Upanje
Že dolgo razmišljam, da bi tudi sama napisala svojo zgodbo.
Najina veza se je začela že desetletje nazaj… začetek je bil lep, zelo hitro sva se poročila in imela dva otroka. Sanjala sva o tem, da bomo lepa družina, o tem, kako bova vzgajala otroke, kako si bova skupaj uredila dom. (živiva pri njegovih starših) Mož je izredno kreativen, uživa v svojem delu in ga jemlje kot svoje življensko poslanstvo. Na začetku, ko je postavljal svojo firmo sem razumela in ga spodbujala…. njegov delavnik je bil od jutra do poznega večera… vsak dan, vikendi največkrat prav tako. Vzgojo in skrb za otroka sem prevzela jaz. Ker sva bila zelo malo skupaj sva se odločila, da bom delala v njegovi firmi in se bova vsaj kaj videla. Tako sva skupaj delala sedem let, potem pa jaz nisem zmogla več. Ne bom razlagala kako in zakaj, kaj počne, ker dela vedno vse v veri narediti najbolje in ustreči vsem kar se le da. Svoj dan si organizira tako kot mu ustreza in ker rabi tudi oddih si privošči tudi vse možne oblike rekreacije in sprostitve. Naj povem, da je njegov projekt uspel in je odlično vse kar počne, mi kot družina pa smo tik pred razpadom. Skupaj si nisva ustvarila doma (ni denarja, ker gre vse takoj nazaj v firmo).. vse kar sem zaslužila je šlo za položnice, hrano in obleke.. tako, da sem na nuli. Pa saj sploh ni važno ali je denar ali ga ni … imam samo občutek, da sem ogoljufana za vsa ta leta čakanja, biti mama in gospodinja, pa delavka, ki mora marsikaj požreti, vsa ta leta čakam na moža in moškega najinih otrok. Ni, enostavno ni časa za nas, ker mora vedno postoriti še kaj za tega, onega… in je super, saj pravim, človek odprtih rok in srca, vedno na voljo vsem, razen za kdaj biti doma je škoda časa, ker ne ve, kaj bi doma počel.
Sama sem trenutno kot teliček – ne vem ne kako ne kaj. Tolikokrat sva se pogovarjala, kako in kaj bi kdo od naju kaj in vedno je samo še eno leto, pa bo čas… sedaj sem spoznala, da tega ne bo nikoli, je pač tak kot je in veno si bo našel nov izziv, novo delo, ki ga bo napolnjevalo kot človeka in vem, da mu tega ne smem omejiti, ker potem to ne bo več on in bo nesrečen.
V zadnjih dveh letih sva imela nešteto prepirov vse povezanih z službo in sem se odločila da grem, ker sva tako uničevala najin zakon. Razrila sva svoji srci z besedami, se prizadela kolikor se je dalo. Sedaj se trudiva oba, da bi spremenila in popravila kar sva naredila.
Ima me rad, to vem in mi to vedno pove in imam ga rada, to vem in mu vedno povem.
Sam je močan in je predelal vse dogodke, kot vedno zna premleti, odpustiti in iti dalje, jaz pa sem se nekje ustavila in enostavno ne znam iz začaranega kroga užaljenosti, prizadetosti, ne znam odpustiti. Vem, da se da iti naprej, a očitno potrebujem več časa kot on.
Postaviti se moram na svoje noge, najti službo, si zaupati da zmorem, najti nekaj v čemer bom uživala tudi sama in potem verjamem, da bo spet vse v lepši luči in da bo tudi najin zakon spet lep.
Saj ne vem, če mi sploh lahko kaj svetujete… za katerokoli besedo in vzpodbudo bom hvaležna.
Morda mi priporočite kakšno knjigo za delo na sebi in partnerstvu.
Hvala za vaš čas.
Spoštovana Ursulla33,
verjamem, da vam je grozno v vaši stiski, prav tako verjamem, da je tako partnerju kot celi družini težko. Vaši odnosi so boleči in v tem se počitite samo, nemočno, vendar nikar ne obupajte. Vedno obstaja izhod. Pomembno pri vsem je, da ostajamo zvesti sebi, svojim občutkom in da ne tajimo težkih čutenj, o katerih se je potrebno iskreno pogovoriti. Če čutite, da vaju s partnerjem druži še kaj ljubezni, potem je razgovor nujen. Za vse uspehe in neuspehe v odnosu sta odgovorna oba in od tega ni moč zbežati.
Kot berem, vajin odnos, zlasti s strani partnerja, preprečuje predvsem zanikan strah pred zavezujočo predajo in odtod nepripravljenost za resno soočanje s izzivi partnerskega odnosa. Odgovornosti odraslega človeka so vedno številne in hkratne. Vrtijo se okrog odraslih življenjskih izbir in odločitev: za poklic, za starševstvo, za partnerstvo, itn. če naštejem samo tiste ključne za razvoj. Prioritete pri tem pa si moramo razčistiti v odnosu sami. Nikoli ni dobro, da eno področje s pripadajočimi odgovornostmi napreduje na škodo drugih. Te zadeve je potrebno uskajevati z jasno zastavljenimi cilji, ki jih v odnosu gradimo na podlagi naših vrednot, želja, hrepenenj. Takoj, ko pričnemo zanemarjati ene odgovornosti na račun drugih, smo v težavah. Zato jih je potrebno upoštevati, se z njimi dostojno kosati in verjeti vase, v odnos. Energijo za vse to pa jasno črpamo iz ljubezni, sprejetosti, razumevanja in vzajemnega sočutja.
Zato je moj glavni poziv, poziv k iskrenosti, odgovornosti in medsebojnemu spoštovanju. Vaši občutki vam povedo kako ste v vajinem odnosu, kako ste s seboj, zato jim zaupajte. In to vzajemno podelite s partnerjem. Problem, ki se iz zgodbe jasno kaže, je v tem, da se partner še ni odločil za to, da bo res odgovoren partner, mož in oče, ne glede na vse druge zgodbe, kar zgovorno opiše vaša izjava: “Svoj dan si organizira tako kot mu ustreza in ker rabi tudi oddih si privošči tudi vse možne oblike rekreacije in sprostitve. Naj povem, da je njegov projekt uspel in je odlično vse kar počne, mi kot družina pa smo tik pred razpadom.” Nalijmo si čistega vina: ne glede na vse njegove obveznosti, je ta moški tudi vaš mož in oče, za kar se je nekoč zavezujoče odločil. Zakaj je prišlo do negativnih sprememb, ve najbolj sam oz. vidva. In to bi se moralo nehati.
Če partner ni pripravljen za nujne spremembe, boste žal morali sami poskrbeti za to, da poskrbite zase in otroke. Ne moremo spremeniti drugega, pa naj si bo to starš ali partner, lahko pa spremenimo sebe. Vsaka sprememba pa neposredno učinkuje na odnos do drugega in nazaj. Z našo odločitvijo za spremembe se včasih dogajajo čudeži tudi tam, kjer jih ne bi pričakovali.
Ne pozabimo, da je odrasel sam odgovoren za svojo situacijo oz. za to kakšen odnos gradi do sebe in drugih. Ne zanašajmo se na druge in ne pričakujmo od drugih, da nam bodo dali to, kar nam morda primanjkuje že od otroštva dalje, kajti oni niso pravi naslov za to. Poskusimo to poiskati tam, od koder praznina in hrepenenje izvirata: doma pri starših. Če pri tem poskusu ne uspemo, ne obupujmo. Treba se je pač sprijazniti, da nam starši enih stvari ne zmorejo dati. So tudi sami ljudje z vrlinami in napakami. Življenje gre naprej. Seveda je to napisati preprosto, narediti nekaj v tej smeri, pa je nekaj drugega.
Zato, če želite ohraniti dostojanstvo in stik s seboj ter z otrokoma, se lahko odločite, da boste za to nekaj naredili. Partnerje lahko opozorimo in povabimo na delo, toda ne čakajte do starosti na partnerja, da se »zbudi« in nekaj naredi namesto vas. Občutke krivde in nemoči, ki jih vzdržujete, vam jemljejo ogromno moči, zato si poskusite dati več kredita (aktivnega časa in sočutja). Nič ni sramotnega v tem, da se nekdo znajde v stiski. Slabše je, ko se sicer zdrav človek vede kot žrtev in vzroke za svoje težave vidi povsod drugod, samo ne pri sebi.
Težka čutenja in stanja, v katerem se znajdemo, so telesna sporočila razumu, da je potrebno nekaj ukreniti. Ta čutenja nam niso nevarna, nas v resnici ne ogrožajo, le da se jih še nismo naučili ustrezno uravnavati. Zato bežimo v obrambna vedenja, ki nas ščitijo pred tem, da jih ne bi občutili, ker pač bolijo, in po definiciji “negativna”. Vendar so tam z namenom. In so naši zavezniki, ki nam ponujajo čutenjski kompas, da se aktiviramo. Vendar pri tem ne bodimo sami. Vedno si poiščemo varen odnos. Običajno je za to dovolj partnerski odnos, ko pa je ta v škripcih, potem so druge možnosti, npr. terapija.
Za konec, če skupaj pokažeta pripravljenost za reševanje odnosa in družine, potem je velik korak k rešitvi ta, da se pričneta spoštovati in odmerjati ure za iskrene pogovore. Določenim navadam in dejavnostim se bo zato treba nujno odreči. Vendar, ponavljam, brez iskrene odločitve za to, ni moč pričakovati uspeha. V tem primeru niti terapija ne pomaga, kajti ta je uspešna šele takrat, ko je oseba pripravljena globinsko delati na sebi.
Če boste imela dodatne vprašanja, vam bom z veseljem odgovoril v najkrajšem času.
Želim vse dobro in lepo pozdravljam!
Strinjam se z moderatorjem. On je sicer napisal, da se bo mož moral odreči določenim navadam in dejavnosti, jaz pa bom napisala, da bo moral nehati biti tako prekleto sebičen. Tukaj je sicer opisan kot veliki dobrotnik, ampak veš kaj … Je res tako veliki dobrotnik, če dobroto zganja za cel svet, za tiste, ki naj bi jih pa imel najraje in so mu najbližji, njim pa povzroča trpljenje? Charity begings at home, pravijo Američani. Praviš, da ne smeš narediti tega in onega, ker potem bo on nesrečen. Kaj pa ti? Bereš se mi zelo nesrečno. Ponavadi iz sporočil, ki jih tukaj berem, veje bes, jeza, užaljenost, ogorčenost in še kaj, iz tvojega pa vej globoka žalost in globoko razočaranje. Tebe skrbi, da on ne bo nesrečen. Lepo, torej ga imaš iskreno rada. Če ima tudi on tebe iskreno rad, zakaj ni naredil nič, da ti ne bi bila nesrečna, ampak je gnal po svoje, vsa ta leta je gnal po svoje? Ja, če se je hotel iti vse to, kar se je šel, bi moral biti samski. Kar se mene tiče, je sebično, da se ni odločil za samsko življenje, če je vse obveznosti družinskega preložil nate. On lahko reče, da ima družino, lahko reče, da ima otroke, ni mu treba biti samemu med prazniki, ima s kom iti na dopust, ni mu treba zvečer priti v prazno stanovanje, vso tisto smetano je iz družine potegnil in vzel, razdal pa se je na druge strani. Je to ljubezen? Ja, je, ljubezen do samega sebe. Nikakor to ni ljubezen do žene. Ne, če nekoga ljubiš, potem ne moreš mirno gledati, kako vene poleg tebe in ga odpravljati s tistim “samo še eno leto”. Jaz vedno sodim po sebi in se vprašam, kako bi jaz … Ne, gotovo ne bi mogla eno celo desetletje gledati, kako človek, ki ga ljubim, trpi zaradi mene in vsega tistega, kar se grem. Bi ga raje pustila oditi in mu dala možnost, da si najde srečo drugje, če je ob meni ne more najti zaradi tega, ker bi jaz bila preveč sebična, da bi mu dala, kar potrebuje. Bom še enkrat ponovila tisto charity begings at home. Vem, sem to že prevčkrat slišala, ljudje, ki so v družbi veljali za najboljše kar se tiče tega, da so vsem pomagali, bili na voljo vsem, nikomur niso odrekli pomoči, ti ljudje so praviloma bili najslabši možje in najslabši očetje. Ker je za družino zmanjkalo časa. Redno so nahranili svoj ego, ja nahranili so svoj ego s tem, da so jih vsi imeli zaradi razdajanja radi, so ljubezen in naklonjenost teh ljudi so se trudili, ljubezen in naklonjenost domačih pa je nekaj samoumevnega, jim pripada in zanjo ni treba narediti nič. Dokler ne poči. Ker enkrat poči. Potem pa se ali kratkotrajno spremenijo, da ne pride do ločitve. Ali pa se res spremenijo. Kaj bo naredil tvoj mož, o tem si seveda ne upam soditi. Mislim pa … Če on ne bo naredil nič, da boš nehala ob njem veneti in umirati na obroke, boš morala nekaj narediti sama. Veš, je vseeno laže samski kot pa v paru in globoko osamljen.
Tudi jaz se najdem v zgoraj navedenem primeru… Lahko rečem, da sem imela več finančnih sredstev, ko sem bila zaposlena drugje… Sedaj pa plačo nesem nazaj na pošto za položnice in ostale mesečne stroške. Tudi moj ne ve, kaj bi počel, ko je doma, sploh pa če je najin otrok kje na počitnicah. Drugače je zelo pozoren oče in si za otroka vzame čas, ko si ga le lahko. Nikakor se ga ne da premakniti,za nič nima voljo ali časa, ko pa potrebuje kdo pomoč, brez da bi premislil odleti čez vrata. Vendar jaz še vedno delam pri njem, ko mu omenim, da to ni najbolje za najin odnos, me zavrne da to ni res in da si samo domišljam, po drugi strani pa pravi, da “nič ne delam in da noge v zrak tiščim” – pa čeprav v šali. Jaz pa mislim, da frustracije iz delovnega mesta prenesema domov in ker se v službi nagledama mu niti na pamet ne pride, da bi svoj prosti čas preživel z mano. Poskušala sem tudi predlagati, da bi enkrat na mesec šla na zmenek – tako sama, brez otrok, pa naj bo to kino, večerja itd., pa pravi da to ni več za naju… Postala sem tako samoumevna, da je groza.
Ursulla 33 – a si dobila kdaj občutek, da se sploh ne počutiš in ne vidiš več kot ŽENSKA?
Si samo mama tako partnerju kot otrokom?
V meni se namreč nekaj kuha zadnje čase, kar mi sploh ni podobno. Sanja se mi namreč o moških – s temi moškimi nisem nikoli imela nič, so pravzaprav osebe, katere že nisem videla desetletje, ki me sploh ne zanimajo, s katerimi v realnem svetu ne bi nikoli nič imela,in v sanjah flirtam z njimi.TO JE BIL ZAME ALARM!!!
Stara sem manj kot 30 let, partner je nekoliko starejši… Imava pomanjkanje v komunikaciji in tudi v intimi….Zato tudi spolnost ni tako cvetoča…
Pred nekaj dnevi sem načela pogovor, ko je bil najbolj primeren trenutek- povedala sem da imam potrebe in da si po nekaj letih skupnega življenja NE ZASLUŽIMA tako platonskega odnosa, da si zaslužima oba več- in da si to tudi lahko nudima…
Povedala sem mu, da potrebujem pozornost kot ženska in da si želim več spolnosti, medtem ko on kaže vedno manj zanimanja za vse skupaj… Spraševala sem ga, če mi lahko zaupa, kje gredo stvari narobe, zakaj me ne spusti v svoj svet….
“Ne vem več, kako dolgo še bom lahko živela pod takšnimi pogoji, leto, dve – mogoče pet, potem pa vem da bom začela to iskat -ali bom tebi težila do onemoglosti, zaradi česar se boma samo še prepirala ali pa si lahko mislima kaj se še lahko zgodi….”
On je bolj kot ne samo poslušal in vmes pripomnil, da nekaj težim oz. da mu grozim, pa sem mu pripomnila, da to sploh ni moj namen, samo da mu želim nazorno povedati, da se v meni nekaj dogaja- naslednji dan se je cel dan pogovarjal o vsem in kar nekaj razlagal v tri dni, da sem ga že na trenutke morala “odklopit” iz glave, prinesel mi je šopek rožic ter me zvečer pošteno poseksal — naslednji dan vse po starem….
Kakšen nasvet s katerim bi dosegla dolgotrajnejši učinek kot le en dan?
Ursulla 33, tebi pa čestitam, ker si zbrala pogum in pustila službo v skupnem podjetju, upam da boš našla tudi pravi odgovor kako naprej…
Lp
Podoben primer,
daljši učinek je mogoč le z obojestranskim vložkom v zvezo. Vendar nekdo mora ZARES začeti z razmejitvami (kdo, kaj in kako glede odgovornosti v zvezi). Prej kot se ženska in moški, tj. dve odrasli osebi in nič več otroka, zavedata, da en drugega potrebujeta v glavni (tj. polni) vlogi in ne le v “stranski vlogi”, več možnosti imata, da pričneta priznavati in razkrivati pristno intimnost (tj. iskrenost do sebe in drugega). Tako lahko pričneta pri sebi graditi spoštovanje, ki ga potem čutita drug ob drugem tudi v odnosu. Iz tega ven pa ni težko predvidevati veliko možnost za razvoj vzajemne varnosti, sočutja in ljubezni.
Ne pozabimo: tako kot hišo ne moremo graditi in opremljati prek interneta ali iz pisarne, starševstva iz tujine itn, je ravno tako za zadovoljujoč in osrečujoč partnerski odnos treba delati V PARTNERSTVU. Tega se pogosto ne zavedamo najbolje. In jasen pokazatelj tega je slabo počutje v odnosu (čustveno, telesno in duhovno). Zato je potrebno včasih “pritisniti na zvonec”.
V zvezo vstopamo kot odrasle osebnosti, ki se učimo čim bolje poskrbeti najprej zase, zato v takih primerih pogosto poudarjam, da se je potrebno osredotočiti nase in ne se zgubljati v celoživljenjskem žrtvenem čakanju, kdaj se bo partner(ka) zbudil(a). Namreč, ljudje se v odnosih zavejo svojih napak na različne načine, vendar se bodo najbrž zelo pozno – če sploh – v kolikor je ena stran prestrašena in negotova vase in nemočna. S tem se dodatno vzdržuje status quo, kjer ne poznamo več lastnih meja. Takrat je morda čas za vključitev v varen odnos s strokovnjakom.
In ravno meje oz. razmejitve so tema, ki vas zdaj najbolj poziva, da jo čim bolj vključite v svoje življenje. To v čustvenem jeziku pomeni, da ste morda malo na stran dali vašo pristno jezo, ki služi ravno postaviti zase. Zato se dobro spočijte, pokažite več odločnosti in pričnite si bolj zaupati.
Od nas je največ odvisno, kakšne odnose bomo MI imeli – do sebe, drugih in sveta, ni pa odvisno od nas, kakšne odnose bodo imeli drugi do nas.
Želim vse dobro!
Ko sem jaz poslušala sosedo razlagati, kako sta ona in njen mož vstopala v zakon, sem bila sprva zgrožena, vse to se mi je zdelo tako strašno preračunljivo. Ampak danes vem, da ni bilo, bilo je pametno. Vidve sta očitno mlajši, če sodim po vzdevku ena 33 in druga še manj, torej sta se poročili zelo mladi. Ta moja soseda se je poročila stara 35 let, on jih je imel 40. Pri teh letih ima človek več življenjskih izkušenj, pri dvajsetih še mnogih stvari ne vemo. Ampak mogoče lahko vidve danes naredita to, kar sta onadva pred poroko. Čeprav vem, pravila odnosa je zelo težko spremeniti po toliko letih. Onadva sta se odločila, da se imata rada in želita biti skupaj. In sta postavila pravila. Nobenega farbanja in zavajanja ni bilo, nobenega. Takoj sta vrgla na mizo vse karte. Dogovorila sta se o številu otrok in res v zelo kratkem času spravila na svet tri. Ona je njemu povedala, da kuhala in pospravljala ne bo. On je njej povedal, da se svoji karieri in občasno športu odrekel ne bo. On ve, da kosila doma ne bo, zato pa tudi ve, da ne bo očitka, če bo prišel iz službe šele ob šestih ali bo ponoči zaradi službe visel na računalniku. Ker ima trikrat na teden gospodinjsko pomočnico, ni zvečer zmatrana, četudi ji on ne more pomagati. Ko gre parkrat na leto čez vikend na svoj šport, ji plača varuško. Vse to je bilo domenjeno in ko jo kdo kdaj vpraša, če si ji kaj zdi za malo, če se kdaj počuti ogoljufano, pove, da ne, takšen je bil dogovor. Enako pa tudi on, ko mu kdaj kdo vrže naprej, da mu žena nikoli ne skuha kosila. Njun daj dam odlično deluje, res. Enega samega prepira na drugi strani zida ni. Nobeden od njiju se ne počuti za nič ogoljufan, ker nobeden od njiju na začetku ni zavajal. Ne vem, ali je pri vaju takšen dogovor še mogoč, ampak lahko poskusita.
Moje mnenje –
tvoje navedbe odlično zvenijo, ampak jaz se spašujem, če dolgoročno tole res deluje. O vseh stvareh pa se le ne moremo dogovoriti vnaprej. Konflikti v zakonu se največkrat prebudijo iz podzavesti in sploh se mi ne zdi problem dogovarjanje samo po sebi temveč upoštevanje čustev drugega. To pa v situaciji, v kateri oba ob nekaj trčita, ni tako enostavno kot dogovarjanje.
Kaj pravite o tem vi g. Edin?
Lp,
Naja