varanje?
Mož je vodilnem položaju v podjetju, torej ima ogromno stikov z ljudmi. Nikoli to ni bila težava, niti povod za ljubosumje. Bilo je zaupanje, in to vsa dolga leta zakona. Do pred nekaj meseci. Takrat je mož začel ob nabitem delovniku še prej zahajat v službo, ostajat dlje, sms so potovali neverjetno ogromno. In zakaj sum – vse se dogaja samo z eno osebo. Telefoniranje, tudi doma se večkrat spozabi in jo omeni – včasih kar tako, včasih prav navdušeno in z čudnim zasanjanim obrazom. isto je bilo na dopustu – sam preverba kako gredo posli z ostalimi, s to osebo pa še vse podrobnosti o dopustu in kako je ta oseba in kaj dogaja pri njej.
Črv, ki se je naselil v meni mi ne da miru. Po ovinkih včasih potipam kako in kaj – ne more skrit navdušenja, ko govori o njej. Ko se je po dopustu vrnil prvi dan iz službe je bil nasmejan, dobre volje, kot bi zadel na lotu. Ljubosumje in razočaranje se mešata pri meni. Zakaj? Kaj dogaja? Je nedolžno prijateljstvo ali kaj globjega?
Moti me, ker ve o njej vse privat težave. A tudi o najinih govori njej??? Pa saj je vendar njen predpostavljeni. Njen šef! Ni mu tajnica, ampak delavka, ampak ker se lahko vidita samo tako, hodi prej. In sumim, da se tudi dobivata med delovnim časom kje zunaj, kajti ona je nekaj dni v tednu na terenu, mož pa tako vedno.
Kaj mislite? Je lahko nedolžno? Razmišljam o najetju detektiva, da pridem stvari do dna. Norca si ne bo noben delal iz mene.
Spoštovani pupapupa,
vsa vprašanja, ki jih postavljate v svojem pismu, pravzaprav kličejo po nekem drugem naslovniku: vašem možu. Če jih ne morete postaviti njemu oziroma če ste mu jih že postavili, dobili pa nezadovoljive odgovore, ki vas niso pomirili, pomeni, da je vaše zaupanje vanj že močno prizadeto. Pestijo vas sumi in negotovost, kar je resnično težko. Če prav razumem, ste mu dolga leta zakona zaupali („bilo je zaupanje“, saj to pomeni, da ste vi zaupali njemu in on vam – ali samo eden od vaju? – ni jasno), zdaj pa se počutite vržene v stanje, ki ga na prvi pogled še najbolj opredeljujejo zmedenost, nešteti strahovi in tudi jeza, ker ne dobite odgovorov. Iskrenost je med dvema, ki sta se zavezala skupnemu partnerskemu življenju, ena najvišjih vrednot. Za zakonca, ki je zvest, sumi pa, da mu drugi ni – pa četudi gre „samo“ za čustveno afero! – to pomeni nepredstavljivo izdajstvo. Počutimo se osramočene, čeprav čutimo, da bi moralo biti sram nekoga drugega in/ali tretjega … in ne vemo, česa naj se oprimemo. Potem pa pridemo na idejo o detektivu, kar spominja že na kriminalko. Kaos skratka.
Tudi če boste najeli detektiva – kaj se bo zgodilo? Če bo odkril prevaro, ali vam bo to povrnilo zaupanje v moža? Kaj pa, če je ne bo odkril? Ostalo bo veliko bolečine, ko se boste spraševali, kako je sploh lahko prišlo tako daleč in kaj če morda samo detektiv ni uspešno opravil naloge …
Bistven se mi zdi torej odkrit pogovor z možem, ki ga boste morali prej ali slej sprožiti sami. „Po ovinkih včasih potipam kako in kaj“, pravite. Vas je strah vprašati naravnost? Zelo verjetno bo pogovor prinesel tudi usedline vajinega zakona, ki se morda še nikoli niso dvignile na površje. Ali mu lahko iskreno rečete: „Strah me je, ko opažam tvoj spremenjeni način življenja, zelo sem nemirna, prosim, če mi pomagaš z iskrenim pogovorom, da se bom umirila“? Kajti do svojih občutkov ste povsem upravičeni. Če vas nikoli ni dajalo bolestno ljubosumje, se tesnoba ob njegovem novem vedenju in delovanju ni pojavila kar iz vesolja. Če med njim in sodelavko ni nič, vam bo verjetno pripravljen priti naproti.
Sumničenje in nedoločenost so plodna tla za nešteto možnih scenarijev, za katere samo izgubljate energijo in se mučite – tega si ne zaslužite. Priporočam vam knjigo Nezvestoba Veronike Seles. Razjasnila vam bo marsikaj s tega bolečega področja. V njej boste našli veliko praktičnih napotkov tudi za ukrepanje zdaj, ko ste še v fazi sumov.
Hvala za odgovor. Sva se pogovorila, sem mu vse povedala, vprašala. Ampak …… Z njegove strani gledano ni nič takega – samo hecanje. Mogoče je res malce dvoumno za tretjo osebo, vendar res ni mislil nič slabega. Tudi ona ne, kajti sta se pogovorila in tudi ona je kar tako mu napisala. Seveda nisem bila zadovoljna z odgovorom, kljub njegovemu priseganju, da res ni popolnoma nič. Drugače bi brisal. Ja, saj nikoli niti ni bilo potrebe, nikoli nisem gledala po njegovem telefonu ali ga kontolirala. Mu je hudo in bo spremenil te zadeve. Vendar…. Ta je sedaj na dopustu, kaj bo potem? Lahko nekdo zgolj iz golega heca piše dvoumna sporočila? Ne verjamem! In vse dvome sem mu povedala. Sedaj se trudi nekako izboljšat, ampak ….. Jaz mu ne verjamem, ne morem mimo tega, ne zaupam mu. Kljub trudu, je najin odnos nekako brezoseben. Ogromno pogovorov, ampak nek neoseben pogovor. Kakor jaz zajadram malce bolj v osebna občutja pri njem, se politično izmaže da ima z vsemi prijateljski odnos, pogovor napelje na drugo osebo, kljub mojemu vztrajnemu vračanju nazaj, najde eno nitko, da spet pove kaj drugega. Tudi ob moji omembi, da sem ženska in mi kak kompliment tudi godi, se v vseh pogovorih ni niti enkrat zgodilo, da bi mi naklonil kakšno toplo besedo, kompliment (čeprav drobna sladka laž). Nekako neosebno se mi zdi vse skupaj.
Bo čas kaj spremenil? Je sedaj krivda v meni in naj zadevo pustim, kajti po njegovo je bil to hec in res nebi smel tega delat, ampak naj mu verjamem, da res ni mislil nič slabega. Jaz pa ne morem, ne morem mu verjet, zaupat, trudim se, ampak ne gre. Res smo si različni (moški in ženske) vendar zadeva je resna zame, kljub temu, kar misli on. Celo navrgel mi je, da ga pa ena druga res rada vidi, ampak da tudi s to ni nič, tako kot z nobeno drugo niti ne pomisli. Sam se je kolikor se da izogiba. Ampak ta mu ne piše dvoumnih stvari, in tudi on ne njej.
imam občutek, da naju sam pogovor ne bo rešil. Kvečjemu kakšna zakonska posvetovalnica, kakšna terapija (sicer ne skupinska). Sama tega ne bom rešila, to pa vem, kajti brezoseben odnos moža mi to preprečuje, čeprav njegove besede oz on govorijo drugače.
Če vas še ni, vas pa še bo, saj ste sami opazili, da ne more skrivati niti pred vami svoje navdušenosti nad njo.
In ta odgovor – saj je samo hecanje, se mi zdi smešen za neko odraslo osebo.
Jaz bi vam svetovala da se zopet pogovorite o tem, razkrite mu svoje občutke, mnenje o tem in najpomembneje, vpresajte kako bi se on počutil če bi bila situacija obratna. Če bo še vedno ustrajal da sta prijatelja itd. izrazite željo, da bi radi spoznali to super osebo, ki je tako dobra prijateljica vašemu možu (npr. kavico- vsi skupaj). Če bo odločno nasprotoval, potem veš na čem si, žal.
Lahko pa mu je res prijateljica, saj ni tako zelo nemogoče, konec koncev vsi večino svojega časa prebijemo v službi in ni nič nenavadnega, če si tudi tam najdemo človeka ki nam je lahko dober prijatelj ali prijateljica.
To ti svetujem iz lastne izkušnje, imam dobrega prijatelja iz službe, ki je šel možu (no, tedaj mi je bil še fant) precej na žiuce. Sama sem mu svetovala da se skupaj dobimo in tako je počasi postal najin skupni prijatelj. S časoma smo si usi ustvarili svoje družine in tudi naši otroci še danes prijateljujejo.
Jana ti je napisala čudovit odgovor.
Ko sem sama bila pri istem vprašanju, ali me vara, sem nujno potrebovala konkreten dokaz, ker prehitro nasedem na lepe besede in krivdo, ki bi jo morala čutiti ob sumničavosti. To so pač občutki, ki prevevajo nesigurno žensko. Zame je to bil izpisek klicev. Le ta mi je pojasnil vsak scenarij, kaj se je dogajalo, kje je bil in pa seveda neusmiljeno priznanje vsega kar sem hotela in še več…zelo boleče. Mi je pa pomagalo pri vztrajnosti v pogovoru z možem. Mimogrede, vpletena ženska je nato celo predlagala, da naj ne delam panike in lahko normalno, prijateljsko komuniciramo….Ne verjemi, nikdar!
Sledila je zakonska terapija in totalno drugačno družabno življenje. Sedaj imava drugačno družbo in zelo drugačen odnos. Veliko boljši.
Želim ti pogum, vztrajnost, zdravo pamet,če je sploh mogoče pri vsem tem.
Predlagana knjiga je zelo koristna in to za vse tri.