Spoštovani!

Že večkrat sem v procesu lastnega zorenja in spoznanj prosila za kakšen odgovor in prav vsi mi odmevajo oz se uresničujejo v praksi, za kar vam resnično hvala. Tokrat pa imam vprašanje, ki se tiče vprašanja vzdušja v primarni družini, kot to večkrat pišete. Tekom terapije je prišlo tudi do tega, da sem po več kot 40 letih spregovorila tudi o spolni zlorabi, ki se mi je zgodila nekje v 12 letu starosti. Temu nisem pripisovala prav nobenega pomena, šla sem naprej, zato sem presenečena, da se je “oglasila” sedaj. Zanima me, kako zbuditi jezo na vzdušje primarnih zlorab (čustvenih, psihičnih, socialnih), ali je možno spolno zlorabo obiti brez hudih posledic oz. kako na to, da “smo” določeni ljudje bili tarče tudi takih zlorab, vpliva vzdušje iz primarne družine.

Spoštovani,

spolna zloraba je eden najhujših zločinov nad otrokom tudi zato, ker ga oropa zaupanja vase in v druge, sploh če ga je zlorabila ravno oseba, ki bi morala biti najmočnejši vir tega zaupanja. Zato ni presenetljivo, da se zloraba velikokrat »oglasi« takrat, ko z nekom končno ustvarimo v vseh pogledih dovolj varen prostor, da lahko pride na dan. In to se pogosto zgodi prav v terapevtskem odnosu.

Ko terapevt (in seveda tudi sama žrtev zlorabe) dosledno sproti naslavlja občutke krivde in krivico, ki je bila s to zlorabo povzročena, postopoma nastaja tudi prostor za doživljanje in izražanje jeze.

Mislim, da tarča zlorabe – kot kateregakoli drugega hudega dogodka v življenju – lahko postane tako rekoč kdorkoli. Razlika je v tem, kako jo posameznik doživi; ali ima koga, ki mu pomaga to travmo predelati, ali ne. Če smo kot otroci doživeli poskus zlorabe ali celo zlorabo samo, pa smo lahko to vsaj enemu človeku zaupali in nas je podprl, nam verjel, poskrbel za nas, nam vlival zaupanje vase, nas spremljal po poti celjenja, se celo soočil s krivcem, če je bilo mogoče – potem so bile posledice bistveno milejše, kakor če v primarni družini nismo imeli nikogar.
V slednjem primeru, kakršnih ni malo, imamo kot odrasli možnost, da sami prevzamemo odgovornost in skrb za ranjenega, utišanega otroka, ki še vedno živi v nas. Mi smo najbolj prava oseba za to. Terapevtski ali drug varen, sočuten odnos nam je le v pomoč, da hitreje napredujemo od bolečin proti olajšanju.

Toplo vam priporočam knjigo Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje dr. Tanje Repič, v kateri boste našli kompleksnejše in tudi konkretnejše odgovore.

Pozdravljena, seveda se da obiti – potlačiti, saj to ste nekoč že naredila, slej ali prej pa začne to butat v človeku in želi ven. Zbujanje jeze pa se ob temu tudi slej ali prej prične, je pa to proces. Ker ste v terapevtskem procesu je pa to itak najboljša pot. Želim vam čimveč stika z vsem kar nosite v sebi. In srečno.