Pozdravljeni,
sicer nisem pristaš iskanja rešitev po forumih, me pa kljub temu zanima vaše mnenje, torej mnenje nekoga, ki me ne pozna osebno, ne pozna razmer, in zato mogoče lažje, nevtralno poda svoje mnenje.
Ne vem niti kje naj začnem. Na koncu: imam dva majhna otroka, sem poročena. Občutek, da sem sama za vse se je začel že po prvem porodu, ko sem prinesla otroka s porodnišnice, in mož, ki je ravno takrat napredoval v službi, ni vzel očetovskega dopusta (beri zaradi dokazovanja v službi). Dodatna obremenitev je, da je njegovo delo ponoči kar pomeni da gre delat ob 16. uri pop. in pride okrog 1-2-3 zjutraj. Dopoldan pa spi, kar pomeni, da mora biti mir, da si lahko odpočije. Dokler je bil en otrok in priden (spal itd) je še nekako šlo. Kmalu sva se odločila še za enega (ker sem v 1. tako težko zanosila) in zgodba se je nadaljevala. 4 leta sem bila doma (nosečnost, porodniški…), skrbela za otroke, kuhala, eno leto nič spala ker drugi ni spal cele noči… No, pa je šlo tudi to mimo, šla sem delat. Počutila sem se bistveno bolje, saj sem imela obćutek, da sem še za kaj drugega uporabna kot samo za gospodinjenje. v teh 4 letih nisem šla 1x ven s prijateljicami, niti mi ni pasalo, ker sem bila preveč utrujena.
Kaj me je začelo potem ubijati se sprašujete. Po dveh porodih enemu za drugem moram reči da sem imela še vedno vrhunsko postavo, lahko še boljšo kot prej. Mož pa je bil vedno bolj okrogel, vendar me to ni niti motilo, ker si nisem mislila da se bo vsako leto zredil xy kilogramov. Ne me narobe razumet, da dajem samo na zunanji izgled, vendar gre tu za način življenja. vsako leto gre gor nekaj kilogramov, danes jih ima že blizu 130. Ves čas ga prosim naj ne je brezglavo (pol kozarca nutele, čipse sredi noči, ko pride s službe). Poleg tega nikamor noče peš, vse samo z avtom, tudi če gre za borih 300 metrov. Moti me ker daje tak vzgled otrokom, nič gibanja, nikoli v naravo, na sprehod, še takrat ko je doma. Poleg tega dela večinoma vikende, doma je kakšen dan sredi tedna in to je to. Otroci pridejo z vrtca ob 15, on ob 16. uri že gre. Jaz pa se dnevno ubijam kam naj peljem otroke (živimo v bloku), da bi aktivno in kakšen dan drugače preživeli svoj prosti čas.
Ta njegova pasivnost za vse, nezaiteresiranost do življenja, razen službe, me ubija. Postala sem čisto pasivna v odnosu do njega. spolnih odnosov praktično nimava, ker ga pač niti ni doma, ko pa je, me je pa že začel motit, ker poznam vsak njegov gib, vse bo vedno delal po enakem postopku. Nikoli nihče ne pride na obisk, ali mi h komu, ker mu je to brezveze, čeprav je navzven družaben in priljubljen človek. Fora je v tem, da imajo mene za tisto, ki samo nekaj teži in ne ve kaj bi rada, saj vendar on za vse poskrbi (finančno).
tudi sama hodim v službo, skrbim za otroke in gospodinjstvo. Vedno sem urejena, polna življenja, vendar ne z njim. Ker on bi samo spal, hodil v službo in potem se neha. Moti me to, da se je tako zelo zapustil, ker mu je samoumevno, da zdaj ko sva poročena, je zadeva končana v smislu to je dokončno. Sam pa vidi, da se za mano marsikdo obrne, da si želim spolnosti, pozornosti, pa ga to ne gane dosti. Nad tem, da nič ne naredi zase in za odnos sem že obupala. Deluje v smislu – delam da lahko živimo. Moj denar pa kot da ga ni, oziroma ga je premalo da bi za vse poskrbela kot on.
Problem je v tem, da se sam ne želi spremeniti, shujšati, postati aktiven, občutek imam da živim čisto penzionsitično življenje, jaz ki sem polna energije. Potem pa potegne za sabo še to, da mi grejo na živce otroci, ker moram biti neprestano z njimi, ko je on doma poskrbim da gre sam z njimi ven, da postorim vse stvari.
Tak odnos mi ni všeč, on pa ne želi slišati da bi kaj naredil zase, zame za družino, ker je tako kot je ok. Meni pa manjka aktivnost kot družina, druženje, polno življenje, ki ga nimam.
Čustveno sem ubita, ne kaže nobenega zanimanja zame kot za žensko ali ženo, ampak samo kot mamo. (sam je živel samo z mamo brez očeta).
Nimam energije da bi se kaj trudila zanj, ker sem že obupala.

Spoštovana bella79,

začel bom kar pri tem, kar vas ubija, kot pravite. Opisujete sprva fizično nato še duševno izčrpavanje v zakonu in družini, medtem ko partner sledi zgolj obveznostim v službi, preostali del življenja pa prepušča vam oz. ritmu pasivnosti. V kar doživljate, verjemite. To pomeni, da vas vse skupaj najprej pošteno JEZI, nato pa ste, če prav razumem, že obupala. Kam je šla vaša pristna jeza, ki bo temu postavila mejo? Finance resda omogočajo skrb za nujne in tiste materialne potrebe, ne morejo pa nadomestiti bližine, pozornosti, odgovornosti itn., kar vi in otroci potrebujete. Saj vse to potrebuje tudi partner, le da ga v življenju nekaj pošteno muči, pa se o tem ne zaupa, za kar je odgovoren, sploh pa za ukrepanje pri skrbi zase in očetovstvo. Telo ne more skriti stiske…torej?

Če želita prekiniti z žalostnim »penzionizmom«, o katerem govorite, bo potrebno pošteno prebujanje, v katerem pa morata sodelovati OBA, sicer vaju prej ali slej vidim narazen, kar je škoda in bolečina za celo družino. Odgovorna sta za to, da naredita vse, da do tega ne pride: ločitev nikoli ni rešitev, je le izhod v sili, ko vse druge opcije izčrpamo. Iz opisa sodeč, jih vidva še zdaleč nista. Pomembna tema, o kateri bo moral partner spregovoriti je vsaj to, kar opisujete v zadnjih oklepajih. Prebujanje odnosa je možno, ko se en član v njem zares prebudi. Torej, za ilustracijo: zjutraj vstanete, partner spi in noče vstati, vi ga budite in budite (o otrocih niti ne govorim), potrebno bo na pot, sicer bosta zamudila oba … kaj boste naredili? Čakali ali šli? Boste partnerju še kar naprej mama? Eno že ima. Skratka, otroške fantovske bolečine in moškost vedno lahko predela in zgradi (predvsem ob zrelem moškem), vendar se za to mora odločiti on. Tako, da si najprej dovoli veliko tega priznati in slišati, potem pa z ranljivostjo naprej.

Največjo uslugo otrokom in sebi boste naredila, ko boste potlačeno jezo in nemoč v partnerstvu pretočila v ODLOČNOST za MEJE – da date resno vedeti partnerju, da tega stila “ne boste več pila”. Ker otroci odraslosti ne morejo razumeti kot je potrebno in ne morejo predelati stresa brez starša, jim zagotovite mir in varnost, vidva pa “račune polagajta” v njuni odsotnosti. Otrok bo varen le ob mirnem in uravnovešenem staršu. Tako bo resnica počasi hodila na dan. Vidi se, da življenje želite obarvati z resnico, energijo in lepoto, zato kar pogumno v odločitve. Jezo, ki se je da razbrati iz mojega pisanja ima za opraviti tudi s tisto, ki jo vi zanikate, to je običajen komunikacijski proces v odnosu, vendar je zelo pomembno kaj počnemo in kaj smo pripravljeni narediti z lastnimi občutki, čustvi, mislimi in podobami. Npr. vprašajte se, koliko jeze ste nevede prevzela nase v partnerstvu, ki bi jo po vsej odgovornosti moral tudi on usmeriti v odnos, od koder potlačena tudi izvira? Koliko je on lahko pokazal lastne iniciative ob svoji materi, s katero je sam živel? Sama lahko to ugotovite tako, da preveriti kaj vi čutite v odnosu s taščo – sprejetost, zavrnjenost, nemoč? In kako postopate vi v odnosu z vašo mamo, očetom, zlasti ko se kaže jeza? Lahko si odgovorite po tihem, ni potrebno pisati.

Skratka, nepredelani odnosi in izkušnje vedno težijo k ponovnemu prebujanju v intimi, zato vedno nekaj naredimo, zavestno ali pa ne – se soočimo, umaknemo ali pa ob hudem stresu, npr. travmah tudi zamrznemo. Kakorkoli že, kar izberemo kot odrasli, za to odgovarjamo. In to pozabiti je lahko hudič. Kakorkoli, če vama bo težko, se za potrebne korake in ukrepe lahko obrnete na pomoč k bližnjemu zakonskemu in družinskemu terapevtu, ki vama bo neodvisno pomagal ovrednotiti situacijo in vaju pospremiti skozi proces ozaveščanja in predelave vzorcev, ki jih iz preteklih izkušenj nezavedno prinašata v aktualne odnose.

V kolikor partner kljub vašemu prizadevanju ne bo pripravljen na sodelovanje – čeravno si to še kako želimo in upravičeno pričakujemo – potem boste morali sami poskrbeti zase in otroke in premisliti ali je še varno vztrajati. Odnosi se v življenju uredijo le, če aktivno v njem sodelujemo, nič prej. In verjamem, da se tega vedno bolj zavedate. Puško v koruzo lahko vedno vržemo jutri…

Dandanašnji poskusimo s spremembami. Srečno!