Pozdrav,
ze nekaj casa premisljujem, ce naj pišem na forum. Ker bom verjetno oznacena za zlobnico ali pa …hm.
Stvar je taka. zaročila sem se leta 2000 in 4 leta kasneje sva se odločila za dojenčka, ki je danes že šolarcek, ne vem zakaj se mi je vmes pripetilo nekaj (pa ce bi brala od koga drugega to, bi rekla naj se ne sprasuje in bla bla…no zdej bom tiho ker se je to zgodilo meni in se sedaj ne vem zakaj, kljub temu da me boste nekateri “razsvetljevali” – saj si vedela kaj delaš…skočila si čez plot, packa…).
No.
Bom cimbol objektivna in kratka. spoznala sem enega fanta, z njim spala (res ne vem v kaj sem sla, ker sem v zivljneju spala s 3 fanti, stara sem proti 40 in resna…)in vmes zanosila z zarocencem. Otrok je bi nacrtovan. In se je zgodilo, čeprav mojega ni veliko doma, ker je na sluzbeni poti, prvič. Edinkrat. In noseca. Seveda sem razumsko pristopla k stvari. Dojenček in druzina. A ni bilo tako. Veliko preppirov. Nestrinjanja. Neujemanja v komunikaciji. In poporodna depresija. Čustva odprta drugemu (do njega sploh nisem vedela, da premorem tako globoka, ker sem vedno obvladovala svet z nekaj-malega-čustvi…in je bilo lepo. Pravzaprav super. ker nisem imela padcev in vrhuncev čustvenih. ampak neko srednjo pot, ki te zadovolji, če ne spoznas “druge-čustvene”).
Kje sem? Zarocenec je odseljen (ceprav zeli…), drugi v blizini. Jaz v depresiji. In se paradoks: sedaj je zarocenec drugacen (pa saj se ne spreminjamo, ne….imamo stike kot druzinica…dvakrat mesecno…), fant isti. Oba tu. Z mano. Jaz nikjer. z mislimi pri druzini. pa pri čustvih z njim. pa vendar. nekje. sama. zalostna. osamljena. brezvolna.
In kaj naj?….
hvala ker ste prebrali
rada imam zarocenca. in ljubim fanta.

Spoštovana buschka,

verjamem, da ste do grla siti že lastnega premlevanja o svoji situaciji – tako siti (nezadovoljni, jezni, nesrečni), da ste pripravljeni celo tvegati, da vas bo ta ali oni poskusil “razsvetljevati” s stvarmi, ki jih tako ali tako že veste. To je dobro! Končno se je v vašem življenju, v katerem ste bili navajeni srednje poti, nekaj tako spremenilo, da tega ne morete več prenašati. Srednja pot ni več dovolj dobra za vas. Svet, ki ste ga lahko obvladovali z nekaj malega čustev, je začel počasi, a zanesljivo razpadati pred vašimi očmi. Zunanji svet je samo odsev vaše notranje neodločenosti. Oba moška sta nekje v vaši orbiti, če prav razumem, in morda (morda) ju niste izgubili. Izgubili ste samo sebe (kdove kdaj v preteklosti že) in prišel je čas, da se najdete.

Najbrž sami veste, da je problem v vas. Prav v tem, da se počutite sami, žalostni, osamljeni in brezvoljni. Korenine teh občutkov segajo desetletja nazaj in tja je treba seči in predelati tisti vaš vzorec, ki vam (še) onemogoča, da bi – čeprav ste si globino čustev že dovolili okusiti – verjeli v polno življenje v dvoje. Da vas trojina ne izpolnjuje, ste že doživeli. Pa je še vedno varneje, da nihate med dvema moškima, kot da bi se odločili za enega ali pa za zdravilno samoto, v kateri bi se lahko v miru soočili s seboj in s svojimi pristnimi željami.

Kako vas to jezi? Da si ne morete vzeti nečesa polnega, kar vam življenje ponuja, vi pa še roke ne morete stegniti … Depresija ni nič drugega kot skladovnica dolgo potlačevane jeze. Jeze, da se počutite ujeti v svojo brezvoljnost. Ko si boste dovolili začutiti jezo in jo konstruktivno usmeriti v spreminjanje svojega vzorca, bo depresija popustila. Jeza je fantastičen vir energije, ki čaka, da jo uporabite. Dokler bo zabetonirana v kleti vaše duševnosti, vas bo hromila in razžirala. Ko se jo boste naučili sprostiti in uporabiti, pa boste lahko začeli sami postavljati stvari na svoje mesto.