Tujka v lastni domovini

Po dolgem času bivanja v tujini sem se vrnila domov. Problem je v tem, da tu nimam prijateljev. Ima kdo podobne težave?

Sicer sem se vedno v tujini. Se pa bojim, da se ob vrnitvi nikakor več ne bom mogla navaditi na slovenske navade, miselnost, okolje.

Tako kot si v tujini sklenila nova znanstva, jih boš gotovo tudi sedaj.

Koliko casa pa si bila na tujem?
Razumem, da ni enostavno, saj imam tudi jaz zelo podobne obcutke vedno kadar pridem na obisk ‘domov’ in zelo tezko mi je sprejeti to dejstvo.
Ne morem ti dati kakega konkretnega nasveta, saj sem se vedno na tujem, pomembno je, da si pozitivna in komunikativna, nekako bo ze moralo iti naprej! Javi se kako ti gre!

Sweetie, kje pa si doma, zdaj mislim? Kje pa siprej živela?

Zdej živim v Ljubljani, prej sem bila 12 let v Qatarju (zraven Saudske Arabije). Čist drug svet. Tukaj so odnosi med ljudmi precej bolj odprti, pa kr ne vem kako naj se obnašam.

Bodi predvsem takšna kot si ti, sej se bo že nekdo našel. Na žalost sem iz MB, jaz bi te drugače z veseljem spoznala.
Ne obupat, sej bo, samo času je treba dat čas.

Lahko pa si pišema kaj preko MSN Messengerja, da ne boš tako osamljena. Ti si že pred kratkim pisala, pa so se na forumu rekli eni, da bi te z veseljem spoznali. A ni bilo nič iz tega?

Draga Sweety,

meni se dogaja isto ko prihajam domov na dopust. Zivim v Dubaiu in mislim, da bom tudi ostala tukaj, saj je moj moz od tukaj. Ne moram se privadit na nase razmere in odnose do ljudi. Ce si zivela v Qatarju te popolnoma razumem. Saj je stil zivljenja drugacen od nasega v Sloveniji.

Ce potrebujes kaksen nasvet se mi oglasi in ti z veseljem pomagam.

Lep pozdrav,

Desert Rose

Zdi se mi zelo zanimivo, da nas podobno razmišlja toliko Slovencev, ki smo dalj časa živeli, oz še živimo, v tujini. Zelo podobna mnenja sem slišal že od vrste “zamejcev” v Avstraliji, ZDA, kot na bližnjem vzhodu.

Čeprav nas vse “domovina”, na nek način privlači, smo ob obisku… razočarani?… Morda to ni najboljša beseda, ampak vedno komaj čakam, da se vrnem tja od koder sem prišel. Ponavadi o vrnitvi začnem razmišljati že kar prvi dan obiska.

Odnosi med ljudmi se mi zdijo tako… grobi?…
“Tujci” smo drugačni. Sprejemanje drugačnosti pa je veliki večini Slovencev tuje.

Veliko sreče pri vklapljanju v družbo.

No, ta je pa dobra. Dolgo sem mislila, da je nekaj hudo z mano narobe, ker tudi jaz cutim tako, namrec, da me Slovenci enostavno ne sprejmejo. Trenutno sem v tujini, v Izraelu, ampak se kmalu vracam, seveda ze iscem moznost za ponoven odhod, ker mi ne da miru. Upam na studij v tujini v jeseni, torej nekaj poletnih mesecev doma… Od mladih nog sem imela moznost potovat, tako sem bila od sovrstnikov vedno nekoliko drugacna, pa so se mi samo smejali in norcevali, tako je vecina mojih prijateljev v tujini.
Res je, Slovenci smo hladni, ne sprejemamo drugacnosti, ce kdo ne ustreza merilom, ga je treba zbrcat, ces ‘ta ni nas’. Zalostno, a resnicno.
Pozdrav vsem, ste me zelo razveselili s podobnim misljenjem, in srecno, kjerkoli ste.

Naj prizanam, da me oblije precej prijeten obcutek toplote ob tehle komentarjih, ker nas druzijo tako zelo podobni obcutki… Res je nekaj na tejle ‘drugacnosti’ in morda ravno zato ostajam na tujem, kjer mi je lazje biti tujka kot pa ‘doma’. Kmalu grem ‘domov’ na obisk in me kar malo v srcu stiska, saj tam nisem bila ze lepo stevilo let: rada bi sla, obenem pa me je nekako strah…

Upam, da ne bo izgledalo, kot da hocem soliti pamet,toda prijateljstva je potrebno negovati! Res, da lahko nekoga srecas po vec letih in se ti zdi,da se je cas ustavil in pogovor stece, kar sam od sebe. To se mi je zgodilo za veliko noc, ko sem po sigurno vec kot osmih letih srecala sostudentko. Vendar je moj krog tako poln, da sem najrajsi s tisitimi,ki mi veliko pomenijo. Prekratke se pocitnice in prazniki, kadar pridemo, za vse obiske, ki bi jih zelela narediti. Pa vendar imam sreco, da sem sigurno 4-5krat na leto doma in za najblizje si vzamem vedno cas. Vmes pa telefoniram, tako da so bili, oziroma so se, racuni prav visoki. Ampak meni to veliko pomeni, tako da, ko mi je hudo v tej “hladni” Svici,kjer tujci nismo zazeleni, vem da lahko poklicem v Slovenijo, ceprav me to se dodatno potare,ker si recem saj nimam nikogar tukaj! Priznati pa moram, da sem tudi tu v teh dvanajstih letih pridobila nekaj bogatih znanstev, dve bi lahko pocasi uvrstila med prijateljstva, saj so interesi obojestranski tako v dobrem kot v hudem. Toda iz mojih izkusenj mi pomenijo otroska in najstniska prijateljstva najvec,seveda pa rabijo vsa, veliko vlaganja in casa. Poskusi pri nekom, ki ti je nekoc nekaj pomenil,javi se, brez pricakovanj in kot so ti ze napisali, daj casu cas! Veliko prijetnih trenutkov, pri sklepanju novih prijateljstev!

Življenje v mnogih delih sveta je v primerjavi z življenjem v Sloveniji drugačno. Nekje tudi drastično drugačno. Veljajo drugačne prioritete, norme, običaji, … Ampak človek se mora na novo okolje nekako prilagoditi. Vsaka dolgoročna prilagoditev pa za sabo nujno potegne tudi spremembo človeka samega. Spremenimo se. Pač, nujno je bilo. Morali smo se prilagoditi.

Se pravi, nekdo, ki 10 let živi v Iranu, se bo v tem času spremenil. Z vidika velike večine Slovencev bo tak človek postal “čuden”. Ampak “čuden” ne bo postal po 5 ali 10 letih. “Čudni” postajamo postopoma. Zato, dlje ko smo v tujini, vse težje nam je vzdrževati pristne stike z nekdanjimi vrstniki. Velika večina Slovencev namreč te drugačnosti ni sposobna “tolerirati”.

Življenje in miselnost v večini evropskih državah ni toliko drugačno od življenja in miselnosti v Sloveniji, da bi zgornje razlike prišle do izraza.

Spostovani. Morda je res, da smo v Evropi bolj ali manj enaki. Tu v Izraelu je nesteto mentalitet, kultur, jezikov, tako torej tudi nesteto – drugacnosti. Naj poskusim nasteti: Rusi, Americani, J Americani, Vseevropske drzave, Iran, Irak, tudi Indija, nekaj iz Azije, ogromno iz Etiopije, Jemna (druzina mojega fanta (oce), mama iz Iraka), J Afrike, Avstralije,…. A si predstavljate, kako svoboden si tukaj, ker si – drugacen? Mene najbolj razveselijo Ruske trgovine polne Ruscine, Etiopke z rutami na hrbtu, v katerem spi otrocek, od nog do tal pokrite Gruzijke in Arabke, v halje in rute ovite Jemenke z znacilnim, prekrasnim nakitom!, maroske pekarne polne vonja po mastnem in sladkem pecivu,…….. Uzitek, da mu ni para. Koliko razlicnih obrazov je tu, barv in jezikov, dialektov, celo smeh ima nesteto razlicic. A vendarle – dezela je ena, ‘narod’ je en, in drzijo – skupaj. Pustimo politiko ob strani, ker ta ni pravicna do vseh, a tako je tu – vsi razlicni, vsi eno. Kar se tega tice, mi je tu to najbolj vsec. Kje zivite ostali, kako je pri vas? Prav lep, lep pozdrav vsem. In srecno.

pozdravljeni!

pristala sem v tujini, ker me je ze dolga leta vleklo ven. ljubim slovenijo in slovence, vendar na trenutke se mi je zivljenje doma zdelo prevec omejeno. zdaj sem tukaj kjer sem in zadovoljna. priznam, pogresam dobro pitno vodo iz pipe in vikende na cresu. menda so letos meduze…

po eni strani se pa tudi bojim trenutka, ko/ce se bom vracala domov. in bom cudna, kot pravi max, ker bom imela razsirjeno obzorje in bom bogatejsa za zelo dragoceno izkusnjo. zato se zelo trudim ohranjati prijateljske vezi. hvala bogu za maile, sms-e in telefon. zavedam pa se, da bom zagotovo zaradi mojega odhoda koga izgubila.

sweetie, pusti casu cas in zagotovo se bo dobro obrnilo. verjemi! ce ne ves drugace, potem se vpisi na kaksen tecaj, na aerobiko, fitnes… tudi tako lahko spletes nova prijateljstva…

lp. vsem

Na neke vrste zalost verjetno, se nikoli vec ne bomvrnila drugace kot na dopust. 5 avgusta grem, pa me ze malo stiska, ceprav se zelo veselim pocitnic !
Sicer pa tako ali tako vsi pocasi umirajo ! Saj mi sploh kamj ostane malo druzine…

Enkrat se se vrnila, pri 17stih, v srednjo solo. Totalna paria sem bila.
Ocitno sem francozinja “immigre 2eme generation”, pac, kar sploh ni ne vem kako popularno, a se vedno bolje. Zame.

lp
NSL

Svet je postal majhen prav zavoljo interneta in TV in telefona. Novice hitro obkrožijo svet.

Imejte se lepo, kjerkoli ste. Vem, razdvojeni ste. Poskusite biti vedri in naredite prvi korak.

Slovenci smo se spremenili, to je res. Skrbi nas prihodnost, poglobljeni smo vase.

Če boste še na forumu, se kar oglasite, prisluhnili vam bomo z veseljem.

Pozdravlejni vsi nasi 🙂

Sama sem se studentka, tik pred tem, da koncam diplomo in se zaposlim. Prihajam iz dela Slovenije, ki je na meji med Stajersko in Prekmurjem. Rada bi vam povedala, kako sem se jaz pocutila v mojem zivljenje v nasi domaci vasi.
Ati in mama sta bila priseljenca, mama Mariborcanka, ata Belokrajnc. V tem delu nase male dezelice sta kupila hiso, se preselila in zazivela. Imela sta dobro sluzbo in denar sta vedno znala obrniti, tako sta si naredila topel dom in povecala druzino za dva clana.
Z bratom nisva imela nikoli pravih prijateljev, nisva pasala v svet, kjer so vlekli po prekmursko, saj sta naju starsa vedno ucila lepe in pravilne slovenscine. Nisva pasala v njihov svet, saj doma nismo imeli kmetije, za razliko od vecine vascanov. Nisva pasala v njihov svet, ker nisva popivala po lokalih in postopala ob vikendih v zakajenih beznicah. Nisva pasala v njihov svet, ker sva se solala v Ljublajni in sva bila baje nekaj vec, kakor oni-mescana. Niso naju marali, ker sva studirala in se vedno ne paseva v njihov svet, ker se trudiva in ker ne ziviva od socilanih podpor, ker ne postopava po vaskem bifeju in ker nimava doma propadajoce druzine. Zal je v nasi vasi bila taksna vecina in nikdar nisva sodila med njih, ker sva bila drugacna.
Nekaj casa sem se solala tudi v tujini in atijev “prijatelj” mu je dejal, ces kaj ji je to treba, delat naj gre, pa si naj zasluzi, zakaj bi se samo vlacila po svetu in zapravljala.
Sedaj ziviva oba v mestih, celo starsa sta se preslila v mesto, saj nekako nista pasala v tiso okolje, pa tudi drugi razlogi so ju pahnili v to. Tukaj se izgubimo v pisani mnozici neznanih obrazov. Tukaj se koncno pocutimo domace.

Rada bi povedala, da si doma tam kjer je srce in tam, kjer se dobro pocutis. Veliko sem brala o dezelah, nekaj jih celo sama prepotovala in tudi nekaj prijateljev imava s fantom, ki so imigrirali in popolnoma vas razumem, kako vam je pri srcu. Sama se selim ze vso zivljnje, najprej srednja sola, dalec od doma, pa faks v drugem mestu, pa sedaj sem si ustvarila dom na drugem koncu Slovenije. Poznam obcutek, ko nims prijateljv, ko ni starsev, da bi te objeli. Nic drugace mi ni kakor vam, ceprav sem z starsi le dobre dve ure voznje narazen, pa vendar jih ne vidim vsak dan, teden, vcasih celo mesec. Nekoc mi je znanka dejala, kako lahko vsak dan vsaj dvakrat klepetas z mamo in ocetom, ni skoda telefona? Sem ji odvrnila, da ko ne bom imela vec kam poklicati, takrat bom pa sparala na telefonu.
Nimam prijateljev, saj se vedno selim, ko se koncno ustalim, moram naprej. Priznam, da jih pogresam, toda clovek se tudi tega navadi in moj partner je postal moj najboljsi prijatelj.
Zelo si pa zelim, da bi lahko navezala stike z ljudmi in klepetala vsaj po mailu, msn-ju z ljudmi, ki zivijo v dezelah, ki so mi popolnoma tuje, drugacne, kjer je se nasmeh drugacen, pa vendar so vsi eno, kakor je napisal nekdo v enem izmed postov visje. Bi bil kdo pripravljen klepetati z mano?

Vesela bom spoznavanja tujih kultur in navad. Bi kdo delil vaso barvitost, zalost in veselje z mano?

Lepo vas pozdravljam in vam zelim prijeten obisk v Sloveniji. Drugim pa srecno kjerkoli ze ste.

Aleksandra, [email protected]

Mitka, pijem tvoje besede :o)

Tudi jaz sem se vedno selila, ‘izgubila’ se do sedaj vsako prijateljsko vez (ceprav je z leti in internetom malo lazje jih hraniti), mama mi se ostane, a sedaj 900km proc, tudi jaz telefoniram in zapravljam denar :o), sestra je ‘samo’ 800km proc, in tudi moj partner je moj njb prijatelj :o). Skratka, vcasih imam obcutek da v mojem mestu, stanovanju, bolj ‘zivotarim’ v pricakovanu snidenj. Vcasih res zivim samo z to. Skoraj zalostno po eni strani, a blizje v mami, v Slovenijo, ne morem vec.

Septembra se vracam k meni domov, sedaj sem le tu, v Lj okolici, na ‘pocitnicah’…
msn: nostressleia @ hotmail . com ce si upas :o)

Lp
NSL

Zanima me kje si v okolici Ljubjane, NoStressLeia?

Tudi jaz prihajam, tja v oklico Ljubljane na obisk in to v sredo, pojutrisnjem…