Nekaj dni nazaj sva se s prijateljico pogovarjala o temi, ki sem jo tudi sam nekoč odprl na forumu. Ko je prebrala vse kar je bilo napisano v odgovorih na moj post je ugotovila, da je tudi ona sedaj v podobni situaciji. Zato mi je poslala mail v katerem mi je napisala takole:

Moram reči, da je prav prijetno prebirati strani, ki si mi jih dal v vpogled. Vidim, da si se tudi ti že prej srečal s tem problemom. Je pa res, da si poročen moški. Ti problemi pa so v teh časih tako vsakdanji, o katerih jaz osebno nisem še nikoli razmišljala. Šele sedaj, ko razmišljam o neki stalni zvezi, se mi v glavi porajajo nešteta vprašanja o ljubezni, zakonu, otrocih, spoštovanju, …še vedno pa je čar srečne zveze skupno in uspešno reševanje problemov. Za to pa morata biti vedno kar oba, saj drugače ni nobene variante, da to uspe. Je pa res, tako kot si rekel, da imaš okoli sebe nešteto lepih, mičnih deklet, ko ti kar srce zapoje, pa ne smeš misliti na neumnosti. Mogoče pa navsezadnje le niso to take neumnosti. Ljudje smo pač še vseeno ljudje, ljudje s šibkimi točkami. In neumnosti se zgodijo ravno takrat, ko je človek najbolj občutljiv, razočaran ali pa išče nekaj novega, v večini primerov pa je tudi moje mnenje neizživeta mladost. Pa ne da bi dramatizirala. Ampak tako je. Ko sem bila jaz v srednji šoli, niti nisem in niti me ni zanimalo nič kaj veliko kar bi bilo v zvezi z fanti. Počasi pa se tudi človek spreminja. Se zgodi pri posamezniku, da tako razmišlja tudi zaradi starševske vzgoje in vse to se malce zavleče. Potem pa tako kot jaz spoznaš nekoga, ki ti je všeč, vendar nisi zaljubljen na začetku v njega tako kot pravijo da te ščemi v prsih, nimaš apetita. V redu, začneš zvezo in iz nje spoznavaš stvari, ki jih še nikoli nisi spoznal, se zaljubiš in spoznaš da brez njega ne bi mogel biti. Potem pa spoznaš še na kupe novih prijateljev, znancev tako v službi kot v družbi. In kaj se zgodi? Ženski, ki ima prvega fanta, ki nikoli ni kaj veliko hodila v družbo, po gostilnah, imela že mogoče vsak prej kakšnega fanta, se zgodi da ji kar naenkrat lahko vsak zmede glavo, ki je samo malo bolj vljuden in prijazen do nje.

Zakaj! Zakaj nam ljudem ni dovolj, da bi ohranjali in vzdrževali tisto kar imamo?
Zakaj se mi zdi, da se je družba spustila na tako nizko raven? Včasih so vrednote
nekaj pomenile, kaj pa zdaj! Tudi jaz sem krvava pod kožo in moram reči, da sem tudi jaz že naredila napako, ki ni bila poštena do človeka, ki mi zelo veliko pomeni. Pravijo, da se na napakah učimo in da je potrebno v življenju delati tudi napake. Potem ga bolj ceniš in bolj ceniš ljudi okoli sebe. Zakaj pa te potem ta tvoja želja, ki ni poštena še vedno vleče naprej?
Lahko imaš tako močan karakter, da se ne spustiš tako nizko. Kaj pa če to sedaj zatiraš in zapiraš vase pa bo enkrat, ko si poročen prišlo na plan?

Sam sebi si porok za srečno življenje, res je. Kaj pa podzavest, ki deluje in te ne pusti?

p.s. Obljubila mi je, da nas ne bo samo prebirala in morda tudi sama kaj napisala na to temo. Samo pogum mora še zbrati.
Konec koncev je to edino pravilno, če mi je že dovolila objaviti mail.

Očitno na teh forumih naredimo zelo veliko začetkov, pa naj bo še eden ostali pa bodo nadaljevali.

Primož