Ko se navsezadnje nasitiš vsakdanjosti
in postaneš neobčutljiv za doživljanje
vzhajajočega sonca za jok dojenčka,
ki išče toplote za obtožujoče poglede
klošarjev, ko namesto njim daš kruh reki
in ribam neobčutljiv za seks za počasno
razpadanje gobavca za drsajoče korake
za smrkanje na pogrebih ko ne opaziš
več dežja, ki ti nabija na glavo niti
glasbe v sebi ali pa krvavordečega neba
ko ti je vseeno ali sonce sije ali ne
ali svet še umira
a greš naprej ali nazaj
potem si tam

New Report

Close