Pozdravljeni.

Že 12 let živim sama,v Ljubljani,od začetka mi je šlo težko,BREZ PODPORE,BREZ VSEGA.Danes sem stara 32 let,mislim,da sem se vsaj malo pobrala,končujem študij(ob delu).
Moja mati je bila nasilna do mene kot do otroka.Od očeta je ločena,vsi imamo svoja življenja.NIMAM STIKOV..razen….MATI ME NON STOP KLIČE PO TELEFONU,KLIČE K MOJEMU FANTU,MI DELA SRAMOTO,NIMAM MIRU.!!!!!!!!!!!! JAZ Z NJO NOČEM NOBENIH STIKOV,SAJ SE ŽE PAR LET SPLOH VIDLI NISMO IN NITI SE NOČEM. CELO ZA DENAR ME FEHTA.SICER JE BOLNA NA ŽIVCE(BAJE,PRI 42 SO JO PSIHIATRI UPOKOJILI,NI BILA ZA MED LJUDI.LAHKO SI MISLITE KAJ SEM DOŽIVLJALA DOMA OD NJE.
POLICIJA NIMA POOBLASTIL,DA USTAVI NJENO NADLEGOVANJE PO TELEFONU.CELO K MOJEMU FANTU PRIDE NENAPOVEDANO NA OBISK,NJEGOVI STARŠI PA JE NE MOREJO KAR TAKO ODSLOVITI.
KAJ NAJ STORIM?NOČEM STIKA Z NJO,ODPOVEDUJEM SE DEDIŠČINI PO NJEJ,NO…NOČEM JE V SVOJEM ŽIVLJENJU.VEDNO ZNOVA SE TRESEM,KADAR VIDIM DA KLIČE,KADAR ME SRAMOTI PRED STARŠI OD FANTA.
POMAGAJTE,ALI PA NE VEM KAJ BO.KAJ SO MOJE PRAVNE PRAVICE?????
ŽALOSTNA IN OBJOKANA
MIJA(ker stalno podoživljam njen teror,od malega) jebemti

Draga Mija,
tisti, ki ni doživel nasilja s strani staršev, si res ne more predstavljati, kako vam je. Poleg tega je vaša mati tudi psihično bolna in iz vašega pisanja sklepam, da ni bila le nasilna, ampak vas je tudi zanemarjala. Prav tako oče. Nimam besed za trpljenje otroka, ki si ga lahko ob vsem tem le zamišljam.
Zato bi vam na prvem mestu iskreno čestitala za vašo samostojno pot iz tega pekla. Čisto sami se od rosne mlade odraslosti borite ne le za materialno preživetje, tudi doštudirali boste in če prav berem, ste tudi v odnosu s partnerjem. Vaša zgodba sodi med čudeže, ki jih zmorejo tako trpinčeni otroci, kot ste bili vi.
Več kot razumem pa vašo bolečino, žalost in tudi veliko jeze, ko vas preteklost kar noče izpustiti iz primeža, kot da ni bilo dovolj. Popolnoma vas razumem, da si želite le to, da bi vas mati pustila pri miru. Vendar je vaša mati psihični bolnik, zato z nekim razumnim razgovorom ne boste dosegli nič. Tudi na silo ne boste dosegli nič, ker vaju bi to zapletlo še globlje. Ne znam vam svetovati, kakšne so vaše pravne pravice, lahko pa vam svetujem, da se za to vprašanje obrnite na brezplačno pravno pomoč.
Vendar pa lahko naredite nekaj, kar pa zahteva dolgotrajno odločitev, da boste šli na pot odpustitve preteklosti. VašE mamE še niste odpustili; namenoma nisem zapisala, da niste odpustili vaši mami, ker jo morate najprej odsloviti iz vašega življenja, iz vašega telesa. Kaj to pomeni? Prvo, kar je pomembno, je zavedanje, kako je bilo vaše telo (z vsemi čustvi in celotno psiho) izpostavljeno konstantni grozi, ki je niste mogli uravnavati drugače, kot tako, da ste jo ali goltali ali pa ste odrezali sebe, niste čutili ničesar, da bi preživeli. Na vsak način se je ta groza naselila v vas in v vas biva. Zato ima vaša mati vsakič, ko poišče svoj bolan stik z vami, moč, da vam doživljanje te iste groze sproži. Vendar pa se da skozi dolg in vztrajen proces doseči, da to grozo v svojem doživljanju toliko oddaljimo od sebe, da v sedanjosti doživljamo le toliko neprijetnosti, kot jo sedanja situacija nudi. Ne želim pomanjšati ali zanikati sitnosti in nadležnosti, ko vam vaša mama kar vdira v vaš svet, ki ste ga zgradili s takim naporom, čisto sami. Vendar pa ste sedaj odrasli in lahko postavite tako mejo med njo in sabo, da vam vse te groze, ki vam jo je povzročala kot otroku, danes ne more več povzročati. Enostavno ji ne dovolite; enostavno se ne vidita in enostavno ne odgovarjate na telefonske klice,… In vse to vi že počnete in vse to ni enostavno, vendar danes to moč IMATE! Danes smete in zmorete postaviti trdno mejo med sabo in njo in se ne odzivati na njene izkrivljene pozive. Kot otrok pa te moči niste imeli. S tem si zagotovite osnovno varnost in razmejitev. Kar se tiče pa njenega nadlegovanja, ki ga ne morete zamejiti, pa se bojim, da po neki pravni poti tega ne boste mogli odstraniti.
Kar je pomembno, je, da si upate živeti svoje, ločeno življenje, iščete in tlakujete pot, na kateri boste lahko ljubili, predvsem sebe, in si upali biti ljubljeni. Ta ljubezen bo umila vaš spomin; vam pa toplo priporočam, da del te poti prehodite ob strokovni pomoči.
Resnično vam želim vso srečo in hkrati vabim k odzivu vse tiste, ki imate podobno izkušnjo in vam je uspelo narediti kakšen korak v smeri, ki si ga želi tudi Mija.
Vse dobro,

Mia_

najprej iskrene, iskrene čestitke za tvojo samorastniško zmago! Verjemi, tega se verjetno sicer zavedaš, uspelo ti je narediti zelo veliko na sebi. Tudi sama izhajam iz, bom temu rekla, neurejene družine. Tudi sama sem si pri 19. zadala, da odidem iz mojega doma, saj so se mi pod pritiskom matere in še koga začeli pojavljati prisluhi… Ja, šla sem daleč stran, tudi mož je od daleč, in tako daleč si ni upala za mano. Problem ni bil rešen čez noč, ker so sledila še mnoga čustvena izsiljevanja… Ne vem, ali je pri tebi to mogoče. Staršem fanta svetuj, naj ji ne odpirajo vrat. Več ti žal ne znam svetovati. Vendar, če se starš lahko odpove očetovstvu oz. materinstvu do svojega otroka, verjetno velja tudi v obratni smeri (?).

Srečno.

Nikkka

Včasih moramo prav fizično prekiniti s starši da se lahko začnemo umirjati. Če imamo ob tem podporo, bodisi fanta, moža, prijateljev, terapevta, je proceš še malo lažji. Vendar – posledice nasilja ki ga doživimo od staršev, so dolgoročne, lahko se jih omili, če se jih lahko odpravi, pa ne vem.

Mija, ne odgovarjaj na njene klice, če ne preneha, zamenjaj številko in ji je ne povej oz. je ne zaupaj ljudem, za katere meniš, da bi ji jo izdali. Starši od fanta naj ji ne odpirajo vrat in se naj ji ne javljajo na telefon. Če se vzamete skupaj, dogovorite in držite dogovora, da je ne spustite v vaša življenja, bi skorajda morali uspeti. Verjetno ima pa pri nadlegovanju tudi policija kakšno moč?
Srečno!

Draga sotrpinka,

mogoče ti bo vsaj malo pomagalo, kar sem jaz naredila. Popolnoma v enaki situaciji kot ti, le da je mati pri 60. že imela prve znake demence, pa že prej je bila živ satan. Poveži se z njeno splošno zdravnico in ji sproti sporočaj, kaj mati počne. Po telefonu, pisno ali osebno. Po mojih izkušnjah se zdravnica zlepa ne bo zganila, zato kliči še patronažno sestro v ZD, CSD, pa tudi policijo. Ker mati se že ali se še bo obračala tudi nanje, če ji ti ne boš ugodila. Javljaj policiji, če te nadleguje po telefonu ( pri meni tudi 30x na noč ). Pri vseh teh zaznamkih bodo vsi združeni MORDA LE ENKRAT ugotovili, da je treba to osebo, ki se ima za tvojo mamo, spraviti pod nadzor in na ?zdravljenje?. Na kratko v dnevniku zapisuj, kaj ti počne. Z menjavo tel. številke ne boš dosti dosegla, si pa omisli tel. tajnico in snemalnik. Zakaj ni smiselno, da menjaš številko? Jaz sem jo, pa je bila moja mati tako pregnana, da je klicala vse številke v naši ulici in sredi noči naganjala sosede, naj gredo k meni na vrata in zahtevajo, da se ji javim – kao se je ustrašila, da se mi je kaj zgodilo …. Ob dveh zjutraj!

Vsekakor ne trpi molče in se ne uklanjaj. Domnevam, da je tvoja mati z leti vse bolj psihično labilna in asertivna in da potrebuje strokovno pomoč, ki jo seveda kot vsi psihični bolniki odklanja. Pri naši je trajalo pet let, da so jo po vseh zgoraj naštetih ukrepi prisilno spravili v psihiatrično bolnico, od tam pa je šla direkt na varovani oddelek v domu za ostarele. Koliko je že bilo njeno stanje slabo ob sprejemu, pove samo dejstvo, da dve leti po prihodu v dom ne ve več niti, kako ji je ime.
Ne dovoli, da njeno trpinčenje in propadanje prikrajša za zdravje še tebe, preden bo tvoj čas.

Bodi močna in drži se. Nisi edina, ki se tako muči. Upam, da boš v par letih to rešila, kajti rešitev zmeraj je, čeprav se zdi ta hip nemogoča.

Draga žalostna Mia

Čestitam za narejene korake, za pogum, za vztrajnost… tu ti bomo v pomoč.
Veliko nasvetov si že dobila in vidiš, da se tvoja situacija pojavlja tudi pri drugih, vidiš, da si na pravi poti, vidiš lahko, da te z vztrajnostjo čaka na koncu svetloba, mir, ljubezen

Opozorila bi te na tvoje “žalostno” stanje:
– žalost je čustvo z zelo nizko energijo, ki nas (če traja zelo dolgo) pripelje v še hujše stanje-depresijo.

Sama imam izkušnje z zelo veliko žalostjo in njenimi posledicami, ki so me skoraj pokopale. Pazi!!
Obvezno se pogovarjaj sama s sabo in delaj tako kot ti SRCE govori:
– srce ti pravi, da ti mamino čustveno izsiljevanje ne paše – upoštevaj ga in vztrajaj pri svojih odločitvah. Jaz sem sprva zelo plaho govorila NE, zelo plaho postavljala Meje svojega osebnega prostora, ko pa sem vidla, da jih ne upoštevajo, da me ne slišijo – sem vztrajala. Je težko, še najbolj boli borba z lastnimi očitki – a vedi, da moraš postaviti meje svojega osebnega prostora, v katerem se boš počutila varno, v katerem boš rada

Pazi!!
– Stanje žalosti je, kot sem že rekla, stanje, ko skoraj nimamo energije.Tega se zavedaj. Žalost nam pobere ogromno energije – zato moraš z energijo šparat, zavestno pazit, da se poleg te borbe, ki jo vodiš, ne bi po nepotrebnem zapletala še v kake druge “vojne”, ki bi ti energijo dodatno sesale.

Pri meni so se izkazali še dodatni “prijatelji”, ki moje stanje niso upoštevali in so imeli še dodatna pričakovanja od mene – jaz pa nisem bila sposobna za NIČ. Pa so me tudi oni začeli obmetavati z očitki – seveda mi to v mojem stanju ni nič koristilo, kvečjemu obratno.

Zato sem si zadala: da se vsakič umaknem vase, umirim, se s sabo pogovorim (da se sprejemam tako kot sem, da se imam rada) in si rečem, da če komu kaj ni všeč, bo moral pri sebi uredit

Želim ti veliko miru, ljubezni – teja

Rada bi zapisala, kako jaz rešujem takšne situacije, ko padem v stare občutke in mladosti, v občutke nemoči, jeze, občutke žrtve, strahu.

Ker sem kot otrok doživljala nasilje, se mi zdaj kot odrasli včasih zgodi, da mi kakšen človek, njegovo ravnanje, kakšna situacija ali celo malenkost v hipu prebudi stare občutke in se popeljem vanje, kot po toboganu, nič ne morem storiti, da se ne bi. Vendar sem se zdaj počasi začela zavedat teh situacij in ko se mi zgodi, se ne prepustim usodi, ampak reagiram in prekinem zoprno stanje. Včasih sem se sposobna samo fizično odmaknit, vstanem in grem stran. Včasih se umaknem tako, da spremenim temo pogovora ali da neham poslušati, kaj mi nekdo govori ali vsaj da ne odgovarjam. Za situacije, ki se ponavljajo, se vnaprej pripravim, da bom naslednjič boljše reagirala, premislim, si naredim načrt, kaj bom rekla, kako bom reagirala.

Slabo npr. prenašam glasno vpitje in zmerjanje, v hipu se počutim kot nemočen otrok, pa še veliko jeze je zraven. Kadar sosed v bloku postane tako glasen, da se ga sliši k nam, preprosto vključim sesalnik ali glasno muziko, da ga ne slišim ali pa grem na sprehod.

Če načrtno delaš na tem, vedno manjkrat doživljaš te stare stvari in vedno večkrat lepe, prijazne občutke. Tako nekako postopoma spreminjam v svoji duši doživljanje sveta, slabe odnose nadomeščam z boljšimi. Z vztrajnim delom postane doživljanje sveta in dogodkov precej drugačno.

Po drugi strani pa se zavedam, da je to doživljenje nasilja in ti težki občutki del mene in da bo tudi po dolgih letih nekaj tega ostalo. Da bom še občutljiva in se sprejemam tako, kakršna sem. Kdor ni doživljal nasilja kot nemočen otrok od svoje družine, ne more vedeti, kako težki občutki so to. Ampak je kar je, take karte sem dobila v življenju in z njimi moram igrati.

Alenka Rebula

Preprosta misel o prerojenju.

Ko namesto po starem in z bolečino prvič narediš kaj drugače in z mirom …
Ko se nenadoma zaveš, da je preteklost samo spomin in ne resničnost …
Ko brez stiske začutiš, koliko ljubezni je v tebi in kako neizmerno si želiš ljubezni drugih …
Ko dojameš, da še ničesar ne veš o svoji srečni prihodnosti …

Takrat se kolesje premakne,
takrat zaslišiš,
da zlata ura tvojega rojstva
spet mehko teče.