri opisu bolj “moti” občutljivost in nekatera vedenja (guncanje), ki pa sta lahko tudi prehodna.

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Poiscite delovnega terapevta, ki se kaj spozna na senzorno integracijo. velikokrat tezave, ki se manifestirajo v podobnih vedenjskih vzorcih kot jih opisujete, izvirajo iz tezav s senzorno integracijo. Poleg tega se pogosto otroke tudi napacno “oznaci” kot vedenjsko motene, kot avtiste,… V Mariboru je ena iz Kanade (nisem 100%) pa se ne spomnim priimka. Dela pa samoplacnisko. Preverite na spletu. lp

Bi se pridružila temu nasvetu. Pri nas je sicer diagnoza znana, morda je taka tudi zato, ker mi 8 let, kljub tslanim prošnjam za pomoč, nihče ni povedal za kako senzorno integracijo in sem zanjo izvedela pri otrokovih 9 letih!!! Pozno, bali smo se, da prepozno. Pa so rezultati – in to kakšni!! – vseeno tu, kakšni bi šele bili, če bi bil otrok obravnavan pravočasno. Nikakor seveda ne delajo čudežev, tega ne pričakujte, še vedno pa je lahko avtist manj zakrčen, manj prizadet, lažje “dostopen” ipd. Pri nas se 7 letniku ni dalo dopovedat, da je treba zobe umit, lase postrič, ker je dobil panični napad, če si mu to samo omenil. Pa je do 5. ali celo do 6. leta brez vsakršnih težav šel k zobarju ali frizerju! Nato pa nenadoma – blokada.

Posredujem dva linka, kjer se ukvarjajo s senzorično intergracijo:

http://www.micsi.si/index.html
http://senzornaintegracijaslovenija.weebly.com/

pa ne zato, ker bi delala nekomu zastonj reklamo, ampak ker je precej težko priti do res usposobljenih terapevtov, sploh za otroke. Oboje smo sami preizkusili in lahko samo toplo priporočamo.

Najlepša hvala za nasvete glede senzorne integracije. Nedavno smo obiskali (med drugim) tudi ambulanto za avtizem. Ugotovljen je razvojni zaostanek na področju besedne in nebesedne komunikacije, socialne interakcije in igre. Zaradi vedenjskih posebnosti obstaja sum na avtizem. Natančne diagnoze torej še ni, začeli smo postopek usmerjanja in čakamo na odločbo, katera mu bo omogočila pomoč specialne pedagoginje in logopedinje v vrtcu. V vrtec gre prvič septembra, redni oddelek. Sem zelo vesela, da gre v vrtec, po drugi strani malce zaskrbljena. Otrok namreč ne je samostojno, je nevodljiv (če gre ven se takoj vrže na tla in gre po štirih, ne glede na ves trud, da ga postavimo na noge). Morje in poletne počitnice so bile mala nočna mora … tri dni je bilo sprejemljivo, ko pa je malce spoznal okolico, vse kar je hotel početi je hitri tek do kakšne ploščadi ali wc-ja in potem kobacanje, ki mu ni bilo videti konca. Na področju govora ni napredoval, mogoče opažam malce več ponavljanja v zadnjem tednu. Se je začel tudi smejati v prazno. Ne vem, včasih se mi zdi, da je tisto, kar vidi on, čisto drugače od tega kar vidimo mi in me zelo frustrira nezmožnost komunikacije, kaj šele čustvene ali kakršnekoli navezanosti z njegove strani.

Pozdravljena!

Točnovem kako čutiš,razmišljaš…sem bila na istem stolu…nedavno nazaj…ko je bil Alen (eden od dvojččkov) star eno leto,se je začelo…motilo ga je vse,tako kot praviš,počitnice prava nočna mora,že obisk je bil podvig…
spremembe je težko pranašal,živel je v svojem svetu,ni poslušal,kaj šele da bi se odzval,ni govoril,ni gledal v oči….groznooooo!
začela sva hoditi v zdravstveni dom k logopedinji,psihologinji….itd itd…potem je šel v vrtec pri dveh letih,skupaj s sestrico dvojčico,stanje se je izboljšalo,začel je jesti sam,začel je držati za roko,copate dat gor…počasi,ampak je šlo.
ko je bil star 3 leta je končno dobil pedagoginjo v vrtcu,zdaj jo ima pol leta,razlika taka da ne znam pojasnit,res.počitnice so postale prijetne,začel je govoriti,v zaostanku je še vedno kar se vrstnikov tiče,ampak čez noč tako ali tako nhe more nič biti…
tako da,ne skrbi preveč,čeprav vem da je to težko,ampak bolj ko boš skulirana,bolj ko boš verjela vanj in bolj ko boš pogfledala svet skozi njegove oči,bo vedel da ga razumeš in bo z njim lažje “delati” 🙂
želim ti velllliiikoooooo uspehov 🙂

papa

New Report

Close