varanje-KAKO NAPREJ
utrdi zvezo,doživiš osebnostni razcvet…torej bi blo dobro da to vsak človek da skozi,ker si potem enostvano boljši človek al kaj?
So nekater TEŽAVE katere se ne rešujejo,ker jih v življenju že tako ogromno,katere naj bi prebrodil skupaj z nekom,ki ga imaš rad,ki mu zaupaš,ki ti stoji ob strani,ko gre to k vragu,ni več poti nazaj.
Draga Nina,jaz ti ne morem svetovati,kaj narediti jaz ti samo povem,da tako kot je bilo ne bo nikoli več.Si pripravljena na to?
kako smo si različne! Zakaj se medsebojno obtožujemo, ker ena misli tako, ena pa drugače? Zakaj bi morala vsaka to doživeti, da bi lahko razložila tu svoje stališče? Kaj ni dejstvo, da mnogi zakoni obstajajo dalje, mnogi pa ne? Kaj od tega je vzgojno ? Ali je sploh vedno vse naše ravnanje vzgojno? Ali nismo včasih mi na prvem mestu, včasih,pravim, celo pred otrokom? Pa to je tudi vzgojno. Nismo vsi enaki.
Dobro, pa naj bo iz izkušnje: najprej pogovor, zakaj, kdaj, kako. Oba obtožujeva sama sebe. Potem tiho trpljenje in trpinčenje same sebe, kaj sem delala narobe. Potem sklep pri sebi, da se bom poboljšala (bedarija!) Potem “izboljšanje” ( konec morečih celonočnih pogovorov, spet spolno življenje, vedrina, gremo znova, juhu, čipkaste tangice itd) Potem ćez pol leta opaziš, da vlečeš voz sam, potem pride kak slab dan, nekaj, kar te spomni na to, kar želiš pozabiti, brezvezen film na podobno temo, pa te totalno zamori in naenkrat vidiš, da si ranjen čez in čez in skozi. Da nisi niti odpustil niti pozabil. In si spet na začetku. Spet celonočni pogovori, spet žalost.. depresija… ko si na dnu, si poiščeš pomoč.. in spoznaš, da manj trpiš, ko manj ljubiš. spoznaš svojo odvisnost od odnosov.
oboje je težko, odpustiti in oditi. Večina pa ravna podobno, kot se je naučila pri svojih starših. Žal je večina mater trpela ponižanje, ker so včasih bile odvisne od moža,in sploh niso imele izbire.
Svoje otroke moramo učiti poguma in ponosa. (Ne pljuvajte zdaj po meni, saj je samo moje mnenje, ni vojna!)
LP
Vem…premlada za nasvet…ampak bila sem že prevarana…ne bi ti mogla reči kako in kaj ker nimam toliko izkušenj kot ti vendar sem se naučila nekaj osnovnih stvari…to je živi in pusti živeti vendar nikoli za ceno lastnega duševnega miru…zaradi takšnih in drugačnih okoliščin sem imela veliko možnosti kako so mlade družine šle k vragu iz podobnih oz. istih razlogov kot so tvoji…rada bi ti podala samo svoje mnenje…pa ne mi zamerit
Če sta se imelares ok in je vse štimalo:
-zakaj je iskal nekaj drugega?
-zakaj se je zapiral vase
-zakaj je zvezo nadaljeval še kak mesec
-zakaj kategorično odklanja strokovno pomoč
IN Zakaj še en otrok?????
On bi moral biti tisti ki mora razčistiti kaj hoče od življenja in kako naj gre dalje.Oba bi morala najprej raziskati sebe in premisliti ali sta za skupaj ali ne…in še enkrat…strokovna pomoč ni stvar ki jo je treba odklonit…
Vem da te nisem potolažila, upam pa da se ti iztrčr najbolje kar se da
Oh, to so žalostne reči. Verjamem, da Te ima mož rad. Ampak, ko se je spustil v avanturo, je to čustvo do tebe očitno potlačil. Ampak pregovor pravi: Vrč gre tako dolgo po vodo, dokler se ne razbije. Tudi s tvojim možem je lahko tako. Povej mu, da je edina rešitev, da ohranita zakon, da popolnoma prekine vse stike s tisto žensko, ker jo bo le tako lahko pozabil. Najbolje je, da je niti ne sreča več. Da ga ne bo klicala po telefonu, lahko spremenita telefonske številke. Če se bo branil tega, se zagotovo noče odreči tiste ženske. Lepo je, da odpuščaš, vendar neke zahteve moraš imeti. Še en otrok s teboj mu ne bo dal moči, da se ne bi pregrešil. To je utvara. Moč mu lahko da samo popolna prekinitev s tisto žensko. To pomeni: nikakršno prijateljevanje z njo, nobeni izleti, nič, popolnoma nič. Pripravi ga počasi na to, da ti to obljubi.
Zares ti želim, da bi se vajin problem rešil.
Draga Nina!
Od vsega začetka spremljam debato in utrnilo se mi je par misli. Čisto moje in lahko tudi čisto zgrešene.
Tvoje pismo je zelo trezno napisano, na trenutke izgleda celo malo hladno in neprizadeto. V njem so tvoja razmišljanja in nobene histerije. Mislim, da si strašno zrela, predvsem pa močna osebnost, ki ne beži od problemov, jih želi rešiti v svojem bistvu, ne posledici. Mislim pa, da tvoj mož ni tak. Zdi se mi, da si precej močnejša od njega in on to čuti, čeprav si ne prizna. In to čuti kot neke vrste kastriranje. Nobenega pametnega odgovora ti ni ponudil, vse, kar sem lahko razbrala je njegov ne vem, kar pa tebi ne zadostuje in prav je tako. Tudi njegovo omahovanje bi in ne bi bil z drugo kaže bolj na to, da išče linijo najmanjšega napora, kot pa resnično iskanje odgovora, zakaj in kaj je dobil drugje. In skoraj prepričana sem, da je bil sex pri vsem najmanj pomemben. Mislim, da ti v vajinem zakonu odločaš in “vlečeš” zakon naprej, on pa le nemočno caplja za tabo.
>tudi pri drugih ljudeh je zelo priljubljen in pripravljen vedno pomagati.
Verjamem, da je tak, vprašanje pa je le zakaj je tak. Koliko je pripravljen zagovarjat svoja stališča, ali takoj spremeni mnenje in se podredi? Zna reče odločen NE, ali stori in pomaga, ker se mu zdi, da drugače ne gre?
Sprašuješ, kako živeti naprej. Ne vem. Dokler sam ni sposoben niti o sebi razmišljat, ti povedat kaj drugega kot le ne vem, v čudeže ne upaj. Lahko vztrajaš še nekaj časa z njim, mislim pa, da boš izgubila spoštovanje do njega in potem je le še vprašanje časa.
Zdi se mi, da si se odločila “popravit” svoj zakon. Le tega ne vem, kako boš to storila sama. Kaj pa bi on rad? Razen tega, da je tako, kot je bilo dovolj dobro? In očitno ni bilo. In končno, mar si ne zaslužiš živeti z nekom, ki ti bo enak, pravi sopotnik v življenju, ki bo dajal odgovore, ne pa le 37let star otrok, ki ne zna povedat niti kaj bi rad, niti kaj mu ni všeč, niti zakaj nekaj stori… In, zato posledično niti sam ne ve, kdaj se lahko spet ponovi.
Upam, da razumeš vsaj približno, kaj sem hotela napisat. Spominja me na mojega ex. moža, precej podobnosti sem začutila. Osem let pogovarjanja, prošenj, razumevanja nemogočega, na koncu pa sem obupala, spokala, njemu pa še sedaj ni nič jasno.
Vzemi si čas, dobro razmisli, veliko sreče ti želim in oglasi se še kaj, S.
Draga Nina!
Od vsega začetka spremljam debato in utrnilo se mi je par misli. Čisto moje in lahko tudi čisto zgrešene.
Tvoje pismo je zelo trezno napisano, na trenutke izgleda celo malo hladno in neprizadeto. V njem so tvoja razmišljanja in nobene histerije. Mislim, da si strašno zrela, predvsem pa močna osebnost, ki ne beži od problemov, jih želi rešiti v svojem bistvu, ne posledici. Mislim pa, da tvoj mož ni tak. Zdi se mi, da si precej močnejša od njega in on to čuti, čeprav si ne prizna. In to čuti kot neke vrste kastriranje. Nobenega pametnega odgovora ti ni ponudil, vse, kar sem lahko razbrala je njegov ne vem, kar pa tebi ne zadostuje in prav je tako. Tudi njegovo omahovanje bi in ne bi bil z drugo kaže bolj na to, da išče linijo najmanjšega napora, kot pa resnično iskanje odgovora, zakaj in kaj je dobil drugje. In skoraj prepričana sem, da je bil sex pri vsem najmanj pomemben. Mislim, da ti v vajinem zakonu odločaš in “vlečeš” zakon naprej, on pa le nemočno caplja za tabo.
>tudi pri drugih ljudeh je zelo priljubljen in pripravljen vedno pomagati.
Verjamem, da je tak, vprašanje pa je le zakaj je tak. Koliko je pripravljen zagovarjat svoja stališča, ali takoj spremeni mnenje in se podredi? Zna reče odločen NE, ali stori in pomaga, ker se mu zdi, da drugače ne gre?
Sprašuješ, kako živeti naprej. Ne vem. Dokler sam ni sposoben niti o sebi razmišljat, ti povedat kaj drugega kot le ne vem, v čudeže ne upaj. Lahko vztrajaš še nekaj časa z njim, mislim pa, da boš izgubila spoštovanje do njega in potem je le še vprašanje časa.
Zdi se mi, da si se odločila “popravit” svoj zakon. Le tega ne vem, kako boš to storila sama. Kaj pa bi on rad? Razen tega, da je tako, kot je bilo dovolj dobro? In očitno ni bilo. In končno, mar si ne zaslužiš živeti z nekom, ki ti bo enak, pravi sopotnik v življenju, ki bo dajal odgovore, ne pa le 37let star otrok, ki ne zna povedat niti kaj bi rad, niti kaj mu ni všeč, niti zakaj nekaj stori… In, zato posledično niti sam ne ve, kdaj se lahko spet ponovi.
Upam, da razumeš vsaj približno, kaj sem hotela napisat. Spominja me na mojega ex. moža, precej podobnosti sem začutila. Osem let pogovarjanja, prošenj, razumevanja nemogočega, na koncu pa sem obupala, spokala, njemu pa še sedaj ni nič jasno.
Vzemi si čas, dobro razmisli, veliko sreče ti želim in oglasi se še kaj, S.
Vidim, da tukaj sodelujete večina ženske in nas obsojate da je le kaj. Zakaj? Če so takšni moški morajo biti takšne tudi ženske, saj sami moški lahko samo popivajo, debatirajo…
Mene je prevarala žena in lahko rečem, da je bilo zelo težko, pa vendar sem zbral pogum in nadaljeval najin zakon. Odgovor “ne vem”, pa je zelo pogost pri zelo veliko ljudeh, saj se človeku pripeti stvar, ki si je ne zna razložiti. Če bi ga vprašal kako reagirati na določeno stvar, bi bil odgovor velikokrat popolnoma drugačen kot pa je, ko se ta stvar pripeti.
Nina! moram ti reči, da te spoštujem, ko berem kaj si doživela in kako reagiraš. Razumem te, da si v dilemi kako dalje, vendar mislim, da si se v srcu že odločila kako naprej. Jaz sem vstrajal, pomagala mi je še žena in ni mi žal.
Saj na novo zgraditi sreče ni tako enostavno. Preteklost te vedno spremlja in če vstrajaš in obnoviš staro (srečo) in če imaš le nekaj sreče v življenju je nazadnje tvoj trud poplačan.
Nina, ko sem brala tvojo zgodbo, sem bila prepričana, da nekdo piše o meni. Popolnoma enake stvari so se mi dogajale in se mi še. Po pisanju sodeč, sklepam, da si zelo dobra žena, mati, ženska. Bodi takšna še naprej, ne glede na to kaj se bo zgodilo, ne izgubi vere in upanja v življenje. Marsikaj v življenju ni fer, ampak… Mogoče le nasvet: bolj kot da se ukvarjaš s temi vprašanji zakaj je to naredil, kako to,…, začni pri sebi. Kaj si ti želiš ali še lahko živiš z njim, kaj hočeš ti od življenja. Postavi sebe v ospredje in bodi pripravljena, tudi na to, da jutri mogoče ne bosta več skupaj. Otrok ne bo odpravil njegovih problemov, kot ga tudi dva do sedaj nista. S tem in na to ne računaj. Če si otroka želiš, ga imej. Postavi pa si vprašanje: ali boš zmogla tudi sama s tremi? Ne želim te strašiti, ampak bogoče tako bo. Meni je žal, da se nisem odločila za tretjega otroka in bi tudi sama imela tri.
Nina, kakor koli bo, pomembno je, da bo tako zato, ker si se ti tako odločila. Navsezadnje je to tvoja dolžnost do tistih, ki so tebi poklonili življenje in tudi tistima dvema lučkama, ki si ju ti pripeljala v ta svet. Pogumno in odločno pot naprej ti želim.
Vidim, da nas je cel kup prevaranih, eni vztrajamo, drugi ne.Jaz sem pred 5 leti dojela, da mora obstajati poleg mene še ena, ker je prišel domov z enim darilom in sem vedela, da si ga ni kupil sam ( čeprav je trdil, da si ga je), pa ga tako dobro poznam, da sem vedela, da si ga ni. Takrat ni priznal in je trdil, da sem brez veze ljubosumna in ko sem pritiskala na njega je rekel, da se bo odselil. Takrat si nisem znala predstavljati življenja brez njega, hči je bila stara 8 let in zelo navezana nanj. Odločila sem se, da karkoli je že bilo, bom požrla in gremo naprej. Najin odnos nikoli ni bil idealen, vendar je bil zadnjih 5 let najboljši do sedaj ( skupaj sva 15 let).Lani se nama je rodil drugi otrok. Ne vem kaj mu je bilo, da je v nekem pogovoru priznal, da je takrat pred 5 leti imel drugo žensko ( dosti starejšo od sebe), da se je začelo pred leti na službeni poti in da sta se videla 1x – 2x na leto, sexala sta pa kao dvakrat. Sedaj vem, da bi bilo bolje, da ne bi nikoli zvedela teh detajlov, ker me je tako sesulo, da ne vem, če bom še kdaj prišla k sebi. Verjamem, da sta takrat pred 5 leti prekinila vse stike, vendar me vseeno boli kot bi se zgodilo danes. Zelo se trudi okrog mene, poskuša mi v vsem ustreči, jaz pa se še nisem odločila, kaj bom.Zaenkrat ostajam, vendar nisem prepričana, da bom ostala.Zavedam se, da nikoli ne bom mogla pozabiti in odpustiti.Prosil me je odpuščanja, rekel je da ni bilo vredno in da mu je žal in da naj ne uničim sreče, ki jo imamo sedaj.
Zakaj? Zakaj ? Zakaj?
Po neprespanih nočeh, po dolgih debatah, še vedno ne razumem. Po 2 mesecih sva s temi pogovori prenehala, ker bi se sicer popolnoma uičila. Te teme ne načenjam več, ker nima smisla.Mi je pa tako hudo, da se tudi vicu na to temo ne morem nasmejati.
Ja preletela sem mnenja tistih, ki ste bile prevarane in oprostila in pozabile. Tudi tiste ki ste bile prevarane in odpustile pa se pozneje zopet ‘opekle’ (tudi jaz). Tudi tistih, ki ‘niste bile prevarane’.
Moje mnenje se pridružuje tistim, ti govorijo pusti ga…..
Kdor enkrat prevara bo tudi drugič. Pravi en rek in nisem edina, ki reče da drži, nažalost pa sem v to začela verjeti, ko sem prvič oprostila in se slepila, kot tiste tu na foromu, ki ti dopovedujejo da to ni nič takega. Ne verjamem tistim, ki jih je mož, priajtelj… prevaral in ste ostale z njim da ste pozabile in da mu 100% zaupate! Potem lažete sebi in si zatiskate oči pred resnico. Vaš moški še prekleto dobro to vidi in izkorišča. Vse ki ste oprosile ste pokazale moškemu, da mu dopuščate da to počne naprej, da vas izkorišča, ima za norca in se zabava z drugimi!!
Ja govorim iz lastnih izkušenj, boli ko to doživiš in še kako boli ko moraš sama sebi priznati, da te ni vreden, da te je izkoriščal in da si zaslužiš boljšega in ti je žal da si prvič oprostila.
Ja če te ima rad tega nebi storil! In zakaj ti govori, da neve kako bo živel naprej, da te ljubi in mu z nobeno ni tako lepo kot z tabo, ja ker mu kuhaš, pereš, likaš in skrbiš za ‘vajino’ družino in dom ko se on zabava, ja kdo je pa tako nor da bi to zapravil, če mu že žena oprosti pa ve da lahko to še naprej dela.
Imam tako službo, da se kar precej družim z moškimi in poznam kar nekaj takih ki lepo varajo svoje žene, prijateljice in zakaj se vprašate ZATO KER JIM TO DOPUSTITE – DOPUSTIJO! Pa še priznajo, da se je lepo vrniti domov, kjer je vse kuhano, pripravljeno in zlikano za njih…..
Da nebom predolga. To je moje mnenje podprto z izkušnjami in moškimi, ki sami priznajo in povejo zakaj to delajo ( seveda ne ženi).
Vask ki enkrat prevara, bo znova, če ne danes pač za leto ali dve!
LP
Oh, Nina, dej se pokrij še z eno deko čez glavo! Vse je isto, kot je bilo, samo čist čist malce drugače, kot da bi se znašel v vzporednem vesolju, a ne? Pa se tega še zavedal ne bi dobro. Mar ni lepo domače gledat vzhajanje dveh sonc? A ni lepo, ko se v jeseni ribe selijo na jug? Pa kako pomirja deževanje mlečnih karamel! To je ta tvoj novi stari svet. Kaj nas sprašuješ za nasvete, če je iz celega tvojega pisma jasno čutit, da boš odpustila, pozabila, si zamašila ušesa in zatisnila oči. Še h kozmetičarki pejt, da ti zašije en tak plastičen nasmešek.
Praviš, da so se težave začele, ko je pred enim letom srečal to “coprnico”, ki jo je iz usmiljenja, gotovo nad njeno starostjo, malo poservisiral. I tako sto puta… Res, usmiljen človek. Samaritan.
(O njegovih žurkah, prijateljih, izhodih bom raje kar tiho, da ne bomo mešali še kake mlake, ki je na pogled cela lepa, saj se v njej vidijo luna in zvezdice…. pod njo pa so zakopane dolge bele gliste.)
No, o težavah, ki so nenadoma nastale pred enim letom, govorimo kajneda? Pa si ti res tako naivna? Draga moja, vrstni red ljubica-težava, kot ga opisuješ nam, je ravno obraten. Najprej obstaja težava DOMA, potem se pojavi ljubica. Ne rečem, da si težava ti. Ampak kljub vsej harmoniji, ki jo opisuješ, vse strune niso bile uglašene. In bogsigavedi, od kdaj imaš slab posluh! Ali pa nemara samo slabo slišiš, ker od vpitja otrok, ki si jih v glavnem sama vzgajala nisi slišala ničesar drugega. In zdaj si želiš tretjega. Odlično! Če ti bo kdo tolkel s činelami pri glavi, da je tvoj dedec navaden lump, tega ne boš slišala.
Kako zelo me tvoja zgodba spominja na mojo.
Navajaš praktično enake stvari, ki bi jih jaz napisala zase. Tudi jaz sem zaupala.
Izkazalo pa se je, kljub temu, da je bil dober mož in oče, da je živel dvojno življenje, dokler se ni zaljubil v dekle,staro enako kot najina hči.
Ko je prišlo vse na dan, sem bila tudi jaz poleg prizadetosti polna vprašanj brez odgovorov, pripravljena na vse, da rešiva najin zakon in družino… temu bi danes rekla popuščanje in nespoštovanje samega sebe. Sedaj živi z njo.
Njegovo mnenje po vsem tem pa je, da sem jaz kriva za vse, ker sem to dopuščala in oproščala. Pravi, da bi ga morala postaviti pred zid, dokler je bil še čas. Pozablja pa, da jaz vsega tega nisem vedela ali pa tega nisem hotela vedeti. Kdo ve, na to vprašanje si še danes ne znam odgovoriti.
Podobnost najinih zgodb me je tako zavedel, da nisem končala svojih misli.
Jaz sem sama šla k zakonskemu svetovalcu, ker sprva nisem ničesar razumela, le-ta pa mi je rekel, da je mož tisti, ki naj bi prišel k njemu. Tudi moj mož je obisk pri strokovnjaku kategorično odklonil.
..Naredijo samo tisto, kar resnično želijo…
Očitno je, da tvoj mož išče v okrilju družine tisto varno zatoćišče, kamor se lahko vrača, kadar želi.
Še en otrok ni rešitev. On mora najprej razčistiti sam s sabo, kaj želi dokazati z drugimi ženskami in kaj mu to prinaša, tu mu pa lahko pomaga samo strokovnjak, seveda s tvojo pomočjo.
Po mojem mnenju, kar sem lahko razbrala, je tvoj mož velik egoist, ki gleda samo na svoje počutje in sedaj bi se rad zavaroval še z enim otrokom.
Morda sem preveč kruta, vendar sem sama šla skozi tako preizkušnjo in ne želim nikomur preživljati takih trenutkov…. Na koncu si je nekdo, ki je bil 20-30 let del mene, obrisal noge vame, izničil vse, kar je bilo lepega, in me poteptal “meter pod zemljo”.
Ukrepaj, naredi nekaj, da te drugi ne poteptajo.Ne živi v iluzijah, kot sem živela jaz.