Zakaj se tukaj samo poznane pogovarjate med sabo, na druga vprašanja pa nihče ne odgovori
Mislim, da se največja večina sodelujočih v obeh udarnih temah pozna samo prek foruma, ne v živo, in popolnoma nobene ovire ni, da se ne vključi še katera nova. Našle so se v teh debatah in v njih sodelujejo, s tem ni nič narobe. Marsikatera tema je bolj za strokovnjake kot za laike, pa sta žal oba moderatorja že zdavnaj dvignila roke. Na forumih je tako, da nekatere teme zaživijo, druge pa zelo hitro zamrejo … Poleg tega ni ravno najbolj obiskan forum na portalu.
Verjetno na ostala vprašanja odgovarja kdo, ki kaj ve o dotični temi, drugi pa ne – nenazadnje je brez veze napisat: oh, žal ne vem nič o tem.
Bomo poskusili najti eno strokovnjakinjo za prehrano in gibanje ter hkrati poznavalko psiholoških vzrokov za težave s težo (+ in -). In bo hitro bolje.
Hvala za konkreten opis problemov in vaših želja.
Hvala za odziv!
Škoda zaradi dosedanjih moderatorjev – strokovnjakov, saj ko sta še sodelovala, sta bila v redu …
V dopisovanju sem pa večkrat zasledila, ko so si ženske pisale, češ A si bila ti včeraj tam?, zato sem sklepala, da se jih vsaj nekaj iz dveh rednih tem pozna. Se mi pa zdi njihovo dopisovanje prej vsakdanji čvek kot neka spodbuda za hujšanje. Resnici na ljubo si preštevajo “grehe” in dajejo nove obljube za naprej.
Nimam nič proti, le smisla za druge ne vidim v tem.
Hvala!
Res si naštevamo grehe, gremo pa naprej, ene bolj počasi, ene hitreje, vsaka zase ve, kako je z njo. Meni osebno je uspelo priti do 1. cilja, tudi s pomočjo druženja v temi (seveda pa brez lastne volje in odločenosti ni nič). Ne more pa nihče hujšati namesto nas samih, niti ni čarobne paličice na forumu – očitno pa vsaj malo kateri pomaga sodelovanje “zgolj v klepetu”.
Je pa res, da je forum precej “tih”, pa še tale potrditev, da nisem robot, tokrat tudi s prikritim oglaševanjem, je tako vsiljiv, da odvrača na celi črti.
Ravno danes sem videla po TV v ponovitvi oddaje Dobro jutro – PETRA UGRIN iz Kopra, dipl. kineziologinja, osebna trenerka. Zdela se mi je zelo v redu, realna, na facebooku ima neko svojo stran za ženske. Mogoče bi bila ona pripravljena sodelovat, če jo poiščete. Govorila je tudi o psihi, zato mogoče za začetek …
Naj dodam še jaz, da sem se nedavno vklopila tudi jaz. Pač sem naredila nek rezultat, ki je bil omembe vreden in sem dodala svoje misli.
Zelo pozitivno so me sprejele punce, ki sem kasneje preko objav videla, da so že naredile nekaj uspešnih kilometrov hujšanja pred mano.
Javljam se ko imam kaj povedat, seveda pa je to neka motivacija, saj se človek rad pohvali, ko pa ne gre po planih, pa tudi vsi vemo pri čem smo.
Zato nikar ne glejte na nas negativno, dajte ljudem ki se trudimo nekaj narediti podporo!
Pridružite se nam, ..
Ladies,
česa pa si želite od moderatorke? Na tem forumu sem to jaz – na novo. Pa bom z veseljem sodelovala, če le me povabite oz. predlagate, kje si želite sodelovanja.
Da se malo predstavim: Sem psihoterapevtka, specializantka Transakcijske analize, doktorandka SFU, specialistka (med drugim) tudi na področju regulacije telesne teže, izobraževanja v ZDA na Harvard Medical School iz področij Weight Management in Nutrition and Lifestyle, z dolgoletno podobno osebno izkušnjo in maratonka/triatlonka – večkratni 70.3 ironman. Mislim, da sem kvalificirana dovolj, samo če gre tole še čez vaš filter…::))
Dame moje, če lahko karkoli sodelujem, bom z veseljem 🙂
Lep teden vam želim
Mirjana
Pozdravljeni!
Kako spodbudna zgodba, gospa Mirjana! Čestitke!
Mene recimo zanima nekaj, kar se je v bistvu nekoliko izpostavilo že v eni drugi temi – ali res nek manko nadomeščamo s hrano? Mene zanimajo predvsem orodja, ki jih lahko uporabimo namesto hrane.
Sama sem v bistvu mnenja, da se nekatere punce tu gor preveč trudijo z nekim hujšanjem, nekako pa razberem, da bolj ohranjajo oziroma se trudijo ohranjat zdrav način življenja. Nikogar ne želim kritizirat, le zanima me, ali je za hujšanje (npr. 10kg) bolje vzeti določen čas, npr. pol leta in se takrat maksimalno potrudit, ali vse skupaj vlečt recimo eno leto. Pri sebi vidim, stara sem 51, da se vsak “greh”
zelo zelo pozna in mi cilj zamakne za dva ali tri dni in dejansko zgubim motivacijo.
Morda za začet to … Orodja in kako je s časovnico za cilj.
Hvala!
Spoštovani,
hvala za teko lep odziv 🙂
ja, v okviru druge teme smo se pogovarjale o čustvenem prehranjevanju, spodaj pošiljam link:
https://med.over.net/clanek/kako-iz-vrtinca-custvenega-prehranjevanja/
Morda pogledate, če v tem članku najdete tudi kaj zase?
Glede časovnega roka za hujšanje, pa je to eno najbolj individualnih vprašanj in ni enoznačnega odgovora. Nekaterim zelo ustreza “na hitro”, nekateri potrebujemo več časa in bolj sistematiziran pristop, kar pa je odvisno od številnih dejavnikov kot so npr. življenski slog, način prehranjevanja, dolgotrajnost pridobivanja teže oz. poskusi regulacije, ipd… Prav vsak človek zase postavi terminski načrt, kaj in v kolikšnem času želi doseči zase kaj. Pa pri tem človeško upoštevamo verjetnost “napak”, ki jih pri tem naredimo… pomembno je, da ko se napak zavemo, ne vrežemo puške v koruzo (minometa v pšenico:)) temveč že takoj pri naslednejm obroku ali naslednji dan nadaljujemo po svojem začrtanem programu. Se ne predamo, ampak kar pogumno nadaljujemo po poti zmage 🙂
Za vse individualne načrte, pogovore, svetovanja, prehranske programe pa me lahko tudi kontaktirate na [email protected].
Vse dobro vam želim!
Mirjana
Spoštivani!
Veseli me, da ste se nam pridružili!
Imam priblem, mogoče bo to zanimalo še katero.
V življenju sem šla dvakrat skozi uspešno hujšanje, težo sem obdržala 10 let. Enkrat sem morala hujšat po porodu, drugič sem popustila pri disciplini, zdaj se mi to dogaja tretjič, po 14-ih letih od zadnjega hujšanja.
Ker se že bližam 50-im, je toliko težje.
Zdaj pa problem: včasih si nesem v službo kosilo, velikokrat pa ne. Takrat me večkrat sodelavka “zvabi” na kosilo in takrat mnogokrat popustim. Vzamem npr. še sladico, naročim jedi, ki za hujšanje niso primerne itd. Ona ima že začetek sladkorne (pa je stara 35), nekaj poskuša hujšat, pa ji nekako ne uspeva.
Kako naj ji povem, da bi tudi jaz rada shujšala 8 kg, da bi morala biti zelo disciplinirana za to in da tudi ona pravzaprav vzame napačno hrano?
To me je začelo zelo motit, saj se mi zdi, da mi jemlje voljo do hujšanja, že tako se borim sama s sabo.
Hvala in lep pozdrav!
Spoštovana ManjaH,
tole kar opisujete je zelo zelo pogosto. Super, da ste odprla temo.
Okolica se spremembam, ki jih želite uveljaviti, pogosto upira (takrat vemo, da terapija deluje::)). V nadaljevanju pojasnim dva najbolj pogosta motiva za tovrstno obnašanje, ki jih srečam pri svojem delu. Je pa motivov, zakaj nas okolica vleče nazaj v stare nezdrave vzorce obnašanja dosti. Ponavadi pogledamo individualno in se pogovorimo. To dokaj učinkovito preprečuje, da bi nas zvabili na stara pota.
Poleg sodelavk, ki se obnašajo tako kot opisujete, so lahko kritični tudi družinski člani, npr. mama, ki v obdobju ko odrasla hči bolj pozorno skrbi za regulacijo teže in zdravje dosledno vsako nedeljo povabi na kosilo, kjer nas poleg na bogato obložene mize vedno pričaka tudi posladek nebeških razsežnosti. To je “sabotiranje spremembe na bolje”, ki je lahko zavedno ali nezavedno.
Če je nezavedno, potem najprej pomislimo, da se oseba boji sprememb (in jih zato onemogoča), ki jih bo prinesel vaš nov zdrav odnos do sebe in svojih potreb. Tako kot je tudi prav, se ne razdajate več za druge in drugih ne postavljate na prvo mesto, ne zanemarjate svojih potreb in želja, drugi ne vidite kot bolj pomembne in več vredne kot sebe, temveč ste uspeli najti zdravo mero ljubezni tudi zase. Kar je osnova zdravlja in kvalitetnega življenja. Pomeni, da ne boste več na voljo za vse druge, ko bodo kaj želeli od vas, temveč boste zrelo poskrbeli zase. Rečemo tudi, da smo uspeli doseči zdravo mero sebičnosti. Vaših sprememb na bolje se bojijo samo tisti, ki so imeli kako korist od vas. Sedaj je čas, da imate korist od vas vi.
Pa tudi zavist je lahko bodisi zavedna, bodisi nezavedna… Ljudje občutjo zavist, ko se nekdo, ki je bil v preteklosti z nami enak, sedaj “povzpne” in je v naših očeh sedaj “boljši kot mi”, vendar s tem, ko to vidimo začutimo, da smo mi tisti slabši.
Ko komu drugemu uspe, se zavistna oseba počuti neprijetno in kar zelení od zavisti. Mnogi ne razumejo, zakaj je tako. Odgovor je v tem, da se ljudje med seboj primerjajo. Če je nekdo v nečem uspešen, se izpostavi. Ko drugi to vidijo, pomislijo: dober je, že takoj zatem pa se primerjajo z njim: boljši je od mene, kar pravzaprav pomeni: slabši sem od njega. Tako jih začetna misel pripelje do sklepa, da so slabi. Enako kot ljudje opazijo, da je kdo zelo dober in mu je uspelo, ne opazijo tega, kako zelo uspešna in dobra je ta oseba in koliko truda je vloženega v ta uspeh, marveč v tem vidijo, kako zelo slabi in neuspešni so sami. Tu je skrivnost pogleda zavistne osebe: ob pogledu na uspeh drugega, jo boli lasten neuspeh. Morda sodelavka zaenkrat še ne najde ustreznega načina zase in pomoč za svoje težave, se počuti slabšo … in predlaga sladico ob kosilu.
Morda se tu skriva odgovor na vprašanje?
Kot omenjeno, tukaj samo dva dokaj pogosta razloga za tovrstno obnašanje (o temle bi lahko knjigo napisala::)) , ki jih srečam pri svojem delu. Ponavadi se o tem pogovorimo individualno, kar dokaj učinkovito preprečuje, da bi se predali in omagali ter zašli na stara pota.
Vse dobro vam želim
Mirjana
Pozdravljeni,
bo najbrž kar vse, o čemer pišete … Veste kaj tudi sama opažam, ljudje se ne zavedajo, da je za hujšanje dejansko potrebna in pomembna disciplina. In to precej stroga disciplina, brez popuščanj. Kolikokrat slišim “Saj tole ti pa res ne bo škodovalo, en košček.”
Rešitev je torej, da smo sami do sebe res toliko disciplinirani, da ne popustimo. Nekako sem si rekla, da bom res čim večkrat kosilo prinesla s seboj v službo …
Sem se pa spomnila še na obnašanje druge sodelavke, ki je pred časom zaradi nekih okoliščin, ko je hotela ugajat, shujšala, zdaj pa ves čas na glas govori, kako je lačna in da bi nekaj jedla in kupuje čokolade, ki nam jih ponuja … Kakšno obnašanje je pa to???
Spoštovani,
::)) tudi to bi lahko bila različica počutja opisanega v točki 2.
Disciplina je pomembna, seveda. Se je pa veliko lažje pridržujemo, če imamo cel kup drugih lepih, sprostilnih, zabavnih in uživaških reči, ki si jih radno privoščimo namesto hranjenja. Sicer se pač zatečemo k najbolj primalni in enostavni obliki zadovoljitve, ki nam je znana že celo življenje. Disciplina brez nagrade zase (ne v obliki hrane) je muka neskončna, ki jo zelo težko prenašamo dlje kot 14dni.
Lep vikend vsem.
Mirjana