Vtikanje tasta in tašče!
Pozdravljeni!
Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj sama potrebovala pomoč, skratka ne vem več, kaj naj naredim! Otroštvo sem imela zelo težko, izgubila sem štiri, meni zelo drage osebe (varuško,strica, očeta in mladega brata). Vse to me je zelo prizadelo, vendar sem vedela, da se moram pobrati, ker sem želela živeti, biti ljubljena in ljubiti.Vendar se mi je kmalu vse podrlo, ko sem spoznala tasta in taščo.
Moja težava sta tast in tašča.Ne morem na kratko napisati, a se bom potrudila. S partnerjem živiva skupaj dve leti in imava čudovitega sina. Vse je lepo in prav, do sedaj sva reševala vse skupaj, sedaj pa je vmes velika luknja.Zelo me motita tast in tašča, kjer se vtikata povsod v najin odnos.Onadva govorita, kam bova šla… Jaz se s tem nikakor ne morem sprijazniti, ker tega nikoli nisem bila navajena, da se nekdo tretji vtika med nas tri, saj je to za mojega patrnerja v redu, zame pa ne, ker sem bila drugače vzgojena. Želim, da kar se dogaja med nami, ostane med nami. Vendar partner pravi, da se izoliram, vendar vem, da je to normalno, da se nimata pravice vtikati vmes!Jaz bi rda vzpostavila zasebnost, red in pripadnost partnerja družini, vendar mi ne uspeva preveč.
Problem je nastal že drugič, partnerja sem opozorila na to, vendar pravi, da čez eno uho noter, drugo ven, vendar jaz tega ne zmorem.To me zelo prizadene, in onadva očitno uživata ob temu.Nikoli mu nisem prepovedala obiske, ker vem, da so starši samo eni in si jih ne moremo izbirati. Ko pridemo na obisk k njima, sta sin in vnuk vse, mene, kot da me ni zraven, me totalno ignorirata. Tako zelo me to boli. Ko prideta k nam na obisk, komaj čakata,da sin odnese pete, že me napadata, da je bil sin namenjen za dom, vendar jaz nisem kriva, da ju je zapustil, skupaj s sestrama, ker sta bila kruta z njimi, zelo težko to prenašam. Nobena ženska ni dovolj dobra zanj, mene pa to boli, ker vem, da si samo želim normalen odnos.
Tretja težava se je začela, ko so imeli v družini pogreb in mi partner tega ni povedal, šele zvečer je omenil, da gre in da gresta zraven starša, kar je normalno, vendar, sem ga vljudno vprašala, zakaj ni mene vprašal, če grem zraven, prva sta bila starša, mene kot da ni.Jaz sem mu rekla, da ne grem zraven, ker sem vedela, da me bosta zopet napadala, vendar je partner po svojih besedah dejal očetu, da grem zraven, kar jaz ne vem. Pa mi je rekel, da ve, kakšen bi bil moj odziv. Ne more on odgovarjati namesto mene.Tako sem se počutila zavrženo,zato sem se odločila, da grem s sinom na pot. Ne vem, kaj je partner natvezil staršema, da mi je tast obljubil klofuto. Ostala sem brez besed, ga poskusila poklicati, da mi naj razloži, kaj se dogaja, vendar sta bila s taščo gluha zame.
Resnično Vas prosim za mnenje, ker iz tega ne vidim poti, sem zelo zmedena, ker ne vem, kaj se dogaja.
Kaja
Spoštovana Kaja,
pravite, da sta vaš problem tast in tašča, ampak partner je tisti, ki vam je bližji, boli vas njegovo pomanjkanje pripadnosti vajini družini – kot vi to doživljate. Ne vem, koliko na to vpliva vaša izguba toliko bližnjih in ljubih vam ljudi v otroštvu, ampak mislim si, da vam družina prav zato pomeni še toliko več. Zgodaj ste doživeli hudo travmo, za katero ne vem, koliko ste jo že zazdravili. Kako močno se zavedate krhkosti in minljivosti življenja in kako obupno si želite občutka varnosti, ki pa se vam v trenutni situaciji iz dneva v dan podira. Verjamem, da bi bili pripravljeni za ta osnovni občutek pripadnosti neki družini (če je bila že vaša v otroštvu tako kruto uničena) in trdnosti narediti še in še, in težko razumete, da se partnerju problem vtikanja sploh ne zdi problem. Nasprotno, celo tega se bojite, kaj je s starši govoril o vas za vašim hrbtom. Tast vam grozi s klofuto? Kdaj boste temu naredili konec? Kako pogrešate nekoga, s komer bi se lahko o tem sploh pogovorili? Niste omenili mame …
Kolikor negotovega se človek počuti, toliko je pripravljen potrpeti, po drugi strani pa tudi obvladovati situacijo, ki je neobvladljiva. Seveda partnerju ne morete prepovedati obiskov pri starših, pa tudi zapovedati mu ne morete, kakšen naj bo njegov odnos do njih. Lahko pa vplivate na svoje vedenje in ravnanje. Začnete postavljati meje vtikanja, toda ne preko moža, ampak sami. Nikjer ne piše, da bi morali hoditi k njima na obisk, kadar pa onadva prideta k vam, niste dolžni poslušati niti ene žalitve. In tako naprej. Poglejte, kaj lahko naredite sami in pri sebi, ne skušajte “vzpostavljati reda in partnerjeve pripadnosti” družini (tj. vam). Pripadnosti ne morete vzpostavljati, tako kot ne morete vzpostavljati ljubezni. In potem morate kar na pot, z otrokom seveda, ki mora – čeprav še ne zna tega povedati – skupaj z vami čutiti vašo zavrženost, bolečino, osamljenost.
Stopili ste na naporno pot celjenja ran iz preteklosti, ki jih vaš odnos s taščo in tastom samo ZRCALI. Bližnjic ni, a se splača.
Hvala za Vaše cenjeno mnenje. Sploh ga ne želim ločiti od staršev, vsak ima, kakršne ima.Ampak jaz ne prenesem njunega vtikanja v mojo družino.Kako naj jima to povem, ko pa sem bila vzgojena spoštovanja starejših in potrpljenja, vendar vidim, da je to sedaj narobe.
Moja mama je zlata, vendar je ne želim vpletati zraven, ker ima ona svoje življenje. Ve, da je to moja družina in se ne vtika.