v vezi, zaljubljena v drugega
Čaw!
Prosim za čim manj obsojanja in čimveč nasvetov.
Namreč, nekaj časa sem že v vezi, kjer se je že marsikaj ohladilo. Veza je drugače dokaj OK, čeprav tistih metuljčkov ni več. Zdaj pa zvem, da sem enemu fantovemu kolegu všeč (sicer izvedla nisem od njega), do katerega čutim enako in se mi zdi, da bi se ful ujela. Ta kolega me privlači v vseh pogledih od čiste fizične privlačnosti do vsega ostalega.
Je pa on tak bolj sramežljivček glede tega, tako da vem da on prvega koraka ne bi naredil. Vem, da ga tudi jaz ne bi smela ampak me tako mika :/
Izpovedat se mu kar tako ne upam, drugega načina pa ne poznam.
Pomoč prosim!!!
Povedala ti bom svojo zgodbo. S fantom sem začela, ko sem imela 15 let. Nisem bila zaljubljena in tudi narazen sva šla ker mi je bilo vseeno za ”zvezo”, povedala sem, da nočem nič resnega in sem se poljubila z drugim. No hotel me je nazaj in nekako sva se dogovorila, da poiskusiva. Takrat se je komaj začelo. Torej padla sem v zvezo brez ljubezni na moji strani (napaka) a čez čas sem se zaljubila in moram reči dojela kak otrok sem bila prej. Imela sem ga zelo rada, lahko bi rekla, da sem ga ljubila na svoj način nikoli ni bilo neke iskrice, tudi prvi sex z njim in nasploh prvi ni bil prijeten. No po enem letu sva se že močno prepirala, po letu in pol sva šla prvič narazen. Potem me je prosil naj poiskusiva še, jaz pa ok. Spoznala sem fanta, ki je bil veliko starejši od mene in med nama je poskočila iskrica. Veliko sva govorila, se zavedala kaj je med nama in si dala jasno vedeti, da zaradi okoliščin in starostne razlike ne bo nič. Potem sem se pa odločila oz. sva se skupaj, da je dovolj pogovorov in bom poskušala rešiti mojo zvezo, da bom spet 100% predana le fantu. Tega fanta sem težko pozabila a po pravici povedano sem ugotovila, da je navaden idiot. Nima veze zakaj. Uglavnem z mojim fantom sva bila še nekaj časa skupaj, nekako srečna. Se malo kregala in hodila večkrat narazen. Do 3 let kar 3 resno narazen. Vedno je obljubljal, da se bo poboljšal. Saj je vedno delal obljube, ki jih ni obdržal, ni mi stal ob strani, dobila sem menstruacijo in ga prosila naj mi gre po tablete v lekarno ker me tokrat resno boli (skoraj sem bruhala od bolečin) in njemu se ni dalo. Tisto jutro sem šla peš v trgovino ker nisem še imeka izpita, da sem kupila stvari za pico, potem sem po sobi postavila svečke za valentinovo in je želel, da pridem k njemu. Kljub temu, da sem jaz pripravila nekaj posebnega on pa ne in ni me spoštoval. Potem, ko sva šla narazen je vedno jokal, da ve kaj je izgubil in mu je žal. Ni bil le on kriv a nekaj mesecev sem se res trudila, da bi delovala zveza njemu pa je bilo ravno. No in po 3 letih, nekaj tednov prej se je vse začelo pošteno krhati: To valentinovo me je močno prizadelo. Sploh me je prizadelo to ker sem stalno tičala pri njem on pa pri meni malo. in tisto noč, ko mi je prekipelo sem ga prosila da pride pa ni tel. in sva šla narazen. Spoznala sem hitro drugega, ki sva se družila a nič več, bila sva le prijatelja. Ko pa je biuši začel s samomorom, me dobesedno terorizirati, me klicati v šolo pred maturo reči ljubim te in prekinit kakor, da je storil samomor sem se zlomila. Ta fant, ki sem ga spoznala pa mi je nekako stal ob strani. Zaradi pritiska sva začela imet nekaj ”več”. Sedaj sva skupaj in ljubim ga bolj kot sebe. Je moja sorodna duša in minute z njim so kot stotinke. Ure brez njega pa leta. Biuši me je maltretiral precej časa a sem se nekako držala pokonci in ostala odločena, da je tako prav. En dan se enostavno dojela, da nisem več zaljubljena vanj. Če ne doživiš ne verjameš, kot, da bi me udarila strela. Biušemu sem se opravičila ker sem ga prizadela in vem, da je trpel zaradi mene ampak to je bila edina dobra rešitev. Prejokala sem veliko zaradi njega in on zaradi mene ampak tak je lajf. Vem, da sem bila velikokrat ne fer, kruta in včasih tudi prasica ampak za vse sta kriva 2. Tako kot jaz je imel tudi on napake. Če ti kaj pomaga…
Draga Zaljubljena20!
Popolnoma te razumem in te ne obsojam, ker sem sama v podobni oz. slabši situaciji.
Naj ti opišem mojo zgodbo…
V vezi sem že skoraj 5 let in lahko rečem da je moj fant super, popoln, tako vizualno, kot osebnostno. Skupaj živiva v njegovi hiši 1 leto, ima dobro plačo in naredi res vse zame. Ampak kot si že ti napisala, tudi pri meni že dolgo ni več metuljčkov, odnos se je ful ohladil, da ne govorim, da nimam želje niti spati več z njim … ampak zakaj? Ker sem, tako kot ti, že dobro leto zaljubljena v drugega, s katerim se tudi občasno dobivam in me zato hudo peče vest … morda me boste vsi obsojali, ampak ko se dobim z njim, se počutim fajn, zaželeno in ni se mi treba pretvarjati, da sem “pridna punčka”, kot moram to delati pri mojem fantu. Ker pa sem po naravi strahopetna, si 5-letne zveze ne upam prekiniti, ker sem na partnerja že ful navezana in ga imam na svoj način res rada, ampak v sebi vem, da to ni to, vendar se iz dneva v dan pretvarjam … vem pa da ga bom prej ali slej prizadela, ko bo izvedel za moja resnična čustva, čeprav se tej temi izmikam… in kakšen dan enostavno ne zmorem več…. ker pa sem v finančni stiski (še študiram), sem na nek način prisiljena biti z njim, ker me pri tem podpira, saj k staršem niti pod razno ne želim, čeprav me vsak teden vabijo domov, ker vidijo, da trpim…
kakorkoli, če čutiš nekaj do njega, mu vsekakor izpovej, jaz sem namreč mu in on tudi meni (všeč sva si obojestransko, a je tudi on že več let v zvezi). če ne drugega, se boš počutila olajšano … rada bi ti povedala, kaj je prava ljubezen, a žal po nekaj partnerjih še vedno ne vem…
torej punca, kar pogumno, naredi kar čutiš, ne bodi strahopetna kot jaz … vsaj ti poskrbi za svojo srečo, dokler maš še čas in ne boš nikogar prizadela…
upam, da sm ti kaj pomagala… pa srečno!
Prava ljubezen niso samo metuljčki začetka zveze in iluzija da bo večno tako.. Podlo je biti z nekom z izgovori kako ne moreš sedaj vstran od njega zaradi lastnih koristi ki ti jih nudi.. In seveda je iluzija kako si v drugega zaljubljena še toliko večja saj tako nimaš časa videti tudi drugačnega obraza drugega dokler z njim ne zaživiš.. Prevara je pa prevara in vsako prelaganje stvari na drugega le pranje svoje duše in zanikanje..
Punca, ljubezen niso le metuljčki. Metuljčki so samo v času zaljubljenosti, ko je človek zasplepljen in ima pred sabo ideal. Ko spregleda, je pa potrebno storiti nekaj več. Včasih se nam zdi to pretežko in gremo iskat druge metuljčke. Kot otrok, ki se naveliča tiste nove igračke in mu starš takoj kupi novo. Potrebuje še veliko izkušenj, iz katerih pa se bo teba tudi kaj naučit. Predvsem tega, kaj je ljubezen. Če nimaš tega, ne nikoli ne boš dosegla z nikomer.
Zakaj se moraš pri svojem fantu pretvarjati? Kaj bi bilo, če se ne bi? Kdo in kako te je v to prisilil? Ali ni odločitev o tem, kako se boš z nekom obnašal, tvoja izbira, tvoja osebna odločitev? Zakaj imam občutek, da krivdo vališ nanj?
Ponovno si prisiljena? Kdo te sili? Se nisi sama odločila, da boš ostala z njim? Zaradi financ? Si pripravljena fantu te finance vrnit, glede na to, da si z njim večinoma še zaradi teh financ, ne pa zato, ker bi z njim želela delit prihodnost? To res ni niti blizu ljubezni. V ljubezni ni pretvarjanja in igranja in ko tega ni, precej hitro spoznaš, kakšne karte ima kdo in ali so ti všeč.
Zaljubljena20, ne želim te obsojati, le svetujem ti, da poskušaš narediti kaj več na odnosu s sedanjim partnerjem, ker vajina veza ni OK, sicer si ti ne bi želela drugam. Sicer je normalno, da ti je kdaj všeč še kdo drug, a če v vezi vse štima, nimaš želje za varanje. Potem bolje, da sedanjo vezo prekineš in greš naprej.
Nesrečna23, tebe pa ne razumem, zakaj se ne vrneš k staršem, če te vabijo in čutijo s teboj. Potem ti bodo tudi pomagali dokončati študij in ni prav, da za to sedaj izkoriščaš partnerja. Staršem verjetno kaj zameriš za nazaj, vendar je včasih svoje napake v življenju potrebno tudi priznati in iti naprej(a so ti branili, da se preseliš k njemu pred končanjem študija??). Verjetno svojo vest opravičuješ s tem, da mu nudiš “gospodinjski servis” (pereš, kuhaš, pospravljaš…). Zate je seveda še dovolj časa, vsekakor moraš sama pri sebi razčistiti kaj si želiš v življenju. Nikar pa ne imej prej otrok, dokler ne urediš odnosa s sedanjim partnerjem. Zgodba, ki jo moraš skrivati (varanje) naj ne bi bila del tebe…
Skupni imenovalec tvoje in podobnih “zgodb” je anomalija čustvene inteligence. V življenju ne bo vedno varno zavetrje, zato se čim prej postavi na svoje noge, pusti zvezo, od katere nimaš nič (niti vanjo ne vlagaš, vegetiraš, stagniraš…) in tudi nasprotni strani pusti živeti.
“Simpatiji” ne reči nič, zveza ni pogodba dveh, temveč so čustva. Ko do njih pride, se zadeve zgodijo spontano.
Simpatiji” ne reči nič, zveza ni pogodba dveh, temveč so čustva. Ko do njih pride, se zadeve zgodijo spontano.
Ob teh besedah sem se spomnila na en vic in sicer:
Gorenjec vsak večer poklekne v hiši pred razpelom in moli:
“O, bog, daj, da bi zadel na srečko!”
In tako vsak večer. Po nekaj mesecih zasliši glas boga:
“Miha, zadel boš, toda kupi si vendar že to srečko!”
To za mene pomeni, da je potrebno za lastno srečo tudi nekaj storiti, ne pa samo čakati, da se vse stvari poklopijo in se vdati v usodo, kakršnakoli je že ta…Brez nič, ni nič!!
