Pozdravljeni,

Zadnje čase imam kar nekaj problemov sama s seboj, če lahko temu tako rečem…Vedno bolj se mi dogaja, da prihajajo na površje vse stvari, ki me motijo, odpirajo se stare rane oz spomini na razne frustrirajoče dogodke iz otroštva (no, vsaj jaz sem jih tako doživljala:)), zelo na veliko razmišljam o tem zakaj me kakšne stvari motijo in sem večkrat prav zato v konfliktu z mojim partnerjem, ki je čudovit, razumevajoč….Ampak zelo nesrečen, ker mora to moje “teženje” prenašati prav on…
Enostavno ne razumem in mu ne znam povedati, kaj se dogaja…zakaj sedaj, ko grem proti 40….po ločitvi in nekaj velikih stvareh, ki so se mi zgodile skozi moje življenje, zakaj prav sedaj, ko bi mi moralo biti najlepše, ko mi nič ne manjka, ko imam vse kar sem kdaj želela….zakaj se mi ravno zdaj odpirajo tiste temne stvari, ki me motijo, ki me ovirajo, zakaj sedaj tako intenzivno razmišljam o moji preteklosti?
Kako bi to povedala mojemu partnerju , da bi razumel? Ker, ko želim stvari ubesediti, mi enostavno ne gredo z jezika, ne znam sestaviti nekega stavka, ki bi ga kdo razumel:)

Hvala

Spoštovani,

že v svojem spraševanju ste si odgovorili sami. Zakaj sedaj? Zato, ker zorite in se umirjate in ker ste našli moškega, ob katerem se počutite ljubljeni in razumljeni. Po napornih procesih, ki ste jih prestali, med njimi celo ločitev (ki je sama po sebi travmatičen proces in kdo ve, ali ste ga že čisto preboleli), ste našli čustveni prostor, ki ga vaši možgani – njihov najbolj nezavedni del – dojemajo kot varen pristan. Aha, zdaj pa lahko začnemo spuščati na površje nepredelane usedline, je reklo nezavedno 😉 In tako se lahko posvetite starim ranam, prebujajo se bolečine iz otroštva, za katere doslej ni bilo časa oziroma energije. In kako bi tudi bila, saj se najbrž niste ločili od človeka, ob katerem bi te rane lahko celili.

Kar se vam torej dogaja, se dogaja čisto prav in vas vodi k temu, da bi ozavestili še nesprejete dele sebe (»temne stvari, ki me motijo«), jih povezali v celoto (integrirali) – se za-celili. Ob tem pa se vam poraja drugo ključno vprašanje: »Kako bi to povedala partnerju , da bi razumel?« In verjamem, da vas ne razume, pa ne zato, ker bi bili vi tako »zateženi«, ampak ker se niti sami še ne razumete dobro in še zase ne najdete pravih besed. Občutki so že, besed še ni. Spet povsem normalen proces, ki bo potekal laže, ko ga boste sprejeli kot sestavni, celo nujni del celjenja ran iz preteklosti. Da skušate občutke ubesediti, pa je dobro in nikar ne odnehajte, kajti celjenje poteka ravno v odnosu. Laže vama bo, če bosta na ta proces pogledala kot na vzajemno dogajanje, skupno pustolovščino, potovanje v neskončno zanimivi svet vajinih notranjosti, kajti tam se skrivajo vsi odgovori, pa tudi mir, ki si ga tako želite. Čustveno intimna partnerja se nikoli ne srečata naključno, ampak zato, ker drug za drugega nosita čutenja in besede, do katerih oni drugi še nima dostopa. Vi imate za seboj bogato zgodbo, zagotovo tudi on ni nepopisan list. In ni naključje, da mora vaše »teženje« prenašati prav on … Nekje obstaja polje vzajemnega, na katerem se lahko srečata v popolnem razumevanju, ki mu rečemo brezpogojno sočutje (ne takšno, za katerega se je treba truditi, ampak ki se zgodi). Želim vama zdravega pustolovskega duha in neustrašno podajanje v te globine.