Pozdravljeni!
Dolgo sem se obotavljala ali naj svoj problem sploh razkrijem tukaj, ampak v končni fazi mi ne preostane nič drugega kot da to neprijetno dolžnost že enkrat preložim na čigava ramena in se izpovem. Mislim, da nisem edina s to težavo, zato bo v moji zgodbi mogoče še kdo prepoznal sebe in podobne okoliščine, čeprav imam vedno znova občutek, da sem na milem svetu sama in da se drugim prav gotovo ne dogajajo takšne stvari kot meni.
Torej, pri svojih rosnih petnajstih letih sem se brez konca in kraja zagledala v svojega profesorja, ki me poučuje. Nekdo, ki je glede takšnih življenjskih “sunkov” realen in razumen, bi rekel: “Ja in? Saj se vsi zaljubljamo. Dandanes več ni problem niti to, če si istospolno usmerjen, kaj šele, če si zaljubljen v svojega profesorja, ki je ravno tako človek kot vsi drugi.” In takšen mislec, ki je brez predsodkov, bi po mojem tudi imel prav. Nenazadnje to res ni big deal, problem pa tiči nekje drugje. Ne samo, da njega lahko suspendirajo v šoli- v primeru, da bi z učenko imel ljubezensko ali nemara celo spolno razmerje, tudi s splošnega vidika je nemoralno. Dejstvo, da je med nama starostna razlika štirinajst let, še nikogar ne bi tako zelo motilo kot to, da me poučuje. Problem pa je tudi v tem, da jaz še nisem polnoletna. Če bi izpolnjevala vsaj slednji pogoj, potem je možnosti več. Strlo pa me je tudi spoznanje, da ima dekle. Nisem sicer prepričana, da je to še vedno tisto dekle, ki je prej veljala za njegovo dolgoletno punco, ampak že to, da je njegovo srce dokončno oddano in da pri svojih letih gotovo ne bo spreminjal mnenja in odločitev… zame pomeni stres. Res je, da sem zdaj v tem obdobju, ko niham med različnimi osebnostmi in še nimam točno izdelane vizije, kdo in kaj bom počela v bližnji prihodnosti, ampak veliko ljudi, ki me obdaja, so mi rekli, da sem za svoja leta preresna. Ne vem ali so s tem merili tudi k zrelostni stopnji in odgovornim vedenjem, ampak vsekakor me je k temu prisililo življenje. Ampak to je že druga zgodba… Ugotovila sem (sicer sorazmerno zgodaj, ampak to je zanemarljiv podatek) namreč, da si niti ne predstavljam, da bi svoj čas izkoristila pametneje- npr. denimo da bi se zunaj potepala s prijatelji, ki jih milo rečeno ni na pretek, zahajala na bučne zabave, ki se končajo z bolj ali manj grenkim priokusom ali se sestajala s fantom svojih let. Slednje se mi zdi nemogoče, ker si ne predstavljam, da bi me nek sovrstnik lahko v celoti razumel tako kot nekdo, ki gre že proti tridesetim letom. Vem, da človeka ne smemo soditi zgolj po zunanjosti, še manj po nekajkratnem pogovoru, ampak jaz si hitro ustvarim vtis in sliko o nekom, zato me kasneje bolj težko prepriča v nasprotno, če mi hoče dokazati, da ni to, za kar sem ga imela. Fantje mojih let so povsem brez pameti, norijo, ker se kot vsi mladi pač morajo zabavati dokler jim čas to še dopušča, so neresni kar se tiče zvez s puncami in sploh ne razmišljajo o resnih zadevah, ampak se jim v velikem loku izogibajo. To se mi ne zdi prav. Ravno zato ne morem imeti ob sebi nekoga, kateremu bom služila bodisi kot privesek, da se bo on počutil v družbi bolj ljubljenega in zanimivega, bodisi nekoga, ki misli samo, kdaj si bo lahko od punce “izprosil” kaj več. Tega res ne bi dopustila, ker se ne nameravam spuščati na tako nizek nivo. Če partnerja nista na enaki valovni dolžini, je bolje, da se sploh več ne gradi na odnosu ampak da se še pravočasno umakneš s prizorišča (s pojasnilom). Niti me fantje, ki so stari toliko ali pa mogoče nekaj let več, ne privlačijo, ker se mi zdijo nezreli za poglobitev v odnos. Vem, da ne smem posploševati, ampak v večini primerov je zagotovo tako. Zato me pritegne samo še tista nepojasnjena energija profesorja, ki za svoja leta izgleda še tako mladostno in brezskrbno, da se včasih vprašam, zakaj sem mogla na svet privekati tako pozno. Starostna razlika torej ni tako zastrašujoča, bolj me bega to, da ima punco. Vse ostalo se namreč lahko uredi, če je le dovolj vztrajnosti. Lahko se prepišem na drugo šolo, da več ne bom sedela v klopeh pri njegovem predmetu. Povem lahko tudi to, da smo znanci že iz let, ko še nisem bila dijakinja njegove šole, kjer poučuje. Ko se pogovarjam z njim, mi po hrbtu zagomazi tisoč mravljincev. Tega si pač ne znam strokovno razložiti. Preprosto je na njem nekaj, kar me vedno znova prebudi, da začnem gledati na svet bolj s pozitivnega zornega kota. Včasih se zalotim, da sredi povsem druge teme, zaidem z mislimi k njemu in ga kujem v oblake ter si poskušam zamisliti moje življenje, ki gre po poti sreče z roko v roki vzporedno z njegovim. Zavladal je vsem mojim sanjam in zavedam se, da se preveč prepuščam iluziji, ki se ne bo nikoli sprevrnila v resnično življenje… Preveč si ne upam ustvarjati najine skupne skice, kaj šele mojstrovine na slikarskem platnu, le težko je živeti življenje nekoga drugega. Težko je slediti pouku, kjer moram poslušati njegov žametni glas in preslišati, ko se na hodniku po telefonu zadovoljno pogovarja s svojo življenjsko sopotnico. Težko je živeti, če ti ne preostane drugega kot da le nemočno opazuješ srečne ljudi, kakor da bi bil vklenjen v izložbi velecenjenega butika in skozi vitrino spremljaš življenje nekoga, ki je srečen z nekom drugim. Ne upam si domišljati, da me včasih res obravnava kot nekoga, ki ga pozna že dlje časa kot ostale dijake, ki jih poučuje, ampak povsem zanikati pa ne morem. Njegov odsev vidim vsepovsod. In tukaj se vprašam: je z mano kaj narobe? Je bila napaka storjena tam, kjer bi že davno morala izklopiti tipko za sanjarjenje in se spustiti iz nevarnih višav na realna tla, kjer bi trdno, pa vendar življenjsko pristala? Je z mojim odnosom in navezanostjo, ki se iz dneva v dan veča, kaj hudo narobe ali mislite, da je to običajen pojav pri nekom, ki ne najde dovolj topline in zavetja drugje? Rekli boste, pa saj to je samo še ena nedolžna ljubezen, ki ne more prerasti v nič večjega. Minilo bo tako kot vse drugo. Mogoče pa vas bo še manj potolažilo, ko vam bom razodela, da sem v njega zagledana že približno leto in pol. Bo pomagalo? Potem boste morda sprevideli, da vse le ni tako omejeno na neko burno fazo, skozi katero se moram kmalu prebiti. Ni lahko… poskušajte se postaviti v mojo vlogo. Pet dni v tednu gledam njegove rjave, mandljaste oči, v katerih vidim sebe. In dva dni se vsako jutro zbudim prepotena od nočnih mor ter je prva stvar, na katero pomislim (uganete ali ne) On. Včasih tudi zaspati ne morem tako kot je treba. Nespečnost me daje tudi takrat, ko je v mestu že vse več ali manj ovito v temo in zazibano v lahen spanec ter sladke spanje, jaz pa si belim glavo, kaj naj storim, da bo oko vrgel name… da bom pritegnila njegovo pozornost. Vem samo, da ima rad vestne učence, ki se trudijo glede ocen. Saj to odsevam tudi jaz. Kaj mi še preostane?
Zavedam se posledic v primeru kršitve, brez skrbi, slišala pa sem že tudi za rek da je prepovedan sadež najslajši. Ne eno ne drugo ne bom izvedla v praksi, ker nimam dovolj poguma. V štirinajstih letih, koliko zeva prepad v letih med nama, se v vsakršni glavi menja in predvaja sto različnih filmov. To, kar sem si še včeraj zadala, da bom storila, si lahko že jutri premislim- kako si ne bi zatorej čez deset, enajst let… Človek se res prerodi stokrat, preden doseže starost npr. 28 let in je še vedno mlad, pred njim pa še vse življenje. Ampak s skupnimi močmi se da tudi najbolj nemogoče, se vam ne zdi? Jaz pravim: Where is a will, there is a way.
Izvedela sem, da kljub njegovim poznim letom (29)- saj ni nič zamujeno, še vedno ne misli resno s svojo punco oz. da sta se že večkrat razšla, pa se zopet našla. Primož, kaj pa ti misliš o tem? Boš rekel, da je vse to bolestno? Pomagajte mi tudi drugi, če boste ob skupku teh besed z moje strani seveda našli odgovor, ker se počutim, kot bi me povozil vlak… in s takšnim občutkom vstopam v vsak nov dan… naporno, a ni?

Draga Apokalipsa,

nadela si si (ne)posrečeno ime, saj ni tako hudo ko to izraža ime, je pa res, da ljubezni ne moremo ukazovati. Glede na tvoj spis, tovje razmišljanje, nekako razumem, zakaj imaš raje nekoliko starejše, saj lahko potrdim, da si za svoja leta izredno zrela, predvsem v razmišljanju in očitno zelo lepo načitana. Za ves ta tvoj spis, dobiš čisto desetko, žal pa največjo življenjsko nagrado ponavadi dobimo z najnižjo oceno ali pa z oceno, ki si jo ne želimo. Kajti, če bi vse to kar si želimo dobili, ne bi nikoli spoznali tisto kar moramo spoznati. Se pravi, da je stanje, ki ga ne maramo, nujno potrebno, da razumemo kaj je vredno in kaj potrebujemo.
Vsi ljudje nekaj iščemo, tudi jaz, in kaj je tisto kar iščemo. Najverjetneje je to mir, zadovoljstvo, sreča. Tukaj se verjetno vsi strinjate z menoj, vendar moramo spoznati še nekaj. Da sta mir in zadovoljstvo na drugem bregu kot sreča. In če bi morali izbirati med vsemi tremi, bi verjetno vsi izbrali srečo. Sedaj pa moramo razumeti, da azdovoljstvo ni enako kot sreča. Mir, lahko dobimo že danes, pa se ni poterbno ne vem kako potruditi, tudi zadovoljni smo lahko dokaj hitro, ampak srečni??? Sreča nima nič z zadovoljstvom in če želimo biti srečni, moramo ugotoviti osnovno vprašanje, kdo smo, kaj smo, zakaj smo tukaj, kaj je naš smisel?
Ko bomo premlevali vprašanja o sebi, kar je ena najtežjih stvari v življenju, bomo spoznavali kaj je resnična sreča, ker sreča je samo v nas.
Seveda lahko pridobiš tega učitelja, saj ni tako star, ampak ali boš res srečna ali samo zadovoljna? Boš res pregnala nemir v sebi, če se ta zveza, ki si jo tako želiš uresniči?
Ne bi te rad odganjal od tvojih sanj, rad bi ti samo položil na srce, da se za začetek posveti samemu sebi. Zakaj je tako kot je, kaj in kdo pravzaprav ti si? Išči odgovore v sebi, ampak ne o drugih, temveč samo o sebi. Bolj ko se spoznavaš, lažje razumeš druge. Saj poznaš tisti rek: Če želiš spremeniti svet, moraš najprej spremiti sebe.
Nikar ne opusti sanj in tega čudovitega trenutka zaljubljenosti, to vedno ostane in nikar ne zavrzi sanj.
Časa imaš še dovolj in možnosti spoznanj tudi, je pa res, da velikokrat ko dosegamo zastavljene cilje, pozabimo na bistvo in prehitro postanemo zadovoljni. Zadovoljnost pa je vedno minljiva. Srečo pa je poterbno živeti z vsakim svojim atomom. Pa kaj če vedo, saj je to v tebi in tvoje in ravno tega ti nihče ne more vzeti, in ko živimo in pozabimo na potrebe in želje, vse to, kar smo nekoč želeli dobimo. Zakaj? Ker je takšna naša pot in je popolnoma vseeno, kaj dobimo, kajti karkoli dobimo je lepo in prav.

Za konec pa bi ti rad rekel, da si lahko ponosna na svoje razmišljanje in ti napovem, da iz tebe še bo veliko:-)
Bodi srečna in to išči predvsem v sebi.

primož

Lepo si napisala 😉 res zrelo za 15 let… NE bom dolgovezila, samo mogoče ti to vlije kaj več upanja: na našo šolo je prišel poučevat en mlajši profesor, ki se je tudi zaljubil v dijakinjo in ona vanj… Rezultat: on je šel na drugo šolo, ona pa tut.. oba srečno zaljubljena.. drug v drugega ;))) Pa veliko sreče 😉

Draga Apokalipsa!

Kot Primozu se mi zdis zelo zrela in tudi nadarjena. Vidim, da rada pises. Zakaj ne bi o tem, kar cutis, kaj napisala – pesem, kratko zgodbo, glasbo? Vedeti moras, da je lepo, da te profesor tako navdihuje, vendar te samo zato, ker so vsi aduti in vsa ta lepota ze v tebi. Poskusi to, kar cutis, na nek nacin izraziti – pogosto ljudje umetnisko nadarjenost odkrijejo ravno preko zaljubljenosti. S tem, da svoje sanje spremenis v nekaj, kar se lahko dotakne tudi drugih, postavis spomenik tistemu, ki te je navdihnil in pa predvsem samemu sebi. Mislim, da je custvo, ki ga gojis, zelo lepo in bi ga bilo lepo izraziti se v kaksni obliki. Na ta nacin bi lahko odkrila predvsem marsikaj lepega o sebi. Poskusi!

Ojla!

Vsaka ljubezen je darilo in velikokrat so neuslišane ljubezni najlepše! Uživaj v svojih čustvih!! To je tako lepo. Na stara leta se boš spominjala teh dni in se prizanesljivo nasmehnila sama sebi!!

Ampak zraven ne pozabi nase – skrbi tudi za svoje veselje, pojdi kam, kjer ti je všeč – saj niso samo bučne zabave, s sabo pa lahko povabiš prijateljico. Poglej tudi svoje vrstnike, primerjaj jih s profesorjem in ugotovi, kaj te tako privlači na njem. Morda imajo kanec tega tudi mlajši dečki.

Lp

Pametne punce privlačijo inteligentni, zreli, odgovorni, ljubeči moški. Tega ne najdeš pri svojih vrstnikih. To, kar iščeš, vidiš v učitelju, ki že poklicno nekako odslikuje in izžareva takšne kvalitete, ki jih zelo ceniš.
Vendar je to odnos učitelj – učenka. Privatno, sem prepričana, bi bil vajin odnos drugačen. Odnos učitelj – učenka ni enakovreden, kar je za uspešen partnerski odnos nujno potrebno. Tudi razlika v letih je velika oziroma ti si enostavno še premlada.
Premisli, kako ga vidiš kot partnerja, kaj od njega pričakuješ in kaj lahko on pričakuje od tebe? Namreč pri svojih letih, izkušnjah predvidevam, da ima potrebo po zreli in enakovredni partnerki, kar ti še nisi.
Naj povem, da imam kar nekaj skupnega s tabo glede tega, le da sem leta pred tabo. Tudi jaz sem se zaljubila, in to večkrat, v učitelje, ki sem jih videla tako, kot sem jih opisala na začetku. Vendar sem to “zaljubljenost” uporabila za motivacijo do učenja in ljubezni do predmeta, ki ga je ta učitelj poučeval. Zanimivo, ne dolgo tega sem prav razmišljala o tem, kako sem pri teh učiteljih imela najboljše ocene! Zaradi vseh njihovih kvalitet – predvsem kombinacije – razum+srce, so mi bili erotični, in to ne glede na zunanjost…
Po moji presoji, je takšno zaljubljenost najbolje uporabiti kreativno, za večjo motivacijo do učenja in dela. Zavedaj se, da ima učitelj svoje življenje, da ne pripada tebi. In to moraš spoštovati.
Prepričana sem, da boš nekoč našla partnerja, ki bo dosegal tvoje “standarde”. Morda ga res ne boš našla ravno med svojimi vrstniki, to vem, da bi bilo zate v resnici težko, a vseeno. Si v letih, ko je dobro, da se čimbolje spoznaš, da se čimbolje razvijaš in napreduješ …moški bodo v tvoje življenje že prišli in takrat bo zelo pomembno, da boš samostojna, uspešna in zadovoljna sama s sabo.
Srečno!

Uh tole pa precej zrelo razmislanje za 15-letnico. No da ti povem nekaj iz svojih izkusenj, jaz sm se tud pr 14letih zaljubila v 10 let starejsega fanta ki je bil od sestra kolega. Tudi on je imel punco takrat, jaz pa sem ga kovala v zvezde in sanjala o njem kar nekaj casa.Res je da smo punce vcasih malo bolj zrele kot fantje sovrstniki in se zato obrnemo k starejsim moskim. ..pa mogoce tud malo zato ker so nedosegljivi al pa vsaj bolj nedosegljivi in je o njih fajn sanjat brez velike moznosti za dejansko resno zvezo..so se bolj sanjski potem 🙂
Hocem ti rec da se stvari spreminjajo..recimo jaz sem pri 15ih razmisljala nekako kot ti, potem pa tam pr 16ih in 17ih pa sem zacela vec ven hodit in dozivljat ogromno stvari k jih nekako vsi mormo vec al manj dozivet, ker so nekak kr del razvoja..pa ne mislim tukaj samo zuri pa fantje..ampak tko veliko izkusenj in dozivetij. 🙂

Pozdrav!
Spet pišem, čeprav je preteklo malo več kot leto od mojega prispevka o “nesojeni” ljubezni in ta ljubezen brez prihodnosti je še vedno v meni. Še vedno ga vsak dan srečujem, dvakrat tedensko sem tudi pri njegovi uri, tako da se glede tega ni nič spremenilo… Nisem se prepisala na drugo šolo ali kaj podobnega, kot sem večkrat pomislila na to možnost. Ni lahko, ko ne morem ničesar narediti in je vse obstalo na “mrtvi točki”, ampak živim s tem, drugo mi ne preostane. Še vedno sem tako močno zaljubljena vanj kot prvi dan, še vedno so tista močna čustva prisotna, pa če je zraven mene ali ni. V tem enem letu se je veliko spremenilo, samo midva sva nekako “distancirana”, saj je odnos dosti bolj površinski in uraden kot v časih, ko sem še ga poznala kot znanca. Morda bo opravljena matura čas in priložnost, da pride na dan tisto, kar bo takrat v meni že peto leto. Na žalost je pač tako, da v življenju ne moremo imeti vsega kar si želimo. Vseeno pa mislim, da je biti srečen v ljubezni vredno več kot vse drugo na svetu. Ljubezen nas “drži gor”, ni tako?
Hvala, da ste se odzvali na mojo težavo, če jo lahko tako poimenujem in mi namenili lepe besede, predvsem pa da ste bili iskreni. O takšni težavi, ki ni težava vsake mlade punce, se pač ne morem pogovarjati z nikomer.
Lepo se imejte in imejte radi svoje boljše polovice! 🙂

Uau, Apokalipsa!!!

Kot da bi brala svojo gimnazijsko zgodbo. Tudi jaz sem bila mooooočnoooo zaljubljena v profesorja. Vsa štiri leta. Minilo me je pa po maturi. Hm, ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker mi je postal všeč sošolec? Mah, ne vem.

Edina razlika je bila v tem, da sem imela jaz malo večjo srečo in sem imela ure pri njem 4x na teden. Hecam se…

Upam, da se ti vse izide. Upam, da bosta kdaj… Ker vidim, da si zelo zaljubljena in zelo zrela za svoja leta. Ker vidim, da si tega zelo želiš. Ker vidim, koliko ti pomeni.

In res je, pametne punce privlačijo starejši moški. To pa zato, ker se nam zdijo v tistih najobčutljivejših najstniških letih vsi vrstniki tako smešno otročji, da si še predstavljati ne znamo, da bi bile z njimi. Tudi jaz si do 18. leta nisem mogla predstavljati sebe z vrstnikom.

Če lahko ponovim nasvet predhodnice… Izkoristi srčno bolečino za ustvarjanje. Jaz sem jo. Pisala sem dnevnik, pesmi, kratke zgodbe. Sicer tega ni nikdar nihče prebral, razen mene, toda meni je pomagalo, da sem vse, kar sem čutila izlila na papir. Če bi tiščala v sebi, bi se razpočila. Ni lahko, prav imaš. Presneto težko življenje je to.

Tudi kasneje, ko je spomin na mojega profesorja zbledel, sem si našla veliko starejšega moškega, ki sem mu bila dolgo časa ljubica. Imela sem ga rada. Jemal me je kot sebi enako. Ni se pogovarjal z menoj, kot da sem otrok in to mi je dejansko pomenilo največ. Tega se zavedam zdaj, ko pogledam nazaj. To je bilo tisto, kar me je najbolj vleklo k njemu.

Pa je minilo tudi to… Sedaj sem srečna z vrstnikom. Pa včasih obupujem, ker je tako otročji. :))

Za nekatere se izteče tako, za druge drugače. Želim ti, da bi se zate izteklo tako, da boš srečna. Ker edino to je pomembno. Tvoja sreča.

Bodi srečna…

LpS

Marinkapotepinka, lepo si napisala. In razumem tvojo zgodbo – tudi tisto, ko si bila veliko starejšemu ljubica. Z ljubeznijo je pač tako: ko se zaljubiš, se zaljubiš. To je edina stvar na svetu, katere se ne da prepovedati ali nekoga prepričati v nasprotno, recimo, da se ne bo izšlo s starejšim moškim ali pa da si moramo izbrati sebi primernega. Vsak zase najbolje ve, kaj je dobro zanj in pomembna je sreča – najprej sebe in nato drugih. Jaz osebno ne bi imela srca, da bi kdaj katero obsojala, češ kako je lahko bila nekomu “druga violina”, ker sta se lahko zelo dobro razumela ali kaj podobnega, zato mislim, da je napačno, ko ljudje včasih “pametujejo” kakšen naj bo partner ipd. Pri tej stvari pač ne moremo poslušati drugih, ampak svoje srce, svojo intuicijo, ki se nikoli ne zmoti. Učimo se na lastnih napakah. In ubogi je tisti, ki nima izkušenj. Tisti, ki je bil pol življenja “zavit v vato” in ni poslušal svojega srca, pač pa razum. Razum in srce pa ne gresta skupaj. Ali poslušaš eno ali drugo, oboje ne gre. Razum se uporablja pri čemer koli drugem, ampak ljubezen je poglavje zase. Zato jaz še vedno mislim, da ni ovir v ljubezni, pa če se najdeta še tako različna človeka – če se spoštujeta, delujeta s skupnimi močmi po načelu “daj dam”, sta istih ali vsaj podobnih nazorov, ni razloga, da ne bi bila skupaj. In ja, sorodne duše obstajajo. Ko začutiš kemijo, veš da je to to. Veliko ljudi pa goji napačna pričakovanja in upe, ko mislijo, da je kemija prisotna v vsaki malo daljši zvezi. Tisto je potem že zveza iz navade, ne iz ljubezni. In preden rečete, da zaljubljenost hitro mine – ne, ni res. Zaljubljenost je tako ali tako vedno prisotna, sicer to ne bi bilo to. Ampak le redki se lahko pohvalijo, da so po dolgem skupnem “krmarjenju” skozi življenje, po tolikih lepih a tudi težkih trenutkih, še vedno zaljubljeni v osebo, ki so jo spoznali pred x leti. V tisto isto osebo. Kot prvi dan, ko sta se spoznala. To nekaj šteje.
Lepo se imejte in ne čakajte na maj! 🙂 (malo za šalo, malo zares)

Pozdravljena mlada dama!
Tole vse skupaj pa mi zveni nekam znano… najbrž zato, ker sem tudi sama dala skozi nekaj podobnega. Glej, to kar doživljaš in čutiš – s tem ni prav nič narobe in tega se zavedaj! Vsi ljudje čutimo, ljubimo, skratka, storila nisi nič narobe, saj samo čustva gojiš do njega. Kolikor sem razbrala iz tvojega posta, si obzirna, nevsiljiva, torej nisi ena izmed tistih, ki bi neolikano osvajale profesorja ali kaj podobnega. Za svoja leta (če se ne motim, jih zdaj šteješ že 17) se mi zdiš zrela, umirjena, čutiš se odgovorna za svoja morebitna dejanja, mišljenje imaš na ravni katerega izmed mojih sodelavcev ali sodelavk, tako da se nimaš kaj bati, da bi v življenju ostala sama. Takšno razsodno punco, kot si ti, bo tisti ta pravi našel in če boš ti zanj prava, on pa pravi zate, sta si usojena. Lahko bo nekdo tvojih let, lahko pa ne. Leta nimajo kaj dosti opraviti z ljubeznijo. Dokler ni opazne prevelike razlike tako na prvi pogled, še bolj pa kar se tiče mišljenja, se pravi v miselnosti, problema ne bi smelo biti. Trenutno o(b)staja le en problem, katerega si že sama izpostavila – ne morem mimo tega, da je pereče dejstvo, da je oseba, do katere gojiš čustva, tvoj profesor. Dokler uspešno ne končaš srednje šole, ti svetujem, da se kar se da “distanciraš” od njega. Ne v smislu, da ga moraš ignorirati – to nikakor, saj te poučuje in si dolžna sodelovati pri pouku. Spoštuj odnos profesor dijakinja in uživaj mladost. Ko boš denimo že študentka, bo situacija povsem drugačna, ne bo več tistega uradnega pristopa, ampak bo takrat mogoče prišla priložnost, da se iz tega razvije kaj več. Leta v tvojem primeru niso bodeča v oči, saj poznam še večje starostne razlike in pari ostajajo skupaj – ne vržejo puške v koruzo.
Želim ti srečo v življenju, predvsem pa, da boš našla svojo boljšo polovico – morda se ta skriva ravno v njem!
Lepo bodi!
Meta

Ja, tvoje pisanje je tudi v meni prebudilo spomin,,na lepe trenutke izpred desetih let..čudoviti spomini.Začelo se je v prvem letniku in stopnjevalo vsa štiri leta,,ko je pristopil..Čudovit človek, krasen moški ..
Potem so se poti razšle, ker nisem upala naprej z njim, ker se nisem vidla z njim..
No, sedaj po desetih leti se pa gibljeva zadnje čase v istih krogih, imava par skupnih kolegov in vprašanje časa je kdaj se bova srečala.
A vendar sem danes srečna s svojim možem,,ljubim ga in ostajajo lepi spomini.
Tebi pa želim tisto kar te osrečuje.
IMej se lepo!

Morm ti povedat…da ko sm brala tvoj spis…sm misla da berem sama sebe al pa svoje misli…
pr men je blo isto kot pr teb…
sam da sm se jst zalubla mnogoprej pa da sm se zarad njega preselila kr sm misla da bo to pomagal…pa sm že 3 leta vanj zalubljena pa tut razdalija ne pomaga…
tko da…
jst bi ti svetovala…
da se boriš za svojo ljubez…
jst si nism upala…
pa da mu poveš kar čutiš…
ker boš drugač kasnej obžalovala…
pa jst pravm da je ljubezen ta prava sam ena…

@ nejaa…

Zadnji stavek – daje prava ljubezen samo ena – NE DRŽI.

Vsaj za veliko večino ljudi ne. Žal je to ena izmed precej razširjenih zmot, zaradi katere številni obiskujejo terapevte in psihologe.

Zato predlagam tebi in vsem podobno mislečim, da na tej točki spremenijo svoje mišljenje. Pravih ljubezni je lahko veliko – odvisno koliko odprt je človek do drugih ljudi in koliko se hočeš prilagajati in učiti.

Mene pa zanima kakšno je stanje sedaj po treh letih? Sama sem bila pri štirinajstih zaljubljena v 14 let starejšega, pa me je v dveh letih minilo. No, vsi nismo enaki.

Pozdravljene,

sem prebrala na temle forumu veliko na tole temo, in vidm, punce vse smo v isti “godlji” ;)saj vem da nisem edina, hehe.
Pri meni je pa tako, da se je vse skupaj začelo pred pol leta. Sem dijakinja drugega letnika. Imam pa strašno dobrega profesorja, kot karakterno tako vizualno ;)Sama energija ki jo oddaja, name vpliva zelo pozitivno, prav imam voljo in željo hodit v šolo, sploh k njegovim uram, tudi uspeh pri njegovem predmetu mi veliko pomeni.
Zavedam se vseh posledic kere bi lahko nastale ob tem da bi rinila tja kamor mi ni mesto. Prav lep je no, in prav mladosten in svež za svoja leta (v mojem primeru jih ima 45 in je poročen). Želja po njem se vse bolj stopnjuje, saj se tale zadevica ‘vleče’ že pol leta.
Pri njegovih urah vsrkam vse kar pove, tudi vsak njegov gib in drugo kretnjo, strah me je le tega da ga preočitno opazujem, saj dejansko ko je v moji bližini z njega ne odmaknem pogleda (pa čeprav se trudim), in ker človek ni slep, je najbrš že uvidel da ga gledam. Ob njegovi prisotnosti me obliva čudna energija, postaja mi vroče in vroče
Kolikor se le da, se kontroliram, vendar mi ne uspeva vedno. Včasih me kar obnori.
Kaj svetujete, kako se naj obvladam? In ker dejansko čutim vse večjo potrebo po njegovi bližini, me je mičken strah da bo ugotovil mojo zagledanost vanj (čeprav mislim, da jo že je), čeprav ne vem ali bi bilo(je) to dobro ali ne. Vse kar si želim je njegova bližina, da bi me imel v dobri luči, in se morda tudi takrat ko končam šolo spomnil kdo sem, če bi me videl….rada bi ohranila stik, pa čeprav čisto mičken, tudi po šoli.
Ker nisem polnoletna se zavedam da je drezanje v njega, in kakšna koli misel po najinem razmerju neumna in nesmiselna. Ne pravim, da si ga v mislih ne zaželim, kakšnega objema, poljuba, ali navsedaznje tudi seksa….vendar vem, da je tole saj zdaj-v tem trenutnku ne mogoče in nespametno.

Sva v dobrem odnosu (ki je čisto na strokovni ravni, pač ko poveš da si si z nekim profesorjem dober, naklonjen), uvidel je moje zanimanje za nejgov predmet, in to tudi ceni, ima me za dobro učenko, ter se veliko krat zanese name (ga npr. kakšne informacije posredujem naprej razredu). No pa kljub vsemu temu, sem le njegova učenka in tega se dobro zavedam!

Ob njem se počutim zares lepo in mislim da se tudi on ne otepa moje bližine (v smislu da bi mu bila nedležna, zoprna), vendar ja….moj profesor je!
Upam le, da vse to ne bo preraslo v neka čustva, kajti že dovolj hudo je le to da si ga neizmerno želim, in že sam nasmešek ki mi ga veliko krat nakloni mi pomeni veliko 🙂

Meni se bo in se mi bi skos zdel seksi tip, pa čeprav je profesor in kar precej starejši!

Lp

Tudi jaz sem zaljubljena v svojega profesirja. Mislem da sem tudi jaz njemu malo vsec. Vcasih se do mene obnasa pozorno in velikokrat se pogledava;v oci. Ampak potem pa pride kaksen dan ko kar gleda staran. Problem je u tem da ima on zeno in otroka, tako da lahko na srecno zgodbo z nama kar pozabim. Ja apokalipsa, je tezko. Vem kako ti je in te cisto razumem. Vcasih s vprasam ce kdaj pomisli name, ali ce sanja o meni in edino misel banj me vsak dan spravi iz postelje. Vsak vecer samo komaj cakam da grem spat in da sanjam o njem. Necem kaj bo, ko bom odsla iz sole. Ima on sicer nek krozek ampak je dosti drag in v srednji soli ne bom imela veliko casa. Ali mi lahko kdo odgovori kaj naj storim. Naj odidem iz sole kot da se nisva nikoli poznala. Ali naj ga kdaj pridem pogledat na njegov krozek(se sam me je povabil)?
Metuljcica

Človek je poročen in ima otroka, dejansko misliš da bo vrgel ves trud, ugled, kariero in cel svoj zakon zaradi najstnice ? To je bilo retorično vprašanje.

Saj te razumem, vse ženske padajo na avtoriteto – moški, okoli tridesetega so neverjetno šarmanatni. Ravno dovolj stari, da nimajo več otroških prebliskov in ravno dovolj mladi, da izgledajo naravnost neverjetno. Avtoriteta v kombinaciji z “očetovskim” elementom obnori vsako mlado žensko / najstnico, vendar to so samo fantazije. Če dodaš še element prepovedanega sadeža, je to ideal za “mokre sanje”. Noben zrel moški recimo star 30 se ne bo spuščal v odnos z žensko pod 25, enostavno so premlade in preveč zelene. Nimamo istih pričakovanj od življenja, to je to.

Celo upala bi si trditi, da njegovo gledanje jemlješ skozi prizmo svoje realnosti tj. pripisuješ jim neki pomen, čeprov ga ni. Pa tudi če bi te gledal spogledljivo je zanj to samo popestritev dneva…kaj boš na tem krožku. Najdi si družbo svojih let.

Nisem omenila da hocem bit z njim. Zato nevem zakaj tisto retoricno vprasanje. Nevem u cam je fpra da napises, da nebi hodil s punco mlajso od 25, a spogledovanje z najstnico mu je pa popestritev dneva. Problem je u tem, da je ta krozek na istem mestu kot nogometna ekipa v katero mislim iti. Zato ga bom sigurno kdaj se srecala tako da ga nebom mogla kr pozabit. Mam dovolj svoje druzbe drugac nikjer niti nisem menila, da je nimam. Tako da ja hvala za “napad”!

Če bi ti pa napisali da sigurno nekaj čuti do tebe, bi ti pa odgovor pasal? Vprašala si kaj naj storiš, jaz sem ti predstavila stvar z odraslega stališča. Če nisi sposobna zrelo in neužaljeno sprocesirati življenjsko realnega odgovora, kako bi šele bila v razmerju s toliko starejšo osebo – če tole razumeš kot napad ? Jej. Ta zatreskanost ni realna. Vprašaj kakršnega koli zrelega odraslega moškega če bo hodil s srednješolko. Ne bo. Imaš svoje vrstnike.

Nekaterim moškim je spogledovanje v krvi. To še nič ne pomeni. Pomeni lahko le, da mogoče ti vidiš nekaj kar ni (on je kot pedagog prijazen do tebe) in si narobe to razlagaš ali pa on uživa v tvoji pozornosti, ker mu laska. Kakorkoli, to situacije ne spremeni. Če si depresivna in ti on daje voljo do življenja je problem globlje narave in rabiš psihologa. Možno da ti tudi primanjkuje starševska pozornost, posebej od očeta. Tradicionalno najstnice ne padajo starejše moške.

Noben moški se ne bi spuščal v resen odnos z najstnico, ker nimata istih življenjskih izkušenj in pogledov na življenje. No mogoče bi nekateri izprijeni seksali, to je pa tudi vse. Kratko jasno premlada si, nisi še sploh odrasel človek. Pa tudi če bi bila, je zaseden. Seveda da ti odgovor ne paše, ker ni v skladu s tvojimi željami – a to je pač realnost. Pozabi ga.