ZAKONSKA POSVETOVALNICA [MKO]

Spoštovani!

Z ženo sva poročena 33 let, oba sva stara nad 65 let. Imava eno čudovito hčerko, ki seveda živi svoje življenje. Pred dvemi leti, takoj, ko sem šel v penzijo sem zbolel za rakom prostate. Sedaj okrevam, So posledice in jih sprejemam kot del življenja.

Z ženo imava vse, hišo in penziji, so pa težave v odnosih postale zelo hud problem.
Žena me ob vsaki priliki zaničuje in govori, da sem len, ne delam nič, da sem egoist in še in še.
Vse tekoče stroške (položnice) in vzdrževanje hiše plačujem jaz, da imam mir. Žena je pričela jesti posebej, spati v svoji sobi, pereva si vska po svoje. Skratka živiva vsak po svoje.
Žena nosi domov vse kar kjerkoli dobi zastonj, kartonaste škatle in še in še. Ogromno časa preživi pred TV in po trgovinah, kjer kupuje vse kar je v akcijah skorak bi rekel blago brez vrednosti.
Imela sva poleg službe še obrt pa mi je pobrala ves zaslužek nekaj let. Garala sva noč in dan, sobote in nedelje.

Sedaj že težko shajam z njo. Želim si mir in da bi me ne zaničevala ob vsaki priložnosti.

Rad delam. Hodim v hribe, naravo. Skrbim za lastno funkcioniranje. Imam urejen vrt in hišo. Pričel sem kipariti in imam še velike načrte, da bi preuredil prizidek v stanovanje za na stara leta, ker bi hišo prepustila hčerki. Mogoče bom še delal pogodbeno za mojo ex družbo.

Če greva z ženo ven, je ne smem povabiti na kavo, kosilo, ker ponori. Pravi, da skrbim samo za želodec. Za obleč si kupujem sam, da ona ne zve koliko sem porabil. Hvala Bogu, da imava ločene finance in sem samostojen v celoti.

Nisem dovolj pameten, da bi tako revno življenje spremenil v normalno.
Edino kar sem uspel je, da sem, se osamosvojil
Živiva na vasi v isti hiši kot tujca.

Ženi sem predlagal, da greva k psihiatru pa zavrača.

Prosim za nasvet, kako naprej?

Za odgovor se že v naprej iskreno zahvaljujem

MKO

Odziv v nizu je bil razdeljen v loceno temo (op. E.D.)

Spoštovani MKO!

Zagotovo oba z ženo zelo trpita ob prepadu, ki je zazeval v vajinem odnosu. Kako mučno vam mora biti v tem vzdušju, ko ni več prostora za prijazno besedo, nežnost, sočutje, hvaležnost ob prehojeni poti! Kaj se je zgodilo z vajinim odnosom? Kdaj sta si zadala tako močne rane, v čem sta se zgrešila, o čem sta se bala spregovoriti v preteklih letih, morda desetletjih, da se je vajin odnos tako razkrojil? Katere zamere so premočne in o čem se je tako težko pogovoriti?

Zagotovo je za vas izredno boleče, ker se je vajin stik omejil na jezo, zaničevanje in poniževanje z njene strani, vi pa se vse bolj umikate v svoje aktivnosti, plačujete račune, da bo “mir v hiši”, prikrivate nakupe oblek in nasplošno rajši molčite, saj je vse, kar izrečete, lahko povod za nove napade in stresanje ponižanja in zaničevanja. Pri vašem opisu situacije se kar ne morem znebiti vtisa, da ste v vajinem odnosu zavzeli nekakšno podrejeno, pasivno vlogo in da dajete ženi bodisi dejanske povode ali pa še bolj verjetno predvsem moč, da lahko tako ravna z vami. Očitno čuti, da se ne cenite dovolj ter da ste nekje v globini zelo negotovi vase, morda prestrašeni, ranjeni in da ste kot tak dober naslovnik za boleča čutenja, ki so skrita v njenem preziru, poniževanju in sramotenju. Ali pa bi vendarle še rada iz vas zvabila nekaj pristnega ponosa? Kako je s tem ponosom – kdaj je fant v vas dejansko postal mož, ki stoji trdno na obeh nogah in ve, da bo obstal? Se še spomnite tega obdobja, ali pa je še kaj za narediti v tej smeri? Kaj se pravzaprav dogaja z vama sedaj, ko je hčerka odšla in bi lahko zadnja desetletja preživela v prijetni družbi življenjskega sopotnika? Koliko se v tej vajini dinamiki srečata vajini družini, katera čutenja sta prenesla iz svojih družin in jih preslikujeta drug v drugega ter drug v drugem vidita izvor svoje stiske, ki pa ima zelo verjetno korenine globoko v stiskah vajinih družin, iz katerih sta se srečala? Z drugimi besedami – kaj se prebuja v vajinem odnosu? Kako so podobne čustvene stiske reševali vajini starši? Kaj sta prevzela? Od kod poznata to osamljenost in razvrednotenost, prekinitev stika in mučno premlevanje, kako iz te brezizhodne situacije?

Koliko upanja še imate, da bi se lahko pogovorila in se skupaj vprašala, kaj se je zgodilo z vama? Ste še pripravljeni vprašati svojo ženo, kako se počuti, kako ji je? Ste še pripravljeni narediti kakšen korak proti zbližanju, ali je šlo vse skupaj že predaleč? Ste kdaj preverili pri ženi, kako ji je, kaj njo tako zelo boli, da je tako polna notranjega nemira? Kaj bi tvegali, če bi to preverili pri njej? Novo zavrnitev? Koliko ene bolečine in obupa, se je nabralo v vaju in kje so korenine te bolečine?

Morda ne bi bilo napačno, da bi tvegali s pogovorom, v katerem bi poskušala drug drugemu predstaviti svoje doživljanje in predvsem slišati, kaj drugi nekoliko globlje v sebi doživlja. Prepričan sem, da oba trpita, saj je težje biti sam v navideznem odnosu, kot pa dejansko biti sam. Če ne bo pripravljenosti za pogovor, je pa na vas, da naredite razmejitve, da se takšna dinamika v odnosu prekine. Ženi boste povedali, da vam je sicer žal za to, kar ona doživlja in da bi želeli kaj več slišati o tem njenem doživljanju. Povedali pa ji boste tudi, da ji stiska ne daje nobene pravice, da vas zaničuje in ponižuje ter da bo morala ta občutja reševati na drugačen način. Poleg tega si bosta verjetno tudi pošteno razdelila stroške bivanja, drugače se lahko le vprašate, za kaj se skušate odkupiti s tem, ko še plačujete za to, kar dobite. Precej vas že jezi vse skupaj, le ne veste, kaj bi s to jezo in krivico, ki se vam kar nabira in nabira, kajne ….

Veseli pa dejstvo, da ste kljub tej močni stiski in preživeti bolezni ohranili toliko vitalnosti in kreativnosti, da ste se lotili kiparjenja (mimogrede – bi lahko ženi kaj povedali o sebi s kakšno skulpturo?), hodite v hribe, obdelujete svoj vrt, ste pravi borec, za kar vam lahko le iskreno čestitam. Želim vam pa predvsem, da bi se lahko toliko zbližal s seboj, da bi začutil fanta, ki je v vas ostal nezavarovan in ranjen in da bi ga v jeseni življenja uspeli umiriti, potolažiti, biti z njim, ga negovati in naučiti, da se lahko ceni in ima rad. Potočite z njim kakšno solzo, saj je v vaših vrsticah skrite veliko žalosti. Potem bodo tudi vsi ti pritiski in napadi, ki prihajajo od zunaj, začeli počasi izgubljati svojo moč. Ko pa jo bodo izgubili, bodo dozorele tudi prave odločitve, kako naprej.

Vse dobro in veliko sreče!

Damijan Ganc, zakonski in družinski terapevt Terapije v Ljubljani: Gsm: 041/77-22-45 Terapije v Sevnici: Tel: 07/81-41-056 Družinski inštitut Zaupanje http://www.zaupanje.net E-pošta: [email protected]

Spoštovani Ganc!

So dnevi, ko mi možgani nočejo dati rešitve – izhoda iz krize. Duhovno trpljenje je res boleče.
Danes pa mi Vaš odgovor daje upanje, moči in poguma, da obstaja izhod iz težav.

Iz otroštva imam še vedno v ušesih mamine besede: “Molitev še oblake predere”. To razumem še tako: “Pomagaj si sam, ker ti bo Bog (vera vase) pomagal”. Sam se tega zavedam z željo po bolšem jutri in če mi še kdo pomaga pri tem, kot ste to Vi, mi takoj odleže, počutim se mnogo boljše.
Šel bom po sledi Vašega nasveta, ki je zame novo odkritje!

Iskrena hvala!

MKO

Ja, res je, da molitev še oblake predere. Marsikateri bo rekel, kaj bom molil Boga, ko mi v stiski ne pomaga. Ne molimo zaradi Boga, on naših molitev ne potrebuje. Molimo zaradi sebe, mi jih še kako potrebujemo. Meni je za izhod iz krize pomagala prav vera in molitev. Saj res, da sem žrtev prevare (ki še vedno traja), toda sedaj sem močna in lahko sama stojim na svojih nogah. Prevara, ki me je sesula do temeljev me je ravno naredila močno. Srečo in vso lepoto najdem v rekreaciji, v naravi, v hribih in to, da imam mir in razumevanje z otroki. Skratka notranjo srečo. Vse dobro vam želim. Mir in dobro!

New Report

Close