Spoštovani!

Forum spremljam že kar nekaj časa, velikokrat so mi odgovori že pomagali. Tokrat potrebujem pomoč pri vprašanjih, ki so se mi zbudila ob zadnjih nekaj opisih situacij uporabnikov, ko na videz izgleda situacija povsem nemogoča in bi bilo najbolj “pametno” reči, ne grem se več, ali pojdita že enkrat narazen, pa me vaši odgovori vedno vrnejo na pot sočutja, kjer najdete razumevanje tudi za drugega, ki tukaj ni postavljal vprašanja, pa je prisoten v (ne)odnosu. Zadnje kar se me je dotaknilo je ranjenost partnerja oz. moja lastna ranljivost. Zavedla sem se, da mojega partnerja “nisem videla”, ne začutila, da je ranjen, da “mi” povzroča, kar mi povzroča, ker drugače ne zna. Ali jaz znam? Se znam približati, pokazati svojo ranljivost, biti jaz. Že ob pisanju mi je težko, bližina kar nekako ne more do mene, vendar poskušam biti ves čas iskrena do svojih občutij, ki mi govorijo: ja najin odnos je bil katastrofalen, zdi se mi, da nisem dovolj naredila za odnos; prav spodaj pa čutim še ljubezen do moža, povezanost (predvsem s preteklostjo, ker sedanjost predstavljajo samo otroci), hkrati pa jezo nase, ker tega ne “upam” pokazati. Še papir težko prenese mojo ranljivost. “najino” življenjsko obdobje (zakon) se počasi izteka; v tem času sva tudi midva poiskala pomoč, v nekaterih trenutkih se je celo zdelo, da bova zmogla po poti odnosa, sva zmogla iz svoje kože in se pokazati ranljivo; zakaj to ni možno vsaj tako pogosto, da npr. vidiš, če boš dal sebe na pladenj, da se svet sicer ne bo začel vrteti drugače, bo pa drugačen odnos in da se od dajanja kar ne razletiš. Moje vprašanje je sledeče: kako naj (vsaj pri sebi) izrazim, da so do moža čustva še vedno živa, ne da bi ga “zahtevala” nazaj oz. kako naj kljub temu v polno doživim razvezo. Pogovarjava se namreč izključno o otrocih, me pa ta molk boli, težko mi je, ni predanosti, ni ničesar. Vse se mi zdi tako umetno.

Kar pa se mi je zadnjič utrnilo je tudi moževa ranjenost, ko se je pokazal v sprejemanju in istovetenju z mojim svetom; zakaj tega večkrat ne zmore, če je “takrat” lahko. Zdi se, kot da bi se morda lahko pogovarjala, če bi odstranila, kot jaz čutim strah pred bližino in strah pred izgubo samostojnosti.

Kljub tem stvarem pa moža pogrešam, zato ker ni njega, njegove boljše plati, tega, kar je tekom terapije zmogel dati v odnos. Se morda slepim, ali je to le korak v poslavljanju od njega.

Lepo vas pozdravljam!

(Opomba moderatorke: del pisma je bil izbrisan na željo avtorice)

Spoštovana,

kar vi pišete, razmišljate in sprašujete, je res zelo intimna, občutljiva in globoka tema vsakega izmed nas – ranljivost človeka. Tu gre za vse, bi lahko rekla, tu se da človek res na pladenj in ogromno tvega: koliko zmorem zaupati, koliko je varno, ali bom po tem še sprejeta, ali bom zavržena, me bo obsojal, kritiziral, me bo razumel, slišal, sprejel…? Sama globoka in občutljiva vprašanja, ki so zelo naravna in zelo človeška, a žal pri večini otrok in vzgoji spregledana in zakrita. Spregledano je torej nekaj, kar bi bilo nujno in bi nas v življenju nasploh zelo sprostilo ter osvobodilo, saj bi bili od najzgodnejšega obdobja dalje navajeni spontano govoriti o čustvih, našem doživljanju, občutkih in razmišljanju. Ker pa so izražanje čustev, iskreno doživljanje in spontanost otrok pogosto zatrti že v otroštvu in na različne načine prepovedani s strani staršev (starši to počnejo nevede in nenamerno, po svojih zmožnostih, izkušnjah in znanju), se kasneje, v odraslosti pojavijo težave z izražanjem le-teh. Ker so starši npr. otroka nadrli, ker se je jokal (je bil v stiski, žalosten), s skrajno krivičnim rekom “fantje ne jokajo”, so ga naučili, da ne sme jokati, kadar je žalosten, ampak se mora pretvarjati, da je močen in sposoben, zato tako odreagira tudi kot odrasel človek. Hkrati so mu sporočili, da ne sme čutiti, kar v resnici čuti. Ali pa so se otroku posmehovali in ga sramotili, morda še s kakšnimi umazanimi besedami, če se je koga prestrašil, se nečesa ustrašil oz. njegovega strahu niso vzeli resno (“dej, dej, kaj te bo pa zdaj strah”, “si pa res ena mevža”) in ga pustili totalno osramočenega in nemočnega v največji stiski. Kot odrasel človek noče več nikoli začutiti te bolečine (sramu, jeze, nemoči, strahu), ker je bil preveč prizadet in bi jo najraje pozabil za vedno. Še mnogo primerov je, ki kažejo, kako starši otroku nevede sporočimo, da naj ne čuti tako, kot čuti (npr. je jezen), ampak skušamo stisko karseda hitro umiriti, zadušiti ali ustaviti, pa kakorkoli že to naredimo.

Že to, da pravite, da imata težave v odnosu, je dobro, jih pa tudi dobro zaznavate, opazujete in doživljate. Če vas prav razumem, sta v postopku razveze, kar pomeni, da se soočata še z negotovostjo in dodatnim strahom, kako bo. Otroci dostikrat predstavljajo “mašilo” izpraznjenemu ali nezadovoljnemu zakonskemu odnosu in verjamem, da potrebujete energijo zase, smisel vajinega odnosa, zato pogrešate pogovore z možem samo o vama, o tem, kako sta vidva drug z drugim, kaj pogrešata, česa se bojita, česa je preveč/premalo… Ko človek sliši in ve s strani drugega, pri čem je, je lažje. Ravno ti pogovori so gonilna sila odnosa in ti pogovori človeku dajejo smisel in motivacijo za življenje. Rekla bi, da vajino ranljivost in občutke tesnobe pri izražanju iskrenosti drug drugemu zavirajo vajine pretekle izkušnje, ki ste jih doživeli v odnosu s starši. Ne le njun zakonski odnos, ki je bil rigiden, distanciran in hladen ter vam za zgled, predvsem njun odnos do vas (in moža), njune besede in reakcije, ki so vas prizadele, da niste mogli biti to, kar ste. Zato vam je danes neprijetno in nelagodno, morda vas je sram, če bi iz globine prinesli svojo iskrenost o sebi, npr. da imate moža radi, da vas je strah, da vam je težko, ker se razhajata in da ne veste, ali boste zmogli brez njega. Velikokrat našo ranljivost blokirajo različni strahovi: da se bomo osramotili, da se nam bo drugi posmehoval, da bomo zavrženi in zapuščeni, da bomo še bolj prizadeti, da ne bomo razumljeni, da bo še slabše itd. In ti strahovi se navezujejo na izkušnje iz otroštva oz. so dejansko otroški strahovi, ki so se nakopičili zaradi prej omenjenih negativnih izkušenj iz otroštva. Tudi otrok je zelo ranljiv in sprejema vase ter srka vse občutke in odzive svojih staršev. Vse registrira, vse dojema in vse shranjuje, žal tudi boleče izkušnje, travme, zlorabe…(čeprav se starši navidezno tolažijo, da otrok itak nič ne ve). Morda ste imeli tudi vi kakšno še posebej težko izkušnjo v otroštvu in se zato s strani moža počutite, kot da mu morate vedno narediti uslugo, plačati za njegovo pozornost, delati nekaj proti svoji volji, proti temu, kar zares čutite… Ker ste odrasla oseba, ste odgovorni zase in za svoje počutje, zato je na vas, da moža odkrito ustavite (če vam dela krivico) in sebi bolj zaupate. Če nekaj naredite, pa nočete in vseeno naredite, jezo potlačite, sprejmejo (začutijo) pa jo vaši otroci (vi pa se izredno slabo počutite).

Rešitev je vedno v iskrenosti, v resnici, pa ne glede na to, kakšna že je. In tudi vajin čustveni zaplet je le mikser različnih travm, strahov in negotovosti iz otroštva, ki jih samo ponavljata, nekje spodaj pa je res ljubezen, radost in mir. Je pa ljubezen prekrita z mnogimi plastmi obramb, ki so nujne za preživetje, ter bolečinami, ki jih bosta morala razrešiti vsak pri sebi. Veste, mi smo v resnici čisto vsi dobri ljudje po srcu, čisti in nedolžni smo se rodili, vsakega izmed nas pa so posebej zaznamovale izkušnje iz otroštva, nekatere izjemno, druge manj, le-te pa so prispevale k oblikovanju naše identitete in občutka, kdo smo in kako se doživljamo danes.

Do moža boste prišli samo z iskrenostjo. Ni receptov, ni strokovnih stavkov, ki bi ga prepričali, samo čista resnica. Kako? Ni druge poti, kot da “se daste na pladenj” in tvegate. Da mu iskreno poveste, kaj si mislite o njem in kako ga doživljate ter kako se vi počutite ob njem. Npr. “da čutite, da je …”, “da vas je strah to povedati, ker ne veste, kako bo odreagiral…”, “da vseeno želite, da to ve”…”da ste jezni nase, ker mu že prej niste povedali”… Govorite iz sebe in o sebi, kaj vi čutite, ker je to bolj varno in ne bo moža prizadelo. Šele po tem je možna sprememba in šele po tem boste vedeli, kaj zanj pomenite, kje je on in kje je vaše mesto. In sprostili se boste, ker vas naslednjič ne bo več tako strah. Kadar človek čuti, da je varno povedati, takrat pove, takrat je iskren in zgovoren, kadar pa čuti, da ni varno govoriti več kot toliko, pa se tega ne da izsiliti. Ob človeku mora biti varno, da je lahko nekdo ranljiv. In izpovedi človeka o sebi, kako se počuti, kaj doživlja ob drugem partnerja/zakonca zbližajo, povežejo in napolnijo, zato vi moža tako pogrešate, pogrešate njegove stavke, njegovo resnico, kaj ga teži, kaj bi si želel, da bi bilo drugače. In to znova terja odkrit pogovor obeh.

Srečno vama želim.

Spoštovani,
ker je odgovor hkarti nastajal nevede pri dveh moderatorjih, je tu še drugi odgovor.

Spoštovana Slapovi!

Iz vašega pisma lahko razberem eno globoko žalost, ujetost v sedanjosti, ko bi želeli, da bi bila preteklost drugačna. Pa ni in s tem moramo živeti – z bolečino, stisko, za katero želimo, da bi naredili drugače. Če vas prav razumem sta se z možem razšla, ločila. Sprašujem se, koliko krivde vam ostaja za ta boleč razplet? Koliko odgovornosti čutite za vajin odnos?

Opisujete, da je bil vajin odnos katastrofalen – kako ste ga takrat doživljala? Ste imela občutek, da ste v svoji pasivnosti gledala leta, kako minevajo, ali ste se trudila po najboljših močeh v takratnih pogojih in situacijah? Resnično niste naredila dovolj za odnos? Kaj pa bi bilo še potrebno? Pa bi to zares »učinkovalo«? Koliko pa se je pričakovalo z vaše strani, da boste naredila? Kako ste doživljala svojo vlogo v družini – kot ženska, žena in mati?

Ranljivost posameznika je tako dragocena – pomeni izpostavljenost sebe, svoja čutenja, občutek, svoje telo, zato je pomembno, da jo znamo zavarovati, da lahko zavarujemo sebe. In če smo imeli v preteklosti boleče ali travmatične izkušnje z zaupanjem ranljivosti, bomo vedno veliko bolj previdni. In bomo potrebovali več časa, varnosti in zaupanja, da se bomo lahko ponovno izpostavili in tvegali, kaj se bo zgodilo. In če je vaša pot podobna, da potrebujete veliko časa za biti ranljiva, je čisto v redu, če je tako, da poslušate sebe, svoje telo in ne prehitevate časa. Se sprašujem, koliko ste ob partnerju začutila, da je on tista varnost, opora, steber, zaupnik, ki bo spoštljivo ravnal z vašo ranljivostjo.

Izguba partnerja, ki jo doživljate, in poslavljanje od odnosa, v katerega ste, verjamem veliko vložili, potrebuje proces žalovanja. In je popolnoma normalno, da so čutenja do partnerja še vedno živa, da hrepenite po vajinem odnosu, kljub temu, da v polnosti niste bila zadovoljna z njim. Če imate izkušnjo, da je čustvena prisotnost že prej zmanjkala, sedaj pa je še fizična, verjamem, da vam je težko in bi, če bi bilo možno, poiskali kakšno skupno rešitev. Pa je ni. Pravite, da se pogovarjata le o otrocih, kjer bosta kot starša morala še dolgo sodelovati in to je za vas »umetno«. Ja, hkrati sta se odločila za ločitev, po drugi strani pa se od vaju pričakuje uspešno starševsko sodelovanje. Verjamem, da se počutite nemočni in hkrati jezni, da je tako, vendar boste potrebovali nekaj časa, da se vajin odnos preda na ravni starša. Po taki ločitvi je vaš odziv normalen – odziv matere in žene, ki ji ni vseeno za svojo družino in zase.

Strah pred bližino in izgubo samostojnosti vas slišim pod težo krivde, ko pa je čutit, da sta občutka tako močno del vas, da bi morala iti prek sebe in utišati svoja čutenja, če bi želela strah zanikati. Kaj bi to za vas pomenilo? Bi želela sebe tvegati v zameno za morebitno podaljšanje odnosa, negotovost ali bi to zares pomenilo drugačen razplet? Strah, ki ga omenjate, če vas prav razumem, ste vzeli zares in ravnali v skladu z njim. Sebe ste na tej točki ohranili.

Pomembno je, da v tem pogledu – razmišljanju o sebi in odnosu, poiščete sebe. Kdo ste? Kaj vam je všeč? Kaj vam pripada? V čem uživate? Kateri odnosi vas osrečujejo? Kako se počutite ob otrocih?

Ob vlogah, ki ste jih zapisala, je čutit, da sta z možem ravnala kot dva zanemarjena otroka, ki si morata zaslužiti naklonjenost odrasle osebe, ki jima ne pripada sama po sebi. Zlorabe, ki ste jih ob tem vi doživela, pa so tiste, ki so vas globoko ranile in povzročile toliko bolečine. Verjamem, da je za vas zelo boleče, da kljub vsem, kar sta doživela, še vedno pogrešate ta stik, vendar je bil (predvidevam) že tako stalen in trajen, da se je resnično težko spopasti z osamljenostjo, ki ostaja.

Bolečina ločitve, s katero se soočate, je proces žalovanja. In kakršnokoli pot žalovanja boste izbrali zase, ji sledili, je v redu. Nikar se ne obremenjujte s tem, kaj bi morali še narediti in kaj niste. Ohranite sebe kot žensko, ki vzpostavlja odrasle odnose, v njih uživa in se ima lepo in kot mater, ki ji pripada ranljivo in rahločutno materinstvo.

Iz vaših besed vidim gospo, ki ji pripada spoštljiv odrasel odnos, ki je vredna vsega lepega in ki ima toliko hrepenenja, da lahko pogumno stopa naprej. Nikoli pa si ne dovolite vzeti oporo (terapevtsko ali oporo prijateljice), ker si jo zaslužite!

Srečno!
Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si

Spoštovani moderatorki!

Najprej res iskrena hvala za odgovora; imam pa res srečo, da čutim dva pogleda:).

Iz obeh odgovorov sem povzela zase in sicer sočutje in praktičnost. Da se bom resnično poslovila od moža (mimogrede, sva v razveznem postopku, skupaj ne živiva že več kot eno leto, glavni razlog za razhod pa je bilo nasilje). Gospa Barbara, vi ste mi dali stavke, s katerimi bi se želela od moža posloviti, ki nosijo zrelost, resnico, da če govorim o sebi, tako ali tako nimam kaj zgubiti, lahko pa pridobim ogromno s tem, da bom vedela pri čem sem, vedela za pričakovanja drugega, brez kakršnihkoli svojih “dodatkov” (obtoževanja, skrita pričakovanja, tihe zlorabe, ko bi pričakovala, da se bo zaradi mojih besed počutil krivo – ja žal, tudi to sem (bila) jaz, pa sedaj vidim, da mi to ni potrebno), da vse reakcije, ki bi sledile moji ranljivosti, so njegov odziv. To mi daje pogum, da se z možem soočim.

Pri drugem odgovoru pa je ubesedeno vse, kar se preigrava spodaj, pa nisem našla besed. Res je ogromno ene žalosti, preigravanja kombinacij, kaj bi bilo, če bi bilo in ja: zame ponižujoče (sedaj tako vidim) dejstvo, da bi šla tudi preko sebe, da bi ohranila odnos in da bi znižala merila. In ja, resnično se vidim kot gospo, ki ji pripada spoštljiv odnos, ki ga lahko (že, ali morda kmalu, ali pa čez nekaj časa) pričakujem, ker mi pripada tako vsakdanjost z vsemi zapleti, predvsem pa polno izražanje čustev.

Še to: v tistem obdobju, ko je bilo pri nas najbolj hudo, sem imela občutek, da sem v dani situaciji naredila največ kar zmorem, je pa bil strah pred nasiljem tako močno prisoten, da se niti zavedala nisem (v polnosti), v kakšnem z otroci živimo. Ko se tega danes (že) začnem zavedati, si mislim, da v takem nikoli več ne bi hotela vzgajati svojih otrok, ampak strah mi je preprečeval marsikatero odločitev.

Kar še lahko zapišem: dali sta mi mnogo več, kot lahko zapišejo besede; dali sta mi potrditev, da je v redu moje razmišljanje, v redu moja žalost, predvsem pa, da je v redu izražati čustva. Pravzaprav uživam, kadar me moja hči s svojo spontanostjo pripravi do tega, da res v njej vidim otroka, ki ne duši čustev. To mi je dragoceno in če sem iskrena, ji to spontanost kar malo zavidam. Je pa ne ustavljam in se pravzaprav od nje učim.

Lepo vas pozdravljam!

Spoštovana gospa,

tako vam je bilo namenjeno in vesela sem vašega razmišljanja. Na vas bodo, poleg men, posebej ponosni in vam hvaležni otroci, kajti z razvezo in s selitvijo drugam ste otrokom že zelo jasno sporočili, koliko so vam vredni in koliko cenite sebe. Prav tako ste s tem ustavili nasilje in zlorabe, katerim priča so bili tudi otroci. S to potezo ste zagotovo veliko tvegali, življenje na začetku verjetno ne bo lahko, lahko pa ne bi bilo niti, če bi ostali z možem. Posebej spoštujem vse tiste, ki v življenju sprejmejo pomembne odločitve, na njih vztrajajo, saj le tako prispevajo k temu, da zamejijo stare, pretekle družinske izkušnje in s tem ustvarijo nove, drugačne in bolj smiselne, bolj vaše.

V življenju sledite svojim občutkom, temu, kar čutite, da si želite, kar čutite, da je prav, kajti to bo edino vodilo nekam naprej, vse drugo je umetno in na silo.

Srečno in pogumno naprej vam želim.