zakaj razlika med vnuki?

POZDRAVLJENE,
oglašam se, ker bi rada poklepetala s katero, ki ima morda podobne izkušnje kakor so moje!
Moja tašča ima namreč tri vnuke (dva naša) in enega vnuka mlajšega sina, razlika med njimi je po 6 mesecev. Vendar je srednji vnuk taščin sonček. Z njim hodi na izlete, nakupovanja … Nas pa niti pokliče ne, če nas dlje časa ni na obisk, kaj šele, da bi jih obiskala če sta bolna. Moram reči, da se z možem trudiva veliko ukvarjati z otrokoma, kar se odraža v precejšni razliki med njimi. Z njima hodiva na izlete, v knjižnico, na razne otroške prireditve. Taščino mnenje pa je, da je to popolno razvajanje otrok.
Če potrebujemo varstvo moramo posebaj prositi in kaj rado se zgodi, da ni časa (kljub temu, da je v pokoju). Sedaj pa se je začelo dogajati, da starejši malček noče ostati pri njej (če je doma samo dedi, pa ni nikakršnega problema). Ker se mi tako zdi, da že sam občuti to razliko bi mu rada s tem prizanesla, vendar ne vem kako (ali jo naj sploh več ne obiskujejo, saj tudi ona nas ne?).
Pa še nekaj, ko smo tako mimo grede omenili, da bi morda imeli še enega smo bili popolnoma nemogoči, neumni… (toda vse to je bilo tudi, ko smo sporočili, da pričakujemo drugega otroka – torej ni bilo nobenega veselja s strani babice).
Mirno noč vsem želi naša družinica.

Pozdravljena

Pri nas je tudi nekaj takega, le da sem jaz na tisti “boljši” strani,če lahko temu rečem boljše.Sicer še ne vem kaj bo, ko se bo otrok rodil, pa vendar.
Partnerjev brat ima že dva otroka, midva pa pričakujeva prvega, ki je bil, baje, tudi z njihove strani težko pričakovan.Kar naprej so gnjavili kdaj bo kaj.
Midva pa sva se odločla da si najprej urediva stanovanje in potem začneva načrtovati družino, kar pa zna v današnjih časih, z povprečno slo.plačo tudi malce trajati.Torej, ko je svak pred 5 leti povedal da bosta dobila otroka so bili odzivi vse prej kot vzpodbudni.”Zdaj boš pa videl kaj se pravi delati in živeti otroke, saj sta nora, ne bi še malo počakala ipd.Podobno ali pa še slabše je bilo pri drugem.Tašča mu je rekla (njegova mama) “no tega ti je pa res treba, zdaj boš šele videl”.Torej nobenega veselja ob pričakovanju vnuka. Pri nama je bil že prvi odziv drugačen, kaj pa bo pa še ne vem.
Ne sekiraj se preveč in imej svoje otročke rada. Tudi meni ni všeč da je tako, pa žal ne morem vplivati na to.

Lep pozdrav!

Živjo!

Moja družinica pa se srečuje z nekoliko drugačnim stanjem. Imam dva sinova. Prvi – skoraj 5 letnik je bil prvi vnuk po obeh straneh in vsi so bili dobesedno obsedeni z njim. Deležen je bil maksimalne pozornosti s strani starih staršev, tako da nama z možem sploh ni bilo všeč, da se do njega obnašajo na način, kakor so se. Z leti so se ga navadili, še vedno so strašno radi z njim – je izredno zgovoren in dober sogovornik… Težave so nastale z našim drugim otrokom (in njihovim drugim vnukom – saj se nihče od najinih bratov in sester še ni odločil za naraščaj).
Našega drugega fantka (14 mesecev) tudi slučajno ne sprejmejo tako, kot so prvega. Svojo mamo sem celo zalotila, da se, če je z njim sama v istem prostoru, sploh ne pogovarja. Obravnava ga, kot kos pohištva, medtem ko s prvim takoj naveže pogovor, se z njim igra in hodi na sprehode (razlike, ki jih dela med njima, je opazil tudi starejši sin in mi jo “zašpecal”).
Podobno izgleda tudi ob želji, da bi dobila občasno varstvo za sinove. Starejšega bi vsi skoraj posvojili, pri njih (obojnih) bi bil lahko noč in dan, medtem ko za malega ne bi poskrbeli niti toliko časa, da bi šla z možem v kino. Na srečo so še vedno na voljo tete in strici otrok, tako da si lahko z možem privoščiva tudi trenutke samo zase.

LP Mateja

POzdravljena,

moja starša sicer razlike med vnuki ne delata (beri se z nobenim od njih ne ukvarjata z veseljem – pred kratkim sem pisala o tem), sta pa – in še- delala razliko med nami, njunimi otroci. Ko si majhen, te to boli, v puberteti na to malo pozabiš, ker imaš dovolj drugih skrbi, kasneje pa to spet (nehote) udari na plan iz tvoje potlačene podzavesti…

Nekoč sem mamo vprašala, zakaj tako, zakaj tako očitno favorizira in čustveno in materialno podpira mlajšo sestro in brata, pa je najprej tako početje zanikala, kasneje pa priznala, da imajo starši pač raje bolj pridne otroke (jaz in druga sestra sva bili manj pohlevni, več sva mislili s svojo glavo in seveda svoje mišljenje tudi izrazili – to pa je bilo tudi vse, kar se “prekrškov” tiče). Ostala sem brez besed in z odprtimi usti strmela vanjo. Potem sem ji mirno rekla, da se tudi v današnjem času otroka žal še ne da sprogramirati po lastnih željah in potrebah. In potem vse tiho je bilo….

Zadeva je boleča, posebej za otroka, ki “izvisi”, vendar se – po mojem mnenju – stanja ne da popraviti.

Važno je, da se imate radi in poskušajte odmisliti taščo in njeno obnašanje!

lep dan in še lepši vikend,
Ali

Ko sem prvič rodila, je bila moja deklica moji tašči vse. Malo manj navdušena je bila ob rojstvu druge.
Ker pa se meni njen odnost do mojih otrok in moža, njenega sina ni zdel v redu, sem ji nekoč to tudi povedala. Jasno, da sem dobila oceno -0. Ker je mojim hčeram vseskozi nekja na veliko obljubljala, potem pa to obljubo mimogrede pozabila(nekoč je starejši celo poletje obljubljala, da jo bo vzela s sabo v toplice, potem pa se je med vožnjo v toplice “spomnila”, da jo je “pozabila” doma), in ko je po tem dogodku tudi mlajši začela obljubljati nek izlet(kasneje je dejala, da tudi ona itak ni šla tja), sem ji dovolila stike z otroke le še v naši hiši, pod “nadzorom”.
Do rojstva svakove hčere ju je še obiskovala. Tako je denimo prišla in so odšle na sprehod ali krajši izlet. Po rojstvu tretje vnukinje pa so obiski presahnili.
Govorila je, da bosta moji hčeri itak kasneje ko odrasteta sami prišli do nje.
Ko je imela starejša 13 let, jo je “videla” štopat. Ni se ji zdelo vredno ustaviti avta in se prepričati, ali je res ona in zakaj sploh štopa. V istem času smo se srečali na neki družinski zabavi, in prve besede, ki jih je rekla moji starejši so bile:” Sedaj sem pa babi, veš!”. Moji sta jo klicali mama, ker se je sama ob rojstvu starejše tako odločila. Mene je to kar močno prizadelo. Kasneje sta se srečali v mestu, pa se ji je tako mudilo, da je ni povabila niti na sok.
Nekoč smo bili skupaj v nekem vikendu. Moji dve, in ona z tretjo vnukinjo. Takrat je imela tri leta, njena starša pa sta se ločevala. Deklica je bila zaradi tega vidno pretresena, očka za njo ni imel časa, ker je ves čas posvetil svoji novi ljubezni. Nekoč je poklical po mobilu tašča, ko sta se pogovorila, je dala telefon še vnukinji. Medtem, ko se je pogovarjala z njim, je zaradi napetosti premikala prste po telefonu in tako prekinila vezo. Tašča ji je vzela telefon, in dejala, ja kaj si pa delala, na zdej pa maš. Mislila sem, da jo bo svak še enkrat poklical, pa nič. Mala je bila v strašni zadregi, nekaj časa je gledala v tla, in si ni upala nikogar pogledati. Skratka, grozno ji je bilo. Ko nekoč ni “ubogala” jo je tašča veš čas podila od sebe:”Kar pojdi stran, te ne maram!” Deklica je hodila za njo, se jokala in jo rotila. Igrali sta se tako, da ji je stopila na noge, in sta potem tako hodili. Pa je mala zgubila ravnotežje, zapletli sta se in padli. Spet je bila kriva deklica.
Na ven pa jo tašča nenehno vali, veš čas jo ima v mislih, človek bi rekel, da jo ima neizmerno rada. Saj jo verjetno tudi ima.
Čeprav takrat, ko sem ji dovolila stike v pristnoti mene ali moža ali moje mame, nisem bila čisto prepričana, da sem ravnala pravilno, sem danes zagotovo. Prav tako mož, čeprav prej ni bil ne za, ne proti.

lp

pozdravljene!
samo eno vprašanje za vse. koga pa imajo stari starši raje od svojih otrok? če imajo že med svojimi otroci ljubljenčke, potem ni dvoma. če ne maraš svojega lastnega otroka, tudi njegovih ptrok ne. razmislite!

Tudi jaz sem že babica enega vnuka in najprej mama dveh odraslih otrok. Ker sem jaz edinka sem se zelo trudila biti do obeh otrok enaka in upam, da mi je to tudi uspelo. Sedaj pa k vnuku. Zelo ga imam rada in srečna sem, da mi sin in snaha dovolita imeti ga rada. Imam zelo razumevačočo snaho in to me veseli. Če sin ne more priti na obisk mi ga pripelje snaha, ker ve da ga težko čakam. Vidimo se najmanj dvakrat tedensko. Če rabita ga rada popazim tudi pozno zvečer. Še vedno ni priden za spati, čeprav je star že leto in pol. Moja tašča je imela 4 vnuke. Jaz sem jo razumela, da ima najraje prvorojenega vnuka, ki ni bil moj otrok, je pa živel s njo. Vendar se je vseeno trudila imeti rada tudi ostale 3. Imela sem DOBRO taščo, ki je pokojna že dve leti in vesela sem, da je tudi moja snaha DOBRA. Za to pa se je ppotrebno potruditi tudi na moji strani. To želim tudi vsem drugim in
LP Karolina

Karolina, lepo si rekla, da si najprej mama svojim otrokom. Včasih se mi zdi, da babice gredo mimo tega.
Stari starši so včasih tako hecni. Držijo se nekih norm, ki so jim jih vcepili v glavo in si ne morejo pomagati osvoboditi se jih. In dalje morijo svoje otroke.
Na povem mojo prigodo, ki pa morda ne sodi sem.
Imam dva otroka, pred kratkim smo krstili drugega in izbrali tudi drugega botra, ker imama z možem vsak po enega brata, torej po matemtični logiki se izzide, pa ne samo to, želela sva otrokoma približati oba strica. Prvemu otroku je bil boter moj brat, ki je starejši, sedaj pa sva rekla moževemu bratu , star bo 19 let, ker pa dijak in mamim sinek, se je vmešala mama, torej moja tašča. Ki je bila apriori proti, ker so včasih baje imeli otroci vsi enega botra- krstnega, da bo moj brat in starši užaljeni, čeprav je vedela, da imava z bratom različna botra in nasploh se moji starši ne vtikajo v moje življenje. Nastal je problem, vam se zdi morda smešno, meni se je tudi, ampak tašča se je ves dan bila pripravljena prepirati v tej smeri. Mož je dejal, da se oglasi zvečer in dejal bratu, naj se odloči. Ko se je vrnil je že bila omehčana in se ji je na koncu zdelo celo fino in je bila ponosna. Ampak če bi se z možem bila pripravljeni bosti, bi nastal grdi prepir zaradi tako lepe stvari. In ona je zaveden kristijan, bog pomagaj.
Na krstu je bila tako srečna, da je kar sijala. Joj, včasih se mi zdi, da moramo “vzgajati v dobroto in ljubeznei” svoje otroke in še starše. Kako zahtevno. Vesela bom kakega komentarja.
Lep dan!

Draga Lotos,

tudi pri nas poznamo razlikovanje med vnuki, edino kar je drugače, vsi trije smo iz istega gnezda in edini vnuki, pa je očetova stara mama imela mojo sestro dosti raje kot naju z bratom. Predvsem se mi zdi, da je bil brat najmanj vreden (kar je po eni strani čudno, saj bo edini naprej prenašal priimek in podobno, na kar je ona veliko dala). Danes je mama pokojna štiri leta, moja sestra je tudi zaradi te ljubezni zadnje leta skrbela zanjo, čeprav je bila še bruc, zdej se trudi s starim očetom in veš kaj, danes sem vesela da sta imela vsaj njo bolj rada, ker samo njo ubogata. Tukaj govorim o stvareh kot je preoblačenje, zdravila o pravem času… skratka negovanje, saj sta bila, ata je še vedno potreben pomoči, vsak dan bolj.
Kako pa sem se počutila kot otrok? Kaj vem, bolj me je bolelo, ko se je mama spravila name ter rekla, da to ni OK, pa uno ni OK, jaz sem vstala in šla v drug prostor, moja mami pa se je potegnila zame. Oče je bil (tak pač je) vedno tiho. In to me je bolelo, da se mama spravlja na mojo mami, ki meni hoče samo dobro.In bolj kot to, da je bila sestra več na počitnicah, več lepih stvari, več vsega… me je bolelo, da mi noče dobro. Morda naju z bratom ni marala tudi zato, ker sva značajsko bolj podobna moji mami, nje pa tudi ni imela rada, saj ji je ukradla sina. A veš, če gledaš kakšno telenovelo ko mama kriči svojemu sinu preko stopnic: “Če boš odšel z njo, boš ostal brez vsega” Evo to je bila očetova familija… danes živimo dobro in lepo, pomagamo staremu očetu, smo pomagali tudi stari mami. Ni mi žal, imamo pač samo dve stari mami.

Jaz močno upam, da moja mami ne bo delala razlik med vnuki, nekako kar verjamem da ne bo, njena mami jih ni. Tam nas je bilo pet, iz dveh gnezd, pa smo nekako bili vsi enaki. Razlika je bila le v starosti, zato se mi zdi, da sta imela mamina starša dovolj časa za vse, saj so naša rojstva vlekla v razdobju 21 let.

Pa še o ponosu naši mam in tašč:Tale zgodba z koncem o ponosni mami me spominja na partnerjevo mamo, ona ni bila zadovoljna s svojim sinom, no z njegovo izbiro. Sedaj ko pa pričakujemo prvega vnuka, sedaj pa kar žari in komaj čaka, da ga bo lahko pokazala in o njem pripovedovala vsem sosedom, znancem… to so mame, nikol ne naredimo nič prav, samo na koncu jih pa vseeno razganja od ponosa. Ja res je, veeeeeeeeliko ljubezni, kompromisov in potrpljenja. saj veste: “potrpljenje je božja mast”, samo ne vem zakaj ga delijo v tako majhnih “posodah”?!?

Jaz in moja sestra sva tudi nepriljubljeni vnukinji. Najina babica ima tri hčere, vsaka ima šp dve hčerki, torej nas je skupaj šest vnukinj. In dela velike razlike. To je sigurno povezano s tem, da je že najino mami od vseh treh hčera najmanj “obrajtala”.

No, pa mene še kar nekako tolerira, moja mlajša sestra pa je v njenih očeh prava črna ovca. In pri vsem tem je najbolj butasto, da se midve s sestro do nje vedno lepo obnašava in sva prijazni, medtem ko ji ostale marsikaj nesramnega zabrusijo v obraz. Potem pa k nam hodi jokat in stokat. Pa so še vedno več vredne. Da ne govorim o tem, da jih na veliko zaklada z denarjem (sploh tisto, ki je najbolj nesramna do nje), mojo sestro pa ignorira. Zgodilo se je že, da smo bili vsi skupaj in je dala vsaki po jurja, za mojo sestro ji je pa kao zmanjkalo. Človek ostane brez besed in še danes mi je žal, da je nisem pred vsemi poslala v tri p.m.

Mene to ne gane, niti me nikoli ni, sestri pa ni vseeno. Je pač v takih letih, jaz sem nekaj let starejša od nje in hodim v službo, tako da jaz njenega denarja ne rabim. Pa ne gre samo za denar, tudi kar se drugih stvari tiče, moja sestra nič ne zna narediti dovolj dobro, babica jo vedno nekaj sekira in na njej išče napake. In – oh groza! sestra povrhu vsega še kadi!

V glavnem, s sestro sva že siti njenega večnega jamranja nad ostalimi vnukinjami in sva se zmenili, da ji ob naslednji podobni priložnosti poveva svoje. Briga me, stara mama gor ali dol, zakaj pa bi človek moral kar naprej prenašati ene kritike in neumestne pripombe. Saj tako ali tako nimava nič za zgubiti – razen kakšnih 100 plus pik, s katerimi sva pa že tako ali tako v minusu. :))))

Jaz pa sem najstarejsa vnukinja najstarejsega sina moje stare mame. Ki je zame popolna tujka. In ki se danes glasno razlaga, da sem bila nezeljena in da me sovrazi.
Zakaj razlika? Moja mati ji ni bila vsec. Moz njene hcere ji pa je.
In – kot otroka to boli, a danes verjamem da boli bolj njo kot mene.
Imela sem sreco, da sem imela “mamo”, ki je bila za dve stari mami. In me razvajala, kot stare mame razvajajo vnuke… Nje pa ne bom pozabila. Nikoli.