Ali res mislite, da se da v življenju vse tako zlahka prikrivati? Vi ki govorite o čustvih in metuljčkih? Mislite, da se ne čuti, da ste razdvojene, da se ne poznate, da ne zaupate niti sebi, kako boste potem zaupale drugim? Ta nikar ne povej, je zelo zgovoren, In teh nikar ne povej, se vam bo v življenju nakopičilo toliko, da vas bo razneslo od občutkov krivde! Kaj boste potem? Jedle prozak ali lexavrin ali kar oboje? Punce, čas je da malo razmislite o vrednotah? Kako bi se ve počutile, če bi vaš partner tako ravnal z vami, vam prikrival in skrival? Potem pa beremo forume z naslovom “slučajno sem odkrila”, “Naskrivaj si dopisuje” in podobno. Takrat pa hitro skočite v obleko žrtve.
Kaj pa Iskrenost, kaj pa zaupanje…? Je to preživeto? Sem morda vmes kaj izpustila?

Sem normalna, nisem normalna…???To so vprašanja, ki nimajo odgovorov. Odločite se same, kaj hočete od življenja, zavidanja vreden odnos, na katerem je treba trdo delati, ali kolobocijo nekih čustev, ki jih nikoli ne boste mogle zares nekam umestiti, ki bodo najedala vašo psiho in vas razvila v neke nevrotične, depresivne osebnosti?

strinjam se z LM. Korajža velja, upajte si, popestrite si življenje z resnico.
Ostali dolgčas ni toliko vreden.

Mislim, da mladi preveč resno vzamete vezo, če si stara 25 let in sta skupaj 7 let, sta bila pri 18 skupaj. Jaz sem s fantom začela hodit pri 16 bila sva skupaj 8 let, ko sem zanosila, mi je povedal, da si želi še izževet in da me ne ljubi. Ostala sem sama pri 26 z otrokom, sicer je reku, da mi bo pomagal, kokr bo lahko. Meni se je vse sesulo sel svet. Pazi, prerado se zgodi to, bodi prva, da ne boš preveč trpela, ker moški še prej skoči čez plot, mogoče je že. pa ti ni povedal.