Žalovanje, depresije, samomori?
Depresije, žalovanje, samomori se teme današnjega časa.
Kje so meje? Kako jih prestopiti ali ne prestopiti?
Kako gre proces izgube? Kako osamljenost vpliva na življenje človeka?
Kaj o prazniku, ki je za nami, vedo povedati strokovnjaki?
V današnji oddaji ob 17.00 na valovih Radia Ognjišče (104,5) se bomo dotaknili teh vprašanj. Če želite lahko sodelujete v debati ali postavite kakšno vprašanje: http://med.over.net/forum5/read.php?146,4374177
Gostji v oddaji sta Anica Koprivc Prepeluh in Barbara Kutnar, obe terapevtki zakonske in družinske terapije
Izhodišča za pogovor:
Spregovorili bomo o »čudežnih« tabletkah (antidepresivih, pomirjevalih) po katerih po besedah Anice prevečkrat segamo po že pri najmanjši težavi in nismo pripravljeni sami kaj več aktivno narediti za izboljšanje brez kemičnih pomagal. Včasih želimo preprosto pozabiti na kakšne boleče dogodke, pa naj so fizične narave (npr. močne bolečine v hrbtenici) ali pa psihične (npr. smo se ravno razšli z nekom, nekdo nam je umrl…). Tako hitro se zatečemo k zdravilom, ki nam ublažijo to čustveno bolečino, ki pomagajo pozabiti, da je nekaj narobe.
Barbara pa glede žalovanja pravi: “Pri žalovanju za bližnjimi, pri vseh slovesih, odhodih, ko je treba res dovoliti, da se posameznik poslovi, je družina na prvem mestu – je tista in naj bi bila tista, ki je v najtežjih trenutkih vsakemu izmed nas največja opora. Kjer je moč dobiti varnost, zaupanje, eno lepo besedo, zlasti pa razumevanje v vsem tistem, kar človek v procesu žalovanja občuti. …”
Kaj pa vi? Vaša vprašanja, dileme, komentarji? več >>> http://med.over.net/forum5/read.php?146,4374177
Da se sami zatekamo v pomirjevala?da prehitro dvignemo roko po “čudežnih tabletkah”????????????Ja kdo hudiča nam jih pa z veseljem predpisuje?
Moj primer:ostala sama z dvema otrokoma,partner-oče obeh otrok-umrl zaradi tumorja v možganih.Skratka ostala sama z otrokoma,bolna,skoraj brez vsega.Ko sem se znsšls globoko ns tleh,psihično zdravje vse slabša,me je osebna zdravnica napotila mirne duše do psihiatra.ta pa po par stavkih vzel blokec in začel pisati recepte.Noben pa mi ni predstavil možnosti kakšne skupinske terapije(mogoče pogovor z ljudmi,ki imajo iste izkušnje).To je šlo iz meseca v mesec,zmeraj nova zdravila.Dobro je bilo le to,da sem tudi ob pomoči drugih ljudi in pogovorov premagala vse hudo in vse manj jemala pomirjevele,antidepresive,uspavala…ni,kaj mi ni predpisovala.zmeraj neka nova zdravila.Če bi vse jemala,bi bila pitaj boga kje.komu pa naj zaupamo,če ne zdravnikom??saj nam oni pišejo recepte.če je denar za vsako sranje,pa naj bo še za dobro ljudi s takšnimi problemi.POTEM PA SAMI PREHITRO STEGNEMO ROKO PO TAKIH ZDRAVILIH?SAJ NISO PROSTO V PRODAJI!!
Pa oprosti Andreja,ne jezim se nate,le te terapevtke…Česa že?????????
Ja imaš prav, prvo je, da ti zdravniki povejo, da si v depresiji in ponudijo tabletke. In seveda takoj nazaj na delo, ker je boljše, da si v delavnem okolju. Tam pa ni razumevanja do tebe, zahtevajo vse več od tebe in ko si že globoko v žalosti, ti pravijo, da bi zdaj bilo že zadosti žalovanja in naj se že enkrat pobereš. Iz izkušenj pa vem, da vsako žalovanje traja najmanj tri leta..