pozdravljeni!

prva dva meseca po porodu,sem doživljala res zelo težko obdobje-moja zgodba je ista kot vaše.toda ob pomoči moža in staršev,sem uspešno prebrodila krizo in sem danes ena izmed super mamic. he he he.uživam v materinstvu,ni nobenega strahu,nobenih dvomov glede moje vloge biti mama. so se pa razvile velike težave v odnosu do moža. ko sem potrebovala njegovo pomoč,je res bi super,a ko sem splavala in sem postala nazaj samozavestna,samostojna oseba,so se začele težave. ne vem sicer,če ste pravi forum za moje težave,a ker so težave povezane z odnosi,ko pride otrok,se obračam na vas. enostavno ne morem videti vloge moža več v najinem odnosu. hčerka mi dejansko zapoln i vso življenje. tudi moževo vedenje se je ful spremenilo. prej je bil odličen poslušalec,z njim sem se poročila,ker je bila komunikacija odlična. no,ko sem se jaz po porodu začela postavljati na svoje noge,me je večkrat skušal prepričati,da delam narobe,da sem slaba mama-ne vem,če je to res bil njegov namen,a jaz sem to tako razumela.sem mu to rekla in je nekoliko bilo boljše. zdaj pa je katastrofa. začela sem razmišljati o ločitvi,ker sem prepirčana,da o najedanje ta negativna energija slabo vpliva na hčerko. do nje je pozoren, dober oče,pač po najboljših močeh.zelo pogosto se kregava ravno zaradi nje.in to tako banalne stvari,da je prav smešno. sem nekaj časa pošuščala in pač pustila,da je sam videl,da nima prav,a ni nič pomagalo. zdaj vztrajam na svojem.občutek imam,da mi jemlje vso energijo, da me izkorišča (ne dopinaš denarja za stroške,res da ima minimalno plačo,jaz pa celo na povprečno,a vseeno prej ni bilo problema).za hčerko je v 9 mesecih porabil mogoče 100evrov.ostalo jaz.pa ne me narobe razumet,za svojega otroka bom dala VSE.a s poroko sem mislila,da sva enakopravna.zdaj je ura 11 dopoldan, hčerka spi in on tudi (ima dopust),a ve, da mora še danes v trgovino,da bo priklopil pomivalni stroj.sem jaz neumna??? pričakujem preveč???enostavne ne igra vloge moža in očeta tako kot bi jo po mojih merilih naj.iskreno menim,da bi bilo lažje,če bi bila sama s hčerko,a tudi tega ne želim,ker vem, da ona porebuje očeta,da ga ima rada.ampak on se enostavno ne premakne,leze kot polž. že 8 mesecev se govori,da bo firma kjer dela propadla,a on ni poslal še nobene prošnje kam drugam.jamra pa vsak dan. ne razumem!!! tako se obremenjujem s tem,da so se mi začela pojavljati že telesne težave.
kak nasvet?
hvala
lp

Pozdravljeni,

vaše pismo izraža težko stisko v obdobju, ko bi morali v polnosti doživljati svoje materinstvo in razvoj hčerkice, kot vam pripada. Iz začetka pripovedi lahko razberem, da ste morali biti izredno pogumni ob soočanju z vlogo mamice, kot nekaj najdragocenejšega, ki zahteva zaupanje vase, v svoja prepričanja in nenehno povezovanje z otrokom, hkrati pa prinaša tudi obdobja strahu in majavih tal, skrbi in dvomov. Če sem vas prav razumela, vas je toliko bolj presenetilo moževo nerazumevanje, saj vam je v vaši stiski resnično stal ob strani. Občutek je, da sta v družinskem krogu zamenjala glavni vlogi. Pred vami je mož poskrbel za družino, ko pa ste se vi z njegovo pomočjo postavila na noge, pa se je on skril v ozadje. Ne vem, kako je njemu v vlogi očeta? Kaj on doživlja ob hčerki? Koliko je tudi njega presenetila nova vloga v družini, pa je najprej poskrbel za vas in nekako potisnil čutenja v stran, potem pa so ga kasneje preplavila?
Kot ste opazili popuščanje ne obradi sadov – kako pa bi se bilo v miru usesti in pogovoriti? Si vzeti nekaj časa za vaju in ugotoviti, kaj se skriva za moževim vedenjem? Pogosto se zgodi, da se očetje še težje privadijo na novo vlogo ob rojstvu otroka kot mamice, saj jih strah paralizira, ne vedo, kaj pravzaprav s tako majhnim in ranljivim bitjem početi. Strah jih je, da mu ne bi kaj naredili in tako se sami iščejo pot, kako vzpostaviti stik s svojim otrokom, medtem ko ta raste in se razvija – na tak način zamujajo očetovstvo.
V svojem pismu ne omenjate, da ste se pogovorili z možem o njegovem vedenju in obupu, ki ga doživljate, kar bi bilo zelo priporočeno, saj se je nekaj moralo zgoditi z možem, s katerim ste se poročili, da je oče vaše hčerke čisto drugačen. Kako pa vidva negujeta vajin odnos? V prvem letu po rojstvu otroka je potrebno kar nekaj časa, da se mamica in oče privadita na novo bitje, ki je popolnoma odvisno od njiju, prav tako pa tudi na to, da nista več sama, da se je njuno življenje spremenilo. In za to je potrebna medsebojna podpora, iskrenost in vztrajanje. Pišete o tem, da je hčerka zavzela vaše življenje, kar je razumljivo, kljub temu pa se je potrebno vprašati, kje sta vidva s partnerjem v vašem življenju. A si lahko vzameta čas zase? Prav tako je čisto ok, če poskrbite zase in preverite, kaj je vaš mož mislih z izrečenimi besedami, ker verjamem, da vas je zelo prizadelo, ko ste ga razumela, da ste slaba mama, pa vseeno niste bila prepričana, če je to mislil. Verjamem, da je izredno težko vztrajati ob nekom, ob katerem doživljaš nesprejetost in nerazumljenost, zato je potrebno čim prej postaviti mejo. Poskrbite za vajin odnos in se pogovorita, saj opisujete, da se tudi vaše zdravje že krha.

Vse dobro vam želim!

Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
http://www.zdi-nm.si
07/3321133 ali 031 489 309