Vrniti se…ali ne…?!

Čeprav forumu že dolgo sledim…sem se šele zdaj odločila prositi za nasvet…Ker…kljub vsem nasvetom…in pogovorom…sama resnično več ne vem kako naprej…
In po naslovu…je očitno da sem odšla…enega zimskega dne…Po devetih letih veze…5-ih skupnega življenja…Odšla iz ene…zdaj ne vem,…ali resnične ali navidezne varnosti…
bilo je…vsega….
Nazadnje…pa me je vrgel ven….Sem prišla domov…in so me stvari čakale…Zdaj ko razmišljam…še danes ne vem zakaj…Zjutraj sva se skregala…zvečer je pa bilo kot v filmu…Žalostno je, ko v najlepših letih, ko začenjaš živet…od fanta doživiš nekaj, kar misliš da je le v filmu možno..V teh dolgih letih je bilo veliko lepega…a grdega…pa ravno toliko…veliko sem prejokala…veliko žaljivih besed odpustila…tudi en šamar nekje globoko v sebi skrila…odpustila…a ne pozabila..Veliko ponižanj je bilo…Kljub temu da sem se iz srca trudila biti popolna…ustrezati njegovih željam…biti dobra gospodinja….punca…urejena, pametna, postavna…dovolj hitra…za njegove želje…da je doma vse tipi topi…da v hladilniku nič ne manjka…da so njegovi kosmiči vedno na zalogi…Da zvečer ko pride čaka večerja…Vendar naenkrat…nič več ni bilo dovolj dobro…nič več ni štelo…le otrok…A otroka ni in ni bilo…Zdrava sva bila oba…a ga pač…ni bilo..Umetne oploditve me je strah…a tudi dovolj sva mlada da je tudi za to bil čas…Vendar, vsak dan se je vedno to vprašanje ponavljalo…Ni bilo ne noči..ne dneva…ne sexa ..ne ljubljenja…da ni omenil..otroka. Razumem da si ga nekdo močno želi, sej sem si ga tudi jaz, a ko sem omenila tudi …darilo za božička, mi je zabil, da naj mu rodim, pa bom vse imela…Sčasom sem čedalje bolj napsihirana postajala…vsaka moja želja je bila pogojena z otrokom…in vsak pogovor se je končal na isti način…On vpil…jaz jokala…Že navaden nakup kavbojk je bil drama , ker mi je očital zakaj kupujem tako ozke kavbojke, ker kaj bom z njimi ko zanosim! Vse je postalo rutina…tudi ko mi ni bilo do sexa, mi je težil da morava otroka narest…in da če mu ga kmalu ne dam…bo šel…Ker on je dovolj star in ne bo več čakal! a to…da me je redno žalil..pošiljal v tri krasne…niti najmanj spoštoval…delal ljubosumne scene…Se prijateljici lažno predstavil, le da izve če jaz kaj okoli počnem…to ni bilo važno. Važno niti ni bilo to, da nekaj let zaporedom nobenega darila za rojstni dan nisem dobila, ker kot je rekel, ne ve kaj mi všeč…ali še boljše, da se mu zdi brezveze vame vlagat in mi ne vem kaj kupovat…ker morda ga bom pustila!! In da on ni nek star foter in da ljubezni nima namena kupovat! To vse me je zelo bolelo…ker jaz menim da z darilom za rojstni dan nobenega ne kupuješ…in vseen je partner tisti ki se najbolj mora potruditi za ta dan….še bolj pa to, da po 9 letih veze tak odgovor dobim…jaz, ki sem bila uz njega tudi takrat ko še ni bil pri denarju…jaz ko sem vse njegove probleme prebedela in skupi z njim se sekirala…jaz ki sem ob njemu bila ko se je smejal…ko je jokal…bil bolan…Po tistem…ko sem odšla…pa ni bilo prvič, je nekaj mesecev bilo mučno obdobje, ko je klical…se praznil….vpil…Grenil mi življenje, grozil…kot da mi ni bilo dovolj težko, da sem se mogla na noge postavit…najti stanovanje…zaživet…Zdaj…mi najbolj očita, zakaj se že naslednji dan,po tistem ko me je izselil, nisem vrnila…in mu rekla da ga imam rada,…da bi me takoj vzel nazaj! Morda me je ponižal…a v tistem obupu…edina stvar ki mi je ostala je ponos…in sem resnično vesela da je tako. Da mi je ta moj ponos dvignil glavo…vodil skozi težke trenutke…ki še vedno trajajo…a resnično bi sama sebi v obraz pljunila če bi tisto naredila. Zdaj…prosi da se vrnem…a en teden je bogi…in umira za mano…drug teden pa…mi postavlja pogoje. Pravi da se je spremenil….da tega nikoli več ne bi naredil…Da mu je žal za vse…in da mene resnično ima rad in ljubi a žal…si bo očitno moral najti eno, s katero bo imel otroka, ker on mene ne misli čakati do večnosti…Sem mu rekla da me je vse to prizadelo…da rabim čas da mu odpustim…da na nek način prebolim…pa bova vidla kje sva…a zdaj, pol leta po tem , mi reče da je on mene že predolgo čakal…In da bi jaz, če bi ga imela rada, morala na kolenih k njemu priti in biti čisto nora nanj…In naj se odločim…da mi da nekaj dni, pa naj premislim…če se vrnem k njemu, se takoj greva poročit, ker on časa ne bo več zgubljal…sicer pa bo šel…in živel drugače…pač eno si bo najdu in z njo imel otroka…Boli me to….da po moji logiki, če si neki zafrknil, boš vse naredil…da to popraviš…in čakal boš,kokr je potrebno…On v pol leta, meni niti ene rožice ni prinesel kot opravičilo…Nič konkretnega in recimo luštkanega ni naredil, da bi me osvojil…Le jamral kok mu je težko…kok sem jaz njemu življenje uničila…in devet let življenja vzela…Meni je tudi težko…Dolgo sva bila skupaj…bil je moj…in z njim sem si življenje res predstavljala…Zdaj…na noge sem se postavila…stanovanje najdla, prelepo…uživam v njem…službo imam…povabil na kavo in kakšen zmenek ne manka….a po drugi strani…srce me še vedno boli…
Ne vem…ali sem res toliko v oblakih da pričakujem da se moški po vsem tem potrudi zame da me dobi…o spoštovanju in normalnem odnosu da ne govorim…Ali je sploh vredno truditi se…ali je včasih boljše le iti naprej…ne glede na bolečino?! ali se vrniti…in ponovno poskusiti…
Za vsak nasvet…vam bom hvaležna
G*

Spoštovana,

najprej vse priznanje za to, kako ste se odzvali na izselitveno potezo bivšega partnerja. Končno ste po devetih letih prenašanja njegovih žalitev, poniževanj, groženj in ljubosumja, letih, ko vas je ne enkrat ranil v najglobljem ženskem jedru, materinstvu, poslušali svoj zdravi notranji glas, ki vam je govoril, da boste zmogli sami – in da vam bo sami boljše, ne slabše. Drugi glas, ki vam prišepetava, da vam je kljub vsemu hudo in da bi vas manj bolelo, če bi se vrnili, je glas zlorabe. Razumsko dobro veste, da je tako, čustveno pa del vas še vedno tiči v preteklosti in vam jo slika v rožnatih barvah – barvah, ki bi hitro potemnele, če bi se res vrnili. In znova ugotovili, da so vaša hrepenenja eno, realnost s tem moškim pa nekaj povsem drugega. Zato vsem dosedanjim prijateljskim nasvetom in pogovorom razumsko sicer pritrjujete, čustveno pa se jim še vedno upirate in zato iščete še mnenja na našem forumu. Zelo bom presenečena, če vam bomo zapisali kaj bistveno drugačnega, kot pa so vam že povedali ljudje, ki vas osebno poznajo in jim ni vseeno za vas. Morda vam bo zato laže vztrajati na svoji poti do ozdravitve.

Čutiti je, kakor da ste v – še vedno malce omamljenem – stanju odvajanja od močne droge, in odvajanje je vedno tudi boleče. Katerega zdravljenega alkoholika ali narkomana pa ne zamika, da bi kdaj segel po kozarcu ali drogi. Toda misel je eno, dejanje drugo. Če ima človek močno motivacijo in podporo soljudi, misli ne bo nadaljeval z dejanjem. Ali imate okoli sebe ljudi, ki vas spodbujajo na vaši poti? Ste že pomislili na kako podporno skupino, morda za ženske, ki so v podobni situaciji kot vi? Bilo bi vam laže in napredovali bi hitreje, poleg tega pa je takšno delo na sebi odlično cepivo za prihodnjo zvezo/zveze, v kateri/h si prav gotovo ne želite ponoviti iste zgodbe.

Nekje v sebi nosite ogromne količine strpnosti do ravnanja, ki si ga niti slučajno ne zaslužite. Gotovo ste se že sami vprašali, kje ste se tega naučili, od kod vam je takšno vzdušje znano in domače (pravilno ga imenujete »navidezna varnost«), da ste prenašali izpade, podobne izpadom majhnega otroka – le da jih pri otroku ne vzamemo kot žalitev, pri odraslem moškem pa neskončno bolijo. Toda prav ta potrpežljivost in vztrajnost, ki ste jo pokazali v odnosu do bivšega fanta, je tudi vir vaše izjemne notranje moči, samo da bi jo bilo tokrat modro uporabiti zase, za celjenje lastnih ran. Le zaceljeni – torej »celi« – boste zreli za »cel« odnos: s spoštljivim človekom, ki se bo veselil vaših odlik in jih cenil, ki pa vam bo tudi v oporo v trenutkih, ko bo vam težko. Odnos mati-otrok je rezerviran za mater in otroka; če ga preigravamo v partnerstvu, se prej ali slej izrodi.

Gotovo ste tudi vi slišali že za mnoge zgodbe parov, ki niso mogli imeti otrok, čeprav ni bilo organsko z njimi nič narobe. Nisem prepričana, da bi bil vajin odnos boljši, tudi če bi imela otroka. Morda že zdaj na simbolni ravni dojemate to kot močno sporočilo, prav gotovo pa se vam bo še jasneje izpisalo v prihodnosti.

Bodite pogumni in se vsak trenutek zavedajte, da ste imeli zlorabljajočega odnosa dovolj.

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka [email protected] 040/523-787 www.janalavtizar.com

Gospa Lavtižar ti je napisala zelo lep odgovor. Tega bi morale prebrati vse zlorabljene ženske.

Lej, koliko si dosegla v pol leta in končno imaš lepo življenje! To je tisto, v kar se ti zdaj splača vlagati, ne v nov poskus z njim. Bodi ponosna nase, da si zmogla vse to. Vidiš, da ne potrebuješ njegove tako imenovane varnosti. Si dokazala sebi in njemu. Tisto skupno življenje z njim – temu težko sploh rečemo zveza, mene tvoj opis bolj spominja na eno samo ljubo zlorabo od zore do mraka, od fizičnega, psihičnega do spolnega nasilja.

Še to: če bi bil on zanimiv za ženski svet, bi v teh šestih mesecih že našel drugo – očitno je tako prozoren, da ga ženske hitro prečitajo. Upam, da bo tako tudi ostalo.

O ljubi bog, prosim te, ne vračaj se. Ne poznam te ampak ti vseeno ne želim takega bolnega groznega odnosa, kot si ga imela, ker verjemi, da če/ ko bi prišli otroci, bi te zopet jemal samoumevno, vse bi moralo biti tipi topi, stalno bi morala pucat, kuhat, skrbet zanj kot za otroka, imeti še taprave otroke na skrbi, če bi se zredila, bi verjetno bil ogenj v hiši, poniževanje, češ da nikamor ne smeš, ker zdaj si mama in ne smeš ven, … bla bla bla… da ti gre na bruhanje. Ne vidiš v kakšni grozoti si živela? On bi pa verjetno po gostilnih se hvalil, ter bi mu vse bilo dovoljeno.
To ni pravi moški, to je nekdo , ki nima v lajfu prav nič, zato pa želi vse imet pod seboj podrejene. Mogoče otroka želi ravno zato, ker ve da bo potem utrdil svoj položaj tirana, da potem tudi ti nimaš več možnosti, ker boš za vedno vezana nanj. Zahvali se bogu, da ni otrok uspel z njim, je že moralo biti tako, verjetno zato, da si ti pobrala šila in kopita in šla In NE vračaj se, prosim. ker boš orenk trpela, taki se garantirano NE spreminjajo!!! Tip je tele, po domače rečeno. Če bi bila z njim, bi celo življenje živela v ponižanju, podrejena, si to želiš? Si želiš da bi otroci gledali podrejeno ponižano objokano mamo, ki jo “oče” prav nič ne spoštuje?
Ne, torej bodi vesela in prej odpri šampanjec, da si se tega teleta rešila.

In še nasvet: v prihodnje nobenemu več ne streži tako kot si njemu, nismo več v srednjem veku, kjer je ženska morala biti tipi topi za svojega, ker čim vidijo da jim vse prineseš k riti, to izkoriščajo. Zase se postavi in ne dovoli, da kdo s teboj pometa več. In še to, en normalen tip ne bo to nikoli zahteval od svoje punce, še manj pa jo poniževal.

Joj, nikakor se ne vrni. Postavila si se na svoje noge. Praviš, da se ni niti malo potrduil za tebe, pa nazaj te hoče. Ja lepo te prosim, pa sem tip ampak ne morem verjeti kakšni butci vse tlačijo našo zemljo, po drugi strani pa ženske še kar razmišljate, sej bo boljši.
Ma daj nehaj no. Sploh ne razmišljaj o tem. Lahko ga še malo mučiš potem mu pa pač jasno in glasno poveš, da si zaslužiš več kot ti on nudi in prekini vse stike z njim. Zahvali se mu za kakšen lep trenutke, ki si ga preživela z njim, ter za vse izkušnje, ki si si jih pridobila ampak vračat se pa nikakor. Ker če je že sedaj tak umetnik, me resno srkbi kako bo, če bosta dobila otroka. Ali še huje, da ga ne bosta mogla imeti, bo pa kaj, se ločil od tebe zaradi tega? To pomeni, da človek ni pri stvari in bo moral malce urediti svoje podstrešje, da si bo sploh kakšen večer prislužil večerjo, kaj šele vsak dan! Ampak ti ga ne čakaj. Začni živeti po svoje. Verjami, niso sami taki umetniki na svetu, sem prepričan dan ne.

Prosim reci ,da se ta tvoj bivši ne piše na K….ker če se,si želim kontaktirat s tabo po zasebni pošti.
Nikar se ne vračaj…vrjemi,da ima že zdavnaj koga v ognju,tebe pa rabi,da nate stresa svoj gnoj…Prečitaj še enkrat kaj si napisala……kaj bi svetovala ti nekomu s tako zgodbo???

Draga libar,

prosim te, nikakor se ne vrni k njemu…ta moški te ni vreden….že samo stavek, da je zapravil 9 let življenja s tabo bi ti moral biti dovolj….in da samo otroka si želi s tabo in te zmerja….vztrajaj še malo sama, ko boš en čas gledala na to vajino zvezo izven nje, boš več stvari videla bolj jasno.

Ne iti nazaj, kljub temu kako težko ti je,

Vse dobro ti želim!

Izvrsten odgovor moderatorke. Preberi si ga vsakič, ko te zamika, da bi šla nazaj. Tudi 200 x če bo treba.

Jaz pa če ti odgovorim na kratko, samo tole: nikoli in nikdar se ne vrni! In predelaj pri sebi, zakaj si to stanje 9 let(!!!) dopuščala. Ker boš sicer v novi zvezi pristala s podobnim ‘bolnikom’.

Veliko ponižanj je bilo…Kljub temu da sem se iz srca trudila biti popolna…ustrezati njegovih željam…biti dobra gospodinja….punca…urejena, pametna, postavna…dovolj hitra…za njegove želje…da je doma vse tipi topi…da v hladilniku nič ne manjka…da so njegovi kosmiči vedno na zalogi…

Kaj si ti morda bila služkinja njegova? Oprosti, ampak pomoje da ja. Vsaj izgleda tako, pa kje si ti punca imela glavo celih devet let? Zakaj si to dopuščala? Hudiča, da te en ni mogel prijeti in stresti in vbiti v glavo, da to ni pravi dec ampak navaden tiran, …

In če boš imela otroke, misliš, da se bo spremenil? Ne, ne bo se. Tip bo še bolj začel udrihati po tebi, ker takrat te bo pa v pasti držal zaradi otrok. In če boš šla, ti bo grozil z odvzemom otrok, omejeval stike, ščuval otroke proti tebi, pljuval po tebi, otroke proti tebi obrnil, češ da si najslabša, v glavnem nee iti nazaj in bog ne daj da imaš otroke z takim, ker jim boš življenje uničila in sebi tudi! Poznam dovolj takih zgodb in prisežem ti, da jih in da vem kako je.
Otroke imej z normalnim moškim, ki te bo tretiral kot žensko ne pa kot slugo.
Srečno.

Se strinjam, nikoli in nikdar ne nazaj k temu moškemu. Če ne zmoreš najti moči zase, jo najdi vsaj za otroka, ki ga boš nekoč imela in pomisli: ali res želiš da tvoj otrok odrašča s takim očetom?
Pomisli na vse kar si dosegla brez njega v tem kratkem času in na vse dobro kar šele sledi! Po vseh teh 9ih letih si zaslužiš svobodo in srečo.
In če pogledaš z druge strani.. Če bi bila res tako slaba ženska kot on govori, zakaj je potem ostajal s tabo 9 let? Oziroma zakaj si v teh 6 mesecih ni poiskal druge ženske? zagotovo zato ker ga nobena noče!!!
Vem da ti je hudo in govorim ti iz lastnih izkušenj, sicer sama nisem bila zapletena tako globoko kot ti, a vseeno je težko oditi od človeka ki ga imaš rad, čeprav ravna s tabo kot z navadno smetjo.
Upam da ti bo uspelo. Vso srečo!

Ne vem zakaj se sprašuješ o vrnitvi nazaj. Saj to je vendar absurdno! Pa kaj vendar te vleče nazaj v to grozo? Čestitaj si vsak dan posebej, da si šla. Jaz ne bi niti komunicirala več z njim in na klice se ne bi več javljala. Šele takrat boš res dozorela v svoji odločitvi.

Nikoli nazaj.
Pomisli koliko ponižanj je bilo. Nikoli te ni imel rad. Bila si samo sredstvo, preko katerega bi se dokopal do otroka. In hvala Bogu, da otroka ni bilo. Tudi otrok bi mu kar hitro presedal, ti pa bi ostala njegov predpražnik.
Obnaša se kot otrok poln kapric. In to z dojenčkom je ena muha več.
Če bi se vrnila, bi to zanj predstavljalo novo zmagoslavje in ponižanj bi bilo še več: Poglej ne moreš živeti brez mene, sama si se vrnila, saj te sploh nisem prosil, še vedno mi nisi rodila otroka…
To so ljudje, ki niso za partnerstvo. Pojdi vstran, dovolj daleč in začni živeti svoje življenje.

Še od mene nasvet, (ker jih je bilo premalo). Sam sem bil v podobni situaciji. Vrnil sem se po pol leta. Po enem letu in pol sem moral spokat in oditi.
Torej ne vračaj se. Še v razmislek: Si mogoče odvisna od tega razmerja?

Joj, ljuba duša, nikar, nikar nazaj!

Tale tvoj ‘moški’ je samo razvajeno bitje, ki jemlje od sveta samo to, kar njemu ustreza. Iz tradicionalnega patriarhalnega obdobja je vzel samo to, da mora biti ženska pokorna, opravljati vsa gospodinjska dela, mora biti moškemu v oporo, biti zanj privlačna in mu roditi otroke. Iz modernega obdobja je vzel, da živi z žensko, brez da bi jo poročil in brez da bi jo preživljal, ker sodobna ženska pač hodi v službo. Razvajeno ‘muško dete’, domnevam, ki zna samo zahtevati pravice, ki mu gredo, kot moškemu, ni pa sposoben temu primerno nositi tudi dolžnosti. Slabič, skratka. Neumen slabič.

Razumem te, da si razdvojena, ker te je dobro zdresiral. Trpiš za nekakšnim stokholmskim sindromom, zaljubljena si v svojega mučitelja. Tako strašno ti je zbil samozavest in te poteptal, da se najbrž, kljub temu da si se uspela postaviti na lastne noge, najbrž še sama sebi čudiš ali pa se mogoče celo sramuješ, da si uspešna – brez njega. To pomeni samo, da se v svojih čustvih še nisi dokočno izkopala iz njegovih krempljev.

Ker se mu nikdar v življenju ni bilo treba ukvarjati z ‘malenkstmi’, kot so: urejen dom, oprano in zlikano perilo, pripravljena hrana in založena shramba, je zdaj čisto paf, ker se te ‘malenkosti’ ne uredijo kar same od sebe in je besen, ker je je ostal brez brezplačnega servisa. Besen je tudi zato, ker si se ti, kljub temu, da je toliko energije vložil v to, da ti je dopovedal, kako manjvredna si, znašla tudi brez njega in predvsem tudi zato, ker novega zajčka bo hudičevo težko najti. Če te vabi nazaj, te vabi zato, ker hoče udobno živeti in te poniževati naprej.

Če osebo ljubimo, jo ljubimo tudi, če ne more imeti otrok. In vidva sploh nista šla tako daleč, da bi ugotovila, kje pravzaprav tiči ‘krivda’, da jih nista imela. Četudi bi jih ti ne mogla imeti, si še vedno vsega spoštovanja vreden človek, ne pa neka plemenska krava, ki ni opravila svoje dolžnosti. In zdi se mi tudi, da je blagoslov, da otrok nista imela, ker nobenemu otroku ne privoščim takega očeta. On že teži, da je treba otrok itn… hoče jih zaradi statusa in ni dvakrat za reči, da mu potem ne bi bili v napoto.

Mogoče boš kdaj našla pravega moškega, mogoče ne. Mogoče boš kdaj imela otroke, mogoče ne. Četudi ne, vedno ti bo bolje, kot pa v taki poniževalni zvezi. Strinjam se s predhodnico, ko boš šla v novo zvezo, prosim, ne bodi predpražnik.

Srečno!

Najprej…res iskrena hvala za vse odgovore in vaša mnenja….
Moram reči da so me nekateri odgovori do solz pripeljali…ker tko boleče je neke stvari podoživeti in se jih spominjati…
Težko vsakemu posebej odgovorim na njegovo vprašanje…ali sporočilo…a morda, v kot en majhen zagovor sebe lahko le nekaj zadev dodam 🙂
Gospa Jana, vaš stavek :
”Nekje v sebi nosite ogromne količine strpnosti do ravnanja, ki si ga niti slučajno ne zaslužite. Gotovo ste se že sami vprašali, kje ste se tega naučili, od kod vam je takšno vzdušje znano in domače (pravilno ga imenujete »navidezna varnost«), da ste prenašali izpade, podobne izpadom majhnega otroka – le da jih pri otroku ne vzamemo kot žalitev, pri odraslem moškem pa neskončno bolijo. Toda prav ta potrpežljivost in vztrajnost, ki ste jo pokazali v odnosu do bivšega fanta, je tudi vir vaše izjemne notranje moči, samo da bi jo bilo tokrat modro uporabiti zase, za celjenje lastnih ran.” …me je resnično do solz spravil ker to so natančno iste besede, ki mi jih je enkrat…nekaj let nazaj, v eni svetovalnici, povedala ena krasna gospa…Svetovalnica je bila za ženske in jaz sem takrat bila le še ena ženska, ki sem prišla popolnoma objokana in na robu, a vseeno toliko prisebna da jo vprašam ali sem jaz žrtev psihičnega nasilja….in kako naj si pomagam,ker samo sebe več nisem prepoznala…Iz dneva v dan sem postajala bolj depresivna, odtujena…jokava…brez energije…Le en odgovor sem iskala…eno potrditev, ali je to, kar mislim da je.
Vpitje se je ponavljalo….nič ni bilo dovolj dobro…kljub temu da sem se trudila….a jaz…sem imela le eno željo…da se spočijem …da se naspim…ker sem bila tako neznansko utrujena…In ko se najdeš v nekih splošnih definicijah psihičnega nasilja…potem v tebi začne zvoniti nek alarm, da rabiš pomoč…in sem jo poiskala…Nažalost, le da te svoje notranje moči takrat nisem uporabila za to da sem odšla, ampak le naprej prenašala izpade in vpitje…
Po drugi strani, svojega bivšega fanta…ja, še vedno je to…ne bom zagovarjala, niti v enem segmentu…a vseeno mislim in sem toliko fer, da povem da sta za težave kriva dva…Ne morem reči da je bil tiran…Ne, nikakor ne…vendar najbrž je od doma odnesel ene vzorce…Za začetek tega, da žena mora bit ŽENa…in vsi vemo kar sodi zraven…da se razumemo, jaz proti tej definicji in vlogi nimam nič, ker sem tudi sama tko vzgojena, da mi hišna opravila niso noben problem…celo uživam v tem…ampak problem je bil da nič več ni bilo dovolj dobro…nekih ”njegovih” standardov nisem dosegala in ne da bi to normalno razčistila…me je nadiral, vpil…grozil, brez da bi kaj pomagal pri kakšnih opravilih…In potem…se spravi na službo, na zunnji videz, v smislu da se vedno zrihtam takrat ko njega ni zraven…ipd… In…kot je takrat, omenjena svetovalka povedala, vsi ”nasilneži” se družijo skupaj…so navseti njegovih prijateljev resnično čedalje večjo težo dobivali…in sem imela občutek da vse kar so njegovi prijatelji rekli in svetovali…je tudi v najino hišo prihajalo…in je bilo zakon!! ker oni ”vedo”…ker s svojimi ženami ravnajo ”tko kot je treba”…Sam..njihove žene, manj ali več niso bile zaposlene….tudi nobene izobrazbe niso imele-pa ne me narobe razumet, jaz ljudi po izobrazbi nikoli nisem sodila. In po eni strani sem več obveznosti imela…a sem vseeno shajala in se trudila biti najboljša, tko kot one..sam grozn je ko te en primerja z nekom, s kom nič skupnega nimaš…in na koncu vse kar si, kar počneš…nič ni vredno ker pač :”ona je njemu otroke dala…kaj pa ti meni”!!!
…In…kot je takratna svetovalka rekla : ”Koliko časa vi razmišljate in se ukvarjate s tem človekom ”?! In res, ko pogledaš…90% je le on v ospredju…a ne da si neumna in boga ampak očitno ker padeš v ta začaran krog in se vse vrti okrog njega….a najbolj grozn je da on tega ne opazi…in vse kar na koncu doživiš..je kritika. Znova jok…znova dretje…pobotanje…in znova…v krogu!!
Bolelo me je to, da kot sem rekla, že nekaj let, za rojstni dan nisem dobila nič, od človeka s katerim sem živela…ma vsaj majhno pozornost sem si želela…a njem se ni zdelo pomembno…ker pač…če bi rodila…bi vse imela… Prijateljice so me spraševale kaj sem dobila…sram me je bilo povedati da nič…In tudi ko sem mu to povedala, me je nadrl, da one tut od svojih tipov najbrž nič niso, pa se ziher lažejo…
Bolelo ..in še vedno me boli to…da vedno tuje besede imajo več veljave kot moje…so imele…in verjamem da je še vedno tako…
Boli me to…da mi še vedno očita kaj vse nisem naredila….a ne opazi da sem se iz srca trudila za naju in najino vezo…da bi se počutil kot kralj ko je domov prišel…da je čutil da je to dom…Da je imel vse…Da sem nazaj domov letela po pulover, ker je pihal…da njega ne bi zeblo, a vse kar sem dobila je da me je napizdil, da sem prepočasna…
Kot sem rekla….zdaj je že nekaj mesecev mimo…na noge sem se postavila….a težko je…
On razlaga da mu vse super gre…poslovno…Da je tudi pri sebi neke zadeve razčistil…da je bilj umirjen…in da si še vedno želi mene….a kot sem rekla…da če bi se vrnila, bi se drug mesec poročila…da bo zame skrbel…in nak način mu skoraj verjet začnem, ko se spet njegov karakter zbudi in ko pri enem navadnem in bolj za hec vprašanju, kje bi živela…midva…če bi enkrat bila skupi…mi zabije, da pač na tej in tej lokaciji, ker njemu tako odgovarja!! Brez kakršnegakoli kompromisla in možnosti dogovora…ker ženska se nima pravice vmešavat…to je pod moško častjo…Nekomu, kot je on, poslovno uspešnemu, športniku, moškemu ki lahko velik žensk ima….jaz že ne bom govorila kaj in kako…Bo tako kot on reče in konec!!! Ker moškega kot je on…ki ne pije..ne kadi…ne hodi po gostilnah…dobr služi…lepo zgleda…športnika…ni enostavno najti.. Pa sej verjamem da ni…jaz ga tudi po takem vzorcu nisem iskala…Sam ugotoviš da kljub tem nekim ‘idealnim” meram…ni vse tako idealno..Pa rajši zamenjam kajenje za ne-dretje.. 😉

Mogoče…je res čas za konec….vsega..
Na koncu ti ne preostane kaj drugega kot da se ali s tem sprijazniš…ali ne…Jaz se očitno nisem mogla, ker pol ne bi imela takšnih muk, ker bi le ubogala in vsi bi bili srečni…no…jaz verjetno tako-tako….ker ljudje se očitno…ne spreminjajo…Kot pravijo: ”volk dlako menja, karakterja pa ne” …
Vem da mogoče nekomu, moja zgodba, ki še zdaleč ni v celoti povedana, zdi kot smešna pripoved ene neumne babe…ki je svoj čas zapravila z enim kretenom,,…da kje ji je bila pamet…sam to je lahko reč…Tudi jaz bi si želela, da bi tuki drugačno zgodbo pripovedovala…in o neki lepi izkušnji pisala…Sam jo žal ne…dno dna je bilo, da sem skor na cesti pristala…le zato ker on ni več vedel kako naprej in ga je trenutna situacija, da nisva nikamor napredovala…spet v smislu otrok, pripeljala do tega….Jaz se bom že pobrala….in hvala za vse nasvete ki ste mi jih napisali- le …in res upam da v življenju najdem nekoga zase…ker si ne želim bit sama…in da se vzorec ne bo ponavljal…Upam..
Hvala vam*

Spoštovana,

hvala, da ste se spet oglasili, jaz pa bi na tokratno vaše pismo dodala samo še majhen odmev. Zapisali ste: “Boli me to, da /…/ ne opazi, da sem se iz srca trudila za naju in najino vezo.” Res je, on ne opazi. A rada bi vas spomnila, da je to opazila gospa, ki vam je bila v oporo pred leti v svetovalnici, in da smo to opazili vsi, ki smo se odzvali na vaše pismo. Človek potrebuje, neštetokrat poudarja v svojih knjigah Alice Miller, vsaj ENO sočutno pričo, enega sočloveka, ki mu reče: “Glej, ti si v redu, s tabo je vse v redu, razumem te, čutim s tabo, podpiram te, šlo bo.” Vaši sogovorniki na tem forumu smo priče, da ste se trudili, da ste vložili vse, da ste vredni boljšega ravnanja, pa ne ker bi bili tako čudoviti – kar verjamem, da ste – ampak preprosto zato, ker ste človek. Smo priče vaše odločnosti in poguma. Verjemite nam. In se ne vračajte tja, kjer vas boli. Osamljenost, s katero se spopadate, boste veliko laže pregnali, če se boste pridružili kaki podporni skupini za ženske, kot sem že napisala in vam znova toplo priporočam.

Prijazen pozdrav,

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka [email protected] 040/523-787 www.janalavtizar.com

New Report

Close