Pozdravljeni !

Mogoče malce čuden naslov, vendar me zadnje čase begajo nekatere stvari, ki so mislim, da povezane z uspešnostjo in hkrati s tem s kom se družiš oz. bolj točno, kakšnega partnerja imaš.

Imam 25 let, in končujem fakulteto. Želim si, da bi v mojem poklicu bila uspešna, a vendar se tu zalomi.

Namreč živela sem v družini, kjer je bil oče alkoholik… dogajale so se grozne stvari.

Kot posledica tega, se neprestano družim z ljudmi, ki so podobni tistim ljudem, katera sta moja starša imela za prijatelje, torej ljudje brez nekih visokih ciljev, in bolj uživači.

To sem opazila bolj natančno šele sedaj, in tudi to, da se le s temi ljudmi počutim sprejeto.

Po drugi strani bi bila rada uspešna, a vem da to dvoje ne bo šlo.

Tudi partnerja sem si izbrala po tem merilu, partner nima dokončane niti osnovne šole… drugače je ljubezniv, pošten, športen tip, …prijazen, ustrežjljiv,

Vendar bolj kot razmišljam bolj se mi zdi, da z njim ne bom 100°srečna, ….hkrati pa mi prija njegova družba, kot pravim, zaradi tega, ker izvira to iz mojega otroštva, da so nas stalno doma obkrožali taki ljudje, kot je moj partner in njegovi prijatelji,,,, skratka bolj uživaški ljudje in ne ljudje ki bi stremeli k uspešnim ciljem,

Mislim da me to zelo omejuje pri mojem razvoju…utesnjuje.

Ampak to sem dokončno ugotovila šele sedaj, zato tudi vsi moji prijatelji so bolj takšni kot serm zgoraj opisala,. šele zdej pa se je v meni začela prebujati težnja po uspehu… po karieri,,, po druženju z inteligentnimi, študiranimi ljudmi, ampak takih imam zelo malo okoli mene, razen s faksa kolege, vendar se s temi zelo poredko vidim.

Upam da sem vsaj približno opisala situacijo, in da bi mi kakšne svetovalec odgovoril.

lp

Bambina,

hvala za sporočilo. Ker konkretnega vprašanja ne izpostavljate, vam ponujam le svoj odziv na vaše sporočilo. Najprej je dobro definirati pri sebi kaj za nas pomeni »biti uspešen« oz. kako bomo sami s seboj najbolj zadovoljni. Je to polna blagajna ali polno srce? Morda kaj tretjega? Vem, idealno bi bilo imeti oboje našteto, ampak nisem prepričan, da človek potrebuje doseči ideal, da bo srečen. Ideale imamo za smer, ne za cilj po sebi. Ko smo enkrat na gori počasi postane še pogled zvrha premalo, zato iščemo naslednji vzpon. Pomembno je, da ne pozabimo kaj se nam je dogajalo NA POTI do vrha…

Kakorkoli, to je moja perspektiva, vi imate svojo. S tem, kar opisujete, očitno niste zadovoljni in si želite več. Zavedate se, da vas nepredelana preteklost še vedno drži »v primežu«, vendar hkrati poudarjate spoznanje in močno željo po napredovanju, spremembah v svojem življenju. To je lepo brati in potrebno je delati in graditi naprej.

Vse lahko dosežemo, ko smo pri sebi trdno odločeni kakšno življenje in odnose v njem hočemo živeti, predvsem kaj smo pripravljeni pri sebi spremeniti, da nam bo bolje. Sleherni pogled v prihodnost predstavlja igro dveh: upanja in negotovosti. Zato je določeno tveganje v razvoju obvezno oz. se pod določenimi pogoji splača. Tveganje kot soočanje s svojimi strahovi, tesnobo, zavorami itn., iskanje in negovanje stika s seboj, ker šele ozaveščanje podzavestnih vsebin in vzorcev omogoča prevzemanje odgovornosti in vajeti v svoje roke. Šele od te točke naprej lahko upamo in delamo za spremembe na bolje. Uživanju se vedno prepustimo, razvoju pa ne, zanj se odločamo.

Ne pozabimo na tej poti, da nas šole in titule sami po sebi še ne naredijo mirne, zadovoljne in sreče v življenju. Potrebno je pred tem urediti “svojo omaro”: ven vreči kar ne spada not, jo ponovno zložiti in vedno pustiti še kaj prostora za nove reči…

Ponosno naprej in čim več samozaupanja!