Zdravo punce,

počasi se moj Polhek spreminja v zverino. Zdaj je star 2,5 let, ojačali so se napadi trme. Preklinja kot star šofer (pa odmeva p.m po celem Titovem trgu), dan nazaj se je na sprehodu iztrgal babici in v ihti stekel na cesto pred avto. Hvala vsem božanstvom, zaradi prisebnosti šoferja se ni zgodilo nič. Na blagajni s huronskim jokom zahteva ne ene pač pa dve škatlice bonbonov. V hudem besu udari babico…

Zdaj imam dovolj. Teorija o doslednosti ne zaleže. Stiskanje k sebi tudi ne. Pretepat ga ne mislim (pa me včasih tako prime…). Pridige in pravljice tudi ne. Pa vem, da me popolnoma razume, ko mu govorim, zadosti brihten je, da ve, kaj je prav in kaj ne. Včasih pomislim, da je preveč žensk okoli njega, da mu manjka moška figura (z očetom sva se razšla tri mesece nazaj pa tudi prej ni bil dosti prisoten). Očeta uboga z navdušenjem.

Z nasveti in knjigami na plan, prosim,

Povhlja

Z otrokom lahko sodelujete – Elizabeth Pantley in nova knjiga, ki je sicer nisem še prebrala, kolikor mi pa je uspelo ujeti, je izjemna. Pohvalila jo je tudi Karmen Mlinar – Uspešen otrok – William & Martha Sears.

Konkretnega nasveta pa, žal, nimam. Srečno!

nika

Polhek preživlja težavno obdobje, tudi fazo v razvoju, a verjetno najbolj vajino travmo v zvezi z ločitvijo od očeta. Otroci presenetljivo dobro zaznavajo dogodke in imajo neverjetne senzorje za počutja staršev, na njih pa se odzovejo tako, kot pač znajo.
Verjamem, da ti ni lahko in da težko prenašaš poleg lastnih težav in preobremenjenosti še Polhkove izpade ( eno in drugo je povezano ), vendar – malega lumpka poskušaj razumeti, namesto na silo ukrotiti .

Predlagam ti, da si vzameš nekaj dni dopusta in skupaj nekam odpotujta. Tam se poskušaj odklopiti in se mu res popolnoma posvetiti, skupaj počnita zabavne stvari ( v tem si vendar velemojster) in stavim, da bo pobič kot se šika, ti pa ravno tako.

Knjiga ki jo ne navedla Nikaze!

Pa še tole, pri sosedovih je bilo podobno. Ločitev (tudi tam je oče hodil domov le za vikende), ampak mula je bila par mesecev neznosna, menda je še danes, le bolj poredko. Malo tudi izsiljuje (če ne boš ti kupila, bo oči). Tako, da je lahko vse skupaj tudi posledica slednjega. Je pa bila leto dni starejša od polka ob ločitvi.

Držim pesti in mislim na vaju.

LP
J.

Ojla,

Moje izkušnje. Fantek je star 3 leta in kljub občasni trmi je zelo priden (moram potrkat…nok nok nok…). Nikoli se še nisem zadrla nanj, kadarkoli sem kaj hotela od njega ali on od mene sem se spustila k njemu (v višino njegovih oči) in mu rekla da naj me pogleda v očke in sem mu lepo razložila. Najmanj enkrat na dan ob kaki priložnosti ko sede in se igra mu rečem da mu bom nekaj povedala in me pogleda in mu rečem da ga imam rada in ga polubčkam. Ne pustim ga jokat. če ne ” prideva skupaj” ga hitro zamotim s čim drugim in mu vedno na zanimiv način ( z zanimanjem začudenjem zazlagam in ga tudi vprašam za mnenje in ga sprašujem kaj naj se igrava, kam gre mravljica, kaj dela polžek, zakaj so oblaki in ker mi pove po svoje mu potem jaz razlagam). Skratka, veliko veliko se pogovarjam (ne samo kadar on kaj hoče ampak jaz pridem do njega in ga sprašujem) in ukvarjam z njim in ga upoštevam. Če greva na sprehod in je velika luža mu z veseljem pustim da skoči vanjo tudi če je cel moker. ker je to zanj igra, zame pa samo umazane cunjice ki jih opere stroj. Tako točno ve kaj je prav in kaj ne. Ve, da je ljubljen in potem se tudi on tako odzove. Midva sva ena veliiiiiiika prijatelja. Seveda se tudi zgodi, da njegova trma zmaga takrat pa globoko diham.
Zvečer pa zaspim kot top. Z otroci se je potrebno veliko igrat, pogovarjat in jih upoštevat.
Otrok se največ nauči od staršev.

prijazen dan,

mars

joj, Mars kako popolno. Kar zajokala bi. Ima kdo robec pri roki ?

Hvala punce.

Res sem v dilemi. Trudim se na vse mogoče načine, pogovarjava se, igrava, spoštujem njegovo mnenje. Ko ga vprašam, kaj mu je, pravi, da je jezen. Ob kakšni ihti ga stisnem k sebi, gledam v oči, božam. Pa umakne pogled in brca.

In ne, nič nimam proti skakanju po lužah (včasih to počneva skupaj), motijo pa me stvari, ki mu lahko škodijo ali so nevarne. Npr. skakanje na cesto. 2 dni nazaj so v našem mestu povozili 9-letnico. Živiva v centru mesta in se mora naučiti, kaj je nevarno in kaj ni. In želim, da moj otrok ve, da se ljudi ne pretepa. Nikogar.

Hvala Jagoda za lepe želje!

Samo v vednost ne opravičilo… V resnici vse zelo štima. Ko pa poskusiš te stvari napisati se bere osladno kar v resnici ni. Samo za primer ena stvar je, če prideš k otroku in mu rečeš: “rada te imam” in zraven hrepeniš in la la la… druga pa stvar pa je, če ga primeš, se mu zasmeješ in mu rečeš “mali, jz te mam tko rada” in ga polubčkaš po ličku, laskih, čelu, vratu, rokici on se pa medtem zvija in smeji ker ga zraven še malo žgečka… verjetno bi mogla takole vse skupaj opisat da ne bi blo osladno. Pri tem da je pridem in da je skoraj popoln fantek pa še vedno vztrajam in vesela sem, da je tako. Ker se mava rada.

bolje?

Se strinjam povhlja. Kar se tiče varnosti v prometnih ulicah , jaz sem zelo hvaležna našim vzgojiteljicam v vrtcu. Cel mesec so namreč spoznavali avtomobile, kolesa in kolesarje, pešce, in dejansko so se otroci veliko naučili. Glede grobosti, močno upam, da tega ni pobral od tebe in tvojega bivšega partnerja. So pa tu tudi televizija, vrtci in igrišča kjer se otroci borijo za svoje igračke in drugi dejavniki ki lahko na nek način negativno vplivajo. Pozitivno je, da se zna otrok do določene meje postavit zase. Malčki, ki se za svoje stvari borijo z mojim malčkom so ponavadi močnejši, kar tudi ni vredu.

Mars, jaz te popolnoma razumem, ker je pri našem 2,5 letniku zelo podobno. In ko je konec dneva, se zahvalim, ker smo preživeli spet tako srčkan dan. Seveda včasih znorimo, pa mami povzdigne glas, potem pa pride k meni in me objame: “Mami, oprosti!” Noro, pa se že skrivam za sončnimi očali, da ne vidi mojih solzic ganjenosti.

Knjiga Otroci so iz nebes – John Gray – čudovita knjiga o vzgoji otrok. Preberi jo. Želim ti čim več lepih trenutkov s tamalim.

lp

Povhlja!

Kako zelo te razumem. Moj je sicer star 27 mesecev, pa pride kakšen dan, ko vse odpove.
Naš malček deluje samo na lepo besedo, torej kričanje ne pride v poštev (pa tudi sicer sem nasprotnik takšnega znašanja nad otrokom). Ko pridejo taki hudi dnevi- z malčkom se ne da pogovoriti in mu dopovedati, da ni v redu, kar počne, pa še mama je znervirana, utrujena, pa kaj vem kaj še vse, se poskušam zbrati vsaj za minuto, biti pozitivno naravnana, ko mi to ne več ne uspeva , se umaknem v drugo sobo, nekajkrat globoko vzdihnem, ko se pomirim, pa zopet do njega in ponovi vajo.

Tolažim se (v tem sem postala že pravi mojster), da je to zgolj njegova razvojna faza in upam, da bo kmalu bolje.

Se pa trudimo. Vsak dan sproti se učimo pogovarjanja, razlaganja, razumevanja drug drugega in ker stvari niso le črne in bele pa tudi sklepanja kompromisov.
Je težko, vendar upam, da so te stvari dobra naložba za prihodnost.

Saj ne rečem, teorija je že v redu, ampak praksa….

Čimveč mirnih dni!

Janja

He, he, Mars,

ne, nisem terminator. Tudi s Polhkovim očetom se (BOG NE DAJ!!!) nisva tepla. Glede prometa pa se strinjam.

Lep dan,

Povhlja

Pozdravljena, Povhlja,

nobenih pametnih nasvetov od mene. Pri nas (2,3 leta) se trma (zaenkrat?) drži v mejah, zelo pomaga, če mu v tistem delčku sekunde, preden izbruhne, začnem kaj pripovedovati, peti itd. Se moram pohvaliti, da mi ga je uspelo celo včeraj v trgovini, ko je na vsak način hotel avto, z zgodbo o želvi Fridi, ki… spraviti brez ugovarjanja naprej. Ampak praviš, da to pri vas ne deluje.

Se pa tudi sama v zadnjem času sprašujem, ali je tovrstno preusmerjanje pozornosti, pripovedovanje “moralnih” zgodbic pravzaprav res tako zelo OK? – ali pa bi morala od sineta zdaj že pričakovati, da bo “razumel” in “ubogal”? Kaj pravite drugi?

Sicer pa – ne vem. Jaz imam tri nečake in vidim, da so pri zelo podobni vzgoji silno različni. Ta srednji se te pri sedmih letih drži za roko, tamala je pri treh norela pod avtomobile. Tako da se bojim, da je nekaj tudi v značaju. Naš se me vedno drži “za kiklo”, če so zraven avtomobili, ni šans, da bi šel “po svoje”. Ampak ga tudi na tavečji tobogan ne spravim…

Definitivno pa so mulčki senzorji. Vedno, ko sem živčna (pa četudi samo pripravljam rojstnodnevno zabavo), se tudi njemu prag tolerance silno zniža. In čisto nič ne pomaga, če se na zunaj delam, da sem čisto “kul”. On začuti. Tako da ne utopično misliti, da ni začutil, da se pri tebi/vaju/vas nekaj dogaja.

Pa še glede nasilja: trdim, da to nikakor ni (le?) stvar posnemanja. Očitno gre za neke prainstinkte, ki so zakoreninjeni v človeku, drugače si tega ne znam razlagati. Naš lumpek je sicer zelo nežen in zelo prijazen fante. Ne hodi še v vrtec, nihče okoli njega nikoli nikogar ne udari, od risank gleda telebajske in tiste medvedke v Živžavu, nas sicer (še?) ne tepe, zato pa zna biti sila “divjaški” do naše kužice, ki jo ima sicer neskončno rad. Ampak mimogrede vrže vanjo pesek, poskuša s samokolnico zapeljati vanjo itd. Seveda mu tega ne pustimo, ga takoj oštejemo in odstranimo, potem pa JOK. Da on bo še naprej metal kamenčke vanjo. Za crknit.

In na moje besede: ne nagajat! on tudi čisto mirno reče “bom nagajal” – in ti pri tem pogleda naravnost v oči.

Bom morala tudi jaz vzeti v roko kakšno knjigo.

Ir.

Kot bi mi misli brala!

Lep vikend,

Povhlja

New Report

Close