Nekaj časa že prebiram mom forume in vidim da je kar nekaj zgodb podobnih moji,..
Zavedam se da nisem popolna ženska,da imam napake ,da idealnih partnerjev ni in da se je za to kar imaš vredno potruditi ampak po nekaj letih zveze z partnerjem sem se začela spraševati kdo je tu nor jaz,on,oba ,sem res morda že čisto zmešana,na koncu z psiho in živci, bolj ko se trudim da bi bilo bolje, da bi bila jaz boljša se spremenila jaz, slabše je..od tega da ne mara moje družine,prijateljev ki sem jih večina izgubila,o vsakem ki ga jaz omenim in tudi na splošno ima slabo mnenje,do tega da me omejuje pri izhodih in mi postavlja pogoje ,kolikokrat na teden lahko grem od hiše,da sem enkrat fajn,da me ljubi ,bi naredil vse za mene, na drugi strani pa da sem nesposobna..,da ne vzgajam dobro,ko se skregava se odmakne molči ,najraje pa odpelje,in se ga napije do konca in potem ko pride je še vse huje in pravi da je zaradi mene takšen ,da ga jaz fizično napadam ..ko zamujam 5min,je vse narobe,če kaj pozabim v trgovini ga pa do konca razočaram in potem nisem skrbna ženska,no sem mu pa povedala da me ga je včasih že kar malo strah in potem on meni, da je to prav,da ko se bom spremenila da bo tudi ta strah minil,ko sem mu omenila,če se bo sam spremenil, pa pravi da že dosti požira mojo nesposobnost in da on se nima kaj spreminjati…
Ne vem več kaj je normalno in kaj ni,tako delaven inteligenten,vse obrne sebi vprid,ampak drugače gleda tudi na vsako mojo napakico ki jo naredim od kuhinje do avta,zato sem verjetno že sama malo čudna in, me najbolj zanima ena stvar namreč,če je kdo doživljal to, namreč ko partner vstopi v hišo se cela stresem, me začne zvijati po trebuhu in po času me začne zebsti in telo se mi trese samo od sebe, in to se mi dogaja že kar nekaj časa zato sem trenutno na helexu in potem posledično v službi,če kdo na hitro odpre vrata se ustrašim,in zgodba se ponovi,kar nekajkrat se mi je že tudi sanjalo, oziroma so to verjetno že moje more o tem da mi vedno nekaj v kuhinji pade iz rok in da ne morem ujeti, sama res ne vem ali sem zrela za k psihiatru ,sem res tako slaba ,problematična ženska naj si poiščem pomoč ali se bo samo po sebi popravilo..enkrat me je udaril,drugače pa fizično ni nasilen do mene…

….ki je vse to dala skozi, ti polaga na srce tole: NIKOLI NE BO BOLJŠE, PA SE TRUDI KOLIKOR HOČEŠ ALI ZMOREŠ.

Če prebiraš tale forum za svojce, si že ugotovila, da je napisnih najmanj petsto zgodb, ki so si več ali manj podobne, če ne enake. Torej nekaj že veš.

Verjetno si že tako psihično uničena, da boš slej kot prej zbolela tudi fizično. Morda trpiš za post travmatskih sindromom, ki ga sama ne boš uspela pozdraviti. Če se ti to dogaja, se ga dobesedno na smrt bojiš. Nisi napisala, če je tudi fizično nasilen. Čimprej si poišči pomoč. Pokliči na SOS telefon za žrtve nasilja, pojdi na Društvo za nenasilno komunikacijo, preberi si knjige Ne stopajte več po prstih, Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo…

Pred teboj je dolga in mučna pot. Lahko mi verjameš, ampak se je vredno potruditi. Samo ti si tista, ki se lahko spremeniš (vem, da se to “navodilo” ponavlja kot stara zlajnana pesem), njega ne boš spremenila. Bolj se boš trudila, bolj te bo zatiral, ker te je že toliko sesul, da natančno ve kje in kako mora nadaljevati. Vem, da je težko, ampak začni pri sebi in si postavi eno zelo preprosto vprašanje: zakaj vse to prenašam? Pa kdo je on, da si vse to lahko dovoli?

Pri meni se je začelo tako: Samospraševanje, kot sem ti napisala. Potem, ko sem si sama pristavila ogledalo in si pošteno odgovorila na zastavljena vprašanja, sem bila že na dobri poti. Začni s tem. Ne dvomim, da bodo še veliko napisale/i tudi drugi.

V takših odnosih se vedno začne postavljati vprašanje kaj je res in kaj ne, ker so ljudje, kakršni je izgleda tudi tvoj mož zelo spretni v manipulaciji.
Ponavadi razmišljamo ali ima prav on ali jaz, sem jaz že čisto zmešana ( zemšan) ali on ( ona). Dokončne resnice kej je prav in kaj ne, kaj naj bi bilo res in kaj ne ne moreš nikoli dolčiti. Vsak ima lahko po svoje prav in vsak ima lahko v čem narobe.

Tisto, kar lahko ti narediš je, da ( ponovno) odkriješ kaj se zdi tebi prav, česa ne sprejmeš, kaj ne boš več prenašala, kaj si od odnosa želiš, kaj je tisti minimum, da si še pripravljena ostati…itd. Ko ti vse skupaj postane vsaj malo jasno ( takšne stvari je vedno dobro zapisati, takrat, ko imaš jasno glavo, da jih prebereš v trenutkih, ko je nimaš)

Potem se ne zapletaš več v debate kdo ima bolj prav in kdo manj, kaj bi moralo biti in kaj ne, temveč vztrajaš pri tem, kar je tebi zate prav in pustiš drugemu, da se odloča kaj je zanj njemu prav – in če ne moreta najti kompromisa začeti iskati drugačen rešitve.

Nrp. povsem normalno je, da ima človek prijatelje, družino, svoje poglede na stvari ( četudi so drugačni od partnerja). Torej začni spet vzpostavljati stike in se ne spuščaj več v dolge debate zakaj, kdo je primeren ali ne, ker to nikamor ne vodi, niti nima smisla se prepirati kdo vidi prav in kdo ne, ker ima vsak svojo resnico….itd skratka postavi meje in prej še razmisli, kaj boš storila, če jih ne bo upošteval. Začni sicer z malimi stvarmi in potem ko jih osvojiš nadaljuj z večjimi.

jaz bi to storila tako, da bi ga obvestila, da se bom od sedaj naprej več družila s svojii prijatelji ne glede na to kakšno mnenje ima o njih in da niti ne bom poslušala kaj si o tem misli. Da razumem in spoštuejm njegov pogled, vendar je on on, ti si pa ti in tako kot ima on pravico, da si misli, kar si misli, imam tudi sama pravico da si mislim, kar si mislim. Potem bi preprosto šla na ta srečnanje in bi zaustavila vsak njegov poskus, da mi to prepreči. Pri vsakem bi poskušala biti povsem nevtralna in se ne bi pustila spustiti v razpravo in bi kot zataknjena plošča ponavalja zgolj nekaj predj domišljenih stavkov. ” Tako sem se odločila in o tem ne bom več razpravljala, ker imam do tega pravico ne glede na to, kaj ti misliš o teh ljudeh.” Če boš pri tem trdna in bo začutil, da resno misliš, če ne boš popustila in to dosledno počela bo sicer najprej poskušal vse, kar je doslej delovalo ( zaničevanje, izpadi…) potem pa odnehal.

In tako z vsako stvarjo, ki si jo želiš doseči. Vendar moraš za to vedeti, kaj si želiš ( ne kaj si želiš od njega, temveč kako želiš ti živeti in kako si želiš, da bi se drugi obnašali do tebe…v glavnem postavljanje meja nima nič opraviti s tistim na drugi strani, temveč s teboj, kot pri hiši ko postaviš ograjo okoli in se potem odločaš komu ali čemu boš odprl vrata in komu ali čemu ne)

Če si v takem odnosu že dolgo ponavadi nimaš več pojma kaj si želiš, kaj je tvoje kaj njegovo…itd. zato je res dobrodošel obisk pri psihoaterapevtu, ki ti lahko pri tem pomaga in tudi stvari se hitreje postavjajo na svoje mesto. Če tega ne moreš zaradi financ ali ker v tvojem kraju takšnega ni, potem ti svetujem, da čimveč bereš ,začneš pisati dnevnik o tem, kaj se dogaja, kakšni so tvoji dvomi, strahovi, želje ( ker se lahko na tak način stvari precej bolj razjasnijo in postavijo na svoje mesto).

Vsekakor je reševanje takšne situacije dolg proces, ki terja veliko vložene energije in volje in pride do precej vzponov in padcev, vendar se splača, saj četudi ne dosežeš čisto vsega, kar si zadaš se vmes veliko naučiš in spremeniš na bolje kar precej stvari. Brez pomoč gre res zelo težko.

GittaAna

Precej hudo je že pri tebi, saj se ti posledice že poznajo na zdravju.
Sama sebi se čudim, da nisem zbolela- morda zato, ker sem živela blizu narave in sem redno hodila tulit v gozd. Sicer pa je moja zgodba zelo podobna tvoji. Tudi jaz sem bila “nesposobna” in večno v strahu, kaj bom spet rekla ali naredila narobe.
Potrebuješ močno socialno mrežo, zato si jo moraš vzpostaviti- verjetno na novo, saj imaš najbrž že precej pretrgane stike z ljudmi. Poslušaj, kaj ti govorijo v tvoji okolici- jaz zelo dolgo nisem, mislila sem, da je moj tedanji mož pač tako poseben, tako genialen, da ga drugi ne morejo razumeti… No, počasi sem med “druge” prešla še jaz, saj tudi meni ni bilo nič več jasno… niti to, kdo sem jaz, kaj želim, kaj je prav zame in za otroke… Sama zmeda v mojem življenju je bila.
Skratka, zberi vse sile, vso možno podporo svojih bližnjih, in po možnosti poišči kakšnega terapevta. Sama boš v takem stanju težko zmogla. Jaz na primer sem našla fajn terapevta v neki skupini za samopomoč. Nisem mu (še) direktno razlagala o možnosti, da ima moj bivši NOM, ampak ko sem mu začela govoriti o težavah z njim, je kar hitro pogruntal in nadaljeval moje stavke… tako, kot bi jih jaz. Čeprav nisva še nikoli omenila osebnostnih motenj, pa mi zelo pomaga pri prepoznavanju (in spreminjanju) mojih lastnih vzorcev, ki so vodili do tega, da sem vztrajala pri takem partnerju. Pomaga mi tudi pri postavljanju mej.
Sicer pa se strinjam z vsem, kar so ti napisale že predhodnice.
Drži se!!!

Pozdravljena

Znova in znova iste zgodbe, isto trpljenje, mučenje do izčrpanosti. Postavljanje meja………….. misija nemogoče ali zelo težko.Kadarkoli želim postaviti mejo mi za grozi z grozljivi mi zadevami, če vztrajam mi za grozi s smrtjo, nazadnje v pričo otrok. Ločeni smo že dve leti toda napadi so še stopnjujejo.Čeprav imamo premoženje razdeljeno si ga absolutno lasti in govori, da bo vse uničil, ker je vse njegovo. Če poskušam z inštitucijami me kaznuje na vse načine in prav vi, da se moram zavedati, da je on močnejši, če vztrajam mi grozi uničenjem in smrtjo.

Res je, ene in iste zgodbe. Pomanjkanje empatije, žaljenje, manipuliranje, hoja po prstih!!!

Meni je končno kapnilo, da boljše ne bo nikoli. GittaAna je nekje vprašala, koliko krogov z njimi še rabimo, da nam je jasno. Priznam, jaz tudi kar nekaj! Nikoli ga nisem klicala, sam je prilezel objokan in bluzil o usodni ljubezni. Kar je konec koncev bila. Meni je šlo v življenju z njim navzdol, da sama nisem vedela kdaj. Ko sem šla od njega, pa navzgor. Dobesedno začutijo, kdaj se z njimi v mislih nehamo ukvarjati in jim odpustimo za svoj mir v duši. Takrat imamo zopet na vratih.

Dobro bi jih bilo posnet, ko imajo take izpade in jim zavrtet, da se vidijo.

V resnici smo mi tisti ob njih, ki rabimo pomoč, ker vemo, da to ni normalno. Da smo odvisni od odnosov. Žal jim na čelu ne piše MOM, da bi se jih izognili, ker so izredno inteligentni, prepričljivi, celo karizmatični, dobro zapisani v družbi… dokler ne pade maska.

Dobro jutro,

danes se oglašam z nekim drugim namenom. Malo za šalo in malo zares. Včeraj sem vnukinjo peljala na predstavo Zvezdica Zaspanka. Minilo je že veliko let od kar sem jo videla prvič. Ko sva se peljali domov, se mi je utrnila zanimiva misel.

Kdo je kdo v tej predstavi? Kakšne značajske lastnosti premore grozni razbojnik Ceferin? Kdo ima kamen namesto srca? Zakaj je takšen, kot je?

Kaj pa Zvezdica Zaspanka? Kaj nima mnoge značajske lastnosti nas vseh, ki smo bile/i ali smo/so še žrtve MOM/NOM-sterjev?

V letih, ko jo je Milčinski napisal še niso poznali teh moten, čeprav so obstajale od “pamti-veka”, samo imena jim še niso določili.

Kaj menite ostali?

Pozdravljene še enkrat..
No lahko samo povem da sem se sama začela spraševati ,ko sem v enem od zgornjh postov prebrala poglej malo v okolico in res v bistvu vsi so mi nekako že govorili da tako ne morem živeti da sem v njegovi lasti,čeprav je po drugi strani tudi vredu človek..
Drugače pa lahko še povem da po zadnjem burnem kregu,se mi je res verjetno odklopilo da sem izbrala toliko moči,da sem z otroki popokala in odšla domov, verjetno je delal heleks, še sedaj ne vem kako sem lahko odšla..čeprav mi je potem po eni stran obljubil, da je lahko, drugače samo če se bom jaz spremenila da me ljubi, po drugi strani pa me obdožil da sem vsega jaz kriva,da sem nora in da si moram poiskati psihiatra,če hočem živeti normalno življenje,..ja sej mogoče res,,,

Kak je to hudo, ko bi rada da bi bilo bolje,se potrudiš, samo to sem si želela da bi še tudi jaz lahko nekam šla po svoje,se malo družila,bila mirna ko bi prišla domov ali ko bi šla,samo to, ampak on me ni zastopil in nazadnje je tako da jaz ne znam živeti,da sem nesposobna in sedaj bom, kao brez njega zgnila in itak otroci me bojo čez 10 let imeli za ………..da pa bom itak čez pol leta ugotovila ,da brez njega ne morem in prišla nazaj k njemu in ga prosila…..

Verjetno bom sedaj morala nekaj narediti na sebi,da bom ostala močna, ker nimam dobesedno nobene volje do življenja ,vse mi gre na živce,in se v bistvu res počutim da sem nekje tam čisto na tleh ,in strah me je kako bo, ko bodo tableti popustili oz,če jih ne bom več jemala,strah me je da se bom sesula,strah,strah…

Itak.

Tole je dobesedno in natančno točno “klasičen repertoar” , ki se kot slaba plošča vrti v naših
domovih…
Devanje v nič, rušenje samozavesti, žalitve, da na koncu že res verjameš. da si nesposoben…
In pozabiš, da ti je v šoli šlo čisto ok….
In pozabiš, da so te v službi imeli radi…
In pozabiš, da nisi z nikomer drugim v konfliktu, samo z njim….
In pozabiš, da “voziš” sama cel dom in komplet otroke…
Da znaš vse, da zmoreš vse, da v bistvu on samo kritizira, naredi pa nič….

Glej. Volje do življenja nimaš, ker si v konstantnem stresu. To je tako, kot bi mesece in leta živela
v prvi bojni vrsti na fronti in bi ti ves čas govorili, da bo vsak hip napad….
Ne moreš zadihati s polnimi pljuči, ne vidiš sonca, ne vetra, ne zvezd.
Ko boš enkrat odgovarjala samo sama sebi, bo ta stres odpadel. In ob prvi misli, ki jo boš končno
zmogla: “tole sem pa res dobro naredila”….bodo po žilah stekli novi atomi moči, ne boj se,
Ne boj se tablet, te ti ne dajejo moč, te so samo blažilo med tabo in med povzročiteljem stiske.
Ko stiske ne bo, tudi tablet ne bo treba.
Ne bom ti lagala, da bo čez noč vse v redu. Obdobje celjenja ran je kar dolgo, vendar MINE.
In zakaj bi se sesula potem? Ko je pa še toliko lepih stvari na svetu, toliko smeha z otroki te še
čaka, toliko sončnih dni….

še ena?…
če čutiš, da si ….nekje tam čisto na tleh…. potem verjetno si res. Ampak to ne vzemi kot slabo ampak kot dobro. Prepoznavaš svoja občutja, kar je dobro – nisi otopela. Poleg tega od …tam čisto na tleh…. navzdol ne gre več in je pot lahko samo še navzgor!!!
Vsak normalen človek čuti strah – strah pred neznanim.
Želim ti povedat, da se ta strah postopoma lahko premaga, ko spoznaš, da je vse življenje res odvisno od tebe same. Dokazala si, da imaš pogum. Tega neguj še naprej. Ti si tista, ki se bo postavila na noge, ti si tista, ki bo zmogla, ti si tista, ki veš kaj hočeš in, ki veš česa nikakor več nočeš. Pomembne so ti tvoje potrebe, tvoje počutje…sama sebi si pomembna in si na prvem mestu prav tako so pomembni tvoji otroci, ki so prav tako na prvem mestu.
Če se bodo drugi (partner) jezili nate se zavedaj, da se razburjajo in manipulirajo zato, ker je to samo nek filter za njihove notranje konflikte. Ne daj se motit. Pomembna si samo ti in tvoji otroci.

Kar se pa tiče tabletk in strahu pred tem, kaj bo ko bodo tableti popustili ti je dobro napisala skela.
Vse je v naših glavah. Samo sebe prepričaj, da boš zmogla. Naj ti “drama” ne bo glavna miselna dejavnost. Vsakič, ko se boš zavedla, da spet premišljuješ o “drami” si reči ZMOGLA BOM.
Mah saj vem, da je lažje napisat, kot udejanit, samo na začetku se moramo prisilit potem pa gre iz dneva v dan lažje. Ne boj se. Strah je močno orodje, ki človeka vleče nazaj na dno. Samo pogum in še enkrat pogum.

torej naj bi bilo vse odvisno zgolj od tebe? Njegova sreča, njegovo “normalno” življenje? Očitno imaš veliko večjo “moč” kot si misliš…

Že samo te njegove izjave kažejo na to, da v bistvu on rabi tebe in ne ti njega, da se je očitno prisesal nate, da ti pije energijo in da je kot vsak pošten energetski pajek v ta namen spletel mrežo ( izolacija, neprestana kritika, vsake toliko časa korenčki, da bi ostala, zaničevanje….) v katero te je ujel in te počasi srka.

V psihologiji obstaja izraz stockoholmski sindrom ( ne rečem, da se to dogaja s teboj, želim zgolj opozoriti na princip, kaj vse se lahko dogaja v nezdravih odnosih) ko žrtev svojega mučitelja začne opravičevati, se naveže nanj, začne razmišljati alil je v bistvu sama kriva, prevzame odgovornost za počutje drugega…..ker je to edini način, da nekako preživi neprestan psihični teror in psiha v nesmislenosti vsega, kar se dogaja najde vsaj nek smise, četudi izkrivljen.

Če si predstavljaš, da bi ti tvojo situacijo in ta odnos opisovala z dejstvi neka druga ženska ( ali na primer tvoja morebitna hčer) kaj bi ji rekla? Kako bi takrat videla tak odnos?

Biti v takšnem odnosu poškoduje tudi povsem normalnega človeka ( tudi do meje, ko misli, da je že čisto nor) zato je zelo priporočljivo, da si človek ko gre ven ( in prej, da sploh zmore moč) najde kakšnega terapevta, da mu pomaga razplesti mreže vampirskega pajka, pa tudi svoje lastne.

Po vsakem takšnem odhodu nastane velika praznina ( tudi če sta partnerja “normalna”) in v njej se kotalijo dvomi, strahovi, brezup…..važno je, da se nekako pretolčeš čez to in se o svojem bodočem življenju odločaš zares šele potem, ko začneš ponovno vsaj malo normalno dihat. IN do tega vedno pride. Morda bolj počasi, kot bi radi ampak vseeno.

Zanjič sem prebrala izjemno dobro misel:

Če ugotoviš, da si se znašel v peklu, nikar ne prenehaj korakati. Vse kar je pred tabo je bolje, kot to v čemer si.

Nič ni narobe s tabletami, če ti pomagajo ohranjati ravnotežje v trentukih, kot je razhod z nekom, ki je očitno precej premaknjen in ki precej očitno nad teboj zganja teror in s pomočjo katerih lahko narediš stvarai, ki jih drugače ne bi zmogla, pa si očitno že odkrila, da so dobre zate. KO se bodo stvari pomirile, boš pač prenehala z njimi in se začela z življenjem spopadati brez njih.

GittaAna

[left]Pozdravljene.
Po nekem času se zopet oglašam,verjetno ker moram dati to iz sebe ven,v bistvu od kar sem šla ,se vse nekako vrti v nekakšnem začaranem krogu,kot bi bila še vedno v nekem filmu limonadi,pajkovi mreži..Ste same imele probleme na takšen način kot ga imam po tem ko ste prekinile zvezo kot jo imam sedaj jaz,in sicer ,no še enkrat od kar sem šla, ga bivši partner veliko pije skoraj vsaki dan…Čudi me prej je kar naprej delal ,zdaj pa lahko vse kar naenkrat počaka,in ker imam takšno delovno mesto ,da se lahko občasno srečava je prišel do mene,govoril kako ne more brez mene,začel se je jokati,da je življenje izgubilo smisel,da si bo nekaj naredil,da naj pridem nazaj,da če sem ga tako hitro pozabila,da on ve da ga imam še vedno rada,ja in sem tudi rekla, imam te še vedno rada, ampak jaz se spremeniti ne morem ,ker tudi jaz potrebujem svobodo in da bi rada v življenju še kdaj pomislila na sebe,si še kaj privoščila uživala,sama ali pa skupaj ,ti pa tega ne sprejemaš,,med tem sem od sodelavcev slišala še kar nekaj pikrih,da kako sem lahko tako nora da mu popuščam,nasedam,da se tega ne zavedam da mi je človek čisto oprav možgane,da sem itak bila tam pri njem kot bi bila zaprta,da če pa bom šla nazaj se pa lahko zgodi da jih bom po času samo še dobila,da tudi o svoji bivši ni imel nikoli nič lepega za povedat,nič ni znala in da jo celo zapiral in zaklepal v hišo,da se je celo enkrat vesil in da sedaj okoli drugim govori enako za mene,da sem nesposobna da nisem nič naredila, nikoli dobro skuhala,da sem ga jaz fizično in psihično napadala in da še za otroke nisem znala nikoli dobro poskrbeti, da sem mu pustila razbit avto, stanovanje..ampak jaz to seveda nisem mogla verjet,da bi lahko kaj takšnega človek izjavil,to mi nikakor ne gre v glavo….no potem od tega je še kakšen dan prišel sms,do včeraj,ko mi je zvečer pisal, da je blizu moje hiše,in da gleda mojo hišo,da se sprašuje zakaj sem tu bolj srečna kaj imam tukaj takšnega da me bolj osrečuje kot on,da kaj so moji starši,da jih imam bolj rada kot njega…nič mi ni bilo jasno in se ga poklicala,potem pa mi pove, da že par dni hodi tukaj po pločniku gor in dol in gleda mojo hišo in čaka da se ugasnejo luči,in včeraj sem ga tudi videla,no in potem sva se po telefonu ene dve uri skupaj pogovarjala,povedala sem mu da sem tukaj sproščena,da imam ob sebi ljudi ki mi stojijo ob strani,on pa potem ,da on ne more brez mene več,da se mu meša,naj pridem nazaj,da je razmišljal da se je in da se še bo na mojo željo čisto spremenil,da mi bo dal tisto svobodo ki jo potrebujem tudi do staršev,če rada grem domov da bo hodil tudi z mano domov,čeprav jih ne mara in če bom imela željo kam it da bo šel,da me ljubi..itd.. in potem na koncu res nisem vedela več kaj naj povem,in verjetno sem zletela spet tam nekam med oblake,misleč kako bi šla spet nazaj in da bo vse vredu,sem pa tudi občutila ,da ko mi tableti popustijo začnem razmišljati drugače,da bi kar šla nazaj,ko pa primejo nazaj ne razmišljam o tem imam krize se zjočem ampak ne takšne,no in potem je pač rekel naj razmislim ,da on me čaka,če pa se odločim da me ne bo, pa bo odpotoval daleč stran in ga ne bo več nazaj,ker tukaj ne vidi nobenega smisla več….pa še ena stvar je, ki me teži verjetno se je kateri tako dogajalo, največji problem je v tem da ponavadi med dvema strast ugasne,ampak med nama je še do nazadnjega kar se tiče postelje in strasti vse štimalo,ne vem verjetno tako zdaj razmišljam da mi je opral možgane tudi v postelji ,on je vedno vse tako lepo poštimal ,da sem potem vedno hodila po zvezdah,na drugi strani pa takole nič ni bilo kot bi moralo biti…Se opravičujem ,ampak morala sem se izpovedati,ker sem res v neki krizi, ki nikakor ne znam iz nje oz.kot sem prebrala knjigo sem sama verjetno v peklenski gugalnici.

Ljubica zlata….seveda si na peklenski gugalnici in ravnokar preživljaš “odtegnitveno krizo”.
Ker – očitno si nisi prebrala, kako ta gugalnica deluje?
Gugalnica je za dva.
In ti lahko spremeniš le sebe in prvi korak,( ta, da si šla) si že naredila.

Kaj se ti pa zdaj dogaja? Pogrešaš dramo, pogrešaš napetost, pogrešaš “fazo prilizovanja”, ki je
vsakič sledila njegovim izpadom.
Priznati moraš najprej sama sebi, da si tako dolgo prenašala vse samo zaradi teh trenutkov, ko on
joka in obljublja…..priznati si moraš, da si tudi TI odvisna od tega, to ti je hrana, to ti je dajalo moč, da
si vse prestajala. Kako prija, ko on klečeplazi, ko se na vse načine trudi, da bi te dobil nazaj, kajne?
Kar je zdaj važno da razumeš je, da je VSE STRUP.
Vse.
Cel ta odnos gor-dol. vroče-hladno, nasilje/jokanje…..je bolan.
In samo ti ga lahko prekineš, tako, da sama sebe postaviš toliko na noge, da tega ne boš več
pogrešala.
Ja, je težko, celo zelo težko, ker je to vse, kar poznaš, na kar si navajena. Kar pogrešaš, ker drugega
nisi vajena.
Saj dobro veš , celo zelo dobro veš, da so vse obljube prazne, da bo vse enako, celo še huje,
takoj, ko te dobi nazaj.
In to v takih primerih niso heci, ponavadi čez nekaj let beremo o njih v črni kroniki….bi to rada?

Daj, zberi moč, nekaj gledati skozi okno, nehaj z dvournimi pogovori, nehaj se ukvarjati z njegovimi
dramami in raje delaj na sebi in se postavi na noge.
Saj začela si super, zdaj je najvažnejše, da zbereš moč in ne zdrsneš nazaj v jamo…

Pozdravljena še en?

Čisto vse muke, občutke krivde, prejokane noči, spomine na “strastne noči”, samopomilovanje, in celo paleto vprašanj: zakaj sem to storila, zakaj sem se “tako zaletela” in kar odšla, zakaj pa ne bi še enkrat probala, zakaj mi je bilo tega treba……sem dala skozi. Se guncala na tisti peklenski gugalnici tako močno, da me je fizično bolelo. Celo tako daleč je segla moja odtegnitvena kriza, da sem bila čisto omrtvičena, zmedena in zares uboga. Take žalosti nisem občutila niti takrat, ko sta mi umrla starša. Ena sama obupna praznina.

Spominjam se, da sem se vozila po cesti in skoraj zavila v levo, proti njegovemu oz. najinemu bivšemu skupnemu bivališču, namesto v desno k meni domov. Zadnjo sekundo sem se zavedla kaj pravzaprav počnem in si rekla: dost je blo, kaj pa počneš, si čist zmešana!?

Čeprav sem redno hodila na psihoterapijo in vse to odkrito govorila terapevtki. Vse to je normalna reakcija na to kar si doživljala.

Zelo nazorno in odkrito ti je že napisala moja predhodnica. Če ti tudi moje izkušnje kaj pomagajo, bom vesela.

Drži se, paui nase in ne obupuj.

Prvi korak si naredila, odšla si (upam da z otroki vred)! Drugi korak je, da prekineš stike. Na nitkah te ima in te vleče, z jokom, z jokavimi SMSji, z zasledovanjem (mimogrede, a ti ni strašljivo, da stoji zunaj in gleda vašo hišo?). Sedaj si na varnem, vendar mu moraš onemogočiti dostop do tebe, ker te ima na ta način še vedno v pesti. Tako da boš lahko začela pobirati, počasi. Zelo mogoče je, da boš zapadla v stanje posttravmatskega stresnega sindroma, ker je to po takšnih napornih, čustvenega in psihičnega nasilja polnih zvezah običajno.

Beri ta forum in druge forume in članke, ker potrebuješ sedaj čimveč informacij, da lahko na novo ovrednotiš svojo preteklo zvezo. Nič ni, kakor se zdi, žal, in to je najhuje. Potrebuješ čas in nove informacije, da predelaš vse laži, manipulacije, pritiske, ki si jim bila izpostavljena.

Ni mu žal, ne bo se spremenil, te pa potrebuje. Vendar ne kot partnerke, kot nekoga, s komer bo gradil enakovreden odnos, ker tega ni sposoben. Potrebuje te, da se izživlja nad tabo, da te ima v oblasti, da se hrani s tvojimi čustvi, pozornostjo, kakor tudi s solzami in žalostjo. Nočeš tega, ne zaslužiš si tega.

Kar se pa spolnosti tiče, je tudi ta del manipulacije. V mnogih razmerjih tega tipa je spolnost edini način, kako si lahko manipulator zagotovi, da ima njegova tarča občutek intime. Seks je (morda redek) vendar se vedno zdi, da tam pa vse štima, da tam si pa res lahko prideš blizu z njim, da to ni samo seks, ampak intima. Žal ni, ampak do tega, da boš lahko ovrednotila, kaj se je dogajalo, boš še prišla.

Sedaj rabiš mir, mir od njegove drame, da lahko pričneš predelovati vso to toksično zmedo, ki se ti je zgodila.