Zadnjih 6 mesecev življenja

Kaj bi počeli zadnjih 6 mesecev življenja? Če bi na primer izvedeli, da imate neozdravljivo bolezen in še samo 6 mesecev življenja.

Pomoje lahko na to vprašanje odgovori samo nekdo, ki je trenutno v taki situaciji.
Mi ostali lahko nekaj flancamo, vendar je v reali drugače.To pa vem zato, ker je bil prijatelj pred nedavnim v taki situaciji. Ne bom razlagala, lahko samo povem, da je realnost precej precej drugačna.

Počivaj v miru, prijatelj!

Bi prodala vse kar imam in šla nekam vse zapravit… 🙂)

Se popolnoma strinjam z zgornjo izjavo.

Nihče ti ne more napovedovat smrti. Tudi huda bolezen se lahko izteče popolnoma drugače kot se predvidi. Našemu sosedu z levkemijo je zdravnik pred 7 leti napovedal še dve leti življenja, pa če se zdravi ali ne. Sosed se je odločil, da se ne bo zdravil. Ker je bil po dveh letih še vedno živ in še kar pri močeh, se je odločil, da se pa bo. Pred nekaj tedni je šel po več letih bolniške v službo in pravijo, da je zdrav. Tako da…

tudi zdravniki so ljudje, ljudje pa delamo napake.
človek ne sme nikoli izgubiti upanja. Vera ji tista, ki jo imaš in ti je nihče ne more vzet.
Od posameznika pa je odvisno ali se bo vdal v usodo in podlegel slabi novici, ali pa je borec in se bo boril ter dokazal da zmore več.

Tudi moji tašči so zdravniki obetali le nekaj malega še, pa je kot riba že 16 let po tistem..

Je pač človek z močno voljo ki se ne da in tako je prav. Pa srečno in nikoli obupat.

Po moje imaš malo možnosti, da ne zapadeš v depresijo, trpiš zaradi bolečin, fizičnih in psihičnih. Tako, da ti ne ostane ravno veliko.

Se mi bolj zdi, da je pomembno v kakšnem stanju si te zadnje mesece življenja. Moj stari oče je zadnjih 6 mesecev, kljub raku dobesedno po vsem telesu, preživel krasno. Izkoristil je vsako minuto za dobro voljo, obiske njemu dragih ljudi,……. Se je pa počutil zelo dobro glede na stanje. Moja stara mama pa je, kljub temu, da je vedela, da se ji življenje izteka, trpela leto in pol v postelji, ker ni bila mobilna. In vsak dan je molila, da bi bil njen zadnji, kljub vsem načrtom in željam, ki jih je imela. Je pa težko biti objektiven, če nisi v tem položaju.
Sama sem bila že 2x v položaju, ko so me dobesedno potegnili nazaj v življenje in imam zaradi narave svoje bolezni vedno v mislih, da je to lahko moja zadnja minuta, lahko pa živim še 100 let. Na začetku sem se precej obremenjevala in zapadla celo v depresijo. Zdaj pa se s tem ne obremenjujem več, živim pa precej bolje kot prej, ker se mi je marsikatera stvar razjasnila, marsikatere odnose sem prekinila in ohranila tiste v katerih vidim prihodnost.

lp, MOjca

Poglejte si film:
Moje Zivljenje. orginalu je: My life without me.

Moj brat je na tem. Nič posebnega ne počne. Skuša živeti normalno, kolikor mu dopuščajo vsak dan nove težave in bolečine, ki jih prinaša rak. Trudi se, pravi, da zaradi malih otrok. Če jih ne bi bilo, je dejal, da bi najbrž obupal. Jaz mislim, da vseeno morda ne bi.
Vsako flancanje o tem, kako bi vse prodali in šli zapravljat nekam na Bahame, izgubi smisel, ko si na tem, da je tvoj čas dejansko omejen z meseci in tvoj dan lep in smiselen, če ne boli nevzdržno, če prebava deluje, ne bruhaš, lahko ješ in greš normalno na stranišče. Sreča bolnih je v malenkostih, ki jih mi zdravi niti ne opazimo.

SIGURNO NE BI BILA NA NETU

srečno Bodi, kar si, ostalih je tako že preveč!

Verjento bi živela kot dosedaj, le v službo ne bi šla, ampak bi bila maksimalno s svojo družino.

ko imaš samo še pol leta življenja si več po bolnicah kot kje drugje, itak pa ko to rečejo si že v takem stanju da ne moreš kaj veliko.

Ko so meni povedal, da imam raka se mi je mal svet ustavil. Pomislila sem kaj sedaj. Kaj če imam čas le do operacije, ker če potem zvem kakšno iiii zadevo.

Potem pa sem se odločila, da bom čas do operacije preživela čimlepše. Veliko smo bili skupaj, se igrali, smejali, počeli stvari ki jih radi počnemo. Nisem se obremenjevala s tem kako zgledam, kako drugi gledajo name. Samo uživala sem.

Ja no če zdaj gledam nazaj, je res da kljub temu kako težko je bilo tisto poletje čakati na operacijo, kaj vse doživljaš takrat, ko se sprašuješ kaj pa če je to to…. ja nič ampak je pa eno lepših poletij kar smo jih imeli.

No samo na srečo je bila operacija uspešna.

Tko da ja lahko je rečt vse bi prodala in šla okoli, samo ko imaš 2 majhna otroka, potem si želiš samo biti z njima, ne pa letat okoli. Mogoče če si sam brez otrok res to narediš, a pismu ne moreš pognat vsega kar imaš če za sabo puščaš male otroke.

Kot prvo…ne bi verjela zdravnikom, ker tud oni se lahko zmotijo.
Kot drugo….kaj bi res naredila, ne vem….ker upam, da še dolgo ne pridem v tako situacijo….

Ne predstavljam si, da bi NA SMRT BOLNI šli zapravljat in okrog po svetu:) Kakšno razmišljanje:) Verjetno bi kar vsi skupaj ležali doma v plenicah ali v bolnici s kupom zdravil za lajšanje bolečin in tako čakali na smrt. Na žalost.

Carla, če še obiskuješ forum, govorila bi s teboj.

prodal vse in se drogiral, mogoče bi se celo predoziral, da ne bi umrl od bolečin od bolezni..če bi tko bilo.

lp

prodal vse in se drogiral, mogoče bi se celo predoziral, a ne bi umrl od bolečin od bolezni..če bi tko bilo.

lp

New Report

Close