Stara sem 35 let in sem srečno poročena z enim otrokom. Moj problem je, ker se nikakor ne morem otresti otroštva. Starši se niso ujemali, poročili so se predvsem zaradi otroka, to je starejše sestre. Oče, ki je bil manjši od matere mislim, da je dvomu, da je prvi otrok njegov in jo kot tako zapostavljal, mene tri leta mlajšo pa vzel kot svojo. Materi je normalno prvi otrok pomenil več, in ker me je oče vzel za svojo me ni ravno marala in je predvsem v vsem držala s sestro, ona je bla zanjo vse. Oče je bil pred zakonom zelo vesele narave in družaben, del. akcije, pevski zbor, vendar mati, njegovo pravo nasprotje stroga, nedružabna.. je bila predvsem ambiciozna in je hotela postati gospa. Vse skupaj je pripelajo zaradi njunih odnosov do alkoholizma pri očetu, kar jima je vse skupaj otežilo. Neprestana kreganja, postala sta dva tabora, oče in mati, ki sta oba imela svojega otroka. Vsak od njiju se je ne samo na partnerja navadno znesu tudi na otroka drugega parterja. Oče je sestro pretepal, ni ji nikamor pustil, sestra je že zelo zgodaj začela ven hodit se zanimat za fante, tako da je na koncu pobegnila od doma, in se je vmešala tudi sociala. Jaz nasprotno sem bila večinoma doma, družba me ni zanimala, tudi skozi fazo šminkanja, oblačenja, diska s prijateljicami nisem šla, saj nisem imela nobene prave prijateljice, ker za ven mi ni blo it, v hišo je pa tudi nisem morala pripeljati zaradi očeta. Mati me je obkladala z raznimi vzdevki, da sem debela, da ne bo nič z mene, da sem taka da sem onaka, ker sem bila na splošno občutljiva na vse pripombe že v šoli, glede na to, da nisem imela kar so imeli drugi (ker normalno mati ni morala sama vse financirat, glede na to da je oče svojo plačo zapil), da sem bla predebela, mi je še mati vcepila v glavo to misel, da nisem nič vredna, da nimam kaj početi v družbi, ker sem neumna….Mati je bila tudi zelo dominantna v družini, prevzela je očetovo vlogo, za dom ni ravno skrbela, mislim da je bila depresivna in obremenjena ker ni uspela tako kot je hotela. Oče nasprotno je prevzel vlogo matere, kuhal, pospravu in skrbel za nas. V družbo kot družina nismo zahajali, prav tako ni bilo obiskov, tako da se danes tudi sama ne morem in ne znam vključiti v družbo, it na izlet, ker ne vem kaj tam počet pa tudi sprostim se ne, zaradi vseh mojih kompleksov. Ironija je, da kljub temu, da me je mati in sorodniki meli za čisto očetovo po izgledu, sem po karakterju bolj slična materi, zaprta, nezmožna izražati občutke, ambiciozna, čeprav me je to minilo, obremenjena sem s tem, da nočem bit taka kot mati. Trudim se z družino, mogoče še preveč, saj večinoma vse sama naredim, mož hodi redno v družbo, ker ne želim, da bi mu moja prepoved omejila življenje, če že sama ne uživam v tem, do otroka tudi poskušam biti tolerantna, potiskam svoj strah da se mu kaj ne zgodi, in ga predvsem prepuščam vplivu očeta, da mu ne bi prenesla svojo nesamozavest in komplekse. Naj povem še to, da sem se materi tudi sama uprla na ta način da sem se od nje enostavno odselila (starši so se na koncu ločili, čeprav dosti prepozno). Vpisala sem se na visoko šolo in jo naredila, kljub temu da so mi vmes šolanja starši umrli. Z materjo sva se potem srečale še dvakrat, ko me je povabla v gledališče in prišla sem s prijateljico im me je vpričo nje vprašala, če že spim s fantom. Naslednjič je povabila mene in fanta (sedanji mož) na pizo, bla vsa pomirjena s tem, da kao izhaja iz dobre (bogate) družine in mi rekla da bom končno lahko živela na kmetiji, čeprav je to rekla kot da si ne zaslužim, saj je sestra takrat že živela pri svojemu možu nezaposlenemu in bolj hipiju, tako da je sestra že z otroki, morala sama s svojo plačo preživljati družino. Mater razumem danes da je taka kot je bla in zakaj je postala taka. Rada bi se pa rešila njenega vpliva na mene, saj vidim da me še vedno spremljajo njene besede in delujejo na moje razmišljanje in moje življenje. Obremenjujem se s sabo, prav tako še vedno ne vem kaj in kdo sem, in kolko samo mislim da sem zaradi vpliva družine.
Drugo kratko vprašanje: doma nismo imeli avta, tako da se z njim nisem nikoli vozila, naredila sem izpit za avto, prav tako tudi sestra, vendar niti jaz niti ona ne moremo sesti za volan in samostojno začet vozit. Mislim da kar dobro vozim, obremenjujem se predvsem s tem, kako bom reagirala na cesti, da koga ne povozim, kaj če mi crkne avto na sredi križišča, kaj če…. Prav tako se bojim svojih impulznih situacij, ko vidim da nekdo vozi za mano, si takoj predstavljam vse tiste komentarje, poglej jo ženska za volanom in slično. Kako naj se sprostim in si zaupam? Avto bi res morala začet voziti, saj živim v oddaljenem kraju brez dosti avtobusnih vez, pa tudi zarad službe moram včasih na kak sestanek na drugi konec Slovenije in mora takrat mož vzeti dopust da me odpelje. Sicer avta ne potrebujem vsaki dan, ker mam službo par metrov od doma, vendar bi morala občasno vseeno voziti, na kak sestanek, zdravniku, trgovino… pa tudi mislim, da s tem ko vozim tudi otroku ne nudim vsega, kar bi mu lahko, kot npr. da ga odpeljem na kako prireditev, šport…
Upam da je kaj jasno in hvala za odgovor.

Spoštovana Ditka,

kot igla me je zbodel vaš stavek “mož hodi redno v družbo, ker ne želim, da bi mu moja prepoved omejila življenje”, ker izraža prikrito skrajno agresivno stališče, kar potrjuje vaša naslednja trditev “mislim, da kar dobro vozim” in takoj v naslednjem stavku podatek, da mora mož vzeti dopust zato, da vas lahko kam odpelje. Ste inteligentni, šolani in odrasli (nekatere, komaj nekaj let starejše od vas, so že babice, vendar za vse kar si v življenju želite storiti pa tega ne uresničite, krivite od sebe manj sposobne starše za nazaj. Čas bi že bil, da prerastete kazanje s prstom na “krivce” in da se lotite vsega željenega aktivno. Pišete, da kot otrok niste imeli možnosti druženja z vrstniki, zakaj tega ne počnete zdaj, ko to občutite kot željo in potrebo? Seveda je nekaj drugega, če pri sebi negujete željo po vlogi žrtve, ki naj jo pomiluje tudi ta forum…… Imate vse sposobnosti, izkoristite jih aktivno!

Nikakor ne krivim staršev, ker razumem zakaj so bili taki kot so pač bili, tudi ne želim biti žrtev, ker se mi pomilovanje upira in smatram, da se mora vsak narediti za sebe kar mora sam. Toliko sem se razpisala samo zato, da bi laže razumeli zakaj mam probleme v odnosu do ljudi, se ne znam vključiti v družbo. Vidim, da so ljudje, ki takoj bilo kaka družba je, takoj dobijo kontakt z njo, pri meni to ne gre, ker sem do ljudi nezaupljiva. Vse te slabe navade, če jim lahko tako rečem sem dobila v otroštvu, na žalost sem človek, ki si najbolj zapomni slabe stvari. Ko sem mela probleme doma, sem večinoma bila pri sosedi, s katero sem se zelo dobro ujela, dokler nisem doživela, da se njen mož za eno novo leto ni spravu name. Še par takih stvari sem doživela od starejših ljudi, od katerih bi pričakovala vse kaj drugega sam tega ne. Pa sploh nisem bila kaka lepotica, razen da sem bla telesno bolj razvita od ostalih in mi je že zaradi tega da sem bla in sm še zakompleksano sramežljiva, to še dosti bolj težko padlo. Da ne govorim o tem, da nisem imela sreče s svojo najboljšo prijateljico, ki ne le da mi je obrnila hrbet, ampak tudi povedala moje skrivnosti. Hočem rečt, da sem mela veliko takih negativnih izkušenj, ki so me spremenili v tem smislu da ne prenesem kakih bolj pristnih odnosov, že tega ne, da mi kdo da ramo okol vratu ali potreplja po ramenu. Tudi po smrti staršev, sem edino pomoč, kar sem jo doživela od sorodnikov ali drugih ljudi, doživela samo tako da so se me izogibali, da ja ne bi kaj vprašala, pa tudi če je kdo hotu pomagat, je samo zato, ker je nekaj rabil od mene. Tako, da se še danes, če mi kdo hoče kaj pomagati, vprašam najprej kaj rabi od mene. Že zelo zgodaj pri svojih 18 sem se naučila zanesti se le nase, in da naj ne pričakujem pomoči. In ne to spet smatrat da sem žrtev, ker sem kvečjemu ponosna nase da nisem nikogar rabila, da mi je uspelo se izšolat in iz sebe nekaj naredit. Čeprav na šolo ne dam kaj dosti, ker vidim da je preveč ljudi s šolami, ki mislijo da so ne vem kaj, in smatram da vsak lahko naredi šolo, če se jo le loti. Raje mam ljudi, ki imajo zdravo kmečko pamet, s šolo al brez nje, tako da tudi svojih staršev ne smatram za manj sposobne od sebe. Jih je pač življenje naredilo take kot so bli.
Glede moža in tistega stavka, ki kaže na mojo agresivnost, mogoče nisem bila jasna, s tem sem hotela samo povedati, da sem se iz zakona svojih staršev naučila, da ne smeš ovirati svobode in hobije partnerja, ker potem ni to on, tako kot je to mojega očeta spremenilo.
Tudi glede avta, da mora mož vzeti dopust, mi seveda to težko pade, sam na žalost se mi noge začnejo tresti že če pomislim da bi se vsedla v avto. Zarad tega pač ne krivim staršev. Ker konec koncev sem s tem najbolj prikrajšana jaz in moja svoboda, da ne govorim da me je tega tudi sram, da se ne morem do tega pripraviti.
Od vas sem želela samo nasvet, kako naj se spremenim. Ker to mi je že prešlo v kri, to razmišljanje da nisem sposobna, da vsako stvar prej stokrat premeljem in najdem vse možne slabe stvari, ki se lahko zgodijo. Rada bi spremenila način svojega razmišljanja, oziroma, da ne bi razmišljala ampak začela ukrepat.

Vaša zgodba je kot da bi jo pisala jaz. Oče alkoholik, vsak svojega otroka, dominantna mati ki me žali, brez avta, brez obiskov , itd…
PA VENDAR kljub temu da sva rasli v skrajno podobnih razmerah sem dobila vtis, da sem danes pri svojih 34 letih od vas zelo drugačna.
Pri 21 letih sem naredila izpit za avto in ga vozim sproščeno brez problemov.
Sem zelo komunikativna, odprta, v pogovorih zavzamem svoje stališče, ga argumentiram in ne počnem stvari, ki jih ne želim, zaradi drugih. Moj sin lahko povabi prijatelje, saj jih želim spoznati in vedeti s kom se druži. Rada grem v družbo in me ni sram prositi za pomoč, pa tudi sama rada naredim uslugo.
Moja mati bi raje gazila 20 km v dežju in snegu kot pa prosila koga da jo pelje. Bila je skrajno introvertirana. Meni pa je bolj ostal v spominu stavek gospoda ki mi je dejal: “Kdor jezika špara, kruha strada”. Tega ne bom nikoli pozabila, zato si vedno rečem – poizkusila bom, izgubiti ne morem nič. Jaz se s problemom vedno soočim. Torej, če bi me bilo strah voziti avto bi naredila RAVNO TO. Strahu bi pogledala v oči. Svetujem vam, da to naredite tudi vi, saj boste le tako lahko premagala svoje strahove. Najprej se usedite v avto in se peljite do službe za katero pravite, da je blizu. Potem pa postopoma naprej. Ne zamerite, vendar sem dobila občutek, da za svoje stanje krivite starše.
Velikokrat se čudimo, kako lahko iz ene družine zarasteta tako različna otroka. Ker je sama osnova (duša) drugačna. Eden prenese več drugi manj. Iste okoliščine nekoga zatrejo in prestrašijo, drugi pa razvije borbenost in postane uspešen – po mojem zadovoljen s svojim življenjem in ga ceni.
Ne enega ne drugega ne moremo obsojati.
Želim vam, da bi se spopadli s svojimi tesnobami in odločno zakorakali prihodnost.

New Report

Close