Čez 3 mesece bom dopolnila 28 let. Naj vam povem da se je februarja 2020 moje življenje sesulo. Vse se je začelo pred šestimi leti z nepričakovano zanositvijo s takratnim partnerjem s katerim sva se poznala in bila skupaj dobrih osem mesecev. To je bila moja prva resnejša zveza s fantom. Ko sem mu povedala za zanositev me je silil na splav. Jaz pa sem mu rekla da splava ne morem opraviti(čeprav bi ga teoretično lahko) ampak sem si otroka res želela in ga nisem šla delati. Enostavno sem se tega bala in si res želela družine.
Potem sva bila skupaj in ko se je otrok rodil je najina zveza razpadla,odtujila sva se,doživela sem zelo neprijetne stvari s strani njegove mame(od obtoževanja,manipulacij,odtujevanja otroka). Tako sem se čez leto dni poleti zatekla v varno hišo ker nisem več zdržala tamkajšnjih pritiskov.Domov nisem šla s tem razlogom ker bi prišel tja in otroka prisilno vzel,starši pa ne bi nič ukrenili. Potem so se začeli prepiri med nama,nasilje ko jo je namenoma odtujeval proč od mene,imela sem v glavnem obupen stres in zelo slabo psihično stanje. V tistem poletju sem spoznala zanimivega goospoda zdravilca in začela hoditi k njemu. Ko sem prišla domov in rekla da bom vse pustila in da grem so me prisilno hospitalizirali. Po tem sem se zopet vrnila k njemu,ampak o ljubezni več ni bilo sledu.
Tako je rekel julija 2017 naj se odselim,otroka pa pustim tam. To sem na željo csd in svojih staršev tudi storila. Na to se je začela borba za otroka. Bila sem še študentka in brez rednih dohodkov pa tudi živela sem takrat v materinskem domu ker nisem imela denarja za kakšno drugo nastanitev. Starši mi niso čisto nič pomagali,poslušala sem skozi da sem si za vse kriva sama,obtoževanje,nasilje s strani mame in očeta.
Potem je novembra 2017 bilo sodišče in otroka so dodelili k njemu. Takrat se mi je popolnoma sesul svet. Nehala sem delati in se iz večjega mesta preselila domov k staršem.
Lahko bi rekla da sem potem nekako ponovno zadihala. Otroka sem videvala vsak 2.vikend,za praznike ter za poletne počitnice. Naj povem da sem se po tem nekako psihično pobrala in si poiskala delo nedaleč stran od mojega kraja.
Delala sem in se posledično tudi boljše počutila da je stresa in vsega kar spada zraven od prej končno konec. Zelo sem jo sicer pogrešala,ampak sem to nekako psihično prebrodila.
Potem sem pa januarja 2018 spoznala njega. Fanta ki je moj svet obrnil na glavo.
Odšla sva na zmenek in preskočila je iskrica. Bila je res ljubezen na prvi pogled.
Tako sva čez par tednov postala par in bila nerazdružljiva(vsaj mislila sem tako).
Tudi odšla sva živeti skupaj čeprav le za kratek čas,dokler ni njemu in meni zmanjkalo denarja tako da sem se zopet preselila nazaj domov. Tudi z njim sem nepričakovano zanosila ko sva šla na morje,ampak sem se odločila za splav kajt nisem si predstavljala imeti še enega otroka in po tako kratkem času. Naj omenim da kontracepcijskih tablet ne smem jemati zaradi visokega pritiska in glavobolov,za kakšno drugo zaščito pa se nisem odločila.
Ko sem mu povedala da sem šla na splav je to zelo zameril in takrat sva se prvič zares skregala. Od jeze je šel pisat sestri,ta pa je napisala češ da imam osebnostno motnjo in da naj me raje pusti in odide od mene. To sem sestri zelo zamerila kajti nimam nobene motnje,ampak hotela ga je samo odgnati od mene(s sestro se sovraživa).To se seveda ni zgodilo. Nekako sva se pobotala in bila zopet skupaj. Se skregala,me je varal in zopet bil z mano. Ker sem bila tako zaljubljena tega nisem videla in sem mu vse oprostila. Hrepenela sem po njem,njegovih dotikih,poljubih in času ki sva ga preživljala skupaj. Vedno ko sva se videla in bila par je bilo tako lepo da sploh nisem mogla verjeti da je res. Potem pa sva odšla na morje in sem doživela zelo velik šok. Medtem ko sem si hotela preposlati slike iz telefona se je odprlo okence na messengerju od enega njegovega prijatelja. Nehote sem ga odprla in pogledala kaj piše. In me je skoraj zadela kap. Pisalo je da upa da se bosta videla in seksala. Bila sem paralizirana. Odšla sem na divjo plažo in razmišljala da bi si nekaj naredila. Zrušil se mi je svet. Zvečer je ugotovil da je nekaj narobe. Povedala sem mu in krivde ni hotel priznati. Potem sva se na smrt skregala in rekel je da bo odšel domov. To se seveda ni zgodilo. Po morju sem se hotela raziti. On pa me je klical,mi pisal sms.se,zameril do amena ker sem to povedala svoji najboljši prijateljici.Mešalo se mi je in res sem ga neizmerno pogrešala. Tako sva potem odšla na partnersko terapijo in bila zopet skupaj. Pa zopet šla narazen. Preprosto se mi je vsakič ko sem ga videla vrtelo v glavi,bil mi je tudi velika opora pri otroku saj ga je hčer zelo lepo sprejela. Bala pa sem se tudi ostati sama.
Potem so me starši novembra 2019 vrgli ven ker sem bila v dolgovih in so hišo obiskali rubežniki. Bila sem čez noč na cesti. Prijatelj mi je pomagal da sem si našla stanovanje in pri poplačilu nekaterih dolgov.
Tako sem se selila,noben mi pri tem ni pomagal(naj omenim da sta oba starša psihično bolna) in našla sem si stanovanje. Potem se je pojavil on in se preselil k meni.
Bilo je res 3 mesece zelo lepo,nisva se kregala,kuhal in pripravljal je kosila ko sem prihajala domov,me cartal in me razvajal. Pozabila sem na vse prevare in vse slabe stvari.
Do februarja letos ko sem ponovno doživela zelo velik šok. Bila sem hudo bolna in tiste dni brez podpore ter čisto sama. Bolela me je cela medenica. Ko sem ga najbolj potrebovala njega ni bilo nikjer. Potem pa en dan pride in reče da nima denarja da bi plačeval in da bo odšel. Takrat sem vedela da bom ostala sama,stanovanja pa ne bi mogla plačevati sama,ker sem ostala brez službe. Poklapano sem spakirala stvari in odšla domov k staršem. Pred tem sva se še skregala in stepla,kajti vzela sem njegove kovčke in mu obljubila da mu jih vrnem.
Pa je čisto ponorel in me hotel udariti.
Teden dni pa zvem za nameček še to da je spoznal moškega in odšel živetu k njemu.
Svet se mi je popolnoma sesul,nisem mogla verjeti da me je tako enostavno zamenjal in to za moškega. Bila sem na psihičnem dnu,razmišljala sem in razmišljam še zdaj samo o tem kako bi končala to svoje bedno življenje. Predvsem pa to da je bila to že tretja neuspela zveza. Tako je minil mesec dni in me je začel ponovno klicati,me prositi da bi bila skupaj…
Tako jaz budala grem zopet z njim na tisto kavo in mu skušam vse oprostiti. Parkrat spiva skupaj,ampak čutim da kaj več od tega ne bova imela. Rekla sem da mu težko oprostim kar je storil. In tako po pomoti namesto frendici nekega dne pošljem sms njemu da se mi zdi da več to ni to. To mi je seveda zameril. Ampak še vseeno sva vsak teden spala skupaj,bila sva navezana en na drugega,čeprav sem sama pri sebi vedela da to ne bo trajalo.
Nazadnje pa se je zgodil šok ko mi je obljubil da bom lahko cel teden pri njemu,na koncu pa je rekel da je njegov brat doma in da ne morem priti kao tja. Potem sem čisto ponorela in sem mu napisala da naj se laže komu drugemu in uživa s tipom. Od takrat naprej sem blokirana. Sedaj sama pri sebi vem da je dokončno konec. Konec bi pa moral biti že februarja,ampak nekako nisem zmogla naprej,vsi kraji in vse so me spominjali nanj.
Problem pa je ker sploh ne morem naprej,ker nimam volje za iskanje dela,za druženje,za nobeno stvar. Da pa je mera polna se pa še zgodi to da bivši partner hoče omejiti stike z otrokom in imam v kratkem sodišče.Tako da se mi je vse totalno zrušilo.
Sploh ker od staršev in od nikogar nimam popolnoma nobene podpore.
Vsak dan ko se zbudim razmišljam samo še o tem kako bi vse skupaj najraje končala.
Starši so me zopet začeli metati ven,pošiljati na zdravljenje,sestra me obrekuje in ima za luzerko,prostitutko,nekoga ki se ne znajde v življenju.
Jaz pa si najbolj od vsega od nekoga sedaj želim tople besede,razumevanja in ljubezni.
Nekoga ki bi me sprejel tako kot sem in imel rad. To pa ne vem če bo mogoče po takšnih hudih stvareh ki sem jih dala skozi. In tudi ne vem če bom še koga tako iskreno in globoko ljubila kot sem njega. Pa tudi težje bom dobila partnerja ker se me vsi izogibajo zaradi otroka. Tudi njegove starše je motilo da si ni poiskal nekatere ki ga še nima in češ da bodo z mano sami problemi(naj pa omenim da je moja punčka pridna,prikupna in ne vidim nikakršne ovire pri teh stvareh).
Se je pa tudi ona od mene kar odtujila,kajti tudi bivši ima novo partnerko ki jo ima kot mamo. Tako da se tudi zaradi tega tako slabo počutim da bi cele dneve najraje samo spala.
Kaj svetujete? Če se probam ubiti s tableti se bojim da bo premala doza,edino da skočim iz velike višine pa še to ni nujno da bo uspelo. V svojem življenju preprosto več ne vidim svetle luči.
Zelo bom vesela vašega odgovora.

Nesrečnica

Pozdravljena.
Prvo, ne razmišljaj o tem, kako življenje končati, pač pa, kako nastale probleme rešiti, zavoljo otroka, praviš, da ti veliko pomeni. Ko sem prebirala tvoj zapis, me je najprej prešinilo, ta punca me na nekoga spominja, na mojo sorodnico, ki je prav tako postavljala v ospredje tipe, otroci pa so trpeli, prav tako je bila vedno neke vrste socialni problem, vedno brez finančne nesigurnosti.
Kar ti jaz svetujem, če ti je kaj do tvoje deklice, spravi se k sebi, ne ukvarjaj se s tipi, ki niso vredni, uredi svoje psihično stanje, najdi službo, ne podlagaj besedam raznih tipov, ki niso mišljene resno. Najbrž ne želiš biti samo objekt razno raznim izkoriscevalcem, ki te niso vredni. Osredotoči misli na svojega otroka, najdi moč, da svoje življenje spraviš na neodvisno pot, šele potem boš imela podlago, da zahtevaš, da izpolniš svojo vlogo matere. Ta moment, po prebranem, je žal moje mnenje, da je otroku bolje v nekem stabilnem okolju. Potrebuješ delo na sebi, stran od moških, da si okrepis samozavest, urediš življenje, takko boš lahko dejansko hčeri kaj nudila. Samomor ni rešitev, predvsem, če ti je kaj do hčere, ali želiš, da ima travme ta vse življenje? Mislim, da ne.
Srečno

Spoštovani,

mi je žal, da prestajate vse te življenjske preizkušnje in da ste se znašli v takšni stiski.

Ste morda pripravljeni poiskati pomoč? In v zdravljenju vztrajati, pa čeprav se vam včasih zdi brezveze?

Prva psihiatrična pomoč je na Grablovičevi v Ljubljani ali v bolnici Polje, kjer je obravnava brezplačna. sicer pa lahko vsak dan ob katerikoli uri pokličete na brezplačno telefonsko številko Samarijana 116 123 in se na ta način poskusite razbremeniti. V kolikor so bile posredi tudi nedovoljene substance ali alkohol morda lahko pomoč poiščete pri društvu Projekt Človek ali CZOPD. Prvo socialno pomoč vam lahko nudi SCD.
Je pa dejansko pri vseh, ki pomoč nudijo, potrebno sprejeti pogoje, ki jih postavijo. In to verjamem, zna biti včasih precej naporno.
Se pa bojim, da ste marsikaj od zgoraj naštetega že poskusili, pa ni bilo rezultatov, vsaj ne takšnih kot ste si jih vi želeli. Upam, da boste našli tisto nekaj, kar vam ustreza in stopili na pot umirjenega in zadovoljnega življenja. Korak po korak, pa če še tako majhen, vas lahko popelje ven iz bolečega življenjskega labirinta.

Vse dobro vam želim
iz srca
Mirjana

PhDc. Mirjana Frankovič, spec. dipl. oec. Transakcijski analitik - psihoterapevtka [email protected], www.mirjana.si Pogovor pomaga. 040 520 257

New Report

Close