veselje, zalost, veselje
Ze sem pisala, na zacetku nosecnost…sedaj se blizam koncu in resnicno se veselim rojstva, da koncno spoznam svojega soncka…
Zanosila sem nepricakovano…sok…za oba…njemu je bilo takoj jasno, da je splav idealna resitev, v meni pa so se tepli stevilni dvomi…sem se studentka, nimam redne zaposlitve, veliko ambicij v zivljenju, zelja po odkrivanju sveta, se malo uzivanja pred redno zaposlitvijo…a ko sem prvic zagledala svojo pikico na ultrazvoku sem vedela kaj storiti…s trdno voljo sem se odlocila, da malega obdrzim…vedela sem, da v vsakem trenutku lahko racunam na domace…mogoce malo egoisticno pa vseeno, ko sem videla, da obstaja moznost, da malega obdrzim, pa ceprav z veliko pomocjo starsev, nisem vec razmisljala…fant mi je podal roko v slovo in odsel…fant, katerega sem imela tako zelo rada…fant, kateremu sem se brezpogojno predala…kako me je takrat bolelo…pocutila sem se, da je del mene umrl…hudo mi je bilo, a vendar sem se ob pomoci starsev kmalu pobrala…konec koncev se je zame zacelo tudi novo zivljenjsko obdobje…delala sem, poucevala male otrocke, pridno sluzila, da sem malcku lahko nakupila vse potrebno…k sreci zivimo v hisi, kjer se je dalo z malo dobre volje vse tako organizirati, da bo malcku prihod cimbolj udoben…fant se je vrnil….hotela sem mu dati priloznost, ze zaradi malega, ceprav ni bilo vec isto…in tudi ni bilo…v njemu je bilo se toliko jeze, da sem mu sploh lahko kaj takega naredila…sledilo je kup ocitkov, obtozb, solza, praznih obljub…ni se hotel redno zaposliti, zanimajo ga samo priloznostna dela, pohajanja s prijatelji…na moje prosnje je vedno odgovarjal, da nic ne more…zalostno, se sploh za nekoga v pozni tretji dekadi…doma so mi odpirali oci, jaz pa sem upala…do danes…s tezavo sem potegnila crto…bolj ko se bliza porod, bolj se oddaljuje od mene…nic vec ga ne zanima za naju…pa sem naredila konec…celo nosecnost ni pokazal pretiranega veselja, niti gibi malcka, niti ultrazvoki ga niso spravili k bolj resnemu razmisljanju…najvecji absurd pa je, da je vedno in povsod zatrjeval, da naju ima neizmerno rad…a od dejanj prakticno ni bilo nic…vem, da se cudezi ne morejo zgoditi cez noc, a v osmih mesecih…sem pa ta cas prejemala le ocitke, raznorazne govorice in celo groznje domnevne njegove nove ljubezni, naj pustim reveza, da na novo zazivi…on pa se je tem govoricam le nasmihal…
Hudo mi je, a cas celi rane…sedaj je pomemben mali soncek…jaz in moji domaci ze komaj cakamo, da ga spoznamo…medtem ko bodoci ocka in njegovi ignorirajo ta cudovit dogodek…
Lazje mi je…brez njega…
lp, teja
Teichi,
vsak ima svojo kalvarijo,ampak zato kalvarijo vedno posije nekaj dobrega inlepega, tudi vsaka kalvarija prinese s seboj dobro izkušnjo.če je žebila grenka, nas pa vsaj opominja za naprej.
Želela si samo dobro, mislila si samo dobro, gojila si v sebi samo dobro, ampak življenje se je obračalo po svoje. Bistvo vsega pa je, da še vedno misliš samo dobro inče je bila tole samo izpoved, tudi prav, kajti ta tvoja kalvarija, bo dala marsikomu zamisliti. če bo samo eden v tem opisu videl svojo rešitev, je bil tvoj trud vreden te kalvarije.
Ne bo lahko tudi za naprej ne,vendar boš močnejša z novo izkušnjo in novo trdnostjo.
nikoli pa ne narediš nič narobe,če ljubiš. In sedaj pozabi na kalvarijo, pa se posveti novemu sončku, ki te čaka.manj ko te bodo obremenjevali drugi problemi, lažje bo šlo. Kajti tudi svoje boš imela, vendar upanje umre vedno zadnje. Če pa se malo potrudimo pa gre.
primož
verjamem, da te imajo starši zelo radi. Verjamem, da te bo imel otrok neskončno rad. Verjamem pa tudi fantu, da te ima rad. Kako te ne bi imel, ko pa si tako pozitivno naravnana. Si pa bolj odrasla od njega, on bi pač še malo užival mladost, in se ne more prav sprijazniti, da bi moral kar v resno službo in da bo kar čez noč spremenil svoje lepo življenje.
Če bi ga imela brezpogojno rada, bi ga imela rada ne glede na to, ali bo delal za vaju. Tvoja ljubezen je zahtevne narave.
Lahek porod in zdravo dete ti želim, in srečno!
Teja,
Vem,da tole lahko izpade kot suhoparno nakladanje in roko na srce…o Tvojih občutkih lahko samo razmišljam, a v Tvojem položaju še nisem bila.Čutim Tvojo stisko,a istočasno moč, ki s pomočjo staršev samo še raste.
Ne dovoli si fantovih očitkov, kaj mu delaš in podobno…Prepričana sem, da si mu dala priložnost da oddide, kakor da se ponovno vrne.Več ne moreš.
Čas dela svoje in tisti predsodki,o materi samohranilki , ali bolje enem staršu so že zdavnaj izpuhteli.Vem, da Te verjetno najbolj obremenjuje dejstvo,da bi otrok pogrešal očeta…a poglej z druge strani.Je res tip človeka,ki bi otroku lahko bil dober oče?Po vsem tem kar izreče,pokaže?
V nekem filmu s tematiko podobno Tvoji, je bila misel, ki Ti jo ob koncu poklanjam, v upanju da Te bo v najtežjih trenutkih potolažila.
“Naj odide…najboljše si dobila.On kot ga spoznavaš sedaj, predstavlja le ostanke.”
In to najboljše raste v Tebi.
Želim Ti vso srečo,vem da Ti bo uspelo.
Kaja
tudi jaz SEM RODILA KO SEM ŠE DOKNOČEVALA ŠTUDIJ. res pa je da mi je moj partner stal takrat 100 % ob strani in tudi če mi ne bi, bi ase verjetno težko odločila za splav, ker je za mene to živo bitje, in se ne bi nikdar pomirila, če bi to storila.
Ker imaš take starše boš že vse uspešno prebrodila, na fanta pa ne računjaj več, če ti je va tako situaciji obrnil hrbet, te ni vreden. Verjetno se pa zna zgoditi, da mu bo kdaj žal in te bo hodil prositi za odpuščanje – otroci dostikrat veliko spremenijo – takrat pa bodi ti trdna, saj iz tvojega pisanja sklepam, da te je varal in te še bo.
Kaja 76,
res si mi namenila pomirjujoce besede…in res je, se vedno me bolijo njegove besede in obremenjuje me dejstvo, da bi mali soncek prevec pogresal oceta. Konec koncev pa, glede na to, da niti v nosecnosti ni bilo pravega zanimanja, bi rekla, da pravi oce niti ne bi bil sposoben biti. V principu gre bolj za neko naganjanje..grozi mi namrec, da bo ljubezen do otrocka dokazal na sodiscu, meni pa s tem vrnil, kar se mu naredila…prisilila ga v ocetovstvo, ko je bil najmanj pripravljen…
zivljenje gre naprej in ob brezpogojni pomoci starsev vem, da mi bo uspelo.
hvala se enkrat,
teja
Nastja,
ne razumem te, ko pravis, da je moja ljubezen zahtevne narave…vse kar sem si zelela je, da ce se je ze odlocil, da bo z mano, da bi bil z mano, mi stal ob strani, me imel rad…nikoli nisem pricakovala, da bo naredil cudez cez noc in ustvaril dobrine, ki jih potrebujemo za skupno zivljenje..niti pod razno…lahko bi pokazal vsaj malo volje in vse bi se dalo resiti…verjamem v to, da kjer je volja je moc in da se vse, absolutno vse da, ce se le hoce…celo nosecnost sem bila sama, se za vikende sem s solzami prosila, naj pride na obisk, pa je sel raje smucat…je to ljubezen? Sem res prevec zahtevna? Ni mi pa do partnerja na obroke…da pride,ko ima slucajno cas in voljo…ne hvala…se mi zdi, da z otrockom zasluziva kaj vec in kaj boljsega..
lp, teja
…da me je varal nimam trdnih dokazov, so me pa celo nosecnost spremljale tovrstne govorice o njem…in razna opozorilna sporocila…sem clovek, ki verjame tisto kar vidi in vem, da ljudje vcasih iz zlobe natolcujejo marsikaj…a da se stalno govori le eno in isto, mi je dalo malo misliti…
starsem sem pa tako zelo hvalezna…ne vem kaj bi brez njih..
lp, teja