vprašanje za ženske
Ti bi rad razumel ženske??? :))
Ali še nisi slišal, da je lažje zgraditi štiripasovnico na Havaje? 🙂
Pa malo resno. Prav natančno se na to ne da odgovoriti, lahko pa malo ugibam.
Včasih je razlog v tem, da ljudje ne želimo biti sami. Zato vztrajamo v razmerjih, upamo, da bo bolje, iščemo izgovore, čakamo čudež… Bojimo se sprememb, negotovosti, prevzame nas strah in se hitro potolažimo, da je dobro, da ima le slab dan, da bo jutri bolje…
Ženske velikokrat verjamemo, da lahko moškega spremenimo, ker je imel težko otroštvo, ker ga bivša ni “razumela”… in iščemo v njem tisto dobro, kar vidimo le me… Da ga bomo osrečile, da bo spoznal, kako dobre smo, da nas bo vzljubil in ljubil… ko bo minilo le dovolj časa…
In pridejo trenutki, ko je res lepo, ko je približno tako, kot si želimo… in minejo in čakamo na naslednje, dneve, tedne, leta…
Tu je čas, z napačnim razmišljanjem, če končam vezo sem vrgla toliko in toliko mesecev, let stran… kaj bo rekla okolica…
Težko je prevzet odgovornost in končat vezo, si reči “DOST MAM!”.
Včasih pa je čar veze ravno v negotovosti, težavah, vedno se kaj dogaja, okolici se smilimo, posluša nas, svetuje, smo v centru pozornosti… in potem čar obžalovanja, ko mu je žal, ko ga pustimo, naj se malo pajca, malo muči, ko izsilimo priznanja ljubezni, da smo edine, najboljše, da brez nas ne zmore…
Res pa je tudi, da sta za slabo vezo potrebna dva. In na nek način obema taka veza ustreza, čeprav je veliko poniževanja in solza.
S.
to vprasanje se tudi sama sprasujem veckrat, celo nekatere zamizijo na eno oko, ko jih njen dragi vara ipd. Ok, vem, da nekatere ne vedo , druge pa in vseeno si zatiskajo oci. Tezenje in drugo pa , se mi zdi, da nekatere celo mislijo, da si bolje ne zasluzijo ali pa jih je strah ostati same.
No ja, upam, da jih je vedno vec takih, ki si tega ne dovolijo.
moras se imeti toliko rad-a, da ves, da si tega ne zasluzis.
lp Julijana
Nimam sicer te izkušnje, ker si tega enostavno nisem dovolila. Partnerstvo oz. ljubezen (ali pa prijateljstvo) naj bi bila popestritev našega življenja oziroma nekaj, kar ti življenje polepša in izpopolni. Če pa to preraste v neko frustracijo, grožnjo ali žalost, pa je seveda boljše, da tega ni. In tega se jaz držim. Je pa treba imeti razčiščene stvari v glavi…
Predvidevam pa lahko, da gre v takih primerih za čustveno odvisnost, odnos močnejši – šibkejši karakter, frustracije iz otroštva, slaba samopodoba in seveda tudi vplivi okolice in socialnega stanja. To so zakomplicirane stvari. In verjetno je vsak primer drugačen, s svojimi bolj ali manj utemeljenimi razlogi.
Pač vsak po svoje vozimo skozi življenje in s sabo vlačimo prikolice z vso svojo navlako…..