ZAKAJ SMO TAKO EMPATIČNI….

Zakaj, do hudiča smo tako empatični do teh uničevalcev?!

Toliko slabega nam naredijo, tolikokrat zlažejo, varajo, prikrivajo, ko pa se spet malo pokorijo, vraga, spet čutiš neko krivdo in pokažeš sočutje. Tolikokrat sem jezna sama nase, da mu tako uspeva. Če ne bi prebrala kar nekaj literature na temo NOM, bi verjetno vsakič klecnila. Vedno se moram opominjati, da je to igra, maska za njih.

Ufff, jezna sem

Ni empatija, ampak nasilno dopovedovanje od svojega rojstva, da je svet črno-bel in je priznavanje sivine zločin. Sivina je osnova za kritično mišljenje, in samoohranitveni nagon za pravičnost.
Dajmo butasti primer: si priča prometne nesreče, kjer se vinjeni voznik zaleti v treznega, ki nato umre. Kaj je empatično? Kaj je prav? Kakšna grda, nagnusna krivica je jokati “ubogi vinjeni voznik, zdaj ga bo vest pekla, ni mogel vedeti, mogoče pa zdaj ne bo več vinjen vozil, ni vedel, tudi dobrim ljudem se kdaj kaj zgodi, kaj, če bi se tebi zgodilo!?!”.

Prekleti *** je šel zavestno piti, zavestno pijan za volan, vedoč, da ni prav (že predpubertetni otroci vedo, da ni prav! Pa še vsako leto imamo vsaj eno kampanjo), in povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom – medtem ko starši, otroci, partnerji, prijatelji, sodelavci, sosedi, ki so izgubili bližnjega in vse kar je povezano s tem (od financ, do čustev, do stisk) – to pa ne velja, ker se ne zdirajo dovolj nasilno! In tudi če bi se, ne bi pomagalo, ne njim ne naslednji žrtvi vinjenega voznika, ki je bil nagrajen s sočutjem za nedostojno vedenje in spodbujan z izgovori, da to ponovi!
Največje zlo pa je ta “kaj če bi se tebi zgodilo!?!?” KAKO PA BI SE MI ZGODILO! Kako pa bi se mi “zgodilo”, da bi se brez kakršne koli možnosti preprečitve zrihtala za žur na katerem imam namen piti, šla tja z avtom, tam pila alkohol, se usedla vinjena za volan in peljala domov brez možnosti odločanja in razloga izven svojega komforta!… Muuuu – to pa ne velja.

Pa, ker se sliši tako nastrojeno proti tebi – ni. Sama sem kriva takšne “fake emaptije”, ker sem bila sama tako naučena in se še vedno borim s tem demonom. Nobena pravica ne obstaja brez dolžnosti, nobena možnost dejanja brez odgovornosti. Če bi v prej omenjenem primeru bil vinjeni voznik na poti na urgenco z novorojenčkom, ki se duši, bi bila razlika samo v riziku ponovitve, ne pa opravičilo dejanja (ker bi se vedno lahko čakal na rešilca). Če bi bil namesto vinjenega voznika diabetik na inzulinu, se je še vedno usedel za volan vedoč možnosti omejene zavesti.

Za tiste 1/10miljonov “izgovore”, ki bi dejansko bili sprejemljivi za otresanje odgovornosti, ni pravice, ker zmanjka razuma na račun krivične delitve sočutja in potrpljenja in razumevanja in tolerance, in olajševalnih okoliščin itd.
Če ti po vseh kriterijih sprejemljiva guma poči med pravilno in “prilagojeno” vožnjo po avtocesti, ker je letalu med letom odpadel oster kos kovine velikosti mezinca direkt na avtocesto – to je ena na 10mil stvar popolnoma izven kakršnega koli vpliva. Da greš malo popivat z avtom in vinjen za volan NI niti ene J olajševalne okoliščine!
Ni empatija! Samo nasilno naučena dolžnosti, da iščeš izgovore za nasilje in zlorabo pokvarjencev, ki so preleni, da bi si sami izmišljevali laži in izgovore, za izogibanje lastne odgovornosti, lastnih dejanj, sprejetih iz prostovoljne pokvarjenosti (IN NE STISKE!)

Še enkrat se opravičujem za žolčno besnenje – ton, dolžina in besedišče bi lahko bilo boljši, ampak za pomenom in namenom pa trdno stojim! In to s pravo empatijo, da je težko prepoznati in vzdrževati nekaj kar si, si bil in boš nenehno naučen, da ne velja.

Veliko sreče, poguma in sprejemanja lastnih in tujih pravic in dolžnosti v paketu. Slednje je zelo naporna in dosmrtna bitka za to kar je prav.
Če ti kaj pomaga – jaz si ob hudih “dilemah” ponovim (ob zelo hudih napišem na papir) dogodek (se tako prisilim v izražanje “okoliščin”), preoblikujem v zgodbo z zamenjanimi vlogami ter za 3. Osebo.
Čutiš sočutje, ker se pojokca, da mu je žal, da te vara – bi ga dala sebi, če bi ti njega varala? Če bi ena tvoja prijateljica bila v tvojih okoliščinah, kaj bi si mislila? Kaj bi svetovala? Koliko bi morala osebo sovražiti, da ne bi rekla – pa OMG, pa daj k sebi se vzemi, te bo še s čim okužil – kaj če ostaneš neplodna zaradi asimptomatične okužbe! Ob slednjem so mantre “pa saj ni tako hudo, pa saj mu je žal, saj ne bo več, saj ni hotel” v malce drugačni luči, ko pomisliš, da bi jih tebi nekdo drug rekel.
Vem, ker sem sem na istem (bila).

Lp in imej vsaj 1% sočutja do sebe kot, ga imaš za druge (vključno z neznanci).