ZAKON – vztrajati ali ne?

Spoštovani,

V treh forumih sem odprla temo z enakim naslovom in pod istim psevdonimom. Forumi: starši staršem, srednja leta – najlepša leta in mladi o spolnosti in drugih aktualnih temah.

Dobila sem kar nekaj mnenj in razmišljanj. Zanima pa me seveda tudi Vaše cenjeno mnenje. V kolikor Vas kaj podrobneje zanima, mislim, da boste marsikaj našli tudi v mojih odgovorih na posamezna razmišljanja v tistih treh forumih.

V naprej se Vam najlepše zahvaljujem
Meggy

Pozdravljeni,

Po prebiranju zanimivih tem na različnih forumih sem se odločila, da tudi jaz postavim dilemo.

Kakšni so še dopusti razlogi za prekinitev zakonske zveze?

Stara sem 33 let, z visoko izobrazbo, službo na vodstvenem položaju. Imam otroka starega 5 let.

Včasih sem počela marsikatero stvar, kot na primer potovala, plesala, hodila v družbo, se ukvarjala s športom, se veselila …

Po poroki se je vse to spremenilo in vse kar smo počeli je bilo ustvarjanje doma. Mož je povsem pozabil name, kot na zakonsko partnerico, na ženo, na ljubljeno osebo. Kadarkoli sem mu poskušala povedati, da to pač ni življenje dveh zakoncev, me je preslišal in se o tem ni hotel niti pogovoriti. Po rojstvu otroka je zakon pričel funkcionirati le še kot tehnični zakon – skupaj sva ostajala predvsem zaradi otroka in zaradi tega, ker se pač zakon, kar tako le ne razdira. 4 leta sem se trudila, da bi zakon postal vsaj približno podoben zvezi dveh, ki sta skupaj zato ker se imata rada in ne zato, “kaj pa bodo rekli, če se ločiva”. Seveda moža vse skupaj ni prav nič motilo, njemu se še danes zdi, da pravzaprav sploh ni nič narobe, čeprav mi v zadnjih 5 letih niti enkrat ni namenil kake lepe besede, nobene pozornosti, nobenega dotika, nobenega objema, … Pred enim letom sem ga prosila, da si poiščeva zunanjo pomoč, sicer se bom ločila, pa me je preslišal. Sedaj sem se odločila, da se ločim, ne glede na to, kaj bodo drugi rekli. Upam seveda, da bo otrok čimamnj prizadet, vendar…

Mož bi zakon ohranil zaradi otroka, češ, da mora imeti oba starša, ki živita pod isto streho, pa čeprav le kot brat in sestra. Mati pravi, da pričakujem preveč čustev v zakonu (čeprav jih sedaj sploh nimam) in, da je pač potrebno potrpet zaradi otroka ter, da se zato zakona ne razdira. Jaz pa moža po vseh teh letih niti videti ne morem več.

Zanima me vaše mnenje, razmišljanje, … Ali je vredno ohranjati zakon samo zaradi otroka ali tega “kaj bodo drugi rekli (od vsega mi največ pomeni mnenje mame)”? Kaj je tisti minimum, zaradi katerega bi Vi še ohranjali zakon? Kakšen po Vašem mnenju bi moral biti pravi odnos med dvema partnerjema v zakonu?

Meggy

Spoštovana Meggy,

svetujem vam, da si ne nabirate mnenj od vse povsod, ampak se raje vprašajte, kaj vaju sploh še veže. Zakon, v katerem 5 let ni nobene nežnosti se mi zdi sterilen in njegovo ohranjanje lahko otroku, ki doživlja hlad med staršema, več škodi kot pa koristi – obveznosti do otroka pa imata tako oba starša tudi po razvezi. Pomislite na čas, ko bo sin odrasel in si našel ustrezno partnerko ter se odselil in si odgovorite na vprašanje, kakšno bo vaše življenje takrat!

Pozdravljena!

Tudi sama imam otroka, starega 5 let. Ločila sem se pred štirimi leti, prav tako polna dilem, kako bo to vplivalo na otroka. Razmišljala sem tudi o tem, da potrpim, da otrok odraste, da bo takrat lažje razumel. Vendar sem prišla do spoznanja, da otrok ne bo odraščal v srečni družini, jaz pa bom pri 40-ih zamorjena, brez volje za nov začetek.
Kljub težavam, ki sva jih imela z bivšim možem v zakonu (izguba zaupanja, laganje, prevara, pojav agresivnosti), sva po ločitvi ohranila kulturne odnose zaradi najinega otroka in oba lepo skrbiva zanj. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da moj otrok zelo pogreša celico. Verjetno še toliko bolj, ker ne razume, da smo lahko prijatelji, živimo pa ne skupaj. Moram priznati, da je zaradi tega tudi meni zelo hudo. Vendar bi še danes storila enako kot pred štirimi leti – torej se ločila, ker otrok čuti, da v zakonu med partnerjema ni prave ljubezni, torej kakšen vzorec daš otroku s tem, da vztrajaš v zakonski zvezi samo zato, da on ne bi trpel, ob tem pa si sam nesrečen in postajaš iz dneva v dan bolj zagrenjen. Dvomim, da bo otrok cenil vašo “žrtev” potem, ko bo sam odrasel in si ustvaril svoje lastno življenje. Moje mnenje je, da resno pretehtate vzroke za ločitev, če uvidite, da vaju veže samo otrok in da ni nobene možnosti za ljubezen in spolnost v vajinem zakonu, ni druge možnosti kot, da zaživite novo življenje in poiščete novo srečo, kajti tudi otroku boste potem lahko dajali več. Seveda pa morata s partnerjem posvetiti veliko časa, ljubezni svojemu otroku in mu tudi pojasniti, da ga imata oba enako rada kot prej, da se bo spremenilo le to, da ne boste več živeli pod isto streho.
Ločitev je zagotovo skrajna možnost, ki zahteva veliko preudarnega premisleka, moči in zaupanja v to, da je to prava odločitev in rešitev vaših težav.

Veliko sreče vam in vašemu otroku,
Manca

glede na to kar si napisala ti svetujem, da se pogovorita o tem kaj vaju spolh še veže.V vsaki vezi je potrebna ljubezen, razumevanje, spoštovanje ,… če te sploh ni več je vse zaman.Tudi sama sem bila na istem kot ti. Toda ločeno življenje je bila rešitev za oba.V začetku res boli, toda čas celi rane.Mislim, da je bolje živeti sam v svobodi kot z nekom v jarmu sovrašta. Sprva spori res pripeljejo do hladne vojne, kasneje pa to preraste v sovraštvo ter maščevanje. Bodi močna, ter zberi pogum za nove podvige v življenju.Na srečo imaš krasnega otroka, ki ti bo v oporo in pomoč, kadar boš žalostna. Tako kot ti ali jaz si zaslužive obe veliko več kot sva dobile od nasprotnega spola. Res pa je, da je potem pridobiti zaupanje nekoga zopet pot, ki ni ravno lepa in ravna. Pogumno na poti proti soncu.

New Report

Close