Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica Zakaj se mi potrudil, da bi ohranila čudovit odnos?

Zakaj se mi potrudil, da bi ohranila čudovit odnos?

Se že vnaprej opravičujem za daljšo sporočilo.
Spoznala sem izredno prijaznega moškega. Bila sva skupaj nekaj let. Na splošno zelo vljuden, olikan, sočuten. Sprva se mi je zdel kar malce preveč prijazen, sploh do ženskega spola. Zaradi tega sva imela na začetku tudi malce težavic, ampak sva jih uspešno rešila.
Imela sva čudovit odnos. Ujela sva se lepo, razumela. Komaj sva čakala, da se vidiva. Bil je zelo pozoren in ljubeč. Opazil vsak detajl v zvezi z mano. Pohvalil, znal prisluhniti in svetovati, če je lahko. Zares sem ga vzljubila. Omeniti moram, da se drugim ljudem ni zdel preveč v redu, slišala sem kar nekaj kritik o njem. Pa se sploh nisem zmenila za te govorice. Sprejela sem ga celostno, z njegovimi slabostmi in jih hkrati z njegovimi prednostmi celo vzljubila. Rada sem imela vse kar je bilo v povezavi z njim. Do njega sem gojila zelo močno, globoko, iskreno, zdravo in čisto ljubezen. Tudi najina intima je bila čudovita. Spolna energija je bila neverjetna.
Vem, da začetna zaljubljenost sčasoma mine, zato sem se ( malce težje ) sprijaznila, da ne deli več komplimentov, ki so bili na začetku izredno pogosti. Nekaj težavic je bilo že prej, v zadnjem letu pa so se kar preveč nakopičile. Nekaj jih bom naštela in bom vesela strokovnega pogleda na vse to. Vsakič, ko se mi je zazdelo, da stvar ne pelje nikamor sem se zelo trudila in se želela pogovoriti z njim. Pripravljena sem bila storiti vse in še več za zdrav odnos. On se je takih situacijah odmaknil in stal za svojimi trditvami. Omejeval je namreč česa ne se bova pogovarjala. To se mi zdi tako nesmiselno, da par, ki se ljubi določa teme o katerih ne govorita. Sprva sem to seveda kar nekako upoštevala, sicer ne bi bila tako dolgo časa skupaj. Potem je bilo tega vse več. Na koncu niti več nisem vedela kaj se z njim sploh še lahko pogovarjam. Čutila sem pritisk. Želel je, da ne govoriva o drugih ljudeh, o najinih znancih. Poskušala sem mu ugoditi, pa vendar včasih ne gre drugače, ker so oni pač del najinega življenja. Tako je postal včasih tudi nespoštljiv, jaz pa sem zelo čustvena in občutljiva. V zadnjem letu je frazo »Rad te imam« zamenjal za »Različna sva si«. Vedno večkrat je ob kakšni temi, uporabljal povedi, ki za moje pojme ne pašejo v ljubezensko razmerje: »Tega ti ne bom povedal. Saj ni pomembno. Pustiva to.« Ti povedi so me ponižale in začutila sem, da mu nisem tako pomembna kot sem si mislila oziroma, kot je on meni.
Slike iz dopusta je poslal na mail več osebam. Čisto spontano sem ga vprašala komu vse jih je poslal. Odgovor: »Tega ti ne bom povedal.« Še danes ne vem zakaj bi to nekdo tajil nekomu, ki ga ljubi. Najbrž jih je poslal sodelavkam in je mislil, da me bo to prizadelo. Ne vem. Vendar bolj me je prizadelo to, da mi nekaj prikriva. Bog ve kaj vse mi je še zatajil, pa niti ne vem. Enkrat sem ga vprašala kaj so mu prijatelji kupili za rojstni dan. Meni se to zdi čisto splošno vprašanje, ki si ga ljudje pogosto zastavljamo. Sprva je odgovoril, da je dobil bone. Ko sem ga vprašal za katero trgovino je rekel, da ne ve. Malce sem ga začudeno gledala in opravičevala moje vprašanje, češ, da to nič takega, da to vprašanje včasih zastavimo tudi prijateljem, družinskim članom, zakaj ga njemu ne bi smela. Cel teden sva se prepirala o tem, on je vztrajal, da ga tega ne bi smela vprašati in, da je to nepomembno. Jaz bi njemu z veseljem odgovorila in z navdušenjem povedala kakšna so bila darila.
Imela sem neke obveznosti v njegovem kraju in sem ga poklicala, da ga vprašam za pot, kako se do tja pride. Odgovarjal mi je zelo cinično. Povedal le kje naj parkiram in ga niti nisem več upala spraševati za detajle. Potem sem se za pomoč obrnila na prijateljico in mi vso pot lepo opisala. Tega njegovega odziva sem bila precej presenečena. Vem, da bi kakšni drugi osebi zelo spoštljivo opisal pot. In če zopet zamenjam vlogi, bi mu jaz z veseljem opisala pot, ki je on ne bi poznal. Celo narisala bi mu tloris.
Enkrat mi je poslal sliko sebe z oblačilom, ki ga je dobil za Božička. Lepo. Sem vprašala, kdo pa ti je to podaril za Božička. Zopet mina. Tega si ne bi smela dovoliti vprašati. Cel teden sem poslušala kakšna je njihova družinska tradicija in obdarovanje za Božič. In da za darila, ki mu jih prinese Božiček ne želi raziskovati kdo je njihov lastnik.
Začutila sem, da v njegovem življenju nisem na prvem mestu, kar še nikoli ni obrodilo sadov nobenega razmerja. Ko sva se dogovarjala za nek dan, da bova skupaj je dejal: Ampak ne bova ves dan, ker bom popoldan povabil mamico in nečakinjo na bazen. To se mi je zdelo čudno, saj gredo lahko kdaj drugič tja. Ampak nisem nič rekla, ker sem bila preveč zaljubljena. Kasneje sva se tudi dogovarjala za neko srečanje in sva bila oba zelo navdušena, na kar se slišiva po telefonu, da se dogovoriva o detajlih in takrat on ves slabe volje, prav potrto pove, da njegovo mamico boli zob in kako je uboga. Malce sem bila presenečena nad takim odzivom, pa vendar sem vse sprejela. Naj še omenim, da ji je za rojstni dan podaril zelo zelo drago karto za koncert, kamor je šel z njo tja. Saj nimam nič proti. Lepo, da se dobro razume s starši in širšo družino, vendar ne mene postavljati na drugo mesto. Zanimivo mi je tudi to, da med tednom popoldan, ko sem ga želela poklicati odgovori, da ne morem, ker s starši (oba v upokojena) karta enko. Njegova mami je bolna in se je tako zavzel, da je sam klical njenega zdravnika in zelo sočutno poskrbel za njo. Ko pa sem jaz imela pred meseci neke zdravstvene preglede me sploh ni vprašal, kako sem opravila. Po treh mesecih sem mu potem sam povedala, ko sem imela ponoven pregled. Sem mu povedala, da me preseneča, da me niti vprašal ni kako sem opravila in ni nič komentiral. Naj še omenim, da je bila znanka na bolniški in ko se je vrnila, jo je ves sočuten, prijazen in olikan vprašal, če je v redu. Neverjetno.
Z neko osebo sem imela malce zapleten odnos, pa sem mu kdaj želela kaj povedati, zaupati. Me ni želel poslušati, češ, da problem ne bo rešen, če to njemu govorim. Pa saj mu nisem tega govorila, da bi moral kaj storiti, pač, da se nekomu zaupaš. Komu boš pa zaupal svoje občutke, mnenja, strahove ali želje, če ne svoji ljubljeni osebi. Meni se je to zdelo samoumevno. Tako, da več nisem vedela, kaj mu sploh še lahko povem, rečem, ga vprašam. Vse je bilo omejeno. Kakšen je to odnos?
Sčasoma sem tudi začutila, da ni bil več tako zagnan za najina srečanja kot na začetku. Bila sva dogovorjena z en dan in mu povem, da bom lahko ob 18h in on reče, joj to je pa prepozno, sem misli, da bova ob 16h. Kr neki. Kaj prepozno? Sem zopet popustila in se tisti dan nisva videla. Ko se mi je pokazalo, da bom v petek in soboto imela več časa, ga z veseljem obvestim in ga vprašam, če bova skupaj mi odgovori: »Za ta teden sem se rešil Pirana.« (izmišljen kraj). Ni želel priti v tisti kraj. Ne vem zakaj ne. Če zopet obrnem bi se jaz z veseljem odzvala, da sva oba dneva skupaj. Ker vem, da ni imel drugih obveznosti in ker mi sploh ni odgovoril, ali se bova videla ali ne, je to zame tako ponižujoč odgovor. Daj reci: ne, ne morem ali ne želim. In potem ga ponovno vprašam, se res ne bova videla? Še bolj jezno odgovori: »Saj sem ti napisal, da sem se rešil Pirana!« Kasneje sem bila že malce brez volje, da bi se zopet dogovorila kdaj bova skupaj, ker je vedno imel neke izgovore, pa vendar nobene posebne obveznosti. Taka dejanja so me zelo presenetila, ker je bil pred leti zelo ljubeč in izredno prijazen.
Imel je okroglo obletnico in so mu sodelavci sestavili nekaj besed. Ko sem po treh mesecih slučajno izvedela in želela prebrati te vrstice je bilo zopet vse narobe. »Tega ti ne bom povedal.« Ta stavek me je še v sanjah preganjal. Vsi so lahko slišali to besedilo, le jaz ne. Kakšno ponižanje! Pa kaj sem jaz zanj? Večkrat me je označeval, da sem radovedna. Naj razložim, da to ni moja splošna lastnost, vendar, da je med partnerjema pač tako, in da je lahko vesel, da se zanimam zanj. Imava čudovite intimne trenutke in potem ga ne smem nič vprašati. Kakšen nesmisel!
Bila sem prevečkrat žalostna zaradi njegovih besed in dejanj, ki niso bila več ljubeča in takrat mi nikoli ni prišel naproti, da bi se zagovarjal ali me potolažil. Takrat se je vedno odmaknil. Začutila sem, da ni mož beseda. Da se njegove besede in dejanja ne ujemajo. To sem mu povedala in ni nič komentiral. Bilo mi je hudo, ker meni na misel ni prišlo, da do njega ne bi bila odkrita in ker sem bila pripravljena vse storiti za najin odnos. Za vsak odnos se je potrebno truditi, jaz sem bila res pripravljena. On je gledal le bolj iz sebe. Ne vem kako si je predstavljal, da bo to šlo tako, da bo določal kaj bova govorila in kaj ne. Saj nisem robot. Povedala, sem mu, da bom ostala v razmerju, če bo vse ok, sicer pa ne. Še danes mi je škoda tako globoke ljubezni in spolne energije, da potem takole zapraviva odnos. On dobro ve, da sem ga imela zelo rada in da sem zelo prilagodljiva. Bil je prepričan, da bom upoštevala njegove omejitve. Vendar je vse skupaj zgoraj našteto pripeljalo čez rob. Povedala sem mu, da se z mano tako ne dela. Res bi bila z njim, a ne za vsako ceno. Pred mano je bil dlje časa samski. In vem, da sem edina, ki sem ga tako in toliko časa ljubila. Čudi me zakaj ni cenil moje ljubezni. Dala sem mu srce, dušo in telo. Ponosna sem na to kaj vse sem storila za najin odnos in da sem znala ljubiti. Popolnoma nič več nisem od njega pričakovala kot to, kar sem bila sama pripravljena storiti zanj. Včasih se mi je zdel tako nezrel.
Ko sem mu povedala, da se bo najin odnos moral končati, ker se ne počutim več ljubljene je bil presenečen. In nato komentiral, da ga ne sprejemam takšnega kot. In to me je tudi prizadelo, ker sem res vse njegove lastnosti sprejela. Tega, da ni več spoštljiv in ljubeč mi pa res ni potrebno trpeti.
Sprašujem se kaj bi že prej lahko naredila, da do tega ne bi prišlo. Za vsako mnenje in pogled z drugega zornega kota bom hvaležna.

Spoštovani,

rešitev opisane težave se skriva v razumevanju razlike med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Na vaše vprašanje »kaj bi že prej lahko naredila, da do tega ne bi prišlo.« bi rekel naslednje. To, da ne boste ponavljali podobnih izkušenj, lahko dosežete tako, da raziščete in spremenite nekatera svoja iracionalna prepričanja o ljubezni. Videti je, da menite, da začetna zaljubljenost sčasoma preraste v ljubezen. Običajno je ravno obratno. Zaljubljenost in ljubezen sta namreč dva popolnoma različna psihološka mehanizma. Psihološka logika zaljubljenosti je taka, da lahko rečemo, da je zaljubljenost praktično garancija za nestabilno vezo. Gre za to, da zaljubljenost temelji na idealizaciji (torej nepoznavanju) partnerja. Ljubezen pa temelji na poznavanju osebe. Po vašem opisu sodeč, sta vidva čutila zaljubljenost, nista pa se sploh še zares spoznala. To pomeni, da pogoji za ljubezen niso bili ševzpostavljeni. Pravite: »Dala sem mu srce, dušo in telo.«, »Imela sva čudovit odnos.« »Bil je zelo pozoren in ljubeč. Opazil vsak detajl v zvezi z mano.«, »Spolna energija je bila neverjetna.« itd. Vse to kaže, da ste čutili zaljubljenost in ne ljubezni. Ker zaljubljenost temelji na idealizaciji partnerja, oseba zlahka kupi tisto, kar ta partner postavi izložbo. In če je vsebina te izložbe skladna z idealno predstavo osebe, bo ta čutila izredno močna čustva. Oseba, ki se zaljubi, torej čuti močna čustva, seks je spektakularen, ampak to je zato, ker meni, da je srečala svoj ideal. Ne zato, ker bi partner dejansko imel take lastnosti. Seveda je mogoče tako masko zaljubljenosti držati le določen čas. Po pol leta, letu, največ dveh pa po zakonih psihološke logike maska ideala razpade in na plano pridejo dejanske partnerjeve lastnosti. Zato je čustvo zaljubljenosti nestabilno.

Izbira partnerja na temelju ljubezni pa je obratna. Na začetku ni intenzivnih čustev, ker ni idealizacije. Partnerju damo čas in prostor, da pokaže svoje resnične lastnosti. In šele, če so te v skladu z našimi vrednotami postopoma povečujemo bližino. Postopoma se na novega partnerja navežemo in prijetno čustvo, ki ga ob tem čutimo – to je ljubezen. To čustvo ni tako intenzivno, je pa globoko in stabilno. V svojih prepričanjih o ljubezni niste osamljeni. Ker nas mediji zasipajo s popačenimi predstavami o ljubezni in odnosih, številni trpijo – dolgo iščejo idealnega partnerja, nimajo otrok, izbirajo sebi neustrezne partnerje, so nezadovoljni v partnerstvu itd. Če želite sami podrobneje raziskati izvor opisanega problema, vam predlagam intervju z avtorjem Zoran Milivojević: https://www.dnevnik.si/1042333960 in njegovo knjigo Formule ljubezni. Elegantno pa se opisane dileme razreši tudi v okviru individualnega svetovanja.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

_____________________ mag. Uroš Drčić transakcijski analitik - psihoterapevt m: 031 336 452 e: [email protected] url: [url]http://www.revitacenter.si[/url]

Najlepša hvala za vaš odgovor!
Razumem napisano. Napisala sem, da začetna zaljubljenost mine, ker sem s tem želela povedati, da z njegove strani ni bilo več komplimentov in da zaradi tega nisem delala drame.
Bi dodala le še to, da sva bila skupaj 7 let in da sva se spoznavala zelo počasi, tudi do spolnosti je prišlo po več kot enem letu. Zato vseeno mislim, da sva oba čutila ljubezen.

Vprašanje na koncu je zgrešeno. V bistvu na primer mene, pa verjetno še koga, zanima, kaj še ti mora reči in narediti, da boš končno zbrala svoje dostojanstvo in prekinila to kotaljenje navzdol?
To ni nobena zveza, to je perfidno mučenje. Ko uspešno naredi naslednji korak pri omejevanju/ukazovanju, nadaljuje in preverja, do kam lahko gre. Se ti dejansko zdi, da je tukaj še mogoče kaj rešit?

Sodeč po opisanem, bi se strinjala kar vam je napisal g.Drčič.
In morda pripomnila, da kljubtemu, da sta se spoznavala postopoma, kot pravite, in sklepate, da je bila med vama verjetno zato ljubezen, nažalost to ne bo popolnoma držalo.
Vem da vam to nikakor ne bo všeč in je veliko lažje tolažiti se, da je ljubezen bila, a tudi ko se ljudje odljubimo, ne ravnamo z drugimi tako kot opisujete vajin odnos.
Namreč človek, ki je sposoben ljubiti sebe in druge ne bo tako ravnal tudi, ko ljubezen enkrat mine.
Morda za “tolažbo”; ja, “ljubil” vas je, do meja svojih lastnih sposobnosti.
Zdaj je pa na vas, da ugotovite, kje so meje teh sposobnosti pri vas samih?
Boste šli v naslednjem odnosu na več ali boste prezrli “sposobnosti” drugih in se dopustili ljubiti zopet samo toliko kot ste si pustili do zdaj?

Sama imam s tem vedno problem prav z vsakim moškim, ki ga spoznam. Vsi do sedaj, brez ene izjeme, bi takoj nekam hiteli, najbolje, da že ko se prvič ali drugič vidiš, začneš zvezo in je to to. Niti eden do sedaj ni dal časa, da se počasi spoznavamo in se na podlagi tedga počasnega spoznavanja ugotovi, ali smo sploh za skupaj ali ne. Takoj navalit 🙁
Sploh je bil katastrofa zadnji primer, kjer se je moškemu na podlagi zaljubljenosti čisto odpeljalo in je že po nekaj dneh poznanstva fantaziral, kako se skupaj preseliva, poročiva ter me s tem zasipaval, da me je kar dušilo. Ker nisem bila takoj za, so sledile grozne in neodpustljive zamere, ohladitev, konec te t.i. “velike ljubezni” kot jo je sam imenoval.
Naj še dodam, da v vseh primerih gre za moške, ki so stari 30+, že tudi blizu 40 in ne neke najstnike.

Poraja se mi vprašanje, kako v današnjem svetu sploh lahko koga lepo počasi spoznavam, če prav vsak želi hitro, sedaj in takoj?? In če nisi za to hitenje, si takoj out, je že užaljenost, prekinitev stikov, itd.

Zahvaljujem se za oba komentarja, saj mi potrjujeta, da sem se prav odločila, čeprav malce pozno.

Cedalje več je teh praznih vez da imajo celo ime SITUATIONSHIP.Popolnoma te razumem sem nekaj podobnega izkusil iz druge perspektive. A ves k ko imas 40+ in mislis da oba vesta da je ze veliko casa minilo,da nimas vec vsega casa na temu svetuo ter da bo samo lepo in brez igric,da bo investicija v vezo enakovredna. Pa potem vidis da ni tako enostavno…
Daj si duska da si zalostna potem pa pogumno veselo naprej, sigurno bo se lepo!
Vse dobro!!!

Najlepše se ti zahvaljujem za napisano. Pred kakšnim letom sem prekinila zvezo, ki je trajala eno leto, z moškim, ki je počel skoraj identične stvari! Nisva nobena mladostnika. Ko sem brala tvoj post,nisem mogla verjet, kar berem. Na koncu me je bilo strah ga poklicat po telefonu! Tip mi sploh ni dvignil telefona, če je, mi je zadrčno rekel, kaj zdaj kličeš, imam delo. A jaz po telefonu vidim, da imaš delo? Odgovori na klic kot vsakemu normalnemu človeku in mi povej sori ej, zdele res ne morem, pokličem kasneje. On pa sploh ni poklical nazaj niti, ko je rekel, da bo!

Kaj bi lahko naredila drugače, da do tega ne bi prišlo? Takoj, ko začutiš nespoštovanje, takoj mu poveš, da tega ne dovoliš. Zapomni si tudi, kar je enkrat, je naključje, dvakrat se zgodi, trikrat je vzorec!

Ko si v odnosu, kjer ni enakih vrednot, kjer ti nekdo pove, da o tem pa že ne bova govorila, tega ti pa ne bom povedal, kako si radovedna, kako si občutljiva, ne znaš se z mano pogovarjat, kaj me pa kličeš, kaj ti pa spet ni prav, kako si zahtevna, igraš žrtev, nespoštljiva si ……. čimprej stran. Kaj si narobe naredila? Predolgo si bila z njim. Že zdavnaj bi morala zaključit z njim.

Mene je spravil psihično na dno, v par mesecih sem izgubila vso samozavest. Samo še ugajati sem mu hotela. Razumela sem, kaj se dogaja, pa nisem znala ven, dokler se mi ni zavest uprla podzavesti in sem dobesedno čutila telesno bolečino ob misli na njegov obraz in njegove besede. Takrat sem razumela, da ga v življenju več ne želim ne slišati ne videti in nikomur več ne dovoliti, da tako ravna z mano.

O tem razmišljaj, ne o vajini veliki ljubezni, ki je ni bilo. O tem, kdo sploh je ta človek. Sociopat, narcis, bogve. Vsekakor oseba z veliko težavami, ki mu jih le bog lahko pomaga rešit, ne ti.

Seveda je normalno, da si partnerja vse povesta, vse delita, se ne omejujeta. Kar je tebi normalno mora biti tudi njemu in samo tak človek je zate pravi. Seks je samo ovira, ker ti zamegli pravo podobo človeka.

Človek, ki ga ti opisuješ, ni sposoben ljubezni in ne zaljubljenosti. Z njim je nekaj narobe. Kaj, naj te ne zanima. Prehaj o sebi razmišljat češ vse sem mu dala, zakaj, zakaj ….. to je napačna pot. Naletela si pač na sociopata in se mu pustila poteptat. Naslednjič si hitreje in močneje zaupaj in takoj sprejmi odločitve.

Sama imam s tem vedno problem prav z vsakim moškim, ki ga spoznam. Vsi do sedaj, brez ene izjeme, bi takoj nekam hiteli, najbolje, da že ko se prvič ali drugič vidiš, začneš zvezo in je to to. Niti eden do sedaj ni dal časa, da se počasi spoznavamo in se na podlagi tedga počasnega spoznavanja ugotovi, ali smo sploh za skupaj ali ne. Takoj navalit 🙁
Sploh je bil katastrofa zadnji primer, kjer se je moškemu na podlagi zaljubljenosti čisto odpeljalo in je že po nekaj dneh poznanstva fantaziral, kako se skupaj preseliva, poročiva ter me s tem zasipaval, da me je kar dušilo. Ker nisem bila takoj za, so sledile grozne in neodpustljive zamere, ohladitev, konec te t.i. “velike ljubezni” kot jo je sam imenoval.
Naj še dodam, da v vseh primerih gre za moške, ki so stari 30+, že tudi blizu 40 in ne neke najstnike.

Poraja se mi vprašanje, kako v današnjem svetu sploh lahko koga lepo počasi spoznavam, če prav vsak želi hitro, sedaj in takoj?? In če nisi za to hitenje, si takoj out, je že užaljenost, prekinitev stikov, itd.
[/quote]

Ugotovite, zakaj se vam to ponavlja (morda s pomočjo terapije?).
Zakaj se vaši interesi tako razlikujejo od interesiv tega drugega in ali to dejansko drži?
So dejansko vaši osebni interesi pri spoznavanju nasprotnega spola res tako zelo drugačni kot njegovi?
Interes (z njihove/njegove strani) tukaj ni spoznavanje Vas kot persono, žensko, človeka, temveč nekaj popolnoma drugega (čimhitrejša dosega ali rednega seksa ali statusa “družinskega” človeka, želja biti družbeno sprejet (vsi moji kolegi so poročeni, “normalni”, pritisk staršev, sorodnikov, prijateljev, okolice (kdaj se pa ti misliš že ustalit, imet familijo itn itn.).
Ugotovite, zakaj privlačite prav take osebke, šele nato boste lahko spremenili vzorec, ki se vam nenehno ponavlja.

Sama imam s tem vedno problem prav z vsakim moškim, ki ga spoznam. Vsi do sedaj, brez ene izjeme, bi takoj nekam hiteli, najbolje, da že ko se prvič ali drugič vidiš, začneš zvezo in je to to. Niti eden do sedaj ni dal časa, da se počasi spoznavamo in se na podlagi tedga počasnega spoznavanja ugotovi, ali smo sploh za skupaj ali ne. Takoj navalit 🙁
Sploh je bil katastrofa zadnji primer, kjer se je moškemu na podlagi zaljubljenosti čisto odpeljalo in je že po nekaj dneh poznanstva fantaziral, kako se skupaj preseliva, poročiva ter me s tem zasipaval, da me je kar dušilo. Ker nisem bila takoj za, so sledile grozne in neodpustljive zamere, ohladitev, konec te t.i. “velike ljubezni” kot jo je sam imenoval.
Naj še dodam, da v vseh primerih gre za moške, ki so stari 30+, že tudi blizu 40 in ne neke najstnike.

Poraja se mi vprašanje, kako v današnjem svetu sploh lahko koga lepo počasi spoznavam, če prav vsak želi hitro, sedaj in takoj?? In če nisi za to hitenje, si takoj out, je že užaljenost, prekinitev stikov, itd.
[/quote]

Tudi ti imaš moč, da vplivaš na potek začetka. Prvi mesec ali dva je absolutno primerno, da se vidiš z njim samo enkrat na teden, vmes ni nujno, da sta na vezi po sporočilih. Ta čas izkoristiš, da ga temeljito spoznaš, kdo je, kaj dela, kaj ga veseli, iz kakšne družine je, da se pogovorita o tem, kako vidita svet, prihodnost, družino, da se v pogovoru raziščeta. Za to ne rabiš enega leta. Če tip na prvem zmenku govori, da te bo poročil – glej, če bi jaz bila na tvojem mestu, bi mene videl zadnjič. Blokirala bi ga v roku petih minut po koncu zmenka. Ker tak človek vsaki ženski na prvem zmenku ponuja zakon. In če se ti zdi, da je moški preveč agresiven v smislu, da ti kar naprej teži in te duši, se pač z njim več ne meniš in ga blokiraš. Ne vem zdaj, kaj je za tebe hitenje, a po cca dveh mesecih spoznavanja je čas, da se zveza okrepi, da je sporočil več, da se vidita večkrat, da gresta kam za vikend, da spoznavata prijatelje, po kakšnih šestih mesecih tudi družino. To se meni zdi normalno, mogoče kakšnemu drugemu ne. Ampak ti imaš vso možnost, da to kontroliraš in se ni treba prepuščati moškim, da po svoje krojijo, koliko se vidita, kdaj in kam gresta, ipd.

Mogoče preveč popuščaš in se ti potem zdi, da so vsi taki. Njivo moraš opleti hitreje, če razumeš, kaj ti hočem povedati.

Meni je zelo pomagalo da sem si pisal dnevnik in se potem vracal nazaj ko nisem vedel vec kako pa kaj.Pri narcisih neverjetno pomaga ce ga poslanemes ko se pogovarjas po telefonu.In pol ko to potem post festum poslusas pa gledas zapiske vidis bolani ples k ga je plesal z tabo. Da ves da si bil jasen v zeljah in pricakovanjih.Da ne gres nazaj ko pride ves pohleven ponizen in ljubec in te hoce nazaj.Ker si bil/a samoumevna in zaradi zelje po temu da uspe vedno na voljo in to znajo napacno dojeti kot neediness ne pa kot to ej ful cajta je slo dej ce je to to dejva neki narest.
Ogromno sesutih ljudi je okoli custvenih invalidov zaradi stvari ki se zgodijo v lajfu nekateri se pa ze taksni rodijo. Kolegica mi je rekla zadnjic da so redki tipi ki se hocejo sploh ljubckat razen ce je sex v igri,k da je poljub samo predigra.Meni je to cisti minimum in iz tega gradis. Pa da si cas vzames za partnerja. Ko si starejsi mislis da si ze prestar za mentalne igrice,k je veliko casa ze slo in ves da ga ni vec toliko na voljo. Vazno je da cuvas nase,da ves da si cudovita oseba ,da se imas rada in si privoscis kaksno stvar ob novih zacetkih ki te razveseli in naredi novo- frizer – nova frizura,fitness,lep dopust sama…Naslednjic bos sigurno bolj previdna,a je to dobro al slabo pa nisem prevec pameten..
Kar se pa zaljubljenosti / ljubezni tice sem pa sam pa prisel do spoznanja da ja lahko preberes knjigo jeziki ljubezni al pa milion drugih podobnih in se z raciom odlocis kako naj bi ljubil,samo menim da mora biti tako da srce govori nekaj mozgani pa nekaj pa ce je prava oseba bi moralo se to poklapat. Point je pomoje v temu da najdes nekoga k kaze ljubezen na isti nacin kot ti tako se bos pocutila ljubljeno in pol bo top!
Vse bo se dobro bos videla,cas ublazi vse rane… Prava oseba zate je lahko ze za naslednjim ovinkom!

Ni bil cudovit odnos temvec tvoja projekcija v nekaj kar zares nikoli ni bilo tam. Zavedaj se da si lepa posebna polna ljubezni,nekdo nekje je pravi zate. Odpikaj luzerja stran,eliminiraj ga iz zivljenja tudi ko bo nazaj hodu ter bodi to kar si,bodi najboljsa verzija sebe.Rada se mej!
Smej se! Vse se pride…

Najlepša hvala za vse odgovore!
Še vedno se kdaj vprašam kako, da v meni ni videl, kaj vse naredim zanj in za najin odnos. Enkrat sem mu povedala, da imam občutek, da ne ceni moje ljubezni do njega. Je rekel, da jo in da vse vidi in se tega zaveda. Vendar njegova dejanja so me ranila in to vedno bolj. Ko preberem, kar mi napišete se bolje počutim. In vem, da ni ok, da bi vztrajala v vezi, kjer doživljam ponižanje.
Zaradi okoliščin se sem in tja še vedno srečava. Želela sem ohraniti vsaj nek odnos, da si izmenjaš stavek, dva… Da ne bi čutila pritiska, da zdaj pa se sploh ne smeva pogovarjati. On je popolnoma hladen. Le pozdravi, sicer pa me ignorira. (Ko sva imela vmes med temi sedmimi leti enkrat tudi nek razhod me je popolnoma ignoriral. To je bilo takrat zelo mučno zame. Nikoli si ne bi mislila, da to lahko nek tako prijazen odrasel moški to počne. Medtem, ko je bil do vseh ostalih še vedno najprijaznejši.) Zdaj me zopet ignorira, le trudi se, da pozdravi. To pa zato, ker sem mu ob razhodu rekla: In prosim brez ignoriranja. Je rekel: Brez skrbi.
Imela sem rojstni dan (okroglo) in vsi so me objeli, on me tisti dan niti pogledal ni, kaj šele, da bi mi roko dal. In naj še enkrat poudarim, da vedno vsem izredno lepo čestita.
Me zanima kakšno mnenje imate o tem, da ignorira.

Zal menim da edini resnicni nacin ki ti pomaga je da tako osebo totalno izbrises iz zivljenja,eliminiras vse nacine da si v stiku z njo,tudi socialna omrezja,zamenjas druzbo…
Spakiras vse stvari ki te spomnijo na njo,tudi oblacila… v skatle in jih das na podstreho ali kjerkoli se taka sara lahko nahaja.
Prebelis stanovanje,pobarvas lase, gres na lepse,pac karkoli ti dogaja in si vsak dan pises v dnevnik vsa custva vesela in zalostna,ne pisi samo ko ti je hudo.Investiraj tudi v psihoterapevta. Bodi fit.Sportaj.Poletje je tu. Pojdi na sadno kupo.
Najbolj pomembno od vsega je pa da gres ti v nocontact za daljse obdobje in splavas iz te nocne more.Edino tako bos lahko na miru ugotovila zakaj si sploh rabila to osebo ob sebi in katero travmo si z njo resevala.Nekaj imas v sebi k ti potem klice take osebke,ki te izkoriscajo in se filajo na tebi kot custveni vampirji.

Sej bo slo bos videla,rada se imej. Nekoc bos ce bos hotela nasla svojega princa,mogoce je pa kje blizu…

Moški, ki ga opisuješ spominja na psihopata. Nočem nič reči, ampak, ko se ni hotel družiti s tabo, se je zelo verjetno družil s kakšno drugo. To so pravi “real-life” igralci. Njihova igra je za oskarja.

To kako samo tebe ignorira in se grdo obnaša, do vseh ostalih pa je sladek kot med, uf, bodi vesela, da si se ga rešila in da se nisi bolj zapletla z njim.

Uživaj v samskem življenju! Bolje je biti sam, kot pa s tako osebo.