Pozdravljeni g. Rejec !!!

Tokrat (kot je že iz naslova razvidno) se vam ne obračam zaradi kakršnegakoli problema ampak preprosto zato, ker sem želel podati nekaj svojih ugotovitev in sklepov po lastni izkušnji. Še prej pa naj se dokončno razkrijem če se doslej že nisem po kakšnih 3 pismih. Zadnje pismo je bilo “življenje in koncentracija” prvo pa sem poslal na sorodni forum z naslovom “Resen problem kako naprej”. Bilo je to meseca aprila. Takrat sem se prvič in upam tudi zadnjič spopadal z resnimi psihičnimi /ali pa če hočete psihiatričnimi težavami katere pa ne bi več opisoval ker menim, da je bilo o tem napisanega zadosti in da je čas da že s tem zaključimo. Samo toliko: sem zelo čustvena oseba in si v danih trenutkih prizadevam za perfekcionizem, idealizem in splošno urejenost. In tako sem živel polno življenje, še posebej pa je to veljalo za obdobje mojega obiskovanja fakultete. Tam sem si našel mislim da doživljenjske in v pravem pomenu besede prijatelje. Skupaj smo gradili, med nami je bil zdrav tekmovalni duh in nenehno dokazovanje en pred drugim. Zabavali smo se, žurali, na faxu od sebe dajali maksimum in splošno se en ob drugim počutili super. Na zadnje sva šla z enim od prijateljev v Ameriko. Nepozabno in odštekano. In samo eno stvar sem si še želel v žiljenju. Punco kot dokončna ustalitev. Ker pa nisem ukrepal kadar bi moral je jasno ta punca poiskala dokončnost in srečo drugje. In zaradi tega se je (ves čas) celo leto bluzenja in mevžanja šlo, in moj svet se je podrl. Za sprevržen odnos do sveta je šlo. Za moj odnos, da so vsega krivi drugi in ne jaz. In da zaradi tega ni vredno v življenju ne truda ne ničesar. In zaradi tega sem začel tudi zavlačevati pri pri diplomski nalogi. Pravzaprav je pripeljalo do tega več faktorjev ampak pustimo jih pri miru. In kaj se je spremenilo in kakšne so ugotovitve?

Sekiranje zaradi ene punce, samoobtoževanje, nejevolja in sprevržen odnos — danes pravim: vse skupaj ena velika velika neumnost (glupost) in nezrelost!!! Če bi bil fant od dejanj potem bi tudi stopil na sceno ko je bil čas in si urejal življenje tudi na ljubezenskem področju takrat ko je bil čas in priložnost. Tako kot delo tudi ta potrebuje pravočasnost in da se ji popolnoma posvetimo! In danes? Skušam živeti ponovno bolj polno življenje. Vsak dan z mailim koraki. Počasi, vztrajno in predvsem dosledno do vseh ciljev v življenju!!! Do takrat pa uživati v vsakem trenutku življenja. Skrakta veselje do življenja je spet tu. In ko sem že mislil, da sem izgubil zagnanost, smisel za red in emocianalnost sem odkril da je vse samo stvar volje in trdega dela. NIč ni narobe v emocianalnosti a ne!! Pomembno je le pravilno in pametno usmerjati in nadzorovati svoje emocije.

In na koncu: Zdravniki, posebej pa psihlogi in psihiatri so tisti, ki naj ne bi nikoli vrgli puške v koruzo! A ni tako? Še posebej vaša stroka nikoli ne sme odkloniti pomoči pacientom! Zato ena velika pohvala tudi vam!!! Vidim, da redno odgovarjate na množico prispelih e-pisem.Verjamem, da se globoko držite Hipokratove prisege. Lep pozdrav še enkrat.

Goran J.