V začaranem krogu
Spoštovani dr. Čakš.
Potem , ko na tem forumu »previsim« kar precej časa, ko sem prebrala dvakrat knjigo KONČNO NEKADILCI, s katero so baje še tako zagrizeni kadilci prenehali s to razvado, sama s seboj bijem bitko že nekaj let.
Morda začnem pri koncu… pred kratkim sem imela sistematski pregled, med drugim spirometrijo in vsa mogoča slikanja vseh organov, pregled krvne slike itd….. Piham torej, kot mi je bilo naročeno in sestra navrže: »gospa kako se pozna, da ste nekadilka…« skoraj sem se sesedla od presenečenja, saj sem strastna kadilka že 40 let. Šele kasneje pri zdravnici, ki je povzela vse teste o mojem fizičnem stanju, sem njej priznala, da sem kadilka. Res pa je, da se pri svojih 54 letih zelo veliko ukvarjam s športom. Tečem, kolesarim, hodim v hribe, vsak dan hodim peš v službo 6 km v eno smer, ker mi tako ustreza… Zdravnica me je nato precej šokirala z izjavo, da »vas očitno ne bodo pokopali cigareti, ampak sladkor«. Vsi testi so namreč pokazali (nenazadnje pa tudi kritična presoja mojih prehranskih navad), da sem že na zelo tankem ledu kar se tika glukoze v krvi… Obupno sem odvisna od sladkarij vseh vrst… Če se ne bi toliko ukvarjala s športom, bi verjetno res imela že veliko preveč kilogramov. Kot absolutni nujni ukrep mi je predlagala reorganizacijo mojih prehranskih navad v smislu izogibanja nepotrebnim sladkarijam, ki kar letijo vame (čokoladice, rogljički, sladoledi tudi pozimi itd.)
In kratek opis mojih zmedenih poskusov NE- kajenja: zadnji dve leti si praktično vsak teden rečem: samo še to gre mimo, pa neham… samo še na dopust grem v miru, pa odvržem cigarete… samo še… bla bla bla. Izgovori v nedogled. Kar nekajkrat sem si že v posebnem ritualu prižgala t.i. zadnji cigaret, misleč, da je res zadnji, a sem najkasneje naslednji dan spet kupila novo škatlico. Bili so tedni, ko sem si v beležko zapisovala občutke ob kajenju, niti en ni bil pozitiven, PA VENDAR ŠE VEDNO KADIM. Me je mogoče strah, kaj bo? Čeprav dobro vem, kaj bo. Pred cca 5 leti sem 2 meseca pred načrtovanim tekaškim maratonom nehala kaditi v želji, da bi lažje tekla… Ohhhhh, kakšna zmota. Na vsakem treningu sem lovila sapo, nisem mogla dihat, tiščalo me je prsih… nazadnje sem seveda začela nazaj kadit, da ni šel v nič že plačan maraton v tujini, ki sem se ga res zelo veselila. Odtekla sem ga, kot je bilo načrtovano in takoj v cilju pod oddaljenim drevesom v miru in tišini ter s cigareto v roki podoživljala vsak odtečeni kilometer. Seveda vem, da je bila nočna mora na treningih v času nekajenja pač posledica odtegnitvenega sindroma…
Na hladilniku in v torbici imam že leta list, ki me opominja:
– Da smrdim po cigaretah
– Da me moti zadah, kar se mi gabi
– Da sem suženj navad v zvezi s cigareti (med reklamami na TV je pravi obred na hitro odfrčati na balkon in skaditi pol cigareta…vse pomembne stvari v službi se dogajajo med kadilci na balkonu… že vsaj 30 let vsako soboto s sosedo pijeva kavo in ob tem kadiva itd itd)
– Da ne znam iti na dolgo pot z avtom, ne da bi imela v eni roki cigareta, pa čeprav večinoma odgori v prazno…
– Da me na kolesarjenju zgrabi totalna panika, če sem sredi ničesar na čudoviti razgledni točki na vrhu hriba (torej kilometre daleč od prve trafike) in sem v avtu pozabila cigarete…
– Da je dobesedno grozno, da se pred vsako tekaško prireditvijo skrivam za kesoni in kadim tik pred startom… in potem seveda v cilju… kako me je sram za to!
– Da velikokrat kadim, pa se sploh ne zavedam, da kadim in torej cigaret odgori v pepelniku
– Da sem pravzaprav en velik idiot…
Med svoje poskuse NE kajenja moram pridati še obisk bioenergetika, ki mi je svetoval, da moram imeti zaprto škatlo cigaret vedno nekje v torbici, ker me očitno zgrabi panika, ČE JE NIMAM… no… ni uspelo.
Bila sem na hipnozi… nič kaj pametnega…
Bila pri kitajcih na akupunkturi… nič efekta…
Če strnem, ne skrbi me denarni vidik oz. vidik prihranka, ki marsikoga odvrne od nadaljnjega kajenja, niti ne zdravstveno stanje, ker sem več kot očitno povsem zdrava, genetika je tudi na moji strani ob tem, da je do 90 let kadil moj dedek, mama pri 80 še vedno veselo puha že celo življenje… JEZIM SE SAMA NASE, da sem tak slabič! Da niham med zavedanjem, da ABSOLUTNO MORAM NEHAT KADIT in med tem, da vedno znova padem pri poskusih prenehanja in sem posledično še bolj jezna sama nase in večkrat prav ipična, da podležem znova in znova in znova tej ogabi. Imam v sebi moč, da na nekaterih področjih s trmo premikam meje, a tukaj…
Seveda se zavedam, da mi kaj pametnega ne morete svetovati, razen tega, kar itak vem. Da moram vztrajat, se dokončno odločit, it skozi vso trnovo pot, ki mi je znana (fizično + psihično), pa vendar sem si morala nekako olajšati mojo stisko ob tem, da sem maloprej iz koša pobirala čike, ker sem pred nekaj urami DANES PA ZARES nehala kadit…
Prosim pa vendarle za veš dragocen nasvet, na katerem koncu naj se tokrat lotim.
Najprej veeeliko opravičilo za pozno odobritev in odgovor. Ne vem, kje se je vaše pismo skrilo, da nisem dobil obvestila in ga nisem našel!
Kot vidim, ste se podrobno poglobili in tudi opisali svojo težavo. Vsekakor je res, da ste zelo močno zasvojeni z nikotinom. Ne morete si očitati, da ste slabič, ker gre za to hudo zasvojenost. Poskusili ste zares praktično vse. Vendar ne obupajte, predvsem pa “padci” in ponovno kajenje ne smete vzeti kot poraz. Vsak ponoven pričetek vam lahko pomaga, da pogledate, zakaj ste ponovono pričeli, kje so bile zanke, v katere ste se ujeli. Poskusite prepoznati svoj način kajenja, kdaj prižgete cigareto, ob katerih priložnostih. Morda si to tudi zapišete. Kot izgled ste med tistimi, ki ne zmorejo prenehati “čez noč”, zato poskusite postopoma. Nekaj nesvetov je na naši internetni strani https://www.skupajzazdravje.si/opuscanje-kajenja/kaj-lahko-kadilec-naredi-sam/.
Lahko za pomoč pokličete tudi na anonimno telefonsko številko 0802777, kjer vam lahko ponudijo tudi proaktivno svetovanje s strani usposobljene svetovalke (v kolikor boste pripravljeni dati svojo telefonsko številko).
Še ena možnost pa je tudi zdravilo Champix, ki vam ga mora pa predpisati vaš zdravnik. To zdravilo deluje tako, da se veže na nikotinske receptorje v možganih, s tem blokira vezavo nikotina ob tem pa deluje tudi rahlo stimulativno, da manjša abstinenčne simptome. Glede na to, da ste močno zasvojeni, vam svtujem terapijo 24 tednov (sicer se jemlje po 12 tednov). Ob tem pa tudi redne kontrole pri svojem zdravniku.
Vsekakor držim pesti za vas, da bi vam uspelo.
Prav lep pozdrav in lep dan želim
dr. Tomaž Čakš , dr. med.
Spoštovani dr. Čakš.
Potem , ko na tem forumu »previsim« kar precej časa, ko sem prebrala dvakrat knjigo KONČNO NEKADILCI, s katero so baje še tako zagrizeni kadilci prenehali s to razvado, sama s seboj bijem bitko že nekaj let.
Morda začnem pri koncu… pred kratkim sem imela sistematski pregled, med drugim spirometrijo in vsa mogoča slikanja vseh organov, pregled krvne slike itd….. Piham torej, kot mi je bilo naročeno in sestra navrže: »gospa kako se pozna, da ste nekadilka…« skoraj sem se sesedla od presenečenja, saj sem strastna kadilka že 40 let. Šele kasneje pri zdravnici, ki je povzela vse teste o mojem fizičnem stanju, sem njej priznala, da sem kadilka. Res pa je, da se pri svojih 54 letih zelo veliko ukvarjam s športom. Tečem, kolesarim, hodim v hribe, vsak dan hodim peš v službo 6 km v eno smer, ker mi tako ustreza… Zdravnica me je nato precej šokirala z izjavo, da »vas očitno ne bodo pokopali cigareti, ampak sladkor«. Vsi testi so namreč pokazali (nenazadnje pa tudi kritična presoja mojih prehranskih navad), da sem že na zelo tankem ledu kar se tika glukoze v krvi… Obupno sem odvisna od sladkarij vseh vrst… Če se ne bi toliko ukvarjala s športom, bi verjetno res imela že veliko preveč kilogramov. Kot absolutni nujni ukrep mi je predlagala reorganizacijo mojih prehranskih navad v smislu izogibanja nepotrebnim sladkarijam, ki kar letijo vame (čokoladice, rogljički, sladoledi tudi pozimi itd.)
In kratek opis mojih zmedenih poskusov NE- kajenja: zadnji dve leti si praktično vsak teden rečem: samo še to gre mimo, pa neham… samo še na dopust grem v miru, pa odvržem cigarete… samo še… bla bla bla. Izgovori v nedogled. Kar nekajkrat sem si že v posebnem ritualu prižgala t.i. zadnji cigaret, misleč, da je res zadnji, a sem najkasneje naslednji dan spet kupila novo škatlico. Bili so tedni, ko sem si v beležko zapisovala občutke ob kajenju, niti en ni bil pozitiven, PA VENDAR ŠE VEDNO KADIM. Me je mogoče strah, kaj bo? Čeprav dobro vem, kaj bo. Pred cca 5 leti sem 2 meseca pred načrtovanim tekaškim maratonom nehala kaditi v želji, da bi lažje tekla… Ohhhhh, kakšna zmota. Na vsakem treningu sem lovila sapo, nisem mogla dihat, tiščalo me je prsih… nazadnje sem seveda začela nazaj kadit, da ni šel v nič že plačan maraton v tujini, ki sem se ga res zelo veselila. Odtekla sem ga, kot je bilo načrtovano in takoj v cilju pod oddaljenim drevesom v miru in tišini ter s cigareto v roki podoživljala vsak odtečeni kilometer. Seveda vem, da je bila nočna mora na treningih v času nekajenja pač posledica odtegnitvenega sindroma…
Na hladilniku in v torbici imam že leta list, ki me opominja:
– Da smrdim po cigaretah
– Da me moti zadah, kar se mi gabi
– Da sem suženj navad v zvezi s cigareti (med reklamami na TV je pravi obred na hitro odfrčati na balkon in skaditi pol cigareta…vse pomembne stvari v službi se dogajajo med kadilci na balkonu… že vsaj 30 let vsako soboto s sosedo pijeva kavo in ob tem kadiva itd itd)
– Da ne znam iti na dolgo pot z avtom, ne da bi imela v eni roki cigareta, pa čeprav večinoma odgori v prazno…
– Da me na kolesarjenju zgrabi totalna panika, če sem sredi ničesar na čudoviti razgledni točki na vrhu hriba (torej kilometre daleč od prve trafike) in sem v avtu pozabila cigarete…
– Da je dobesedno grozno, da se pred vsako tekaško prireditvijo skrivam za kesoni in kadim tik pred startom… in potem seveda v cilju… kako me je sram za to!
– Da velikokrat kadim, pa se sploh ne zavedam, da kadim in torej cigaret odgori v pepelniku
– Da sem pravzaprav en velik ******…
Med svoje poskuse NE kajenja moram pridati še obisk bioenergetika, ki mi je svetoval, da moram imeti zaprto škatlo cigaret vedno nekje v torbici, ker me očitno zgrabi panika, ČE JE NIMAM… no… ni uspelo.
Bila sem na hipnozi… nič kaj pametnega…
Bila pri kitajcih na akupunkturi… nič efekta…
Če strnem, ne skrbi me denarni vidik oz. vidik prihranka, ki marsikoga odvrne od nadaljnjega kajenja, niti ne zdravstveno stanje, ker sem več kot očitno povsem zdrava, genetika je tudi na moji strani ob tem, da je do 90 let kadil moj dedek, mama pri 80 še vedno veselo puha že celo življenje… JEZIM SE SAMA NASE, da sem tak slabič! Da niham med zavedanjem, da ABSOLUTNO MORAM NEHAT KADIT in med tem, da vedno znova padem pri poskusih prenehanja in sem posledično še bolj jezna sama nase in večkrat prav ipična, da podležem znova in znova in znova tej ogabi. Imam v sebi moč, da na nekaterih področjih s trmo premikam meje, a tukaj…
Seveda se zavedam, da mi kaj pametnega ne morete svetovati, razen tega, kar itak vem. Da moram vztrajat, se dokončno odločit, it skozi vso trnovo pot, ki mi je znana (fizično + psihično), pa vendar sem si morala nekako olajšati mojo stisko ob tem, da sem maloprej iz koša pobirala čike, ker sem pred nekaj urami DANES PA ZARES nehala kadit…
Prosim pa vendarle za veš dragocen nasvet, na katerem koncu naj se tokrat lotim.
[/quote]
Pozdravljeni
Odlocitev, da preneham kaditi po 20. letih ni bila lahka, vmes sem ze imela neuspele poskuse in pa zeljo prenehati s kajenjem. Trenutno sem 3 mesece brez cigareta. Obrnila sem se na brezplacno stevilko, tam pa so mi dodelili svetovalko, ki me je vsake toliko casa poklicala in za kar sem ji iz srca hvalezna. Ocitno kadilci rabimo od drugih slisati stvari kako prevarati svoje mozgane, predvsem pa rabimo vzpodbudo. Ne bom lagala tudi kg so se nabrali, se nikoli prej nisem imela s tem tezav, ampak jaz gledam na to, da je go vse resljivo, kajenje pa pac lahko zada hud udarec. Torej najtezja je odlocitev prenehati, en teden bo kriza, ki je premagljiva, potem sem kar malo pozabila, po 3 mesecih pa md je spet zacela dajati kriza. Ampak sem sla samo gledati slike kaksne vrste raka povzroca kajenje in me je zelja po cigaretu hitro minila. Ni vredno, 3 mesece je napor in vzpodbuda, da zmorem in lahko postanem nekadilka za vedno. In vsakemu iz srca privoscim, da mu uspe. Najboljsa motivacija pa so otroci, moj sin je tako ponosen in vesel. In tudi jaz sem ponosna nase. Na zalost so cigareti kot droga in vsak, ki se resi iz primeza razvad mora biti ponosen nase. Samo zastartajte in verjemite vase❤❤
Pozdravljeni
Odlocitev, da preneham kaditi po 20. letih ni bila lahka, vmes sem ze imela neuspele poskuse in pa zeljo prenehati s kajenjem. Trenutno sem 3 mesece brez cigareta. Obrnila sem se na brezplacno stevilko, tam pa so mi dodelili svetovalko, ki me je vsake toliko casa poklicala in za kar sem ji iz srca hvalezna. Ocitno kadilci rabimo od drugih slisati stvari kako prevarati svoje mozgane, predvsem pa rabimo vzpodbudo. Ne bom lagala tudi kg so se nabrali, se nikoli prej nisem imela s tem tezav, ampak jaz gledam na to, da je to vse resljivo, kajenje pa pac lahko zada hud udarec. Torej najtezja je odlocitev prenehati, en teden bo kriza, ki je premagljiva, potem sem kar malo pozabila, po 3 mesecih pa md je spet zacela dajati kriza. Ampak sem sla samo gledati slike kaksne vrste raka povzroca kajenje in me je zelja po cigaretu hitro minila. Ni vredno, 3 mesece je napor in vzpodbuda, da zmorem in lahko postanem nekadilka za vedno. In vsakemu iz srca privoscim, da mu uspe. Najboljsa motivacija pa so otroci, moj sin je tako ponosen in vesel. In tudi jaz sem ponosna nase. Na zalost so cigareti kot droga in vsak, ki se resi iz primeza razvad mora biti ponosen nase. Samo zastartajte in verjemite vase❤❤