Vzgojna Zanemarjenost

Verjamem, da si najstnik, ker način pisane komunikacije nekako ustreza 15-16 letniku, če sklepam po sms-ih, ki mi jih pošilja moja pubertetniška hči.
Če želiš, da te bodo brale monove forumašice, se pa malo potrudi, pa ne piši čisto tako kot govoriš.

Preberi si prvo sporočilo. Mislim, da gre piscu komunikacija čist ok, bolje kot marsikateri forumašici, ki pri najboljši volji ne bi spravila skupaj takega sestavka.

Zdi se mi, da se spet nekdo igra in provocira.

Če je resnično, gre za zelo hudo zgodbo in na tvojem mestu bi se obrnila na kakšno od telefonskih številk za ljudi v stiski. Če nič drugega, ti bo nekdo prisluhnil in te pravilno usmeril. Sama ne znam dati nasveta, ti pa želim, da se rešiš težav, ki so ti jih nakopali starši in samostojno zakorakaš po svoji poti v lepšo prihodnost. Razumem tvojo jezo in nemoč ob reševanju sebe iz začaranega kroga nasilja in nerazumevanja. Polagam ti na srce, da ne stori neumnosti, kar se tiče staršev (mislim na maščevanje).

Pozdravljen!
Moam reci, da sem ob zacetku prebiranja tvoje teme pricakovala, da bo odziv drugacen in da bodo forumasice (ki so verjetno vecinoma tudi mame) zmogle razumeti tvojo stisko in ti na nek nacin vsaj “virtualno” stopiti ob stran. Zal je takih manj, kot sem mislila. Mene se je pa tvoje pisanje kar dotaknilo, saj sem imela v osnovni soli dobrega prijatelja, ki je imel otrostvo precej podobno tvojemu.
Tudi jaz se pridruzujem gozdni maji, da je treba vse, kar se nabira v tebi, spraviti ven in po moje je najbolje, da se odpravis v naravo. Z mojim prijateljem sva hodila na dolge sprehode in se ogromno pogovarjala. Tiscati v sebi je najslabse. Ce imas ob sebi nekoga, ki te poslusa, toliko bolje.
Mogoce ni slabo tudi, ce se lotis kaksne aktivnosti, kjer se srecuje vec ljudi (sport, karkoli) – tako bos spoznal nove ljudi in dobil priloznost, da na novo gradis odnos z njimi. Pa se medcloveskih interakcij in odnosov se tako “priucujes”.
Kar se pa mascevanja tice: verjamem, da razmisljas o tem, a ti tudi jaz pravim: pojdi preko tega, bodi boljsi. Morda bos nekoc, ko bodo rane v tebi ze zaceljene dobil priloznost, da se soocis s starsi in jim poves, kako so te prizadeli. Takrat ti bo odleglo in mogoce bos lahko pustil preteklost za sabo.
Zelim ti veliko poguma in verjamem, da bos zmogel iti preko vsega. Caka te novo zivljenje, lastna druzina in nekoc bos zagotovo najboljsi mozni ocka. Take misli naj te drzijo pokonci.
Vso sreco ti zelim!

Jaz pa v ta spis ne verjamem.

Hja, jaz pa nekako takole gledam na zadevo: ce je zadeva provokacija – tudi prav. ce se avtor neskoncno zabava ob branju odgovorov, mu to popolnoma privoscim. Vsak pac po svoje.

Ce pa obstaja vsaj malo moznosti, da je to res, se mi zdi pa res kruto, da se ne bi odzvala. pomagati konkretno itak ne mores, ampak vcasih pomaga ze, ce ves, da te je nekdo prebral.

Odgovori v stilu: “evo, dotolcen je, pa ga dajmo se malo zbrcat” – o tem pa ne bi….

dvomim, da bi oseba dala svoj e-mail v profil, če bi se hotela zafrkavat …

Zelo verjetno, da še tako dobro pripravljena prijava ali tožba zamegljenosti tvojih staršev ne bo postavila na pravo stran. Enostavno te ne moreta imeti rada, kruto ampak tako je. Zakaj bi si po vseh kalvarijah, ki si jih doživel, na nek način začel zopet z novo kalvarijo. Vse kar imaš, svojo enrgijo, voljo in željo usmeri v to, da boš ti boljši človek in da pošlihtaš svoje življenje. Življenja svojih staršev ne boš moral nikoli. Brez veze.

Ni nujno, da je tožba ali prijava največja kazen in ovedenje za tvoja starša. Hujše je, da z njimi prekineš stike, jim ne poveš, da si urejaš življenje, da boš nekoč imel tudi ti otroke. Ni je hujše kazni, kot to, da ne bodo imeli stike z vnuki…..

Bo prišel čas, ko bodo oni iskali tebe in te potrebovali, takrat te pa ne bo!!!!!!!To je tista kazen za njih. Ves čas sta si želela, da te ni, pa jim naredi uslugo in izgini iz njihovega življenja.

Ne vem, če bi čisto verjela vsemu temu.

Prvo pisanje je bilo berljivo, vse ostalo ne.

Torej, če bi fant res klical na pomoč, bi se tudi pri drugih prispevkih potrudil in napisal tako, da bi ga lahko razumeli tudi NE-najstniki.
Tako kot se moramo mi potruditi razumeti, se morajo tudi drugi potruditi in komunicirati na razumljiv način.

Morda je pa tu problem?
Komunikacija med fantom in starši????

Če je fant še mladoleten, bi se obrnila na šolsko socialno delavko in poskusila najti skupen jezik ob prisotnosti tretje osebe. Ter seveda nadaljevati v smeri, ki bi jo dogovorili.

Morda pa le fant vidi strahove in se krčevito otepa normalnih družbenih norm enako, kot se otepa normalnega pisnega komuniciranja?????
In potem trmasto vztraja pri tem, da mladi pač tako komunicirajo???

Kdo bo prišel komu nasproti???

Prijavo zaradi nasilja in zlorabljanja lahko podaš na policijo ali na CSD. In mislim, da bi bilo zelo prav, da jo podaš. LAhko prijaviš tudi ponarejnaje medicinskih dokumentov, tudi to je resno kaznivo dejanje.

Ne pričakuj pa od te prijave preveč. Možno je, da bosta starša na sodišču spoznana za kriva in vsaj malo kaznovana. Spremenila se pa zagotovo ne bosta. Tebi še vedno ostane vse to delo na sebi, ki ga moraš opraviti, da boš boljši človek. Nanju vsekakor ne računaj.

Naredi prijavo, to je edino pravilen prvi korak.

vse je lahko larifari,le ,če se ti tako odločiš

od tebe je odvisno kakšen človek boš in pri tem nima nihče možnosti odločanja

boš dober ali slab,to je zdaj vprašanje

srečno Bodi, kar si, ostalih je tako že preveč!

ja res je, pač ta težava komunikacijska…
star sm skor 17…

lejte problem je ful u tem da mam možgane 9letnika, sej sm totalka zanemarjen in neusmerjen, sam se pa teško novorojen usmerja, neznam nadalevt v živlenje… ta minus je biv prenešen na druge ljudi, katere sem spremljal pri obveznih dejavnostih in splošnih… in sm še tam prenašal zelo težka odreagiranja, za katera sem sam ustvarjal, ampk tako sm biv preveč navajen… drugega načina odnosa nisem poznal… okolica me ni znala sprejet (razen izjemnih skromnih primerov)

js bi tut reku da sm psihični invalid, že odnos do samega sebe mam čis neurejen, kaj šele do drugih… sam sebe nemorm prenest, kaj šele druge… morm se porihtat… pač starša sta me vedno bol prepričvala da je svet grd, ni blo sekunde u mojm živlenju njih videti, kdaj biti pozitivni in marljivi…
učer sm spet prenašal psihično nasilje (bilo je nameravano tudi fizično nasilje, vendar sm se priklenil v sobo)

in kaj? POKLICU SM POLICIJO… in kaj? SAM ŠE BOL SO GA PODPRL!! kako pa to? ja tip je 1000 medicinskih dokumentov ponarejenih is svojga sefa pokazu da sm nenormaln in mam naorobna dojemanja in policisti so še celo med zagrozil da me bojo odpelal nekam če bom še naprej norel…
vedno pride u nesporazumske krize, očeta vedno povnejo z energijo zlobe, podpirajo negova dejanja, medtem ko ih oče zahrbtno oslepi…

pač nadarjen je da oslepuje druge, sam da bo svoje dosegu! js nevm kako naj začnem tožbo… če jo bom sploh, raj razmišlam kako bom sebe pobrov kot pa nih oškodvov, glede na to da so oni mene precej….

probleme sm socjalni povedu, u sredo mam ponovn razgovor… pč objasnu sm da mam resno družinske težave (za katerimi tut trpi sestra), in sm se menu naj me da nekam kjer bom biv vzgojno oskrbovan… za začetk me bojo 17 letne navade s spreminjanjem trpinčile in spravljale v depresijo, ampk mislm da bom kasnej na bolšem…

nekateri ste omenl da za zaceljene rane naj se tut obrnem na lublene osebe… lublene osebe so mi le prijatelji, vendar nočm komunicirat z njimi, ker se bojim da se bomo skregal ker še sam s sabo se nonstop kregam notr in nočm druge obremenjevt. Drgač pa sorodnike nimam, oz ih mam ogromno, saj je oče biv med 9 brati in sestr, vendar ga usi močno sovražijo ker vejo kakšen je… Mama ma pa svoje nekje na jugu, ki jo tut nemarajo kaj preveč. In tako sem tudi jaz zgubu sorodnikovo lubezn, sploh pa starševsko..3/4 ih sploh poznam ne in ne oni mene.. js lublen nikol nism biv, zto pa neznam druge met rd in še sebe ne.. zto pa sam do prerek prhaja…

biv sm pa po domovih, kjer mi tut ni kaj dosti koristl, usaj delovne navade sm dubivu, ampk ih hitr odvadu… ampk je bla še vedno pogrešana ljubezn. js mislm da je to pomembn del vzgoje da maš sploh osebo katero ciljaš z vzgojo, met rd. mislm tko spet sm občutu zanemarjenost s strani vzgojitlov, ampak ne take kot sem od staršev, ampk useen, to močno pogrešam da me sploh kdo rd ma od bližnih oz sostanovalcev.
Prhod u slušbo pa odhod iz nje, pa met še lasno družino, je neki v čem se razlika dela do tistih k ih vzgajaš u slušbi pa doma.. js mislm da bi mogu it nekam kjer bi živlensko biv prsotn osebi.. morda tut za dalši čas… se prav rejniška družina?? me bi rejnica znala met bol rada?

kaj zame pomen meti rad in vzgojno rad? me vzgojno in drugače vodt po pravi poti in mi dat tiste pomembne usakdanje navade, pa večkrt mi pomagat pridt do bolšega raspoloženja in me tega tudi navadt… da mi pogled na svet pomaga zbolšat.. se pravi da me vzgledno nauči v vsaki situaciji dvignt glavo gor in ohraniti voljo… biti dobro komunakijski do mene… js tega na žalost sam sebi neznam, ker pač nism tega odnosa nikol občutil, vem pa da obstaja…

pa tut mal tiste radosti kot do človeka… sam nevm če lah to prčakujm od nekrvno sorodne osebe, ker pač nismo iste krvi, ampak je to useeno potreba…

to so tiste rane k jih hočm zacelt pr sep, predn se sploh soočim z zunanjim svetom.

Ojla, oh, kako dobro čutim, kaj tako zelooo potrebuješ!!Prepričana sem, da je večina nas odraslih v tvojih letih čutila podobno: divjo potrebo po ljubezni, sprejetosti, pa čeprav nismo imeli tako hudih izkušenj. Ti si želiš tudi, da bi te nekdo tudi usmerjal; s spoštovanjem, ljubeznijo in odločnostjo. Tako naravne potrebe po stvareh, ki so za nekatere samoumevne, ti pa jih nisi bil deležen.

Poglej, kako sposoben si, kako dobro si ugotovil, kaj potrebuješ in kje so tvoji primanjkljaji. Verjemi, da to ni tako lahko. In iz tvojega pisanja je čutiti željo in moč, da obrneš stvari v svoj prid, da sam poiščeš to, kar potrebuješ, da nekaj narediš iz sebe, postaneš drugačen človek, kot sta tvoja starša.

Le v nečem se mi zdi tvoj pogled napačen. Zdi se mi, da bi najprej rad “popravil sebe” da tako rečem, in potem živel naprej. (praviš, da bi najprej rad zacelil rane in se šele potem soočil s svetom) Ampak tako ne gre. Čeprav si ranjen, se moraš soočati s svetom in ne bežati. Ja, zgodilo se bo, da bo kdo namerno dregnil v rano, kdo drug nenamerno. Na to moraš biti pripravljen, a zgodilo se bo tudi, da bo kdo želel poskrbeti za rano in tudi to moraš dopustiti, če želiš pomagati sebi. Pusti ljudem do sebe!

Praviš, da prijateljev ne želiš obremenjevati, da pride do konflikta. Pa saj prijatelji so tudi zato, da pomagajo, da poslušajo. Odpri se nekomu, tudi če kdaj znoriš, ga užališ…saj mislim, da si sposoben reči “oprosti”. Povej mu, da tako odreagiraš, da veš, da je to narobe in se trudiš biti boljši. Prepričana sem, da ti bo marsikateri stal ob strani in ti ponudil pomoč.

Danes imaš razgovor na sociali, če prav razumem. Ti imaš vso pravico, da poveš, da je stanje pri vas doma zate nevzdržno. Vprašanje pa je, kaj sploh lahko storijo. Namestitvenih prostorov za mladostnike, kot si ti, verjetno primanjkuje. Morda pa lahko stisneš zobe in zdržiš do konca šolanja. Ali sploh delaš šolo? S tem, da staršem pač poveš, da nasilja ne boš prenašal. Ne vem, o konkretnih situacijah v bistvu nisi povedal nič. Tudi ne o tem, kako se razumeš s sestro, kaj se dogaja njej.

Po nasvet se lahko obrneš tudi na šolskega pishologa, on ti tudi lahko pomaga z nasveti kam in kako se obrniti, da sebi čustveno pomagaš. Obstajajo dejavnosti in ljudje, ki se s tem ukvarjajo!

Želim ti veliko poguma in sreče!

New Report

Close