Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Vesela a hkrati veliika čustvena zmeda

Vesela a hkrati veliika čustvena zmeda

Punce,tokrat pa abim jaz kako moralno,spodbudno besedo-kako naj grem naprej,kako naj reagiram,naj se podava v to ali ne..Sej pravzanprav,odločitev je že nekako padla,dorekla sva kaj bova a vendar-rabim še nekaj spodbudnih besed,saj me je tega odkrito povedano strah.Za kaj sploh gre….
Že nekaj dni,se nisem najbolje počutila,mislila sem(pač glede na napovedi moje zdravnice),da sem mogoče samo kaj takega pojedla in ni pašalo mojemu želodčku,skušala sem nekako preprečiti jutranje slabosti,a ni odnehalo,seveda,je tudi ženska nadloga zamujala,a še vedno sem dvomila,da je to mogoče…Nato pa sem danes,vendarle zbrala pogum in kupila tisto modro belo paličico,ki napove novo bitje..in sedaj gledam v ta plusek pred sabo in kar verjeti ne morem,da mi je ta 1%,ki sem ga imela zadostoval,za ustvaritev novega življenja,prinesel to veselje a hkrati veliko zmedo v moji glavi,saj se je zgodilo zelo nepričakovano,nenapovedano…Enostavno ne vem,kako naj spravim to zmedo iz glave in se preprosto samo veselim tega,malega bitja,ki sedaj raste v meni-strah me je,da ne bom uspela,ostati ista kot sem sedaj,do vseh treh najinih otrok(moji dve in njegov sinček),saj vem,da novo bitje,potegne veliko za seboj,predvsem pa čustveno plan-nočem,da bi moja nosečnost vplivala na ta moj jaz,ki ga imam sedaj,strah me je,glede na to da se zna zgoditi velika čustvena sprememba,ne bom uspela funkcijonirati,predvsem taka mačeha,kot sem sedaj…Sprašujem se,ali se moja vprašanja,postavljajo brezpotrebe ali me je lahko res upravičeno strah?Nikakor nočem ničesar spremeniti,hočem da vse ostane,tako kot do zdaj,še vedno hočem delati tako dobro in pozitivno na vse zadeve,predvsem pa v tej smeri,da sem znala otroke zaščititi-pa mi bo uspelo?Mi bo uspelo,da jih nebi ločevala,kot naprimer moji,tvoji,najini?Mi bo uspelo vse to speljati,brez nikakršnih posledic?…Ne vem,res sem v tem momentu,tako močno v dvomih,da potrebujem kako vašo besedo punce-pa prosim,ne kritizirajte me,ker nisem dovolj močna in priznam,da me je strah….

Ker trenutno nimam casa za kaj vec.. ANONIMKICA CESTITKEEEE, ma vse bos zmogla, super novica, ful sem vesela zate!!!

cestitam,naj te nebo strah,ce imas doghodke pa tvoj moz tudi,ce sta si pripravljena deliti previjanje plenic in podiranje kupckov,zakaj pa ne..otroc bojo pa ziher veseli,da bo nov dojencek pri hisi.

Hvala vama za čestitke 🙂..sej sem sama tudii vesela,res,sploh na podlagi tega,da nisem imela upanja,da še kdaj mama postanem 🙂…ampak zmeda in strah,sta pa le prisotna 🙂
Monika,kar se tiče financ,podiranja kupčkov in menjava pleničk,je najmanjši problem,za enkrat sva oba finančno kar dobro stoječa…bolj me skrbi čustvena plat ali mi bo uspelo še vedno vsem štirim otrokom enako ljubezen podariti-kot jo zdaj vsem trem..je le razlika majhna štručka in trije lahko da rečem pravi razgrajači-kateri potrebujejo,lahko da rečem včasih malo bolj glasno besedo(ne kričanje,da se razume,ampak pokazati avtoriteto).pa tudi je že zelo dolgo,kar sem bila nazadnje novopečena mama in..no ja mogoče bom pa sedaj še bolj kako naj rečem izkušena,pametnejša in bom drugače gledala na vse skupaj 🙂 gre se predvsem za razmišljanje in predvsem da se malo o tem pogovarjam in tako mi je veliko lažje premagati začetno stanje..pa še enkrat hvala punci 🙂

Za mano so tri nosečnosti, pa vsakič dvomi ali bom zmogla. Seveda boš zmogla.
Če se boš dojenčka veselila ti, se ga bodo tudi ostali vajini otroci (ali tvoji, njegovi). Razložita jim, da bo dojenček potreboval na začetku veliko nege in mogoče zanje na začetku ne boš imela toliko časa, ampak ne zato, ker bi jih imela manj rada, ampak ker te dojenček potrebuje. In dovoli jim, da se vključijo v nego otročička. Pri nas nikoli nismo uporabljali besed pol-brat ali pol-sestra. Vsi so bratje in sestre, tudi, če ne živijo skupaj. Iz posta je razbrati, da imaš z otroci dober odnos, zato ne vidim razloga, da ne bi mogla biti istočasno dobra mama in mačeha. Brez strahu. In čestitke 😉

Da te potolazim pa ti povem iz lastnih izkusenj(sicer je pri nas ogromna generacijska razlika med otroci)da se odlicno razumejo,razlike so samo v glavah,ce clovek porihta predalcek v glavi ,ki se mu rece razlike,moji,tvoji,najini,maceha,mati te dobesedno izginejo..
poglej tudi takole,se se spomnis kako lepo disijo male struce,priklici si v spomin ta vonj-cudovito kaj pravis..

Čestitam.
Ah, zmeda se bo razblinila hitreje kot megla v lj kotlini na jesen.

O Monika še kako dobro se spomnim teh lepih prijetnih vonjev male štručke,ko sem jo stisnila k sebi..o le kje je že ta čas..in sedaj me ponovno to čaka 🙂človek,kar verjeti ne more,kako začne o vsem premišljevati,ko se nekaj novega zgodi v življenj….kar se tiče popredalčkanja,mislim da imam vse poštimano v glavi,pri nama ni moji,tvoji-in tudi ne bo najin…vedno bodo najini,sam pač prevzelo me je razmišljanje,kako bo,saj do sedaj ni bilo še nekako “vmešan,skupen otročiček” in sedaj ko je-pač globoka razmišljanja pribezljajo na dan 🙂..mogoče pa bo to bitjece,samo še bolj povezalo najino družinico in bo zato še lepše,še bolj očarljivejše predvsem pa veliko zanimivejše za sestrici in bratca-ko izvejo za to,da dobijo bratca ali sestrico kmalu..no ja sej bomo videli kako bo…
Jalur hvala tudi tebi za lepe besede,tudi pri nas najini otroci niso pol bratje ali pol sestre(čeprav nimajo niti najmanj iste krvi,se kličejo bratec in sestra-čeprav to niso,ju vseeno vzgajava v tej smeri,saj z tem jima pokaževa spoštovanje do drugih ljudi)ampak samo bratec in sestrici..jaz sem za njegovega sina(sam me je začel tako klicati)mami…pravo mamo pa kliče mama…moji dve pa tako ali tako kličeta mojega partnerja ati..tako da nobene razlike,ker smo družina in smo en drugega sprejeli v najlepšem možnem načinu…Kar se tiče tega da sem dobra mačeha-trudim se po svojih najboljših močeh in mu nudim vse kar moje srce premore…
Ločevalka tudi tebi hvala..upam da se res kmalu ti dvomi razblinijo kot megla,saj bo tako za vse veliko lažje in prijetnejše :9

Ma ti povem tale vajin dojencek bo sreckovic,ves koliko sestr in bratov ima,pa kaj ces lepsega..
pa ziher ga,jo bojo crkljali,vidim pri nas je najmlajsi to ga skoz meckajo haha-mulca mi bojo cist pokvarli,pa naj ga,en more bit tud razvajenc v familji,kako bi pa to zgledal- vsi po reglcih..haha
lepo nosecnost
p.s sej ves sem jaz mal zleht,zdaj se lahko komot na hormone zgovarjas ko ti bo ded zivc povlekel haha

Anonimna čestitke tudi od mene. Uživaj v nosečnosti in čim manj jutranjih slabosti. Kaj pametnega pa ti ne morem svetovati, ker zaenkrat še nisem na tvojem mestu. LP, J.

Anonimna30 čestitke 🙂) Uživaj svojo nosečnost. In ne skrbi. Če imaš že sedaj dovolj ljubezni za 4 boš imela pa še za 5 🙂))

V glavnem, anonimna, vse otroke bos imela isto rada, pri meni je bilo tako, da sem v casu nosecnosti in pa v casu dojenja bila ful nezna, custvena, obcutljiva, vse otroke sem imela taaakooo rada, se vse druge, kak sem videla kaksnega dojencka po tvju ali v reali sem se topila, sami custveni izlivi prve klase.
Vse otroke bos zmogla, je pa res naporno, vsaj meni je, ker je najmlajsi nonstop bolan.

Sploh ne dvomim da ti ne bi zmogla, v tebi je polno neznosti in ljubezni! Kjer je toplina, je tudi moc, v to ne dvomim.
Ma verjamem pa, da je zate to shok, ce nisi racunala s tem… In vedno se pojavijo neki dvomi, vprasanja, saj ves, to je cisto normalno. Joj ti kar zavidam! Prav veselim se zate, ker podozivljam svoj cas ko sem izvedela za tazadnjo nosecnost, bila sem v oblakih.

Čestitke tudi od mene 🙂) Sej veš dvom nastane ob začetku vsake nosečnosti, ko pa držiš štručko v rokah pa ponavadi vse steče. Tako kot pravi ena če je ljubezni za 3 jo bo gotovo še za četrtega!

Te razumem in podpiram tudi v globjih razmišljanjih, kajti skupni otrok resnično naredi zvezo drugačno, odnos se spremeni iz jaz in ti v “mi”, niti nobena stvar ne ostane takšna kot je bila. Iz tvojega pisma mi seva dvom, da bi imela “vajinega” po krvi otroka raje, da bi drugim naredila krivico. Bi jo res, če te dojenček čustveno posrka? Veliko razmišljanja in poguma zahteva, da se zave(da)š svojih strahov in že sedaj raziščeš, zakaj ne bi mogla ostati dobra mačeha, kakšne občutke imaš do otrok in podobno. Napisala si, da nikakor nočeš ničesar spremeniti, da hočeš, da vse ostane tako kot do sedaj. Je to možno? Nikoli pa ne bom pozabila misli, ki pravi, da je krivično do otrok biti enak, saj si dva otroka nista po značaju (ob domnevno isti vzgoji) enaka, ampak, da je pomembno dati otroku tisto, kar največ zmoremo. To se mi zdi vodilo, ki pomaga pri premagovanju takšnih strahov, ob morebitnih občutkih krivde, ter predvsem pri zavesti, kaj narediti, da bo za otroka najboljše. Ob tem ne morem mimo partnerja: skupni otrok, skupno doživljanje, kaj pa je tukaj? Meni osebno je pot soočanja s svojimi strahovi zrelo in pogumno dejanje, zato ti želim na tej poti vse dobro.

Daj prosim te razmisli, zeloooo razmisli.

ni lepšega kot ta novica..za vsakogar…čestitam in verjemi, kjer je volja je moč…

New Report

Close