Nata6a,
ker imaš že precej izkušenj glede malih dvojčkov, ki so nekoliko starejši od mojih, bi te prosila če mi lahko poveš kdaj približno se je pri malih vzpostavil nek red glede hranjenja, spanja….in nasploh kdaj se je ta najhujše naporno obdobje zate in tvojega partnerja nehalo (če se je ?).

Pri nas je strašna norišnica in nimam nič časa zase, ponoči ne spim, podnevi je skos akcija s tamalimi, na trenutke se mi zdi da se mi bo kar zmešalo…..
Pa čakam na boljše – normalne dni. A pridejo ?

Pozdravček,
Mravljica

Draga Mravljica,

sicer nimam izkušenj z dvojčki, pa vendar naj te malo potolažim. Počasi se privadiš na ta ritem in si čas organiziraš tako da ti na dan mogoče ostane kakšna minutka zase, čeprav jih je malo.

Nekateri otročki se hitro začnejo hraniti po nekem redu, na cca 3 ure, vendar to morda pomeni da pri dvojčkih ne bo istočasno. Pa tudi očki se počasi privadijo previjanja in ostale pomoči in pridejo prav, da se mamica malo spočije.

Sicer pa se ne boj prositi za pomoč, morda pri otročkih res malo kasneje, toda stanovanje pospravi, ali nekaj skuha, tudi za nekaj dni v naprej ti lahko tudi kakšna dobra prijateljica, morda sestrična, teta… Kdorkoli. Ljudje si včasih ne upajo priti blizu, da se ne bi vsiljevali, pomagajo pa radi.

Upam, da se ti bo življenje počasi vrnilo v neke ustaljene tirnice, ki sicer nikoli več ne bodo tiste stare, bodo pa zato nove in toliko lepše, ker bodo obsijane s strani tvojih sončkov.

Čestitam ti in vem da boš (oziroma si že) dobra mama svojima dvema mravljinčkoma. Bo pa res malo manj časa za vse ostalo, toda še prekmalu pride čas, ko gredo sami od tebe in ne pomislijo, da tebe ob tem boli srce. Moja pika je stara dve leti in za zaprtimi vrati avtomobila svoje tete je pustila jokajočo mami, ki se ne more sprijazniti s tem, da je njen otroček že tako velik, da gre z veseljem stran, k svojiim prijateljčkom. Ker se tam več dogaja…

Lep dan in nekaj trenutkov samo zate ti želim, Janka

Živjo Mravljica!

Tudi jaz sem mamica dvojčkov, starih 14 mesecev. Če malo premislim, ugotovim, da je bilo najtežje obdoblje po prihodu iz porodnišnice, pa tam nekje do treh, štirih mesecev njune starosti( ko sta že prespala noč). Ker sta bila nedonošenčka, sem si mogla mleko črpat in ju hraniti po steklenički. Res zamudno in naporno!
Glede hranjenja: hranila sem ju na tri ure (včasih tudi štiri). Ko se je prvi dvojček zbudil, sem ga previla in nahranila. Če sem imela srečo, je drugi še spal , tako da sem lahko prvega v miru nahranila. Potem sem zbudila še drugega in ga previla in nahranila. Med tem časom je prvi dvojček včasih spet začel stokati, ker mu recimo nisem dobro podrla kupčka… Tako je bilo čez dan. Ponoči pa ju nisem nikoli zbujala (sta se sama!). Prav zaradi nočnega hranjenja sem bila tisto obdobje zelo zelo utrujena, včasih brezvoljna in pesimistična. Če pa sem bila naspana, pa vsa srečna, ko sem ju pogledala, kako lepo spančkata.
To cenim še toliko bolj, ker sem imela v nosečnosti težave, videti je bilo, da bo z enim od dvojčkov nekaj narobe.
Po terh, štirih mesecih mi je bilo lažje, tam okrog devetega meseca naprej pa se mi zdi spet bolj naporno, eden od njiju že hodi in to kar hitro, drugi z mojo pomočjo bolj počasi…Res je živahno!
Še nekaj…sama sem včasih obiskala forum Ko starši žalujejo…ali pa tistega Otroci s posebnimi potrebami…Takrat se zavedam, da smo lahko res srečni, da se ubadamo samo s problemi utrujenosti, imamo namreč žive in zdrave otroke. Uživajmo!

Pozdravljena!

Lep pozdrav!
Še ena mamica dvojčkov se ti oglaša. Pišem iz službe, saj doma ni niti trenutka miru. Mulca sta stara malo več kot dve leti, rodila pa sta se kar precej prezgodaj (v 31 tednu), zato smo preživeli precej časa v porodnišnici. Tam je velik red glede previjanja in hranjenja (ob 6, 9, 12, 15, 18, 21 uri in enkrat ponoči) in ko smo prišli domov sta bila še navajena tega urnika, zato mislim, da je bilo kar znosno. Tudi ponoči sta se zbujala skupaj. Je pa imel eden od dvojčkov še kisik na domu, tako, da smo še z “žicami” hodili po stanovanju, ven smo leteli za kake pol ure (je potreboval veliko kisika in je šla bombica kot bi mignil). Če pomislim nazaj, nič kaj enostavno ni bilo, pomoči nisva imela nobene. Ampak po drugi strani te pa opozarjam, da čas res beži (takrat, ko se derejo sicer nikamor ne gre), zato kar uživaj v tem obdobju, bodo prišla lažja, pa spet težja itd., saj pri nas se tako menjava. Zdaj smo v obdobju trme in nenehnega kreganja in cufanja in če ni to še hujše kot na začatku naj me koklja brcne……aaauuu
Lp Petra

Draga Mravljica,

še ena mamica dvojčkov (starih 22 mesecev) bi rada “pristavila svoj piskrček”. Če sem prav razbrala iz tvojih mailov, sta tvoja dvojčka stara šele nekaj tednov, tako da je popolnoma normalno, da nimata še nobenega reda, ali vsaj ne takega, ki bi bil mami in očiju prijazen. Pa bo minilo, boš videla. Pri nas je bilo zelo podobno kot je napisala že Alenka pred mano. Moja dvojčka sta bila rojena z dopolnjenimi 32 tedni in v porodnišnici smo prebili 5 tednov po rojstvu. Dobra stran je bila v tm, da sem se v porodnišnici naučila osnovne nege in ravnanja z otročkoma, še posebej z nedonošenčkoma. Ko smo prišli domov, pa se je začela akcija, previjanje, hranjenje, podiranje kupčka, spanje in ponovi vajo. Tudi jaz sem si mleko črpala in ju hranila po steklenički. SA tem je bilo res ogromno dela (poleg samega črpanja, še pomivanje in steriliziranje stekleničk in pumpice), ampak malčka sta še iz bolnice ohranila 3 urni režim hranjenja do dopolnjenih dveh mesecv, ko sta preskočila prvi nočni obrok okrog enih in spala 5-6 ur v kosu. To je bil prvi pomemben preskok, nakar pa sta pri petih mesecih prespala celo noč (to je bilo od 22. do 6. ali 7. zjutraj). Takrat pa sem se končno ponoči dobro spočila, kar mi je dalo dovolj energije za čez dan. Pa tudi potem ne kompliciraš več toliko, navadiš se na otročka in ona nate, vzpostaviš stik z vsakim od njiju in sama lahko rečem, da sem šele takrat lahko v polni meri začela uživat v materinstvu. Sama sem imela precej pomoči s strani moža, sama sicer ne vem, kako bi zmogla, vsaj na začetku. Zelo dobrodošlo je, če imaš koga, da ti skuha, opere, zlika ipd., da se ti lahko posvetiš otrokoma ali pa tudi sama sebi oz. partnerju, na kar pa tudi ne smeš pozabiti.

Otroci tako hitro rastejo, da sploh ne morem verjet, meni se še vedno zdi, da je bilo včeraj, ko sem ju rodila, pa bosta kmalu stara dve leti. Drži, tako kot je napisala PetraB, da potem pa nastopijo druge težave (obdobja trme in uveljavljanja svoje volje so tudi pri nas inetenzivna), ampak kljub vsemu je biti mamica dvojčkov velika sreča in dva para iskrivih malih očk dajeta neskončno veliko energije.

Veliko veselja z dvojčkoma in oglasi se še kaj. Lp.

Draga Mravljica,

resnično držim pesti, da se ti bo v kratkem uspelo malce spočiti.
Res je, na začetku je naporno, še posebej, če dojiš ponoči oba vsakega posebej in če, zato seveda, premalo spiš:

Poskusi si pomagati takole (če seveda tega vsega že itak ne počneš):
Ko se ponoči zbudi prvi dvojček, ti zbudi še drugega in podoji oba. Verjetno bo potem spet vsaj 2 uri mir. In ponoči jima ne menjaj pleničk.

Poskusi ju dojiti hkrati, kajti le tu jlahko prihraniš pri času. Nič skrbeti, čez nekajmessecev boste tako zverzirani da to ne bo noben problem.

Poskrbi za udobje, tam kjer dojiš si naredi gnezdo, v katerem boš lahko tudi med dojenjem dremala.

Pozabi na to, kakšno je tvoje stanovanje in se čimmanj obremenjuj s pospravljanjem. Če le gre, si brez kakršnekoli slabe vesti privošči občasno pomoč – ura pospravaljanja profi čistilke stane 1000 SIt in so absolutno vredni tega, da se ti spočiješ in skrbiš le za malčka, vse ostalo naj počnejo drugi.

Kuhinja in kuhanje: Če želijo na obisk priti kakšni prijatelji in te vprašajo, kja naj ti prinesejo, naj ti ne bo nerodno naravnost povedati, da kakšna domača jed za v zmrzovalnik ne bo odveč. Sicer pa je v tem primeru bolje tudi kakšna dostava hrane kot da se obremenjuješ s kuhanjem. Dobra ideja je, da se naročiš na kosilo v bližnjem vrtcu – hrana tam je preverjeno okusna in sveža, prirejena za malčke in dobra tudi za doječe mamice. Kasneje, ko bosta malčka večja, boste s tem kosilom lahko vsi trije siti. Sicer moraš vsak dan tja po sveže kosilo, mapak če si itak splaniraš sprehod ob 12.30 je to idealna varianta. Pa še cenovno ugodna. Ta ideja je ravno tako zrasla pri eni on nas, mamic dvojčkov.

Poskusi čim manj likati – jaz sem likanje popolnoma ukinila (sušilni stroj je zakon).

Če si preutrujena, si lahko morda privoščiš tudi vsaj občasno varuško? Recimo 1x tedensko za nekaj ur? Tudi če si doma, lahko ta čas malce počivaš.

Nauči se reči ne in nauči se prositi za pomoč. Ni ti treba biti mama heroj – ti le povej, da potrebuješ pomoč.

Očka pa tudi čimprej nauči pravijanja. Lažje kot v banjici je kopanje v Tummy tubu – in ni jih treba kopati vsak dan – ti raje počivaj.

Takih nasvetov je najbrž še kaj, tale hip se jih ne spomnim, lahko pa ti povem, tako kot pravijo mamice dvojčkov zgoraj – RES TAKO HITRO MINE, da je kaj. Kot blisk.

Če se spomnim še kakšnega “prihranka časa in energije pri dvojčkih” ti seveda takoj napišem 🙂)

Nataša

PS: Tule pa še eno starejše pisemce eni mamici dvojčkov, ki je imela podobno vprašanje, le malce kasneje.

Je pa tako, da je enim mamicam najhuje na začetku, drugim pa kasneje, ko jim adrenalin zaradinovosti pade. Ti spadaš med preve, in to pomeni, daje pol “tahudega” že za tabo. Drži se, če pa ti kdaj zmanjka pozitivne energije, se pa takoj oglasi (lahko ti “posodim” tudi našo preskušeno, zlato varuško.)

Re: mamice dvojčkov, na pomoč!!
Avtor: Nata6a:))
Datum: 30-08-04 13:38

Draga Vita,

tudi meni se je zdelo obdobje tamnekje med enim letom in letom in pol zelo naporno. Otroci nehajo toliko spati, začno se gibati (ponavadi gresta dvojčka v diametralno nasprotno smer, kajne?), in skoraj nič se jim še ne da dopovedat. Postanejo težji in tudi prenašanje je fizično zelo utrudljivo. Plus seveda, neprespane noči se začno nabirat in nabirat in počasi začetno vshičenje premaga vsakodnevna rutina.

Ko sta bila moja fanta stara leto dni, sem si poiskala pomoč. Prej sem zmogla vse sama, ampak res, pri enem letu sem bila že tako utrujena, da sem se odločila in šla na Pedagoško akademijo – smer predšolska vzgoja nalepit listek, da iščem študentko za občasno pomoč. Najprej zato, da sem jaz lahko medtem doma kaj postorila, kasneje pa tudi zato, da sem šla lahko medtem po svojih opravkih. To mi je dalo kar dovolj dodatne energije.
Ti pa imašpo enem letu vsopravico do tega, da si utrujena. Če lahko, potem si le mirno privošči pomoč ali prijatelic, ali mam, ali pa plačano pomoč. Ravno tako ni odveč razmisliti ali morda zmoreš enkrat na teden plačati recimo 4.000 SIt in najtei profesionalno “čistilko” stanovanja – ti pa se brez slabe vesti lahko ukvarjaš z otrokoma, saj ti čiščenje ne bo več jemalo časa in energije?

Dobre novice pa so, da pri letu in pol stvari postanejo že lažje, pri dveh pa sploh. Pri treh paje tako luštno, da bi jaz najraje bila ves čas doma in se samo čudila in smejala njunim prigodam in domišljijskim igram. In še nekaj: mine, kot bi mignil! Še včeraj sta bila štručki, danes pa sta prava mala moža. Včeraj mi je en razlagal, kako bo on, ko bo velik, vozil vlak. Kako bo vse nas peljal na kosilo in potems pet naprej z vlakom na izlet. Imel bo psa, ki mu bo ime Dino (nimam pojma, od kje mu vse to – posluašala sem ga z odprtimi usti, malčke pa mi je z iskricami v očeh govoril in govoril. Vau!)

Kar se tiče primerjanja, pa je tak. Fajn je, da ugotoviš, da sta si različna in da tudi spodbujaš njuno lastno individualnost. Še posebej, če gre za identična dvojčka. Zelo dobro se bosta počutila, če se ne bo o njima govorilo kot “vidva” ampak kot o dveh samostojnih osebkih z lastnimi željami. Zatoje fajn, da – recimo ob drugem rojstnem dnevu – Priv dobi tiste igračke, ki ga trenutno najbolj zanimajo (morda bo ravno v fazi kock?) in drugi druge (morda mu bo ravno najljubša igra plastelin?) – skratka razlike je treba opaziti in spodbujati. Moja dvojčka naprimer imata točno določeno katere obleke so od katerega – čeprav gre za enako majico, je točno jasno, da je modra Rudijeva in rdeča Nacetova. Pri spalni vreči imata spet drugo barvno kombinacijo in če se zmotim rečeta: “Ti se hecaš. Si se zmotla.”

Če recimo nekdo pohvali le enega :”Rudi si že zna obuti copate.” se potrudim in povem, (naprimer) da pa se Nace zna že potunkati pod vodo in gledati z odprtimi očmi. Brezs krbi, zaradi primerjav tako zgodaj že ne bodo zakompleksani. Nevarno je le, da če rečeš, da ima en posluh za glasbo, da bo drugi potem sklepal, da ga potemtakem on nima. To jim je treba povedat nekako tako – da sta oba dobra, ampak en je malce boljši.

Aja pa še to: Pri nas bilo tako, da je dolgo časa en dvojček malce zaostajal za drugim (kasneje shodil, spregovoril..) – zdaj pa se je vse obrnilo, in trenutno je on “ta glaven”. Tako da se nič ne sekiraj, vse se lahko še desetkrat obrne in zamenja …

22. Oktobra se bomo starši dvojčkov spet začeli sestajati kot podporna skupina v ritmični sobi Zavoda za Gluhe, tako kot lani, in si bomo lahko spet odgovrili na nova vprašanja, ki jih prinaša dvojno starševstvo.

En lep dvojni pozdravček,
Nataša

No, pa mi je uspelo prejšni post oddati pod nickom
“reklamna agencija” (ki sem ga uporabila za oddajo enega oglasa o ptrebah po oblikovalcu lai oblikovalki v agenciji, kjer sem zaposlena)
Sem šele zdaj opazila – in nisem vedela da ostane “not”. Se mi vidi da nikoli ne menjam nicka….
No, vseeno to sem napisala jaz, Nata6a.

Še jaz. Mamica 5 mesečnih dvojčkov.

Moj način hranjenja…Uglavnem, po mesecu dni mi zmanjka mleka, komaj 20 ml sem ga zbrizgala, ko sta mala dva skoz jokala. Mali je imel krče zato smo se odločili za Conformil in kar za oba.
Nato sem se matrala z stalnim mešanjem prahu pa hlajenje…naj povem, da sem ju takoj navadila, da smo se hranili na isto uro, drugače še na sprehod ne bi mogli. Nato mi med. sestra pove, da mleko, ko ga narediš, ohladiš in daš v hladilnik lahko ostane 24 ur – tako pač delajo tudi v laktariju porodnišnice. Zato sem naredila približno 1l mleka, nato pa ga po potrebi pogrevala z grelcem. Tako delam še sedaj in sta še oba vredu.

Počasi se uvajamo v korenčkov sok in bolj tekočo čežanco – zelo rada jesta po žlički.

Sicer je tole vprašanje namenjeno Nataši, pa bi vseeno rada nekaj dodala.
Meni se moja dvojčka tam nekje do enajstih mesecev nista zdela niti najmajn težavna, vse noči sta prespala, posledično verjetno tudi zato, ker sta bila zelo malo dojena, ker na žalost nisem imela dovolj mleka in sta dobivala umetno hrano po steklenički. Tako sem vsak večer vedela, koliko sta pojedla in res je bil cele noči mir.
Sedaj pa, ko sta stara devetnajst mesecev, pa včasih ne vem kje se me drži glava. na sprehod ne moremo nikamor sami, ker gre eden v eno, drug v drugo smer. V vozičku nebi več sedela. V stanovanju jima moram bit vedno za petami, ker bi sicer morali imeti omare in vse ostalo pritrjeno na strop. Meni se zdi, da je vsako obdobje po svoje lepo in po svoje težavno.

Drži se!

Suzana

Mravljica,

spomnila se se še tega:
Ko nama je bilo res hudo, mi je rekel Peter:
“No, saj to ni tako hudo. Kaj pa če bi imela trojčke?”

Takoj je postalo malce lažje.

New Report

Close